Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se danes vse hitreje in hitreje spreminja, nikjer na svetu pa spremembe niso tako obsežne in globoke kot na Kitajskem. 21. stoletje bo po mnenju številnih strokovnjakov v znamenju te azijske velesile, ki jo njeni prebivalci od nekdaj imenujejo osrednje cesarstvo. Toda kakšna je pravzaprav kitajska vizija sveta in kakšne družbene spremembe sta Kitajski prinesla hitri gospodarski vzpon in povsod navzoča visoka tehnologija?
Med številnimi negotovimi področji, o katerih je z nastopom novega ameriškega predsednika težko napovedati kaj trdnega, so tudi odnosi med dvema svetovnima velesilama – Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Zdi se namreč, da se drugo za drugim kršijo pravila, na katerih je v zadnjih desetletjih slonelo sodelovanje med državama. Donald Trump je na primer kar mimogrede napravil vprašljivo pravilo ene Kitajske, po katerem je Tajvan, vsaj kar zadeva diplomatske stike, neločljiv del te države – tega pravila so se držale vse ameriške administracije, odkar je predsednik Nixon leta 1979 znova vzpostavil diplomatske odnose s Pekingom. Kitajski je prav tako mimogrede zagrozil s trgovinsko vojno. Novi ameriški državni sekretar Rex Tillerson pa bi, recimo, Kitajski prepovedal dostop do spornih otočkov v Južnem kitajskem morju, na katerih gradi vojaška oporišča. Prihodnji odnosi med velesilama bodo zagotovo doživljali številne hude preizkuse.
Nagli gospodarski in tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih je temeljito preobrazil kitajsko družbo in pomembno vplival na samopodobo Kitajcev. Kitajska se znova zaveda svoje moči in skuša to tudi pokazati, ne le svetu, ampak še bolj domači javnosti, poudarja sinolog prof. Mitja Saje. Rane, ki so jih kitajski samopodobi prizadejali opijske vojne in kolonializem, se namreč še vedno niso popolnoma zacelile. Na drugi strani je ostrejše nastopanje na svetovnem parketu tudi v interesu kitajske vojske, ki si tudi tako skuša pridobiti večji vpliv v domači politiki. V tej luči je treba razumeti tudi vse močnejšo kitajsko vojaško navzočnost v Južnem kitajskem morju.
Seveda pa je motiv za graditev vojaških oporišč na oddaljenih čereh Južnokitajskega morja tudi čisto ekonomski. Čeprav so na tem območju znatne zaloge nafte in plina, to pravzaprav ta hip ni ključnega pomena. Na njem je namreč izvršenih 5 ali 6 odstotkov transakcij svetovne trgovine, vrednih približno 5000 milijard dolarjev; to ni pomembno samo za Kitajsko, temveč tudi za Japonsko in Južno Korejo. V luči ambicioznega načrta kitajskega predsednika Xi Jinpinga , da vzpostavi sodobno različico svilne ceste, ki bi povezala celotno Evrazijo od Kitajske do zahodne Evrope – ne samo po kopnem, ampak tudi po morju – ima to območje v Južnem kitajskem morju pomembno strateško vlogo, poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.
Finančna kriza leta 2008 je Kitajsko naučila, da je lahko pretirana odvisnost od tujega povpraševanja in dogajanja na tujih trgih zelo nevarna. Aktivno se je preusmerila k spodbujanju domačega povpraševanja, pri tem pa se naslanja na hitro rastoči srednji razred. Spremembe, ki jih je prinesel vrtoglavi vzpon srednjega razreda na Kitajskem, v svetu nimajo primere. Pred 30-imi leti je le 24 odstotkov prebivalstva, ki je tedaj štelo le milijardo, živelo v mestih, danes pa je urbanega kar 53 odstotkov kitajskega prebivalstva. 400 ali 500 milijonov ljudi je torej v treh desetletjih zapustilo podeželje in se preselilo v mesta.
