Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

12.03.2019


Direktiva Evropske unije o avtorskih pravicah še vedno deli mnenja

V mesecu, ko internet praznuje 30. rojstni dan, bodo evropski poslanke in poslanci odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Po mnenju nasprotnikov naj bi s tem pokvarili internet, kot ga poznamo. Direktiva sicer že od lani sproža burne odzive, največ slišimo o 11. in 13. členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21. stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo?

Internet je orodje, ki je omogočilo neskončno kopiranje, deljenje in objavljanje raznovrstnih vsebin. V tem globalnem komunikacijskem prostoru so zrasli spletni giganti, ki s shranjevanjem, razvrščanjem in urejanjem avtorskih del kujejo milijardne dobičke, teh pa ne delijo z lastniki avtorskih pravic. Direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu želi vzpostaviti ravnotežje med ustvarjalci, založniki, producenti, uporabniki avtorski del in uporabniki interneta. Avtorsko pravo je treba pripeljati v 21. stoletje, o tem se strinjajo vsi. Kako pa to narediti? Je direktiva, najnovejšo različico so 13. februarja v trialogu dorekli Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, prava pot? Ali pa takšna regulacija zahteva spremembe, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije ne bomo mogli izvajati? Kakšne utegnejo biti posledice?

Da so spremembe nujno potrebne, so se strinjali vsi sogovorniki, o tem, kako dobra je najnovejša različica Direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu, pa so mnenja deljena. Vodja Inštituta za intelektualno lastnino doktorica Maja Bogataj Jančič je poudarila, da trialog ni prinesel boljše direktive.

»Zelo napačno bi bilo misliti, da je institucijam v trialogu uspelo popraviti direktivo dovolj dobro, da je trenutni predlog, o katerem bodo glasovali poslanci, tako dober, da bi si zaslužil podporo.«

Najbolj sporna sta po njenem 11. in 13. člen. Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij, ki jo predvideva 11. člen, bo po njenem spremenila internet, kakršnega poznamo, v Evropi bomo do znanja dostopali drugače, novinarji od tega člena ne bodo imeli nobenih koristi. 13. člen, ki je po njenem bojno polje med različnimi industrijami, predvideva, da bodo platforme, ki omogočajo uporabnikom objavljanje vsebin, odgovorne za posege v avtorske pravice. Da bi se rešile te odgovornosti, bodo morale preverjati objavljene vsebine. To bo mogoče le s filtri, kar je po mnenju dr. Bogataj Jančičeve škodljivo:

»Te tehnologije so danes preveč robustne. Znajo povedati, za katero vsebino gre, ne znajo pa razumeti, ali se vsebina uporablja na način, ki je dovoljen. Zdi se, kot da je imetnikom pravic vseeno, da so številne uporabe njihovih avtorskih pravic z zakonom tudi dovoljene, na primer parodija, kritika, citiranje. Ni popolnoma jasno, čeprav je na papirju zapisano, da se v te uporabniške pravice ne sme posegati, kako se bo to doseglo. Kar pomeni, da se odpira vrata za neko tako cenzuro in za hitro odstranjevanje vsebin, ki včasih številnim lahko tudi ustreza. To je zagotovo škodljivo za internet, kakršnega poznamo.«

Umetna inteligenca zna zelo dobro ciljano prikazovati oglase uporabnikom ter jim predlagati vsebine, ki jih zanimajo, da se uporabniki na platformah zadržijo čim dlje. Zmogljivo umetno inteligenco imajo tudi obveščevalne službe in vojska. Kaj pa prepoznavanje avtorskih del? Za mnenje o tem, kakšno umetno inteligenco predvideva direktiva in ali smo jo že ustvarili, smo vprašali raziskovalca umetne inteligence in nacionalnega glasnika tehnologije dr. Marka Grobelnika z Instituta Jožefa Stefana.

