Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tisti, ki trdijo, da so najstniki agresivni, leni, ves čas zaspani, odrezavi, pretirano užitkarski in predrzni, nagnjeni k dramatiziranju ali da so žrtve hormonskih neravnovesij, morda ne vedo, da so takšni zato ali pa v veliki meri tudi zato, ker se v njihovih možganih dogajajo burne spremembe, ki pa so povsem naravne. Mladostništvo, ki traja približno od 12. do 24. leta je, kot pravi ameriški nevropsihiater in pediater Daniel J. Siegel, zapleteno obdobje, a vendarle čudovito. Narava v tem času poskrbi, da se možgani otroka preoblikujejo tako, da je pripravljen na odhod iz domačega gnezda in na ustvarjalno spreminjanje sveta. Pri tem lahko najstnika razumemo in mu pomagamo ali pa ga zatiramo. Da bi jih razumeli in znali z njimi ustrezno ravnati v tem občutljivem obdobju njihovega življenja, se bomo v tokratni Intelekti s strokovnjaki nevroznanosti in razvojne psihologije posvetili možganom najstnikov.
Odrasli često mislimo, da prepoznamo začetek najstništva predvsem po številu konfliktov, ki se začnejo pojavljati v naših odnosih z otroki. Morda je dobro, če se pri teh ugotovitvah spomnimo, da konflikti vznikajo predvsem zato, ker odrasli bodisi nismo pripravljeni ali sposobni prepoznati in nagovoriti enkratne in neodvisne osebe, v kakršno se najstnik oblikuje. Odrasli smo v odnosu do najstnika postavljeni v novo vlogo. Visokoleteča podoba odraslega, ki “že-ve, kaj je najboljše zate”, pri najstniku ne deluje. Najstnik, ali če hočete njegovi možgani, namreč z zorenjem zahtevajo enakovrednega sogovornika – dejavnega “sparing” partnerja pravi dr. Tina Bregant, nevropediatrinja, specializantka fizikalne in rehabilitacijske medicine z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, ki je bila tudi ena od gostij tokratne Intelekte. Z najstništvom se začenja obdobje neodvisnosti. To je za najstnika izrazito težko, saj se uči o sebi, drugih, svetu. Njegove izkušnje se šele nabirajo. Tudi njegovi možgani delujejo drugače: na McLean Hospital v Belmontu so s poskusi z fMRI ugotovili, da najstniki izraza na obrazu niso prepoznali enako kot odrasli.
Skupini najstnikov in odraslih so pokazali fotografije prestrašenih ljudi in pri tem spremljali delovanje njihovih možganov. Izkazalo se je, da pri najstniških možganih center iz čelnega režnja ne more nadzorovati čustev, ki nastajajo v amigdali. Za razliko od odraslih so se najstniki na obraze na fotografijah odzvali sovražno. Za najstnike je značilno tudi, da jim prepoznavanje čustev drugih ljudi ne gre dobro od rok. Zaskrbljen obraz starša najstnik pogosto zmotno dojema kot jeznega, kar ga spravi v bes.
"Krožnik zdrave duševne hrane"
»Tako za mladostnike kot za odrasle velja, da se morajo naučiti zaznati silovita čustva in se nato z njimi spoprijeti: tako, da se nanje osredotočimo, jih opazujemo in poimenujemo" pravi ameriški nevropsihiater, pediater in terapevt Daniel J. Siegel, čigar dve knjigi sta izšli tudi v slovenščini (Celostni razvoj otroških možganov in Vihar v glavi, moč najstniških možganov). "Poimenovanje po nekaterih raziskavah aktivira prefrontalni korteks in pomiri amigdalo. Predelovanje čustev vodi v integrirano delovanje leve »logične« in desne »čustvene« polovice ter spodnjih »bolj primitivnih« in zgornjih »bolj sofisticiranih« možganskih režnjev. Ko se ločeni pretoki možganskih informacij povežejo, kažejo raziskave, prihaja do samozavedanja, refleksije, načrtovanja, empatije, celo več moralnosti. Te procese olajša vsakodnevni »krožnik zdrave duševne hrane«. Siegel je nanj uvrstil sedem dejavnosti, ki znanstveno dokazano ohranjajo zdravo telo in močno psiho, obenem pa poskrbijo, da se možgani vse življenje spreminjajo tako, da so vse bolj integrirani. Vzeti si moramo čas za: spanje, šport, zbranost, zase, za počitek, igro in povezovanje z drugimi.
Nočne ptice in jutranji zombiji
Notranja ura najstnikov zaostaja za približno dve uri, zato se ob sedmih zjutraj, ko jih starši zbudijo, počutijo, kot, da jih zbujajo ob petih navaja Science Illustrated. Raziskave so pokazale, da imajo zaradi "vzdrževalnih del" na možganih najstniki bolj rahel spanec kot ljudje v drugih starostnih obdobjih.