Srednji razred na Kitajskem seveda ni tako homogen, kot si po navadi predstavljamo. Toda v grobem se po generacijski logiki deli v dve večji skupini. Za skupino, starejšo od 35 let, še vedno velja, da daje prednost materialnemu porabništvu, pridobivanju statusnih simbolov ipd. Pri mlajših generacijah pa že stopajo v ospredje kakovost življenja, osebno zadovoljstvo in preživljanje prostega časa z družino, še razlaga dr. Rašković. To so generacije edincev, rojenih v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja – na Kitajskem jih pogosto imenujejo mali cesarji.
Te generacije, ker gre za edince, rojene v obdobju eksplozivnega razvoja, se morajo spoprijemati z izredno visokim pričakovanjem svojih staršev. Velika pa so tudi njihova lastna pričakovanja. Uspeh pomenijo visoke ocene v šoli, vpis na ugledno univerzo in dobro plačane službe. Resničnost je nato pogosto precej drugačna in prinaša številna razočaranja, razlaga študentka sinologije Sanela Kšela. Na kitajskih univerzah diplomira več kot 6 milijonov mladih na leto. Tudi tako obsežno gospodarstvo, kot je kitajsko, ne more zagotoviti primernih delovnih mest vsem šolanim mladim.
Specifičen je tudi kitajski spletni prostor, ki postaja središče družabnega in poslovnega življenja. Kitajska ima namreč na spletu popolnoma paralelen sistem. Večina svetovnih spletnih velikanov, ki sicer obvladujejo večino svetovnega spleta drugod, ima na Kitajskem le obrobno vlogo ali pa jih tam sploh ni. To pa ne pomeni, da kitajski splet tehnološko gledano zaostaja, prej nasprotno. V zadnjih letih številne tehnološke rešitve že prekašajo svoje zahodne vzporednice.
Visoko tehnološki je konec koncev tudi t.i. Zlati ščit oziroma Veliki kitajski požarni zid, kot so ga poimenovali v šali. Sistem, ki onemogoča dostopanje do določenih vsebin oziroma ponudnikov, je tehnološko zelo napreden in omogoča tako cenzuriranje določenih vsebin kot spremljanje vedenja spletnih uporabnikov na Kitajskem.
V Evropi smo sorazmerno občutljivi glede vprašanja zasebnosti na spletu in se precej ukvarjamo s tem, kaj z našimi podatki pravzaprav počnejo različna spletna podjetja. Na Kitajskem to vprašanje ni v ospredju. Vsekakor tudi tamkajšnja podjetja zbirajo velikanske količine podatkov o kitajskih uporabnikih spleta, pri tem pa ima lahko eno samo podjetje še veliko natančnejši vpogled v življenjske navade uporabnikov, kot je mogoče v preostalem svetu.
Splet uporablja 50 odstotkov Kitajcev, to pomeni več kot 700 milijonov ljudi. To počnejo po večini s pametnimi telefoni. Na področju mobilnih plačil in pretakanja različnih vsebin na mobilne naprave Kitajska prekaša tudi Združene države Amerike. Ena najbolj priljubljenih aplikacij je na primer Wechat, ki se lahko pohvali z več kot 800 milijoni aktivnih uporabnikov in v eni aplikaciji združuje različne storitve. Deluje kot družabno omrežje, na splošno je v uporabi za pošiljanje hipnih sporočil, tako zasebnih in poslovnih, za klepetanje in objavljanje fotografij. Njena ključna prednost pa je, da omogoča tudi finančne transakcije, pa naj gre za spletne nakupe ali plačilo čisto konkretnega kosila v restavraciji. Vsestranska uporabnost te aplikacije je ključna za njen uspeh, posledica tega pa je, da je danes povezana z precejšnjim delom spletnih življenj kitajskih uporabnikov, tako zasebnih kot poslovnih.
Nagli razvoj je seveda Kitajski prinesel tudi številne težave. Ena največjih, dobro vidna tudi iz Zemljine orbite, je izredna onesnaženost zraka. Kitajska mesta se danes že skoraj pregovorno kopajo v smogu, dovoljena vrednost trdih delcev v zraku je pogosto večkratno presežena. To se opazno pozna tudi na zdravju kitajskih prebivalcev – pričakovana življenjska doba na Kitajskem je predvsem zaradi tega razloga že začela padati.
