Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se danes vse hitreje in hitreje spreminja, nikjer na svetu pa spremembe niso tako obsežne in globoke kot na Kitajskem. 21. stoletje bo po mnenju številnih strokovnjakov v znamenju te azijske velesile, ki jo njeni prebivalci od nekdaj imenujejo osrednje cesarstvo. Toda kakšna je pravzaprav kitajska vizija sveta in kakšne družbene spremembe sta Kitajski prinesla hitri gospodarski vzpon in povsod navzoča visoka tehnologija?
Med številnimi negotovimi področji, o katerih je z nastopom novega ameriškega predsednika težko napovedati kaj trdnega, so tudi odnosi med dvema svetovnima velesilama – Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Zdi se namreč, da se drugo za drugim kršijo pravila, na katerih je v zadnjih desetletjih slonelo sodelovanje med državama. Donald Trump je na primer kar mimogrede napravil vprašljivo pravilo ene Kitajske, po katerem je Tajvan, vsaj kar zadeva diplomatske stike, neločljiv del te države – tega pravila so se držale vse ameriške administracije, odkar je predsednik Nixon leta 1979 znova vzpostavil diplomatske odnose s Pekingom. Kitajski je prav tako mimogrede zagrozil s trgovinsko vojno. Novi ameriški državni sekretar Rex Tillerson pa bi, recimo, Kitajski prepovedal dostop do spornih otočkov v Južnem kitajskem morju, na katerih gradi vojaška oporišča. Prihodnji odnosi med velesilama bodo zagotovo doživljali številne hude preizkuse.
Nagli gospodarski in tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih je temeljito preobrazil kitajsko družbo in pomembno vplival na samopodobo Kitajcev. Kitajska se znova zaveda svoje moči in skuša to tudi pokazati, ne le svetu, ampak še bolj domači javnosti, poudarja sinolog prof. Mitja Saje. Rane, ki so jih kitajski samopodobi prizadejali opijske vojne in kolonializem, se namreč še vedno niso popolnoma zacelile. Na drugi strani je ostrejše nastopanje na svetovnem parketu tudi v interesu kitajske vojske, ki si tudi tako skuša pridobiti večji vpliv v domači politiki. V tej luči je treba razumeti tudi vse močnejšo kitajsko vojaško navzočnost v Južnem kitajskem morju.
Seveda pa je motiv za graditev vojaških oporišč na oddaljenih čereh Južnokitajskega morja tudi čisto ekonomski. Čeprav so na tem območju znatne zaloge nafte in plina, to pravzaprav ta hip ni ključnega pomena. Na njem je namreč izvršenih 5 ali 6 odstotkov transakcij svetovne trgovine, vrednih približno 5000 milijard dolarjev; to ni pomembno samo za Kitajsko, temveč tudi za Japonsko in Južno Korejo. V luči ambicioznega načrta kitajskega predsednika Xi Jinpinga , da vzpostavi sodobno različico svilne ceste, ki bi povezala celotno Evrazijo od Kitajske do zahodne Evrope – ne samo po kopnem, ampak tudi po morju – ima to območje v Južnem kitajskem morju pomembno strateško vlogo, poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.
Finančna kriza leta 2008 je Kitajsko naučila, da je lahko pretirana odvisnost od tujega povpraševanja in dogajanja na tujih trgih zelo nevarna. Aktivno se je preusmerila k spodbujanju domačega povpraševanja, pri tem pa se naslanja na hitro rastoči srednji razred. Spremembe, ki jih je prinesel vrtoglavi vzpon srednjega razreda na Kitajskem, v svetu nimajo primere. Pred 30-imi leti je le 24 odstotkov prebivalstva, ki je tedaj štelo le milijardo, živelo v mestih, danes pa je urbanega kar 53 odstotkov kitajskega prebivalstva. 400 ali 500 milijonov ljudi je torej v treh desetletjih zapustilo podeželje in se preselilo v mesta.
Srednji razred na Kitajskem seveda ni tako homogen, kot si po navadi predstavljamo. Toda v grobem se po generacijski logiki deli v dve večji skupini. Za skupino, starejšo od 35 let, še vedno velja, da daje prednost materialnemu porabništvu, pridobivanju statusnih simbolov ipd. Pri mlajših generacijah pa že stopajo v ospredje kakovost življenja, osebno zadovoljstvo in preživljanje prostega časa z družino, še razlaga dr. Rašković. To so generacije edincev, rojenih v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja – na Kitajskem jih pogosto imenujejo mali cesarji.