Ugledna strokovnjakinja na področju raziskav možganov, Eva Telzer z Univerze Illinois, je preučevala povezavo med spremenljivimi vzorci spanja in delovanjem možganov. Leta 2015 je ugotovila, da ima vsak dan drugačna dolžina spanca negativen vpliv na razvoj živčnih povezav med različnimi možganskimi centri. Dolžina spanca pri tem ne igra tako odločilne vloge kot spremenljivost dolžine.
Kot Indiana Jones in Ivana Orleanska
Najstniki so zaradi delovanja svojih možganov velikokrat kot Indiana Jones in Ivana Orleanska pravi Bregantova, dr. med. Pogumni, neustrašni, sprejmejo tveganje, se družijo s sebi enakimi, kršijo pravila družbe in ne upoštevajo avtoritete, so telesno izredno zmogljivi, ne spijo veliko. Zato so lahko pravi navdih nam, odraslim.
Odrasli imamo priložnost spoznati najstnike. Od njih se lahko marsikaj naučimo. Z nekaj napora (gre predvsem za samovzgojo) lahko vzpostavimo čudovite odnose z razvijajočimi se odraslimi. Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da mora biti odnos z najstniki z naše strani dejaven, spoštljiv, vreden zaupanja, enakovreden (ni pa enakopraven!) in empatičen oziroma dobrohoten. Pri tem imamo odrasli nalogo voditi in možnost uzreti najstnika kot osebo – njega samega. Jasna pravila, pošteni dogovori in osebna avtoriteta so ključ do uspeha pri vzpostavitvi dobrih odnosov z najstniki.
»Adolescenca je ključ, s katerim narava mladostnikom omogoči, da odidejo od doma. Značilna je za vse kulture in vse sesalce. Ko antilopa doseže določena leta, v igri zdrvi v neposredno bližino leva in močno tvega; vse ne preživijo. A le tako se lahko pripravi na odraslo življenje in kot vrsta preživi. In prav nič drugače ni pri ljudeh« trdi dr. Siegel. Ključna snov, ki povzroča viharje v možganih adolescentov, je dopamin, snov ki »skrbi« za ugodje. Osnovna raven dopamina se v adolescenci zniža, najvišje ravni dopamina pa se dramatično povišajo. Za ohranjanje oziroma povečevanje ravni tega hormona najstniki potrebujejo vznemirjenje in novosti.
Mladostnik se tako, velikokrat nerazumljen, rad obrača k svojim vrstnikom in išče zglede pri njih. Kako zelo pomembni so odnosi z vrstniki je v tokratni Intelekti spregovorila tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, medtem ko je doc. dr. Blaž Koritnik, nevrolog z nevrološke klinike ljubljanskega UKC razlagal o tem ali drži, da imajo najstniki nenehno potrebo po stimulaciji možganskega centra za nagrajevanje, ki je pri njih nadpovprečno dejaven. Vabljeni tudi k poslušanju tokratne Intelekte.
Nizozemska strokovnjakinja na področju razvojne psihologije, Eveline Crone, je skupino najstnikov in odraslih opazovala pri igri na srečo za denar. Med igro je vsak lahko preizkusil svojo srečo z uporabo dveh različnih strategij. Ena je prinašala več denarja, hkrati pa je lahko igralec z uporabo te strategije tudi več izgubil. Z uporabo druge strategije je v posamezni igri igralec dobil manjše zneske, a je bil na koncu dodatno nagrajen. Najstniki so se najpogosteje odločali za možnost trenutnega večjega dobitka in so nato izgubili veliko več denarja kot odrasli igralci. Vzrok za takšno odločitev najstnikov leži v hiperaktivnosti možganskega centra za nagrajevanje, ki se zato lažje vklaplja in vzdržuje stanje zadovoljstva.
911 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Tisti, ki trdijo, da so najstniki agresivni, leni, ves čas zaspani, odrezavi, pretirano užitkarski in predrzni, nagnjeni k dramatiziranju ali da so žrtve hormonskih neravnovesij, morda ne vedo, da so takšni zato ali pa v veliki meri tudi zato, ker se v njihovih možganih dogajajo burne spremembe, ki pa so povsem naravne. Mladostništvo, ki traja približno od 12. do 24. leta je, kot pravi ameriški nevropsihiater in pediater Daniel J. Siegel, zapleteno obdobje, a vendarle čudovito. Narava v tem času poskrbi, da se možgani otroka preoblikujejo tako, da je pripravljen na odhod iz domačega gnezda in na ustvarjalno spreminjanje sveta. Pri tem lahko najstnika razumemo in mu pomagamo ali pa ga zatiramo. Da bi jih razumeli in znali z njimi ustrezno ravnati v tem občutljivem obdobju njihovega življenja, se bomo v tokratni Intelekti s strokovnjaki nevroznanosti in razvojne psihologije posvetili možganom najstnikov.
