Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od A do Ž o evropskem proračunu, slovenskem črpanju evropskih sredstev in prihodnjem finančnem okviru, ki prinaša spremembne tudi za Slovenijo
Delovanje Evropske unije je v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo področji, na katerih je veliko neznanih stvari, poenostavljenih prepričanj in pavšalnih ocen. Velikokrat lahko slišimo, da Evropska unija veliko svojega denarja porabi za plače evropskih poslancev in birokratskega sistema, da se član Unije izplača biti takrat, ko v njeno blagajno daješ manj, kot pa iz nje prejemaš, sredstva, ki jih države namenjajo Evropski uniji, bi bilo bolje porabiti za kaj drugega.
Koliko torej EU porabi za delovanje svojih institucij in agencij; je to veliko ali malo? Kolikšen je sploh evropski proračun? Kako se evropski denar deli med države članice? Koliko daje in dobi Slovenija? Kako bo po letu 2020, ko bo veljal nov finančni okvir? Kako dobra sploh je naša država v črpanju evropskih sredstev? Tem vprašanjem smo namenili pozornost v tokratni Intelekti, odgovore pa smo iskali skupaj z dr. Vasjo Rantom s katedre za finance in denar ljubljanske ekonomske fakultete; z direktorjem Urada za kohezijsko politiko v službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojanom Suvorovom; s Sašo Bojc Golob iz Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji in z evropsko poslanko v Evropskem parlamentu iz Slovenije Patricijo Šulin, ki je članica odbora za proračun in odbora za proračunski nadzor.
Koliko je vreden evropski proračun?
Evropska unija nima le letnega proračuna, kot ga poznajo tudi nacionalne države, temveč ima tudi sedemletni finančni okvir. Višina aktualnega za obdobje med letoma 2014 in 2020 je tisoč milijard evrov, kar pomeni, da se okvirni letni proračun giblje okoli 140 milijard evrov. Sliši se ogromno, pa je res, smo vprašali dr. Vasjo Ranta.
"Ta velikost proračuna EU predstavlja približno en odstotek bruto nacionalnega dohodka Unije, kar je zelo malo. Če si pogledamo, kako veliki so nacionalni proračuni članic: na nacionalni ravni so javne finance proračunski izdatki, ki obsegajo tam nekje med 40 in 50 odstotki nacionalnega dohodka držav."
Evropski proračun se financira iz treh virov: od 10 do 15 odstotkov denarja pride iz dela carin in uvoznih dajatev, ki jih poberejo države članice, od 10 do 15 odstotkov prinese vir, izračunan na podlagi davka na dodano vrednost, tretji pa glede na bruto domači proizvod oz. bruto nacionalni dohodek, tako da so vplačila v evropsko blagajno odvisna od gospodarskega razvoja države.
94 odstotkov tega denarja gre za skupne evropske politike (tri četrtine za obe največji – kmetijsko in kohezijsko), šest odstotkov sredstev pa EU porabi za svojo administracijo. To po besedah Ranta ni preveč. Če potegnemo vzporednico z nacionalnimi državami, te v povprečju plačam javnih uslužbencev (ki obsegajo tudi številna podpodročja, ki jih v EU ni) namenjajo približno 20 odstotkov svojega proračuna.
Neto plačnice in neto prejemnice
Ker je Slovenija majhna evropska država, je tudi njen prispevek v evropski proračun relativno majhen, in sicer 0,3-odstoten. Slovenija v Evropsko unijo vplača približno 400 milijonov na leto, dodeljenih pa ji je več sredstev, saj se ta dodeljujejo na podlagi razvitosti regij. Za obdobje 2014–2020 Sloveniji tako pripada 1,7 milijarde evrov iz naslova skupne kmetijske politike in 3,3 milijarde evrov iz kohezijskih sredstev. Kot še številne druge vzhodnoevropske države, ki so manj razvite kot zahodne članice, je torej neto prejemnica. Največja neto plačnica je Nemčija, ki v evropski proračun prispeva 20 odstotkov sredstev, kar znese približno 24 milijard evrov na leto. Če smo še bolj natančni: leta 2016 je Nemčija v evropski proračun vplačala 23,2 milijarde evrov, prejela jih je 10. Veliko več, kot daje, prejme tudi Velika Britanija. Je torej logično, da ta zapušča EU?