Te generacije, ker gre za edince, rojene v obdobju eksplozivnega razvoja, se morajo spoprijemati z izredno visokim pričakovanjem svojih staršev. Velika pa so tudi njihova lastna pričakovanja. Uspeh pomenijo visoke ocene v šoli, vpis na ugledno univerzo in dobro plačane službe. Resničnost je nato pogosto precej drugačna in prinaša številna razočaranja, razlaga študentka sinologije Sanela Kšela. Na kitajskih univerzah diplomira več kot 6 milijonov mladih na leto. Tudi tako obsežno gospodarstvo, kot je kitajsko, ne more zagotoviti primernih delovnih mest vsem šolanim mladim.
Specifičen je tudi kitajski spletni prostor, ki postaja središče družabnega in poslovnega življenja. Kitajska ima namreč na spletu popolnoma paralelen sistem. Večina svetovnih spletnih velikanov, ki sicer obvladujejo večino svetovnega spleta drugod, ima na Kitajskem le obrobno vlogo ali pa jih tam sploh ni. To pa ne pomeni, da kitajski splet tehnološko gledano zaostaja, prej nasprotno. V zadnjih letih številne tehnološke rešitve že prekašajo svoje zahodne vzporednice.
Visoko tehnološki je konec koncev tudi t.i. Zlati ščit oziroma Veliki kitajski požarni zid, kot so ga poimenovali v šali. Sistem, ki onemogoča dostopanje do določenih vsebin oziroma ponudnikov, je tehnološko zelo napreden in omogoča tako cenzuriranje določenih vsebin kot spremljanje vedenja spletnih uporabnikov na Kitajskem.
V Evropi smo sorazmerno občutljivi glede vprašanja zasebnosti na spletu in se precej ukvarjamo s tem, kaj z našimi podatki pravzaprav počnejo različna spletna podjetja. Na Kitajskem to vprašanje ni v ospredju. Vsekakor tudi tamkajšnja podjetja zbirajo velikanske količine podatkov o kitajskih uporabnikih spleta, pri tem pa ima lahko eno samo podjetje še veliko natančnejši vpogled v življenjske navade uporabnikov, kot je mogoče v preostalem svetu.
Splet uporablja 50 odstotkov Kitajcev, to pomeni več kot 700 milijonov ljudi. To počnejo po večini s pametnimi telefoni. Na področju mobilnih plačil in pretakanja različnih vsebin na mobilne naprave Kitajska prekaša tudi Združene države Amerike. Ena najbolj priljubljenih aplikacij je na primer Wechat, ki se lahko pohvali z več kot 800 milijoni aktivnih uporabnikov in v eni aplikaciji združuje različne storitve. Deluje kot družabno omrežje, na splošno je v uporabi za pošiljanje hipnih sporočil, tako zasebnih in poslovnih, za klepetanje in objavljanje fotografij. Njena ključna prednost pa je, da omogoča tudi finančne transakcije, pa naj gre za spletne nakupe ali plačilo čisto konkretnega kosila v restavraciji. Vsestranska uporabnost te aplikacije je ključna za njen uspeh, posledica tega pa je, da je danes povezana z precejšnjim delom spletnih življenj kitajskih uporabnikov, tako zasebnih kot poslovnih.
Nagli razvoj je seveda Kitajski prinesel tudi številne težave. Ena največjih, dobro vidna tudi iz Zemljine orbite, je izredna onesnaženost zraka. Kitajska mesta se danes že skoraj pregovorno kopajo v smogu, dovoljena vrednost trdih delcev v zraku je pogosto večkratno presežena. To se opazno pozna tudi na zdravju kitajskih prebivalcev – pričakovana življenjska doba na Kitajskem je predvsem zaradi tega razloga že začela padati.
Temeljni razlog za hudo onesnaženje je, da je edini energent, ki ga ima Kitajska veliko, premog. Ob tem je na Kitajskem še vedno izredno veliko termoelektrarn in tovarn, ki so tehnološko zastarele. Kitajska v svetu daleč vodi po količini energije, ki jo lahko zagotovi s premogom – kapaciteta kitajskih termoelektrarn je približno 1100 GW, hkrati pa te niso popolnoma izkoriščene. Tudi na Kitajskem pa se smernice počasi obračajo. Vse nadaljnje graditve termoelektrarn na premog so prejšnji teden ustavili – v načrtih ali že v postopku graditve je bilo več kot sto novih. Načrtujejo tudi zaprtje številnih obstoječih termoelektrarn, ob tem pa se zelo intenzivno vlaga v sončne in vetrne elektrarne. Toda glede na samo količino teh objektov se bo učinek pokazal šele čez čas.