Odrasli često mislimo, da prepoznamo začetek najstništva predvsem po številu konfliktov, ki se začnejo pojavljati v naših odnosih z otroki. Morda je dobro, če se pri teh ugotovitvah spomnimo, da konflikti vznikajo predvsem zato, ker odrasli bodisi nismo pripravljeni ali sposobni prepoznati in nagovoriti enkratne in neodvisne osebe, v kakršno se najstnik oblikuje. Odrasli smo v odnosu do najstnika postavljeni v novo vlogo. Visokoleteča podoba odraslega, ki “že-ve, kaj je najboljše zate”, pri najstniku ne deluje. Najstnik, ali če hočete njegovi možgani, namreč z zorenjem zahtevajo enakovrednega sogovornika – dejavnega “sparing” partnerja pravi dr. Tina Bregant, nevropediatrinja, specializantka fizikalne in rehabilitacijske medicine z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, ki je bila tudi ena od gostij tokratne Intelekte. Z najstništvom se začenja obdobje neodvisnosti. To je za najstnika izrazito težko, saj se uči o sebi, drugih, svetu. Njegove izkušnje se šele nabirajo. Tudi njegovi možgani delujejo drugače: na McLean Hospital v Belmontu so s poskusi z fMRI ugotovili, da najstniki izraza na obrazu niso prepoznali enako kot odrasli.
Skupini najstnikov in odraslih so pokazali fotografije prestrašenih ljudi in pri tem spremljali delovanje njihovih možganov. Izkazalo se je, da pri najstniških možganih center iz čelnega režnja ne more nadzorovati čustev, ki nastajajo v amigdali. Za razliko od odraslih so se najstniki na obraze na fotografijah odzvali sovražno. Za najstnike je značilno tudi, da jim prepoznavanje čustev drugih ljudi ne gre dobro od rok. Zaskrbljen obraz starša najstnik pogosto zmotno dojema kot jeznega, kar ga spravi v bes.
"Krožnik zdrave duševne hrane"
»Tako za mladostnike kot za odrasle velja, da se morajo naučiti zaznati silovita čustva in se nato z njimi spoprijeti: tako, da se nanje osredotočimo, jih opazujemo in poimenujemo" pravi ameriški nevropsihiater, pediater in terapevt Daniel J. Siegel, čigar dve knjigi sta izšli tudi v slovenščini (Celostni razvoj otroških možganov in Vihar v glavi, moč najstniških možganov). "Poimenovanje po nekaterih raziskavah aktivira prefrontalni korteks in pomiri amigdalo. Predelovanje čustev vodi v integrirano delovanje leve »logične« in desne »čustvene« polovice ter spodnjih »bolj primitivnih« in zgornjih »bolj sofisticiranih« možganskih režnjev. Ko se ločeni pretoki možganskih informacij povežejo, kažejo raziskave, prihaja do samozavedanja, refleksije, načrtovanja, empatije, celo več moralnosti. Te procese olajša vsakodnevni »krožnik zdrave duševne hrane«. Siegel je nanj uvrstil sedem dejavnosti, ki znanstveno dokazano ohranjajo zdravo telo in močno psiho, obenem pa poskrbijo, da se možgani vse življenje spreminjajo tako, da so vse bolj integrirani. Vzeti si moramo čas za: spanje, šport, zbranost, zase, za počitek, igro in povezovanje z drugimi.
Nočne ptice in jutranji zombiji
Notranja ura najstnikov zaostaja za približno dve uri, zato se ob sedmih zjutraj, ko jih starši zbudijo, počutijo, kot, da jih zbujajo ob petih navaja Science Illustrated. Raziskave so pokazale, da imajo zaradi "vzdrževalnih del" na možganih najstniki bolj rahel spanec kot ljudje v drugih starostnih obdobjih.
Ugledna strokovnjakinja na področju raziskav možganov, Eva Telzer z Univerze Illinois, je preučevala povezavo med spremenljivimi vzorci spanja in delovanjem možganov. Leta 2015 je ugotovila, da ima vsak dan drugačna dolžina spanca negativen vpliv na razvoj živčnih povezav med različnimi možganskimi centri. Dolžina spanca pri tem ne igra tako odločilne vloge kot spremenljivost dolžine.
Kot Indiana Jones in Ivana Orleanska
Najstniki so zaradi delovanja svojih možganov velikokrat kot Indiana Jones in Ivana Orleanska pravi Bregantova, dr. med. Pogumni, neustrašni, sprejmejo tveganje, se družijo s sebi enakimi, kršijo pravila družbe in ne upoštevajo avtoritete, so telesno izredno zmogljivi, ne spijo veliko. Zato so lahko pravi navdih nam, odraslim.
Odrasli imamo priložnost spoznati najstnike. Od njih se lahko marsikaj naučimo. Z nekaj napora (gre predvsem za samovzgojo) lahko vzpostavimo čudovite odnose z razvijajočimi se odraslimi. Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da mora biti odnos z najstniki z naše strani dejaven, spoštljiv, vreden zaupanja, enakovreden (ni pa enakopraven!) in empatičen oziroma dobrohoten. Pri tem imamo odrasli nalogo voditi in možnost uzreti najstnika kot osebo – njega samega. Jasna pravila, pošteni dogovori in osebna avtoriteta so ključ do uspeha pri vzpostavitvi dobrih odnosov z najstniki.