Dr. Vasja Rant opozarja, da prednosti vključitve v EU ne moremo meriti le s temi številkami.
"Evropskega proračuna ne moremo gledati le z vidika neto finančnih koristi, niti ne moremo Evropske unije gledati le z vidika neto finančnih koristi, ki jih pridobi iz evropskega proračuna. Takšna logika razmišljanja je napačna iz več razlogov. Proračun namreč predstavlja le majhen del koristi oz. stroškov članstva. Daleč največji del koristi predstavlja dostop do skupnega evropskega trga."
Drugi razlog je po besedah Ranta ta, da v različnih projektih sodelujejo partnerji iz več držav, zato se na sekundarni ravni sredstva lahko prerazporedijo med več članic. Tretji razlog pa je, da evropski proračun zagotavlja tudi nekatere javne dobrine, od katerih imamo koristi vsi – gre za skupne evropske politike.
Nov finančni okvir za obdobje 2021–2027
Prav tem – skupnim evropskim politikam (migracije, varnost, obramba, socialni sklad) – bo po predlogu nove finančne perspektive 2021–2017, ki ga je pripravila Evropska komisija, namenjeno več evropskih sredstev. Znižujejo pa se sredstva za dve najobsežnejši in tradicionalni evropski politiki, ki sta pomembni tudi za Slovenijo – to sta skupna kohezijska in skupna kmetijska politika. V tej finančni perspektivi so zanju namenili tri četrtine evropskega proračuna, v prihodnji (2021-2017) pa dve tretjini. Posledično se znižujejo tudi sredstva za Slovenijo. Iz skupne kmetijske politike bi po tem predlogu naši državi pripadala slaba milijarda in pol evrov - največji padec sredstev gre na račun razvoja podeželja, nad čimer Slovenija ne more biti zadovoljna. Po mnenju direktorja Urada za kohezijsko politiko v Službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojana Suvorova je slika nekoliko boljša na področju kohezijskih sredstev, ki se na evropski ravni znižujejo za enajst odstotkov.
"V tem kontekstu lahko rečemo, da je Slovenija izšla kot neke vrste dobitnik, ker se nam naša nacionalna ovojnica zmanjšuje samo za devet odstotkov. Kljub temu pa bo sredstev v prihodnjem programskem obdobju manj."
Predlog proračuna za obdobje po letu 2020 sicer ne predvideva krčenja evropskega proračuna, čeprav bo Velika Britanija po vsej verjetnosti izstopila iz povezave. Kako bomo pokrili manko, se še ne ve, pravi Patricija Šulin, evropska poslanka iz Slovenije. Po njenih besedah se lahko poveča delež financiranja držav članic (tja do 1,3 % BDP), Unija pa bo iskala tudi nove lastne vire sredstev, čeprav ti še niso določeni. Pogajanja za prihodnje finančno obdobje naj bi bila končana jeseni 2019, številni pa se bojijo, da se bodo zaradi brexita in majskih volitev v Evropski parlament zamaknila. Na to, kaj bodo prinesla EU in Sloveniji, bomo morali torej še nekaj časa počakati.
V oddaji tudi o črpanju evropskih sredstev in nadzoru nad porabljenimi sredstvi.
895 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Od A do Ž o evropskem proračunu, slovenskem črpanju evropskih sredstev in prihodnjem finančnem okviru, ki prinaša spremembne tudi za Slovenijo
Delovanje Evropske unije je v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo področji, na katerih je veliko neznanih stvari, poenostavljenih prepričanj in pavšalnih ocen. Velikokrat lahko slišimo, da Evropska unija veliko svojega denarja porabi za plače evropskih poslancev in birokratskega sistema, da se član Unije izplača biti takrat, ko v njeno blagajno daješ manj, kot pa iz nje prejemaš, sredstva, ki jih države namenjajo Evropski uniji, bi bilo bolje porabiti za kaj drugega.