»Po mojem mnenju je tehnologija precej daleč od tega, da bi lahko obravnavala vse primere na zaupanja vreden način. To, kar danes zmore, je detekcija neposrednih kopij medijskih materialov in morda nekoliko zahtevnejših primerov, pri katerih se vsebina nekoliko spremeni, vedno pa gre za kopiranje vsebine. Pri 13. členu direktive gre za še več, namreč za razumevanje konteksta, v katerem se vsebina ali deli vsebine pojavljajo: na tem področju tehnologija avtomatsko ne more storiti kaj dosti. V najboljšem primeru se z uvedbo takega člena uvede nekakšna ovira, ki bo v večini primerov delovala – v robnih primerih, ki so lahko zelo pomembni, pa bo imela težave. Vprašanje uvajanja takih filtrov se meni osebno zdi problematično zaradi zahtevane infrastrukture, ki si jo bodo lahko privoščili samo veliki igralci, na primer Youtube to že ima, mali igralci pa bodo imeli težave in se bodo razlike samo še povečevale.«

Kot ob tem poudarja, se je treba zavedati, da Evropa pri toku informacij globalne narave ni izolirana in da je precej verjetno, da se bomo s takimi ukrepi »ustrelili v koleno«. Ali bo torej direktiva ogrozila internet in vodila v cenzuro? Dr. Grobelnik pravi:

»To, kar bo najverjetneje posledica takih ukrepov, ne bo cenzura, kakršno poznamo, ampak se bo pojavila nekakšna težava, ovira za vse sodelujoče. Ustvarjalci, ki naj bi jih taki ukrepi varovali, bodo morda kratkoročno nekaj pridobili, dolgoročno pa najverjetneje ne. Zato sem že večkrat rekel, da se mi ti ukrepi zdijo taki, kot da bi ustvarjalci žagali vejo, na kateri sedijo. Imam pa vtis, da nikogar zares ne zanima celovit pogled na problematiko in je preveč optimiziranja lokalnih interesov.«

Internet omogoča svobodno deljenje informacij, kar naj bi nova avtorska direktiva v Evropi spremenila. Kako bo to vplivalo na deljenje in akumulacijo skupnega znanja? S tem vprašanjem smo se obrnili na Wikipedijo. Predstavnik Wikimedie v Bruslju Dimi Dimitrov nam je povedal:

»Najbolj problematičen del te direktive je 13. člen, ki uvaja filtre, saj spreminja temelje deljenja znanja. Uporabniki ali ponudniki vsebin zdaj lahko delijo znanje prek spleta in šele če nekdo dokaže, da gre za avtorsko zaščitene vsebine, jih morajo umakniti s spleta. Ta člen torej spreminja to osnovno načelo, saj določa, da mora uporabnik ali ponudnik vsebin najprej dokazati, da z informacijo, ki jo namerava deliti, ne krši avtorskih pravic. Šele po tem informacijo lahko objavi na spletu. Na internetu bomo tako uvedli sistem množičnega filtriranja. Wikipedija je kot izjema izvzeta, zato ta člen za nas ne bo imel direktnega vpliva. Vendar Wikipedija ne obstaja sama zase, odvisna je od raznovrstnosti informacij na spletu. Če se pestrost in poglobljenost znanja na spletu v splošnem zmanjšata zaradi filtriranja, potem se bo po našem mnenju tudi kakovost naše ponudbe vsebin zmanjšala. Absolutno perverzna stvar 13. člena pa je, da nalaga državam članicam in filtrom, naj uporabnikom omogočijo izražanje pravice do parodije, kritike in citata. Noben stroj na svetu še ni sposoben prepoznati parodije, kritike in citata. Zato se bojimo, da bi uvedba množičnega filtriranja na internetu, ki še pred objavo preveri vse vsebine in ne prepozna kritike ali norčevanja iz politika, povzročila izbris številnih vsebin, ki so popolnoma zakonite in imamo uporabniki pravico, da jih delimo.«

Diego Naranjo je višji svetovalec pri organizaciji EDRi (Evropske digitalne pravice), pri kateri se ukvarja z varovanjem podatkov, zasebnostjo in avtorskim pravom. Najbolj je kritičen do 11. in 13. člena. Ob tem poudarja, da so bili v procesu boljši predlogi obeh členov, vendar so bili izločeni. Tako imamo zdaj najslabši verziji. Kako torej spletne gigante prisiliti, naj avtorjem plačujejo nadomestilo? Ali je avtorsko pravo sploh pravo orodje za reševanje problema, ki ga imamo z modelom brezplačne ekonomije na spletu? Ali pa moramo morda poiskati druge modele, ki bodo omogočili direktno plačevanje avtorjem, kar tehnologija že omogoča?