»Adolescenca je ključ, s katerim narava mladostnikom omogoči, da odidejo od doma. Značilna je za vse kulture in vse sesalce. Ko antilopa doseže določena leta, v igri zdrvi v neposredno bližino leva in močno tvega; vse ne preživijo. A le tako se lahko pripravi na odraslo življenje in kot vrsta preživi. In prav nič drugače ni pri ljudeh« trdi dr. Siegel. Ključna snov, ki povzroča viharje v možganih adolescentov, je dopamin, snov ki »skrbi« za ugodje. Osnovna raven dopamina se v adolescenci zniža, najvišje ravni dopamina pa se dramatično povišajo. Za ohranjanje oziroma povečevanje ravni tega hormona najstniki potrebujejo vznemirjenje in novosti.
Mladostnik se tako, velikokrat nerazumljen, rad obrača k svojim vrstnikom in išče zglede pri njih. Kako zelo pomembni so odnosi z vrstniki je v tokratni Intelekti spregovorila tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, medtem ko je doc. dr. Blaž Koritnik, nevrolog z nevrološke klinike ljubljanskega UKC razlagal o tem ali drži, da imajo najstniki nenehno potrebo po stimulaciji možganskega centra za nagrajevanje, ki je pri njih nadpovprečno dejaven. Vabljeni tudi k poslušanju tokratne Intelekte.
Nizozemska strokovnjakinja na področju razvojne psihologije, Eveline Crone, je skupino najstnikov in odraslih opazovala pri igri na srečo za denar. Med igro je vsak lahko preizkusil svojo srečo z uporabo dveh različnih strategij. Ena je prinašala več denarja, hkrati pa je lahko igralec z uporabo te strategije tudi več izgubil. Z uporabo druge strategije je v posamezni igri igralec dobil manjše zneske, a je bil na koncu dodatno nagrajen. Najstniki so se najpogosteje odločali za možnost trenutnega večjega dobitka in so nato izgubili veliko več denarja kot odrasli igralci. Vzrok za takšno odločitev najstnikov leži v hiperaktivnosti možganskega centra za nagrajevanje, ki se zato lažje vklaplja in vzdržuje stanje zadovoljstva.
Če se je finančna pomoč za zagon podjetja včasih iskala pri posameznih investitorjih, pa smo z nastankom digitalnih komunikacijskih mrež prišli do tega, da se zdaj lahko obračamo na širše množice z vseh koncev sveta. V zadnjih letih, če govorimo o inovativnosti in iskanju finančnih sredstev, ne gre brez omembe t.i. crowdfundinga. Gre za skupinsko akcijo zbiranja finančnih sredstev za točno določen namen oziroma cilj. Ti projekti s kampanjo nemalokrat pritegnejo pozornost javnosti in jo vpletejo v sam proces financiranja, tudi v proces soustvarjanja bodisi s predlogi ali z aktivno participacijo. O čaru platforme za zbiranje finančnih sredstev, kot je Kickstarter, o tem, ali je zbiranje denarja za nenavadne stvari, kot je krompirjeva solata, le šala ali pa se morda za tem skriva kakšen drug namen in zakaj tako malo govorimo o neuspešnih kampanjah, v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Flickr.com (Scott Beale)
Zgodovinarji domnevajo, da so nacisti med letoma 1933 in 1945 v koncentracijska taborišča zaprli ali v njih pobili med 15 in 20 milijonov ljudi. Ko je po koncu druge svetovne vojne strašljiva resnica o industrijskem uničevanju Judov, Romov, Slovanov, homoseksualcev in političnih oporečnikov prišla na dan, se je Zahod zaobljubil, da si tega, najtemnejšega poglavja v zgodovini evropske civilizacije ne bo dovolil pozabiti. Postavili smo spominska obeležja, zbrali pričevanja preživelih, posneli dokumentarne in igrane filme, o holokavstu smo učili otroke v osnovnih in srednjih šolah. Ne bomo pozabili, smo govorili v en glas, ne bomo dovolili, da bi se kaj takega ponovilo. Pa smo se res česa naučili? Smo logiko apriornega in počeznega poniževanja, izključevanja in demoniziranja celih družbenih, etničnih ali verskih skupin, logiko torej, iz katere je zrasel tudi holokavst, resnično poslali na smetišče zgodovine? Ko gledamo po današnji Evropi, ni nujno videti tako ... Na Švedskem gorijo mošeje, v Nemčiji Pegida pripravlja množične proti-priseljenske demonstracije, anketa, ki so jo pred dobrim letom dni opravili v Franciji, pa je pokazala, da vsak drugi respondent misli, da muslimani ne sodijo v francosko družbo. In da vsak tretji verjame, da tam