Huda ekološka katastrofa je spodbudila tudi iskanje alternativnih pristopov. Po vsej državi na primer izvajajo različne poskusne projekte, s katerimi preizkušajo različne oblike bolj trajnostno naravnanih, samozadostnih skupnosti, različnih oblik recikliranja in gospodarstva, ki temelji na čim manjšem okoljskem odtisu. Tako na manjših skupnostih preverjajo različne pristope in njihovo učinkovitost v praksi. Glede tega postaja današnja Kitajska tudi nekakšen laboratorij različnih družbenih praks, razlaga dr. Helena Motoh.
Vprašanje, ali bo torej 21. stoletje kitajsko, ostaja odprto, toda ne glede na razvoj dogodkov je jasno, da bo azijska velesila v njem imela eno ključnih vlog.
909 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Svet se danes vse hitreje in hitreje spreminja, nikjer na svetu pa spremembe niso tako obsežne in globoke kot na Kitajskem. 21. stoletje bo po mnenju številnih strokovnjakov v znamenju te azijske velesile, ki jo njeni prebivalci od nekdaj imenujejo osrednje cesarstvo. Toda kakšna je pravzaprav kitajska vizija sveta in kakšne družbene spremembe sta Kitajski prinesla hitri gospodarski vzpon in povsod navzoča visoka tehnologija?
Med številnimi negotovimi področji, o katerih je z nastopom novega ameriškega predsednika težko napovedati kaj trdnega, so tudi odnosi med dvema svetovnima velesilama – Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Zdi se namreč, da se drugo za drugim kršijo pravila, na katerih je v zadnjih desetletjih slonelo sodelovanje med državama. Donald Trump je na primer kar mimogrede napravil vprašljivo pravilo ene Kitajske, po katerem je Tajvan, vsaj kar zadeva diplomatske stike, neločljiv del te države – tega pravila so se držale vse ameriške administracije, odkar je predsednik Nixon leta 1979 znova vzpostavil diplomatske odnose s Pekingom. Kitajski je prav tako mimogrede zagrozil s trgovinsko vojno. Novi ameriški državni sekretar Rex Tillerson pa bi, recimo, Kitajski prepovedal dostop do spornih otočkov v Južnem kitajskem morju, na katerih gradi vojaška oporišča. Prihodnji odnosi med velesilama bodo zagotovo doživljali številne hude preizkuse.
Nagli gospodarski in tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih je temeljito preobrazil kitajsko družbo in pomembno vplival na samopodobo Kitajcev. Kitajska se znova zaveda svoje moči in skuša to tudi pokazati, ne le svetu, ampak še bolj domači javnosti, poudarja sinolog prof. Mitja Saje. Rane, ki so jih kitajski samopodobi prizadejali opijske vojne in kolonializem, se namreč še vedno niso popolnoma zacelile. Na drugi strani je ostrejše nastopanje na svetovnem parketu tudi v interesu kitajske vojske, ki si tudi tako skuša pridobiti večji vpliv v domači politiki. V tej luči je treba razumeti tudi vse močnejšo kitajsko vojaško navzočnost v Južnem kitajskem morju.
Seveda pa je motiv za graditev vojaških oporišč na oddaljenih čereh Južnokitajskega morja tudi čisto ekonomski. Čeprav so na tem območju znatne zaloge nafte in plina, to pravzaprav ta hip ni ključnega pomena. Na njem je namreč izvršenih 5 ali 6 odstotkov transakcij svetovne trgovine, vrednih približno 5000 milijard dolarjev; to ni pomembno samo za Kitajsko, temveč tudi za Japonsko in Južno Korejo. V luči ambicioznega načrta kitajskega predsednika Xi Jinpinga , da vzpostavi sodobno različico svilne ceste, ki bi povezala celotno Evrazijo od Kitajske do zahodne Evrope – ne samo po kopnem, ampak tudi po morju – ima to območje v Južnem kitajskem morju pomembno strateško vlogo, poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.
Finančna kriza leta 2008 je Kitajsko naučila, da je lahko pretirana odvisnost od tujega povpraševanja in dogajanja na tujih trgih zelo nevarna. Aktivno se je preusmerila k spodbujanju domačega povpraševanja, pri tem pa se naslanja na hitro rastoči srednji razred. Spremembe, ki jih je prinesel vrtoglavi vzpon srednjega razreda na Kitajskem, v svetu nimajo primere. Pred 30-imi leti je le 24 odstotkov prebivalstva, ki je tedaj štelo le milijardo, živelo v mestih, danes pa je urbanega kar 53 odstotkov kitajskega prebivalstva. 400 ali 500 milijonov ljudi je torej v treh desetletjih zapustilo podeželje in se preselilo v mesta.