»V devetdesetih, preden so zaprli prve velike ponudnike povezav P2P, so se ustvarjale neposredne povezave med uporabniki in ustvarjalci. Danes bi take povezave lahko uporabljali za plačila, ki bi jih uporabniki nakazovali neposredno ustvarjalcem, ali pa bi šlo za naročnine – tako dela recimo Netflix. Ampak kot vidimo, se poslovni model, pri katerem bi lahko uporabniki plačevali neposredno ustvarjalcem, ne uveljavi. Ne gre za boj ustvarjalcev proti tehnologiji, ampak za mednarodni boj med multinacionalnimi družbami, ki so lastnice avtorskih pravic številnih umetnikov, in spletnimi giganti. Posameznik, uporabnik se je znašel sredi tega boja za dobiček.«

Kakšno pa je poleg pravnih, tehnoloških in uporabnikovih pogledov na problematiko mnenje, ki ga imajo o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu založniki, producenti in ustvarjalci. Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, pravi, da direktiva ni dobra, da bi lahko bila boljša, vendar po njegovem to ne pomeni, da je slaba, in še manj, da ni nujno potrebna.

»Čakati, da bomo imeli najboljši filter, je argument velikih korporacij, ki želijo preprečiti sprejetje direktive. Vmes, ko bomo mi izumljali »najboljši možni filter«, ki bo znal vse ločiti, se bo uveljavila čisto nova tehnologija, vmes bo šel pa vlak naprej. Opažam, da so nam pravniki ukradli oder, zatikamo se v detajle pravnih debat. Gre pa v bistvu za ekonomsko in ne za pravno vprašanje. Dejstvo je, da se obračajo milijoni in milijarde na področju izkoriščanja avtorskih del. Do imetnikov pravic pride ta denar v omejenem obsegu. Gre v prvi vrsti za ekonomsko vprašanje.«

Urša Menart, predsednica Društva slovenskih režiserjev, pravi, da si slovenski filmarji želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Po njihovem mnenju bo končno prisilila nekatere države članice k ureditvi tega področja. Slovenija ima na tem področju v Evropi najbolj neurejeno in najbolj zastarelo zakonodajo:

»Avdiovizualnim avtorjem v teoriji nekatere pravice pripadajo, v praksi tako rekoč nobene ne moremo uveljavljati. Država sploh še ni začela razmišljati o vseh možnih novih uporabah, ki so se pojavile zadnjih deset let. Zelo nas veseli, da direktiva predvideva pravična in primerna nadomestila za uporabo na internetu, za uporabo avdiovizualnih del na novih platformah. Ta direktiva bo internetne gigante prisilila, naj ustvarjalcem vsaj dajo informacijo o tem, kako in koliko so njihova dela sploh uporabljena, in jih za njihovo uporabo tudi plača.«

Ob tem poudarja, da avdiovizualna dela že zdaj niso zastonj, nekdo od tega zelo veliko služi, ustvarjalci pa od tega nimajo nič. Filmska industrija je z razširjenostjo interneta izgubila velik del prihodkov, saj internet, kot rečeno, omogoča neomejeno kopiranje in deljenje vsebin. To je omogočilo internetno piratstvo, problem, ki ga države rešujejo na različne načine. O internetnem piratstvu direktiva ne govori, saj, kot rečeno, je avtorska zakonodaja lokalna, ta direktiva pa bo določala pravila v vseh članicah Evropske unije. Urša Menart meni, da piratstvo z izboljšanjem in povečevanjem zakonite ponudbe izginja samo. Sicer pa tudi zaradi piratstva naročamo velike in drage internetne pakete prenosa podatkov:

»Ti paketi so se v največji meri povečali prav zaradi priljubljenosti videa na internetu, ki je ena ogromna industrija, od katere imajo še najmanj avtorji. Mislim, da smo bili avtorji kar precej razočarani nad slabim odzivom nekaterih naših poslancev, nad neznanjem in nedejavnostjo v povezavi z direktivo. Sicer pa si nasploh želimo, da bi nam država prisluhnila in omogočila, da lahko od svojega ustvarjanja tudi živimo. To bi moral biti tudi cilj Evropske unije.«

Evropski poslanke in poslanci bodo po napovedih še ta mesec odločali o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Poslanca Igor Šoltes in Franc Bogovič sta za Radio Slovenija povedala, kako bosta glasovala.