Temeljni razlog za hudo onesnaženje je, da je edini energent, ki ga ima Kitajska veliko, premog. Ob tem je na Kitajskem še vedno izredno veliko termoelektrarn in tovarn, ki so tehnološko zastarele. Kitajska v svetu daleč vodi po količini energije, ki jo lahko zagotovi s premogom – kapaciteta kitajskih termoelektrarn je približno 1100 GW, hkrati pa te niso popolnoma izkoriščene. Tudi na Kitajskem pa se smernice počasi obračajo. Vse nadaljnje graditve termoelektrarn na premog so prejšnji teden ustavili – v načrtih ali že v postopku graditve je bilo več kot sto novih. Načrtujejo tudi zaprtje številnih obstoječih termoelektrarn, ob tem pa se zelo intenzivno vlaga v sončne in vetrne elektrarne. Toda glede na samo količino teh objektov se bo učinek pokazal šele čez čas.
Huda ekološka katastrofa je spodbudila tudi iskanje alternativnih pristopov. Po vsej državi na primer izvajajo različne poskusne projekte, s katerimi preizkušajo različne oblike bolj trajnostno naravnanih, samozadostnih skupnosti, različnih oblik recikliranja in gospodarstva, ki temelji na čim manjšem okoljskem odtisu. Tako na manjših skupnostih preverjajo različne pristope in njihovo učinkovitost v praksi. Glede tega postaja današnja Kitajska tudi nekakšen laboratorij različnih družbenih praks, razlaga dr. Helena Motoh.
Vprašanje, ali bo torej 21. stoletje kitajsko, ostaja odprto, toda ne glede na razvoj dogodkov je jasno, da bo azijska velesila v njem imela eno ključnih vlog.
899 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Svet se danes vse hitreje in hitreje spreminja, nikjer na svetu pa spremembe niso tako obsežne in globoke kot na Kitajskem. 21. stoletje bo po mnenju številnih strokovnjakov v znamenju te azijske velesile, ki jo njeni prebivalci od nekdaj imenujejo osrednje cesarstvo. Toda kakšna je pravzaprav kitajska vizija sveta in kakšne družbene spremembe sta Kitajski prinesla hitri gospodarski vzpon in povsod navzoča visoka tehnologija?
Med številnimi negotovimi področji, o katerih je z nastopom novega ameriškega predsednika težko napovedati kaj trdnega, so tudi odnosi med dvema svetovnima velesilama – Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Zdi se namreč, da se drugo za drugim kršijo pravila, na katerih je v zadnjih desetletjih slonelo sodelovanje med državama. Donald Trump je na primer kar mimogrede napravil vprašljivo pravilo ene Kitajske, po katerem je Tajvan, vsaj kar zadeva diplomatske stike, neločljiv del te države – tega pravila so se držale vse ameriške administracije, odkar je predsednik Nixon leta 1979 znova vzpostavil diplomatske odnose s Pekingom. Kitajski je prav tako mimogrede zagrozil s trgovinsko vojno. Novi ameriški državni sekretar Rex Tillerson pa bi, recimo, Kitajski prepovedal dostop do spornih otočkov v Južnem kitajskem morju, na katerih gradi vojaška oporišča. Prihodnji odnosi med velesilama bodo zagotovo doživljali številne hude preizkuse.
Nagli gospodarski in tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih je temeljito preobrazil kitajsko družbo in pomembno vplival na samopodobo Kitajcev. Kitajska se znova zaveda svoje moči in skuša to tudi pokazati, ne le svetu, ampak še bolj domači javnosti, poudarja sinolog prof. Mitja Saje. Rane, ki so jih kitajski samopodobi prizadejali opijske vojne in kolonializem, se namreč še vedno niso popolnoma zacelile. Na drugi strani je ostrejše nastopanje na svetovnem parketu tudi v interesu kitajske vojske, ki si tudi tako skuša pridobiti večji vpliv v domači politiki. V tej luči je treba razumeti tudi vse močnejšo kitajsko vojaško navzočnost v Južnem kitajskem morju.