Srednji razred na Kitajskem seveda ni tako homogen, kot si po navadi predstavljamo. Toda v grobem se po generacijski logiki deli v dve večji skupini. Za skupino, starejšo od 35 let, še vedno velja, da daje prednost materialnemu porabništvu, pridobivanju statusnih simbolov ipd. Pri mlajših generacijah pa že stopajo v ospredje kakovost življenja, osebno zadovoljstvo in preživljanje prostega časa z družino, še razlaga dr. Rašković. To so generacije edincev, rojenih v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja – na Kitajskem jih pogosto imenujejo mali cesarji.
Te generacije, ker gre za edince, rojene v obdobju eksplozivnega razvoja, se morajo spoprijemati z izredno visokim pričakovanjem svojih staršev. Velika pa so tudi njihova lastna pričakovanja. Uspeh pomenijo visoke ocene v šoli, vpis na ugledno univerzo in dobro plačane službe. Resničnost je nato pogosto precej drugačna in prinaša številna razočaranja, razlaga študentka sinologije Sanela Kšela. Na kitajskih univerzah diplomira več kot 6 milijonov mladih na leto. Tudi tako obsežno gospodarstvo, kot je kitajsko, ne more zagotoviti primernih delovnih mest vsem šolanim mladim.
Specifičen je tudi kitajski spletni prostor, ki postaja središče družabnega in poslovnega življenja. Kitajska ima namreč na spletu popolnoma paralelen sistem. Večina svetovnih spletnih velikanov, ki sicer obvladujejo večino svetovnega spleta drugod, ima na Kitajskem le obrobno vlogo ali pa jih tam sploh ni. To pa ne pomeni, da kitajski splet tehnološko gledano zaostaja, prej nasprotno. V zadnjih letih številne tehnološke rešitve že prekašajo svoje zahodne vzporednice.
Visoko tehnološki je konec koncev tudi t.i. Zlati ščit oziroma Veliki kitajski požarni zid, kot so ga poimenovali v šali. Sistem, ki onemogoča dostopanje do določenih vsebin oziroma ponudnikov, je tehnološko zelo napreden in omogoča tako cenzuriranje določenih vsebin kot spremljanje vedenja spletnih uporabnikov na Kitajskem.
V Evropi smo sorazmerno občutljivi glede vprašanja zasebnosti na spletu in se precej ukvarjamo s tem, kaj z našimi podatki pravzaprav počnejo različna spletna podjetja. Na Kitajskem to vprašanje ni v ospredju. Vsekakor tudi tamkajšnja podjetja zbirajo velikanske količine podatkov o kitajskih uporabnikih spleta, pri tem pa ima lahko eno samo podjetje še veliko natančnejši vpogled v življenjske navade uporabnikov, kot je mogoče v preostalem svetu.
Splet uporablja 50 odstotkov Kitajcev, to pomeni več kot 700 milijonov ljudi. To počnejo po večini s pametnimi telefoni. Na področju mobilnih plačil in pretakanja različnih vsebin na mobilne naprave Kitajska prekaša tudi Združene države Amerike. Ena najbolj priljubljenih aplikacij je na primer Wechat, ki se lahko pohvali z več kot 800 milijoni aktivnih uporabnikov in v eni aplikaciji združuje različne storitve. Deluje kot družabno omrežje, na splošno je v uporabi za pošiljanje hipnih sporočil, tako zasebnih in poslovnih, za klepetanje in objavljanje fotografij. Njena ključna prednost pa je, da omogoča tudi finančne transakcije, pa naj gre za spletne nakupe ali plačilo čisto konkretnega kosila v restavraciji. Vsestranska uporabnost te aplikacije je ključna za njen uspeh, posledica tega pa je, da je danes povezana z precejšnjim delom spletnih življenj kitajskih uporabnikov, tako zasebnih kot poslovnih.
Nagli razvoj je seveda Kitajski prinesel tudi številne težave. Ena največjih, dobro vidna tudi iz Zemljine orbite, je izredna onesnaženost zraka. Kitajska mesta se danes že skoraj pregovorno kopajo v smogu, dovoljena vrednost trdih delcev v zraku je pogosto večkratno presežena. To se opazno pozna tudi na zdravju kitajskih prebivalcev – pričakovana življenjska doba na Kitajskem je predvsem zaradi tega razloga že začela padati.