Igor Šoltes direktive ne bo podprl, ker po njegovem ne ureja dobro problematike avtorskih pravic. Čeprav je za to, da se to področje uredi in da bodo avtorji prišli do pravičnih nadomestil za predvajanje svojih del, to s tako direktivo ni izvedljivo, saj je preveč ohlapna in splošna. Z njo po njegovem velikih platform, kot sta Google in Facebook, ne omejujemo preveč, temveč vse ostale – velika podjetja imajo dovolj denarja, da bodo plačala določene zneske, ostali bodo imeli s tem večje težave. Franc Bogovič pa bo direktivo podprl in stopil na stran ustvarjalcev intelektualne lastnine. Velike platforme, pravi, ustvarjajo milijardne dobičke, zato je nastal problem poštene razdelitve tega prihodka na eni strani in grožnje padca kakovosti na drugi, saj se brez sredstev težko ustvarja. Najnovejša različica je dovolj ohlapna in vključuje izjeme, brez spornih 11. in 13. člena pa po njegovem ni te direktive.

Oddajo, ki je nastala v okviru projekta I know EU, sta pripravili Špela Šebenik in Urška Henigman

 

 


Intelekta

907 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

12.03.2019


Direktiva Evropske unije o avtorskih pravicah še vedno deli mnenja

V mesecu, ko internet praznuje 30. rojstni dan, bodo evropski poslanke in poslanci odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Po mnenju nasprotnikov naj bi s tem pokvarili internet, kot ga poznamo. Direktiva sicer že od lani sproža burne odzive, največ slišimo o 11. in 13. členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21. stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo?

Internet je orodje, ki je omogočilo neskončno kopiranje, deljenje in objavljanje raznovrstnih vsebin. V tem globalnem komunikacijskem prostoru so zrasli spletni giganti, ki s shranjevanjem, razvrščanjem in urejanjem avtorskih del kujejo milijardne dobičke, teh pa ne delijo z lastniki avtorskih pravic. Direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu želi vzpostaviti ravnotežje med ustvarjalci, založniki, producenti, uporabniki avtorski del in uporabniki interneta. Avtorsko pravo je treba pripeljati v 21. stoletje, o tem se strinjajo vsi. Kako pa to narediti? Je direktiva, najnovejšo različico so 13. februarja v trialogu dorekli Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, prava pot? Ali pa takšna regulacija zahteva spremembe, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije ne bomo mogli izvajati? Kakšne utegnejo biti posledice?

Da so spremembe nujno potrebne, so se strinjali vsi sogovorniki, o tem, kako dobra je najnovejša različica Direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu, pa so mnenja deljena. Vodja Inštituta za intelektualno lastnino doktorica Maja Bogataj Jančič je poudarila, da trialog ni prinesel boljše direktive.

»Zelo napačno bi bilo misliti, da je institucijam v trialogu uspelo popraviti direktivo dovolj dobro, da je trenutni predlog, o katerem bodo glasovali poslanci, tako dober, da bi si zaslužil podporo.«

Najbolj sporna sta po njenem 11. in 13. člen. Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij, ki jo predvideva 11. člen, bo po njenem spremenila internet, kakršnega poznamo, v Evropi bomo do znanja dostopali drugače, novinarji od tega člena ne bodo imeli nobenih koristi. 13. člen, ki je po njenem bojno polje med različnimi industrijami, predvideva, da bodo platforme, ki omogočajo uporabnikom objavljanje vsebin, odgovorne za posege v avtorske pravice. Da bi se rešile te odgovornosti, bodo morale preverjati objavljene vsebine. To bo mogoče le s filtri, kar je po mnenju dr. Bogataj Jančičeve škodljivo:

»Te tehnologije so danes preveč robustne. Znajo povedati, za katero vsebino gre, ne znajo pa razumeti, ali se vsebina uporablja na način, ki je dovoljen. Zdi se, kot da je imetnikom pravic vseeno, da so številne uporabe njihovih avtorskih pravic z zakonom tudi dovoljene, na primer parodija, kritika, citiranje. Ni popolnoma jasno, čeprav je na papirju zapisano, da se v te uporabniške pravice ne sme posegati, kako se bo to doseglo. Kar pomeni, da se odpira vrata za neko tako cenzuro in za hitro odstranjevanje vsebin, ki včasih številnim lahko tudi ustreza. To je zagotovo škodljivo za internet, kakršnega poznamo.«

Umetna inteligenca zna zelo dobro ciljano prikazovati oglase uporabnikom ter jim predlagati vsebine, ki jih zanimajo, da se uporabniki na platformah zadržijo čim dlje. Zmogljivo umetno inteligenco imajo tudi obveščevalne službe in vojska. Kaj pa prepoznavanje avtorskih del? Za mnenje o tem, kakšno umetno inteligenco predvideva direktiva in ali smo jo že ustvarili, smo vprašali raziskovalca umetne inteligence in nacionalnega glasnika tehnologije dr. Marka Grobelnika z Instituta Jožefa Stefana.