Seveda pa je motiv za graditev vojaških oporišč na oddaljenih čereh Južnokitajskega morja tudi čisto ekonomski. Čeprav so na tem območju znatne zaloge nafte in plina, to pravzaprav ta hip ni ključnega pomena. Na njem je namreč izvršenih 5 ali 6 odstotkov transakcij svetovne trgovine, vrednih približno 5000 milijard dolarjev; to ni pomembno samo za Kitajsko, temveč tudi za Japonsko in Južno Korejo. V luči ambicioznega načrta kitajskega predsednika Xi Jinpinga , da vzpostavi sodobno različico svilne ceste, ki bi povezala celotno Evrazijo od Kitajske do zahodne Evrope – ne samo po kopnem, ampak tudi po morju – ima to območje v Južnem kitajskem morju pomembno strateško vlogo, poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.
Finančna kriza leta 2008 je Kitajsko naučila, da je lahko pretirana odvisnost od tujega povpraševanja in dogajanja na tujih trgih zelo nevarna. Aktivno se je preusmerila k spodbujanju domačega povpraševanja, pri tem pa se naslanja na hitro rastoči srednji razred. Spremembe, ki jih je prinesel vrtoglavi vzpon srednjega razreda na Kitajskem, v svetu nimajo primere. Pred 30-imi leti je le 24 odstotkov prebivalstva, ki je tedaj štelo le milijardo, živelo v mestih, danes pa je urbanega kar 53 odstotkov kitajskega prebivalstva. 400 ali 500 milijonov ljudi je torej v treh desetletjih zapustilo podeželje in se preselilo v mesta.
Srednji razred na Kitajskem seveda ni tako homogen, kot si po navadi predstavljamo. Toda v grobem se po generacijski logiki deli v dve večji skupini. Za skupino, starejšo od 35 let, še vedno velja, da daje prednost materialnemu porabništvu, pridobivanju statusnih simbolov ipd. Pri mlajših generacijah pa že stopajo v ospredje kakovost življenja, osebno zadovoljstvo in preživljanje prostega časa z družino, še razlaga dr. Rašković. To so generacije edincev, rojenih v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja – na Kitajskem jih pogosto imenujejo mali cesarji.
Te generacije, ker gre za edince, rojene v obdobju eksplozivnega razvoja, se morajo spoprijemati z izredno visokim pričakovanjem svojih staršev. Velika pa so tudi njihova lastna pričakovanja. Uspeh pomenijo visoke ocene v šoli, vpis na ugledno univerzo in dobro plačane službe. Resničnost je nato pogosto precej drugačna in prinaša številna razočaranja, razlaga študentka sinologije Sanela Kšela. Na kitajskih univerzah diplomira več kot 6 milijonov mladih na leto. Tudi tako obsežno gospodarstvo, kot je kitajsko, ne more zagotoviti primernih delovnih mest vsem šolanim mladim.
Specifičen je tudi kitajski spletni prostor, ki postaja središče družabnega in poslovnega življenja. Kitajska ima namreč na spletu popolnoma paralelen sistem. Večina svetovnih spletnih velikanov, ki sicer obvladujejo večino svetovnega spleta drugod, ima na Kitajskem le obrobno vlogo ali pa jih tam sploh ni. To pa ne pomeni, da kitajski splet tehnološko gledano zaostaja, prej nasprotno. V zadnjih letih številne tehnološke rešitve že prekašajo svoje zahodne vzporednice.
Visoko tehnološki je konec koncev tudi t.i. Zlati ščit oziroma Veliki kitajski požarni zid, kot so ga poimenovali v šali. Sistem, ki onemogoča dostopanje do določenih vsebin oziroma ponudnikov, je tehnološko zelo napreden in omogoča tako cenzuriranje določenih vsebin kot spremljanje vedenja spletnih uporabnikov na Kitajskem.