Koliko torej EU porabi za delovanje svojih institucij in agencij; je to veliko ali malo? Kolikšen je sploh evropski proračun? Kako se evropski denar deli med države članice? Koliko daje in dobi Slovenija? Kako bo po letu 2020, ko bo veljal nov finančni okvir? Kako dobra sploh je naša država v črpanju evropskih sredstev? Tem vprašanjem smo namenili pozornost v tokratni Intelekti, odgovore pa smo iskali skupaj z dr. Vasjo Rantom s katedre za finance in denar ljubljanske ekonomske fakultete; z direktorjem Urada za kohezijsko politiko v službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojanom Suvorovom; s Sašo Bojc Golob iz Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji in z evropsko poslanko v Evropskem parlamentu iz Slovenije Patricijo Šulin, ki je članica odbora za proračun in odbora za proračunski nadzor.
Koliko je vreden evropski proračun?
Evropska unija nima le letnega proračuna, kot ga poznajo tudi nacionalne države, temveč ima tudi sedemletni finančni okvir. Višina aktualnega za obdobje med letoma 2014 in 2020 je tisoč milijard evrov, kar pomeni, da se okvirni letni proračun giblje okoli 140 milijard evrov. Sliši se ogromno, pa je res, smo vprašali dr. Vasjo Ranta.
"Ta velikost proračuna EU predstavlja približno en odstotek bruto nacionalnega dohodka Unije, kar je zelo malo. Če si pogledamo, kako veliki so nacionalni proračuni članic: na nacionalni ravni so javne finance proračunski izdatki, ki obsegajo tam nekje med 40 in 50 odstotki nacionalnega dohodka držav."
Evropski proračun se financira iz treh virov: od 10 do 15 odstotkov denarja pride iz dela carin in uvoznih dajatev, ki jih poberejo države članice, od 10 do 15 odstotkov prinese vir, izračunan na podlagi davka na dodano vrednost, tretji pa glede na bruto domači proizvod oz. bruto nacionalni dohodek, tako da so vplačila v evropsko blagajno odvisna od gospodarskega razvoja države.
94 odstotkov tega denarja gre za skupne evropske politike (tri četrtine za obe največji – kmetijsko in kohezijsko), šest odstotkov sredstev pa EU porabi za svojo administracijo. To po besedah Ranta ni preveč. Če potegnemo vzporednico z nacionalnimi državami, te v povprečju plačam javnih uslužbencev (ki obsegajo tudi številna podpodročja, ki jih v EU ni) namenjajo približno 20 odstotkov svojega proračuna.
Neto plačnice in neto prejemnice
Ker je Slovenija majhna evropska država, je tudi njen prispevek v evropski proračun relativno majhen, in sicer 0,3-odstoten. Slovenija v Evropsko unijo vplača približno 400 milijonov na leto, dodeljenih pa ji je več sredstev, saj se ta dodeljujejo na podlagi razvitosti regij. Za obdobje 2014–2020 Sloveniji tako pripada 1,7 milijarde evrov iz naslova skupne kmetijske politike in 3,3 milijarde evrov iz kohezijskih sredstev. Kot še številne druge vzhodnoevropske države, ki so manj razvite kot zahodne članice, je torej neto prejemnica. Največja neto plačnica je Nemčija, ki v evropski proračun prispeva 20 odstotkov sredstev, kar znese približno 24 milijard evrov na leto. Če smo še bolj natančni: leta 2016 je Nemčija v evropski proračun vplačala 23,2 milijarde evrov, prejela jih je 10. Veliko več, kot daje, prejme tudi Velika Britanija. Je torej logično, da ta zapušča EU?
Dr. Vasja Rant opozarja, da prednosti vključitve v EU ne moremo meriti le s temi številkami.
"Evropskega proračuna ne moremo gledati le z vidika neto finančnih koristi, niti ne moremo Evropske unije gledati le z vidika neto finančnih koristi, ki jih pridobi iz evropskega proračuna. Takšna logika razmišljanja je napačna iz več razlogov. Proračun namreč predstavlja le majhen del koristi oz. stroškov članstva. Daleč največji del koristi predstavlja dostop do skupnega evropskega trga."
Drugi razlog je po besedah Ranta ta, da v različnih projektih sodelujejo partnerji iz več držav, zato se na sekundarni ravni sredstva lahko prerazporedijo med več članic. Tretji razlog pa je, da evropski proračun zagotavlja tudi nekatere javne dobrine, od katerih imamo koristi vsi – gre za skupne evropske politike.