»Po mojem mnenju je tehnologija precej daleč od tega, da bi lahko obravnavala vse primere na zaupanja vreden način. To, kar danes zmore, je detekcija neposrednih kopij medijskih materialov in morda nekoliko zahtevnejših primerov, pri katerih se vsebina nekoliko spremeni, vedno pa gre za kopiranje vsebine. Pri 13. členu direktive gre za še več, namreč za razumevanje konteksta, v katerem se vsebina ali deli vsebine pojavljajo: na tem področju tehnologija avtomatsko ne more storiti kaj dosti. V najboljšem primeru se z uvedbo takega člena uvede nekakšna ovira, ki bo v večini primerov delovala – v robnih primerih, ki so lahko zelo pomembni, pa bo imela težave. Vprašanje uvajanja takih filtrov se meni osebno zdi problematično zaradi zahtevane infrastrukture, ki si jo bodo lahko privoščili samo veliki igralci, na primer Youtube to že ima, mali igralci pa bodo imeli težave in se bodo razlike samo še povečevale.«

Kot ob tem poudarja, se je treba zavedati, da Evropa pri toku informacij globalne narave ni izolirana in da je precej verjetno, da se bomo s takimi ukrepi »ustrelili v koleno«. Ali bo torej direktiva ogrozila internet in vodila v cenzuro? Dr. Grobelnik pravi:

»To, kar bo najverjetneje posledica takih ukrepov, ne bo cenzura, kakršno poznamo, ampak se bo pojavila nekakšna težava, ovira za vse sodelujoče. Ustvarjalci, ki naj bi jih taki ukrepi varovali, bodo morda kratkoročno nekaj pridobili, dolgoročno pa najverjetneje ne. Zato sem že večkrat rekel, da se mi ti ukrepi zdijo taki, kot da bi ustvarjalci žagali vejo, na kateri sedijo. Imam pa vtis, da nikogar zares ne zanima celovit pogled na problematiko in je preveč optimiziranja lokalnih interesov.«

Internet omogoča svobodno deljenje informacij, kar naj bi nova avtorska direktiva v Evropi spremenila. Kako bo to vplivalo na deljenje in akumulacijo skupnega znanja? S tem vprašanjem smo se obrnili na Wikipedijo. Predstavnik Wikimedie v Bruslju Dimi Dimitrov nam je povedal:

»Najbolj problematičen del te direktive je 13. člen, ki uvaja filtre, saj spreminja temelje deljenja znanja. Uporabniki ali ponudniki vsebin zdaj lahko delijo znanje prek spleta in šele če nekdo dokaže, da gre za avtorsko zaščitene vsebine, jih morajo umakniti s spleta. Ta člen torej spreminja to osnovno načelo, saj določa, da mora uporabnik ali ponudnik vsebin najprej dokazati, da z informacijo, ki jo namerava deliti, ne krši avtorskih pravic. Šele po tem informacijo lahko objavi na spletu. Na internetu bomo tako uvedli sistem množičnega filtriranja. Wikipedija je kot izjema izvzeta, zato ta člen za nas ne bo imel direktnega vpliva. Vendar Wikipedija ne obstaja sama zase, odvisna je od raznovrstnosti informacij na spletu. Če se pestrost in poglobljenost znanja na spletu v splošnem zmanjšata zaradi filtriranja, potem se bo po našem mnenju tudi kakovost naše ponudbe vsebin zmanjšala. Absolutno perverzna stvar 13. člena pa je, da nalaga državam članicam in filtrom, naj uporabnikom omogočijo izražanje pravice do parodije, kritike in citata. Noben stroj na svetu še ni sposoben prepoznati parodije, kritike in citata. Zato se bojimo, da bi uvedba množičnega filtriranja na internetu, ki še pred objavo preveri vse vsebine in ne prepozna kritike ali norčevanja iz politika, povzročila izbris številnih vsebin, ki so popolnoma zakonite in imamo uporabniki pravico, da jih delimo.«