nimajo česa iskati Judje. Zato smo se v Intelekti ob 70. obletnici osvoboditve Auschwitza spraševali, kolikšna je torej sploh moč zgodovinskega spomina? Gostje pred mikrofonom so bili filozof dr. Borut Ošlaj, publicist dr. Janez Markeš in zgodovinar dr. Peter Vodopivec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Bi preprosta matematika lahko pojasnila, zakaj človek zboli za rakom in zakaj ne? O tem govori eden zadnjih člankov v reviji Science. Rak se v posameznem tkivu razvije pogosteje, če se celice tega tkiva pogosteje tudi delijo. Avtorja študije profesor onkologije in patologije dr. Bert Vogelstein in biomatematik dr. Cristian Tomasetti na ameriški Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru govorita o nevarnih naključnih mutacijah, ki privedejo do rakavih sprememb. Dve tretjini rakov v njuni študiji bi lahko pojasnili s smolo, za preostalo tretjino sta dejavnika tveganja dednost in okolje. V Intelekti nas bodo zanimala dognanja pri raziskavah nastanka in napredovanja raka, pa tudi v zvezi s preprečevanjem. Sogovorniki Barbare B. Drnovšek so bili dr. Cristian Tomasetti, prof. dr. Matjaž Zwitter in prof. dr. Gregor Serša oba iz Onkološkega inštituta. Foto: flickr
Bioetične dileme so se začele pojavljati predvsem z razvojem biomedicinskih znanosti v minulega pol stoletja. Gre za odločitve o ustvarjanju, izboljšanju in končanju človeškega življenja, o katerih pri nas javno premalo govorimo. To je pokazal odziv na prvi domnevni primer evtanazije pri nas. Tokratna Intelekta bo skušala razložiti, pred kakšnimi izzivi sta v sodobnem času tako medicinska etika, ki sega vse do Hipokrata, kot malo mlajša in bolj filozofska veja, bioetika. Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so Igor Pribac, Friderik Klampfer, Roman Globokar in Urh Grošelj. Foto: Flickr
Ob novem letu si marsikdo sestavi seznam stvari, ki se jih bo držal prihodnjih 365 dni. Z gotovostjo lahko trdimo, da sta hujšanje in zdravo prehranjevanje med najpogostejšimi novoletnimi zaobljubami. V svetu, kjer debelost predstavlja nevarnost posameznih narodov, posvečanje zdravi prehrani le težko zaznamo kot nekaj slabega. Vendar se lahko to dobronamerno dejanje spremeni v kaj resnejšega, za nekatere se preokupacija s tovrstnim prehranjevanjem razvije v obsesijo, imenovano ortoreksija. Kaj to sploh je, kakšne posledice pušča na našem telesu in kakšne so vzporednice z drugimi motnjami hranjenja, nam bodo razložile doktorica psiholoških znanosti in psihoterapevtka Andreja Pšeničny, specialistka medicine dela in psihoterapevtko za nekemične odvisnosti dr. med. Sanja Rozman ter psihiatrinja in psihoterapevtka, vodja enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki Ljubljana asistentka dr. Karin Sernec. Foto: Emil Asli (Flickr)
Zadnja Intelekta je namenjena najodmevnejšim temam v iztekajočem letu po izboru novinark in novinarjev Izobraževalnega uredništva. Predstavili smo fenomen življenja v videoigrah, saj kaže, da se vedno več ljudi zateka v virtualne svetove, kjer si ustvarjajo virtualne identitete in življenja. Da v realnem svetu vendarle ne moremo ubežati vsemu, je letos pokazal tudi izbruh ebole. Poleg ebole smo govorili tudi o svarilu svetovne zdravstvene organizacije o neučinkovanju antibiotikov in posledicah za človeštvo. Ob svetovnem nogometnem prvenstvu v Braziliji nas je bolj kot nogomet zanimala kondicija zelenih pljuč planeta - Amazonije. Ko so nogometaši na znamenitih stadionih igrali tekme, smo v Intelekti spomnili na to, da v Amazoniji vsako minuto izgine za nekaj deset nogometnih igrišč z drevesi poraslih površin. Govorili smo tudi o medijsko-propagandnih vojnah, ki so postale še posebej očitne ob konfliktu v Ukrajini. Kaj pravzaprav vemo in na kakšen način prihajajo do nas informacije, smo se spraševali že v eni od spomladanskih Intelekt, ko smo preverjali, kdo v resnici nadzoruje svetovni splet in kaj pomeni globalni pohod največje spletne prodajalne na svetu - Amazon. Izbor najodmevnejših oddaj 2014 smo pripravili Nina Slaček, Tina Lamovšek, Barbara Belehar Drnovšek, Iztok Konc, Goran Dekleva in Blaž Mazi. foto: Flickr/Moyan Brenn