Temeljni razlog za hudo onesnaženje je, da je edini energent, ki ga ima Kitajska veliko, premog. Ob tem je na Kitajskem še vedno izredno veliko termoelektrarn in tovarn, ki so tehnološko zastarele. Kitajska v svetu daleč vodi po količini energije, ki jo lahko zagotovi s premogom – kapaciteta kitajskih termoelektrarn je približno 1100 GW, hkrati pa te niso popolnoma izkoriščene. Tudi na Kitajskem pa se smernice počasi obračajo. Vse nadaljnje graditve termoelektrarn na premog so prejšnji teden ustavili – v načrtih ali že v postopku graditve je bilo več kot sto novih. Načrtujejo tudi zaprtje številnih obstoječih termoelektrarn, ob tem pa se zelo intenzivno vlaga v sončne in vetrne elektrarne. Toda glede na samo količino teh objektov se bo učinek pokazal šele čez čas.
Huda ekološka katastrofa je spodbudila tudi iskanje alternativnih pristopov. Po vsej državi na primer izvajajo različne poskusne projekte, s katerimi preizkušajo različne oblike bolj trajnostno naravnanih, samozadostnih skupnosti, različnih oblik recikliranja in gospodarstva, ki temelji na čim manjšem okoljskem odtisu. Tako na manjših skupnostih preverjajo različne pristope in njihovo učinkovitost v praksi. Glede tega postaja današnja Kitajska tudi nekakšen laboratorij različnih družbenih praks, razlaga dr. Helena Motoh.
Vprašanje, ali bo torej 21. stoletje kitajsko, ostaja odprto, toda ne glede na razvoj dogodkov je jasno, da bo azijska velesila v njem imela eno ključnih vlog.
Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«
Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Evropska centralna banka, Wikipedija
V Ljubljani je pretekli teden potekal festival Big Arhitektura, ki je na enem mestu povezal arhitekte, notranje oblikovalce, inženirje, urbaniste, pa tudi odločevalce, investitorje in študente arhitekture. Edinstvena priložnost na enem mestu slišati različne poglede na grajeni prostor in oblikovanje, preveriti odnos politike do prostora ter se seznaniti z inovacijami: tehnološkimi, pa tudi tistimi v razmišljanju. V tokratni Intelekti govorimo o arhitekturnih zgodbah onkraj ustaljenih okvirov, s poudarkom na praksah, ki že v zgodnjih fazah načrtovanja vključujejo končne uporabnike arhitekture in prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž. Gostja in gostje Intelekte so: - arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb, Jereb Budja arhitekti - Borbála Marosán, raziskovalka na Centru za inovacije MOME z Univerze za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v Budimpešti - arhitekt Gregor Mljač, Zavod Big
Mladost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne velike spremembe. Odraščanje prinaša nove družbene vloge in burno fizično in psihično dogajanje. Kakšno je danes poslavljanje od otroštva in kako poteka stopanje v odraslost? Koliko je negotovosti? Kaj radosti mlade in kaj jih skrbi? Kakšen je pogled na svet prek zaslonov in aplikacij? Kakšna so tvegana vedenja? Kaj pa duševno zdravje? So mladi v redu ali bi nas moralo skrbeti?
Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tako je skoraj na vseh področjih, tudi v znanosti in v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, kakšne so neformalne ovire za napredovanje žensk, kakšno vlogo imajo družbeno pristranska pričakovanja in spolni stereotipi ter o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, bodo spregovorile tokratne gostje oddaje prof. dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Odseku za nanostrukturne materiale na Inštitutu Jožef Stefan, svetovalka za komuniciranje znanosti, redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, prof. dr. Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, in dr. Majda Pavlin, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo ter članica društva Mlada akademija.
Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.
Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta
Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...
Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu
Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.
Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.
V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.
Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo
Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici
Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.
Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?
Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?
V Ljubljani so na ogled kar tri razstave, ki na različne načine tematizirajo pojavljanje žensk na polju vizualnih umetnosti. Že bežen pogled na umetnostno zgodovino nam pokaže, da umetnice v javnem prostoru in v strokovnem diskurzu niso tako prisotne in prepoznavne kot njihovi moški kolegi. V knjigarnah lahko najdemo kopico monografij moških umetnikov, medtem ko je monografij, posvečenih ženskam, na voljo zgolj peščica. V današnji Intelekti se bomo posvetili vprašanju, ali je umetnostna zgodovina tudi zgodovina patriarhata.
»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«
Neveljaven email naslov