Diego Naranjo je višji svetovalec pri organizaciji EDRi (Evropske digitalne pravice), pri kateri se ukvarja z varovanjem podatkov, zasebnostjo in avtorskim pravom. Najbolj je kritičen do 11. in 13. člena. Ob tem poudarja, da so bili v procesu boljši predlogi obeh členov, vendar so bili izločeni. Tako imamo zdaj najslabši verziji. Kako torej spletne gigante prisiliti, naj avtorjem plačujejo nadomestilo? Ali je avtorsko pravo sploh pravo orodje za reševanje problema, ki ga imamo z modelom brezplačne ekonomije na spletu? Ali pa moramo morda poiskati druge modele, ki bodo omogočili direktno plačevanje avtorjem, kar tehnologija že omogoča?

»V devetdesetih, preden so zaprli prve velike ponudnike povezav P2P, so se ustvarjale neposredne povezave med uporabniki in ustvarjalci. Danes bi take povezave lahko uporabljali za plačila, ki bi jih uporabniki nakazovali neposredno ustvarjalcem, ali pa bi šlo za naročnine – tako dela recimo Netflix. Ampak kot vidimo, se poslovni model, pri katerem bi lahko uporabniki plačevali neposredno ustvarjalcem, ne uveljavi. Ne gre za boj ustvarjalcev proti tehnologiji, ampak za mednarodni boj med multinacionalnimi družbami, ki so lastnice avtorskih pravic številnih umetnikov, in spletnimi giganti. Posameznik, uporabnik se je znašel sredi tega boja za dobiček.«

Kakšno pa je poleg pravnih, tehnoloških in uporabnikovih pogledov na problematiko mnenje, ki ga imajo o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu založniki, producenti in ustvarjalci. Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, pravi, da direktiva ni dobra, da bi lahko bila boljša, vendar po njegovem to ne pomeni, da je slaba, in še manj, da ni nujno potrebna.

»Čakati, da bomo imeli najboljši filter, je argument velikih korporacij, ki želijo preprečiti sprejetje direktive. Vmes, ko bomo mi izumljali »najboljši možni filter«, ki bo znal vse ločiti, se bo uveljavila čisto nova tehnologija, vmes bo šel pa vlak naprej. Opažam, da so nam pravniki ukradli oder, zatikamo se v detajle pravnih debat. Gre pa v bistvu za ekonomsko in ne za pravno vprašanje. Dejstvo je, da se obračajo milijoni in milijarde na področju izkoriščanja avtorskih del. Do imetnikov pravic pride ta denar v omejenem obsegu. Gre v prvi vrsti za ekonomsko vprašanje.«

Urša Menart, predsednica Društva slovenskih režiserjev, pravi, da si slovenski filmarji želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Po njihovem mnenju bo končno prisilila nekatere države članice k ureditvi tega področja. Slovenija ima na tem področju v Evropi najbolj neurejeno in najbolj zastarelo zakonodajo:

»Avdiovizualnim avtorjem v teoriji nekatere pravice pripadajo, v praksi tako rekoč nobene ne moremo uveljavljati. Država sploh še ni začela razmišljati o vseh možnih novih uporabah, ki so se pojavile zadnjih deset let. Zelo nas veseli, da direktiva predvideva pravična in primerna nadomestila za uporabo na internetu, za uporabo avdiovizualnih del na novih platformah. Ta direktiva bo internetne gigante prisilila, naj ustvarjalcem vsaj dajo informacijo o tem, kako in koliko so njihova dela sploh uporabljena, in jih za njihovo uporabo tudi plača.«

Ob tem poudarja, da avdiovizualna dela že zdaj niso zastonj, nekdo od tega zelo veliko služi, ustvarjalci pa od tega nimajo nič. Filmska industrija je z razširjenostjo interneta izgubila velik del prihodkov, saj internet, kot rečeno, omogoča neomejeno kopiranje in deljenje vsebin. To je omogočilo internetno piratstvo, problem, ki ga države rešujejo na različne načine. O internetnem piratstvu direktiva ne govori, saj, kot rečeno, je avtorska zakonodaja lokalna, ta direktiva pa bo določala pravila v vseh članicah Evropske unije. Urša Menart meni, da piratstvo z izboljšanjem in povečevanjem zakonite ponudbe izginja samo. Sicer pa tudi zaradi piratstva naročamo velike in drage internetne pakete prenosa podatkov:

»Ti paketi so se v največji meri povečali prav zaradi priljubljenosti videa na internetu, ki je ena ogromna industrija, od katere imajo še najmanj avtorji. Mislim, da smo bili avtorji kar precej razočarani nad slabim odzivom nekaterih naših poslancev, nad neznanjem in nedejavnostjo v povezavi z direktivo. Sicer pa si nasploh želimo, da bi nam država prisluhnila in omogočila, da lahko od svojega ustvarjanja tudi živimo. To bi moral biti tudi cilj Evropske unije.«

Evropski poslanke in poslanci bodo po napovedih še ta mesec odločali o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Poslanca Igor Šoltes in Franc Bogovič sta za Radio Slovenija povedala, kako bosta glasovala.

Igor Šoltes direktive ne bo podprl, ker po njegovem ne ureja dobro problematike avtorskih pravic. Čeprav je za to, da se to področje uredi in da bodo avtorji prišli do pravičnih nadomestil za predvajanje svojih del, to s tako direktivo ni izvedljivo, saj je preveč ohlapna in splošna. Z njo po njegovem velikih platform, kot sta Google in Facebook, ne omejujemo preveč, temveč vse ostale – velika podjetja imajo dovolj denarja, da bodo plačala določene zneske, ostali bodo imeli s tem večje težave. Franc Bogovič pa bo direktivo podprl in stopil na stran ustvarjalcev intelektualne lastnine. Velike platforme, pravi, ustvarjajo milijardne dobičke, zato je nastal problem poštene razdelitve tega prihodka na eni strani in grožnje padca kakovosti na drugi, saj se brez sredstev težko ustvarja. Najnovejša različica je dovolj ohlapna in vključuje izjeme, brez spornih 11. in 13. člena pa po njegovem ni te direktive.

Oddajo, ki je nastala v okviru projekta I know EU, sta pripravili Špela Šebenik in Urška Henigman

 

 


17.10.2017

Je Picassova Guernica res zadnja velika politična slika?

Sloviti Pablo Picasso je pred 80-imi leti na slikarskem platnu podal eno najmočnejših političnih izjav. Znamenita Guernica, ki nas opominja na tragedijo vojne in trpljenje civilnega prebivalstva, je v svoji sporočilnosti še vedno aktualna. Kaj vse nam skuša povedati, v kakšnem času je nastajala in ali je sodobna umetnost še lahko politična? Odgovore išče tokratna Intelekta z umetnostnim zgodovinarjem Tomažem Brejcem, filozofinjo Mojco Puncer in akademskim slikarjem Stašem Kleindienstom. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Flickr/Manuel Galrinho


10.10.2017

Kako jezikava bo digitalna prihodnost?

V minulem letu lahko opazimo skokovit napredek govornih tehnologij. Govorni asistenti na pametnih napravah obljubljajo, da bomo dotik zamenjali za vzklik. Siri, Bixby, Cortana, Google Assistant, Alexa, Echo že izvrstno prepoznavajo govor, znajo pa tudi brskati po spletu, nastaviti budilko, rezervirati mizo v restavraciji, prižgati luči v stanovanju. Poleg prepoznavanja govora pa govorni asistenti tudi prevajajo. Vsak dan bolje in vsak dan več jezikov. Google ima na tem področju najnaprednejšo tehnologijo. Prav minuli teden je podjetje predstavilo slušalke, ki bodo prevajale 40 jezikov simultano, v realnem času. Ta inovacija simultanega prevajanja utegne popolnoma spremeniti način globalne komunikacije. Sprašujemo se, kako govorni asistenti delujejo? Zakaj še ne razumejo slovensko? Kako je z zasebnostjo in prisluškovanjem? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: flickr/miss battle