Ko je Dušan Mramor nedavno komentiral sklenjeni dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja, je ugotavljal, da je sporazum dober, saj bodo zahvaljujoč doseženemu kompromis imeli državljani več denarja za božične nakupe, to pa bo povečalo prilive v prazno državno blagajno. Je finančni minister s temi besedami nehote povedal, da je cesar pravzaprav gol, da je božič predvsem praznik potrošništva in da so potemtakem sreča, mir, veselje in ljubezen, pojmi torej, ki jih povezujemo z božičnim praznovanjem, pravzaprav le maske, ki naj prikrijejo, da za današnji kapitalizem dela prost praznik ne pomeni nedopustne izgube storilnosti le, če pred tem obilno ne zapravljamo? Še več; je edini način, da izkažemo ljubezen do svojih najdražjih, ta, da kupimo primerno draga darila? In kaj vse to pomeni za vse tiste, ki si nakupa daril – pa naj delajo še tako trdo – preprosto ne morejo privoščiti? – Na ta in na druga, sorodna vprašanja smo odgovarjali v predpraznični Intelekti. Gostje v studiu so bili psiholog in strokovnjak za marketing, dr. Miro Kline s Fakultete za družbene vede, ter antropologa, dr. Božidar Jezernik in dr. Rajko Muršič, oba predavatelja na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V Intelekti povzemamo okroglo mizo Slovenske tiskovne agencije, na kateri so o znanosti v medijih spregovorili direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost dr. Jozsef Györkös, direktor Instituta Jožef Stefan dr. Jadran Lenarčič, vodja Laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu dr. Roman Jerala, urednik priloge Znanost v časniku Delo Gregor Pucelj in novinarka oddaje Frekvenca X na Valu 202 Maja Ratej. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
Le malokdo ve, da smo Slovenci dediči precej zagrizenega antisemitizma. Četudi na Slovenskem ni živelo veliko Judov, je v 19. stoletju v našem javnem diskurzu kar mrgolelo predsodkov, izključevanja, celo sovraštva do Judov. Žalostno ilustracijo nam, na primer, ponuja liberalni časopis Slovenski narod, ki je marca 1888 pohvalno pisal o antisemitizmu, ki da ga gre razumeti kot docela naraven in razumljiv odziv na, navajam, »strupeno židovsko diktaturo, ki se razširja na vse stroke javnega slovstvenega in socialnega življenja«. In čeprav je soočenje s črno luknjo holokavsta streznilo marsikatero slovensko glavo, antisemitizem žal ni končal na smetišču naše zgodovine. Teorije o judovski plutokratski zaroti, ki da vodi svetovno politiko, je še vedno mogoče slišati v gostilniških pogovorih ali o njih brati na mračnejših spletnih straneh. In kako hitro se nestrinjanje s politiko izraelske vlade podaljša v počezne diskvalifikacije pripadnic in pripadnikov judovskega naroda, menda tudi dobro vemo. Antisemitizem je, z drugimi besedami, tu. Kako močan, kako nevaren pravzaprav je in kako mu stopiti na prste,smo preverjali v tokratni Intelekti. Gosta sta bila zgodovinar mag. Marko Štepec ter antropolog in zgodovinar dr. Klemen Jelinčič Boeta. Odajo je pripravil Goran Dekleva.
»Drage poslušalke in poslušalci« ali »Dragi poslušalke in poslušalci«? Kaj je pravilneje? Kaj je primerneje? Pobude posameznih skupin in organizacij so pripeljale do jezikovno-političnih razprav o (ne)upravičenosti generičnega moškega spola. Se spolna diskriminirana raba jezika čuti le v slovnici, ali pa ne more biti brez učinka na drugih področjih življenja in bi bila zatorej v jeziku potrebna feminizacija? V torkovi Intelekti se bo Tina Lamovšek z Mitjo Blažičem, Karmen Erjavec, Renato Šribar, Paulo Zupanc in Igorjem Žagarjem pogovarjala o rabi spolno občutljivega jezika.
Zoisove nagrade za dosežke v znanosti so enakovredne Prešernovim na kulturnem področju, vendar v javnosti manj odmevajo. Prav zato smo novinarji izobraževalnega uredništva v današnji Intelekti pred vami, spoštovani poslušalke in poslušalci, razgrnili portretno galerijo letošnjih lavreatov. Tokratna bera znanstvene odličnosti zajema pet Zoisovih priznanj in štiri nagrade, dve priznanji ambasadorja znanosti Republike Slovenije in dve Puhovi priznanji. Podrobneje o delu nagrajencev pa v sami oddaji.