V Evropi smo sorazmerno občutljivi glede vprašanja zasebnosti na spletu in se precej ukvarjamo s tem, kaj z našimi podatki pravzaprav počnejo različna spletna podjetja. Na Kitajskem to vprašanje ni v ospredju. Vsekakor tudi tamkajšnja podjetja zbirajo velikanske količine podatkov o kitajskih uporabnikih spleta, pri tem pa ima lahko eno samo podjetje še veliko natančnejši vpogled v življenjske navade uporabnikov, kot je mogoče v preostalem svetu.
Splet uporablja 50 odstotkov Kitajcev, to pomeni več kot 700 milijonov ljudi. To počnejo po večini s pametnimi telefoni. Na področju mobilnih plačil in pretakanja različnih vsebin na mobilne naprave Kitajska prekaša tudi Združene države Amerike. Ena najbolj priljubljenih aplikacij je na primer Wechat, ki se lahko pohvali z več kot 800 milijoni aktivnih uporabnikov in v eni aplikaciji združuje različne storitve. Deluje kot družabno omrežje, na splošno je v uporabi za pošiljanje hipnih sporočil, tako zasebnih in poslovnih, za klepetanje in objavljanje fotografij. Njena ključna prednost pa je, da omogoča tudi finančne transakcije, pa naj gre za spletne nakupe ali plačilo čisto konkretnega kosila v restavraciji. Vsestranska uporabnost te aplikacije je ključna za njen uspeh, posledica tega pa je, da je danes povezana z precejšnjim delom spletnih življenj kitajskih uporabnikov, tako zasebnih kot poslovnih.
Nagli razvoj je seveda Kitajski prinesel tudi številne težave. Ena največjih, dobro vidna tudi iz Zemljine orbite, je izredna onesnaženost zraka. Kitajska mesta se danes že skoraj pregovorno kopajo v smogu, dovoljena vrednost trdih delcev v zraku je pogosto večkratno presežena. To se opazno pozna tudi na zdravju kitajskih prebivalcev – pričakovana življenjska doba na Kitajskem je predvsem zaradi tega razloga že začela padati.
Temeljni razlog za hudo onesnaženje je, da je edini energent, ki ga ima Kitajska veliko, premog. Ob tem je na Kitajskem še vedno izredno veliko termoelektrarn in tovarn, ki so tehnološko zastarele. Kitajska v svetu daleč vodi po količini energije, ki jo lahko zagotovi s premogom – kapaciteta kitajskih termoelektrarn je približno 1100 GW, hkrati pa te niso popolnoma izkoriščene. Tudi na Kitajskem pa se smernice počasi obračajo. Vse nadaljnje graditve termoelektrarn na premog so prejšnji teden ustavili – v načrtih ali že v postopku graditve je bilo več kot sto novih. Načrtujejo tudi zaprtje številnih obstoječih termoelektrarn, ob tem pa se zelo intenzivno vlaga v sončne in vetrne elektrarne. Toda glede na samo količino teh objektov se bo učinek pokazal šele čez čas.
Huda ekološka katastrofa je spodbudila tudi iskanje alternativnih pristopov. Po vsej državi na primer izvajajo različne poskusne projekte, s katerimi preizkušajo različne oblike bolj trajnostno naravnanih, samozadostnih skupnosti, različnih oblik recikliranja in gospodarstva, ki temelji na čim manjšem okoljskem odtisu. Tako na manjših skupnostih preverjajo različne pristope in njihovo učinkovitost v praksi. Glede tega postaja današnja Kitajska tudi nekakšen laboratorij različnih družbenih praks, razlaga dr. Helena Motoh.
Vprašanje, ali bo torej 21. stoletje kitajsko, ostaja odprto, toda ne glede na razvoj dogodkov je jasno, da bo azijska velesila v njem imela eno ključnih vlog.
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.
Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?
Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)
Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva
Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay
Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.
Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)
Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.
Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti.
Neveljaven email naslov