Nov finančni okvir za obdobje 2021–2027
Prav tem – skupnim evropskim politikam (migracije, varnost, obramba, socialni sklad) – bo po predlogu nove finančne perspektive 2021–2017, ki ga je pripravila Evropska komisija, namenjeno več evropskih sredstev. Znižujejo pa se sredstva za dve najobsežnejši in tradicionalni evropski politiki, ki sta pomembni tudi za Slovenijo – to sta skupna kohezijska in skupna kmetijska politika. V tej finančni perspektivi so zanju namenili tri četrtine evropskega proračuna, v prihodnji (2021-2017) pa dve tretjini. Posledično se znižujejo tudi sredstva za Slovenijo. Iz skupne kmetijske politike bi po tem predlogu naši državi pripadala slaba milijarda in pol evrov - največji padec sredstev gre na račun razvoja podeželja, nad čimer Slovenija ne more biti zadovoljna. Po mnenju direktorja Urada za kohezijsko politiko v Službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojana Suvorova je slika nekoliko boljša na področju kohezijskih sredstev, ki se na evropski ravni znižujejo za enajst odstotkov.
"V tem kontekstu lahko rečemo, da je Slovenija izšla kot neke vrste dobitnik, ker se nam naša nacionalna ovojnica zmanjšuje samo za devet odstotkov. Kljub temu pa bo sredstev v prihodnjem programskem obdobju manj."
Predlog proračuna za obdobje po letu 2020 sicer ne predvideva krčenja evropskega proračuna, čeprav bo Velika Britanija po vsej verjetnosti izstopila iz povezave. Kako bomo pokrili manko, se še ne ve, pravi Patricija Šulin, evropska poslanka iz Slovenije. Po njenih besedah se lahko poveča delež financiranja držav članic (tja do 1,3 % BDP), Unija pa bo iskala tudi nove lastne vire sredstev, čeprav ti še niso določeni. Pogajanja za prihodnje finančno obdobje naj bi bila končana jeseni 2019, številni pa se bojijo, da se bodo zaradi brexita in majskih volitev v Evropski parlament zamaknila. Na to, kaj bodo prinesla EU in Sloveniji, bomo morali torej še nekaj časa počakati.
V oddaji tudi o črpanju evropskih sredstev in nadzoru nad porabljenimi sredstvi.
Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?
Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.
Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.
Zdravilo Ozempic s pozitivnimi učinki preseneča na vedno novih in novih področjih
Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«
Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Evropska centralna banka, Wikipedija
V Ljubljani je pretekli teden potekal festival Big Arhitektura, ki je na enem mestu povezal arhitekte, notranje oblikovalce, inženirje, urbaniste, pa tudi odločevalce, investitorje in študente arhitekture. Edinstvena priložnost na enem mestu slišati različne poglede na grajeni prostor in oblikovanje, preveriti odnos politike do prostora ter se seznaniti z inovacijami: tehnološkimi, pa tudi tistimi v razmišljanju. V tokratni Intelekti govorimo o arhitekturnih zgodbah onkraj ustaljenih okvirov, s poudarkom na praksah, ki že v zgodnjih fazah načrtovanja vključujejo končne uporabnike arhitekture in prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž. Gostja in gostje Intelekte so: - arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb, Jereb Budja arhitekti - Borbála Marosán, raziskovalka na Centru za inovacije MOME z Univerze za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v Budimpešti - arhitekt Gregor Mljač, Zavod Big
Mladost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne velike spremembe. Odraščanje prinaša nove družbene vloge in burno fizično in psihično dogajanje. Kakšno je danes poslavljanje od otroštva in kako poteka stopanje v odraslost? Koliko je negotovosti? Kaj radosti mlade in kaj jih skrbi? Kakšen je pogled na svet prek zaslonov in aplikacij? Kakšna so tvegana vedenja? Kaj pa duševno zdravje? So mladi v redu ali bi nas moralo skrbeti?
Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tako je skoraj na vseh področjih, tudi v znanosti in v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, kakšne so neformalne ovire za napredovanje žensk, kakšno vlogo imajo družbeno pristranska pričakovanja in spolni stereotipi ter o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, bodo spregovorile tokratne gostje oddaje prof. dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Odseku za nanostrukturne materiale na Inštitutu Jožef Stefan, svetovalka za komuniciranje znanosti, redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, prof. dr. Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, in dr. Majda Pavlin, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo ter članica društva Mlada akademija.
Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.
Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta
Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...
Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu
Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.
Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.
V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.
Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo
Neveljaven email naslov