V resnici za zdaj težko merimo in izmerimo vpliv spletnega trgovca Amazon na slovenski knjižni trg. Dejstvo je, da so mlajše generacije navajene na brezplačne izvode digitalnih dobrin, ki jih uživajo mimo uveljavljenih medijev in sistemov - pa naj bodo to filmi v primeru televizije ali kinematografov, glasba v primeru radia, enako velja za e-knjige v primeru založnikov. Povsem sveže ugotovitve raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji (podrobno bo predstavljena šel na ljubljanskem knjižnem sejmu), ki sta jo naročila ministrstvo za kulturo in javna agencija za knjigo, ugotavlja, da na Amazonu in v njegovih podružnicah kupuje približno petnajst odstotkov slovenskih kupcev knjig. Vpliv Amazona na področju fizičnih knjig v tujem jeziku v Sloveniji že lahko čutimo. V središču Ljubljane je kar nekaj let delovala priljubljena knjigarna s tujimi knjigami Behemot, ki je letos januarja dokončno zaprla svoja vrata. V Intelekti so povezave med spreminjanjem bralnih navad Slovenk in Slovencev in vplivom Amazona teden dni pred knjižnim sejmom iskali: digitalni strateg Vuk Ćosić, publicist in novinar Lenart Kučić, direktor razvoja v Mladinski knjigi Miha Kovač, direktor založbe Umco, ki je omenjeno raziskavo tudi izvedla, Samo Rugelj in lastnik Behemota in danes vodja Modrijanove knjigarne v Škofji Loki Dejan Ivandić. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Flickr/Kuba Bozanowski
Tako kot vse stvari, ki jih potrebujemo, kot so vozila, gradbeni material, pohištvo, posoda, je tudi hrana postala predmet industrializacije in monopolizacije. Prav vse faze pridelave hrane, od najosnovnejše – proizvodnje semen, živinoreje do predelave hrane in distribucije, pri tem v večinskem delu obvladuje le peščica korporacij. Več o posledicah monopolizacije lastništva na kvaliteto in varnost prehrane, na nadzor hrane, znanstvene raziskave ter nazadnje na politične odločitve povezane s hrano, v tokratni Intelekti. Pripravlja Rajka Pervanje. foto: Augustyn Batko
Sonda Rosetta je avgusta prišla do kometa 67P/Čurjumov-Gerasimenko in bo predvidoma v novembru nanj spustila pristajalni modul Philae. To bo sploh prvič v zgodovini vesoljskih raziskav. Kometi so še vedno precej skrivnostna vesoljska telesa, čeprav jih človeštvo opaža ves čas svojega obstoja. Projekt Rosetta bo dal veliko novih podatkov o sestavi kometov in tudi o njihovih poteh. Oktobra je mimo Marsa letel velik komet, ki je rdeči planet celo nekoliko oplazil s svojim repom. Poleg raziskav kometov so znanstveniki v zadnjem času zbrali tudi veliko podatkov o medzvezdnem prahu, mednarodna skupina astrfizikov pod vodstvom profesorjev dr. Janeza Kosa in dr. Tomaža Zwittra z Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani pa je izdelala prvi tridimenzionalni zemljevid medzvezdnih absorbcijskih pasov. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden. foto: esa
Če drži, kar nas uči filozofija jezika, da namreč z besedami, ki jih v najrazličnejših govornih situacijah izrekamo vsak dan, ustvarjamo svoj svet, tedaj lahko ugotovimo, da govorci in govorke slovenščine to počnemo vsaj s 97,669 besedami. Toliko slovarskih sestavkov namreč prinaša druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je v kontekstu sodelovanja med strokovnjaki z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Cankarjevo založbo pred nedavnim ugledala luč sveta. A nekatere besede imajo tudi več pomenov. V Slovarju se tako lahko poučimo kar o 157,978 pomenih in podpomenih; kako te besede uporabljamo pa nas pouči več kot 400 tisoč zgledov rabe, ki so jih v to temeljno delo slovenskega jezika oziroma, gledano širše, kulture uvrstili slovaropisci. Tem impresivnim številkam navkljub pa so se ob izidu Slovarja oglasili tudi kritični glasovi. Nekaterim niso všeč slovarske razlage posameznih gesel, drugi se hudujejo nad vsoto, ki jo je treba odšteti za Slovar, tretji se sprašujejo ali ne bi bilo pametneje razviti le njegove elektronske različice, četrti pa bi si raje kot dopolnjeno in razširjeno verzijo starega slovarja želeli čisto nove izdaje. V tednu pred dnevom reformacije, ki je vselej vsaj malo tudi praznik slovenskega jezika, smo v Intelekti na ta in druga sorodna vprašanja odgovarjali tudi mi. Naša gosta pred mikrofonom sta bila jezikoslovca, doktor Marko Snoj, sicer predstojnik Inštituta za slovenski jezik, in doktor Andrej Perdih, ki sta, kajpada, sodelovala pri pripravi prenovljenega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, v pogovoru pa se jima je pridružil tudi malodane poklicni uporabnik Slovarja, pesnik in prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno kknjiževnost ljubljanske Filozofske fakultete, doktor Boris A. Novak. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.
Športna kardiologinja dr. Katja Ažman Juvan, specialistka medicine športa dr. Petra Zupet in športni psiholog Iztok Žilavec v Intelekti govorijo o skritih zdravstvenih pasteh rekreacije. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr
Kadar se na Slovenskem pogovarjamo o drugi svetovni vojni, se praviloma pogovarjamo o naši državljanski vojni, preštevamo se na partizane in domobrance ter – vselej z mislijo na dnevno-politične potrebe – zagrizeno poglabljamo medsebojno nezaupanje. To seveda ni zdravo za naše družbeno življenje, obenem pa, se zdi, nam prav zaradi takega odnosa izpred oči uhaja nemara najbolj strašljiva pa tudi refleksije najbolj potrebna dimenzija druge svetovne vojne – brezno nasilja in trpljenja, ki se je v tistih težkih letih odprlo in pogoltnilo človečnost kot tako. Zato smo v tokratni Intelekti spregovorili o pogosto spregledanem poglavju druge svetovne vojne na Slovenskem, ki pa je, prav nič presenetljivo, onkraj vsakršne uporabljivosti v naših današnjih ideoloških obračunavanjih. Beseda je namreč tekla o usodi ukradenih otrok, fantov in deklet, ki jih je nacistični okupator poslal v tako imenovana mladinska taborišča, kjer naj bi, izpostavljeni mrazu, lakoti, boleznim in trdemu delu, zlagoma izgubili svojo identiteto. Z režiserko Majo Weiss, avtorico dokumentarnega filma Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, pa z zgodovinarjem Tonetom Kregarjem in z Janezom Žmavcem, predsednikom Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, se je pogovarjal Goran Dekleva.
Nedavna kampanja Organizacije združenih narodov, imenovana HeForShe, s katero naj bi se predvsem moški zavezali, da bodo pomagali odpraviti diskriminacijo predstavnic nežnejšega spola, le potrjuje, da so ženske še daleč od enakopravnosti. Medtem ko se nekateri sprašujejo o učinkovitosti feminističnih kampanj – navsezadnje ženske v določenih delih sveta čutijo grozljive posledice upora proti patriarhalni družbi –, drugi poudarjajo, da se v bojih za enakopravnost pozablja na intersekcijo. Do odgovorov na vprašanji, kaj pomeni biti feministka v različnih državah in ali bo spolna neenakopravnost sploh kdaj stvar preteklosti, se je voditeljica Tina Lamovšek dokopala ob pomoči gostij torkove oddaje Intelekta: raziskovalke na znanstvenoraziskovalnem centru slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in profesorice na univerzi v Novi Gorici, doktorice Mirjam Milharčič Hladnik, antropologinje in sociologinje ter zunanje sodelavke AMEU-ISH fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, izr. prof. dr. Renate Šribar, ter neodvisne strokovnjakinje za enakost spolov in članice Odbora Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk Violete Neubauer.
Na prvem Ljubljanskem maratonu leta 1996 je najdaljšo razdaljo preteklo 153 tekačev, letos pa se bo na 42-kilometrsko preizkušnjo podalo več kot 2300 tekačev. Ste se kdaj vprašali, zakaj so tekači sposobni premagovati neverjetne psihične in fizične napore na maratonskih in ultra razdaljah? Zaradi ohranjanja zdravja, preskušanja svojih zmogljivosti, rezultata, druženja ali celo potrditve? Ob neverjetnem razmahu priljubljenosti rekreativnega teka bomo v oddaji Intelekta razmišljali o tem, kaj žene tekače na vedno nove in vse daljše preizkušnje ter kakšne so koristi in tudi slabosti teka. Gostje oddaje bodo zdravnik Bojan Knap, tekaški trener Urban Praprotnik in njegova soproga Jasmina Kozina Praprotnik, »bosi« tekač Marko Roblek in pisatelj Samo Rugelj, avtor nove knjige Ultrablues. Oddajo je pripravila Jana Bajželj
Tokratna Intelekta se sprašuje, v čem je moč oblikovanja. Od modernizma, ki je vzniknil med obema vojnama in zagovarjal visoko kvalitetno oblikovanje s poudarkom na materialu in obvladovanju veščin ter v ospredje postavil človeka, se je nagnil smer, ko je bil pomemben tudi čim večji zaslužek z izdelki na produkcijskem tekočem traku. Oblikovanje je danes prišlo do točke, ko se ne ukvarja več toliko s samim sabo, ampak ima lahko tudi odgovor na nekatere pereče probleme sodobnega sveta, kot so degradacija okolja, staranje prebivalstva, zavržena hrana itd … Eden zanimivejših vidikov je tudi, da lahko z njim preoblikujemo okolje in človeka. Je to utvara ali napoved naše prihodnosti? Barbara Belehar Drnovšek je v studio povabila dr. Barbaro Predan in docenta Jureta Miklavca z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter se pogovorila tudi z nekaterimi glavnimi protagonisti 24. bienala oblikovanja BIO50, ki pravkar poteka v Ljubljani. Foto: Flickr
Neveljaven email naslov