04.10.2017

Intelekta - Evropska Jazz konferenca

»Komu zvoni? Zvoni tebi!« je zapisal Hemingway in potrkal na našo vest. Zvonjenje je že od nekdaj naznanjalo usodne dogodke, rojstva in minevanje življenj. Glasba torej, ki je sporočala, ne le zabavala ali v poslušalcih vnemala čustva in čutne predstave. Seveda pa pisatelj ni imel v mislih le zvonov. Glasba je le prispodoba prostora in časa, v katerem živimo, odnosov med ljudmi, družbenih in socialnih pretresov. Danes živimo čas, zaznamovan s tektonskimi premiki, ki jih brišejo valovi informacij, tudi lažnih. Komu verjeti, postaja temeljno gibalo. Resnic je veliko, a katera je prava? Se sploh lahko vživite v vlogo človeka, ki je žrtev vojne in preganjanja? Si lahko predstavljate, da gre vaš brat po ulici in ga ubije ostrostrelec? Zamislite si življenje v nenehnem strahu, brez vode, brez elektrike, pri sveči … Vaši otroci nimajo prihodnosti, ne veste, ali boste jutri še živi. Bi se preselili in iskali boljše življenje drugje? Težko je razumeti, še teže se je vživeti. Glasba je univerzalen jezik. Tudi ko je ne poslušamo, jo slišimo, ko je ne razumemo, jo čutimo, tudi ko ni naša, nam govori. Zato je avtohtonost, ne medijsko osiromašenje, katerega žrtve smo vsi, ki smo uporabniki novih medijev, ključna. In avtohtonost je prišla v Ljubljano z vprašanjem »Kaj če …?« Lahko glasba odgovori na vprašanja sodobnosti? Lahko glasba premakne naša čustva, sproži delovanje? Lahko z glasbo prerežemo žice na mejah in plotove v glavah? Lahko ob pomoči glasbe razumemo druge in drugačne? Od 21. do 24. septembra je bila v Ljubljani Evropska jazz konferenca, ki jo je letos v sodelovanju z Evropsko jazzovsko mrežo organiziral Cankarjev dom. Tema konference je bila Kaj če… in organizatorji so se odločili, da glasbo povežejo z družbeno aktualnimi vprašanji. Kje sploh začeti? Kako lahko vključimo manjšine v kulturni program? Ali lahko kulturne ustanove spreobrnejo miselnost večine? Konferenca je bila namenjena vsem, ki se ukvarjajo z jazzom in sorodnimi godbami, pa tudi tistim, ki jih samo zanima, kaj če.


26.09.2017

Umetna inteligenca: služabnik ali gospodar?

Umetna inteligenca je v naglem vzponu. Število nalog, ki jim je nadvse prepričljivo kos, se širi praktično iz meseca v mesec. Srečamo jo vsakič, ko brskamo po spletu. Srečamo jo na delu pri najnaprednejših znanstvenih raziskavah. Prav zdaj se intenzivno uči voziti avtomobile, pa tudi uporabljati orožje. Z vami se - če tako želite - tudi pogovarja. V zadnjih nekaj letih so ena za drugo padle številne ovire, ki so umetni inteligenci desetletja omejevale domet. Zdaj se zdi, da utegne s svojo osupljivo učinkovitostjo kmalu nadomestiti človeka tudi na številnih področjih, za katere se je še včeraj zdelo, da so v naši izključni domeni. Vse bolj se tako postavlja vprašanje, ali smo sploh pripravljeni na izzive, ki jih postavlja pred nas. O tem v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto:Spomenik Alanu Turingu, Graham C99


19.09.2017

Manj je več

Živeti trajnostno pomeni živeti odgovorno. Do sebe, do drugih ljudi in do okolja. Odgovoren odnos pa vključuje vrednote kot so spoštovanje, zmernost, varčnost. V oddaji Intelekta smo spregovorili o trajnostnem načinu življenja, za katerega se odloča vedno več ljudi po celem svetu. Naše sogovornice so bile Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine, Mateja Kraševec iz društva Humanitas in Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja. Foto: //pixabay.com/en/tree-aesthetic-log-crown-energy-569505/


12.09.2017

Dokazano: število spermijev drastično upadlo

Pred dobrim mesecem je v strokovni in tudi širši javnosti odjeknil podatek o hitrem upadanju števila semenčic v moški semenski tekočini. Mednarodna študija je razkrila, da se je pri moških, ki živijo v deželah razvitega sveta, število spermijev v zadnjih štirih desetletjih zmanjšalo za več kot polovico. Kaj to pomeni za moško plodnost? Ali bo človeštvo izumrlo? Kaj je povzročilo tako drastičen upad? Ali razlog tiči v genetiki, ali so posredi dejavniki iz okolja? Odgovore na ta in še druga pereča vprašanja bomo v oddaji Intelekta iskali z domačimi in tujimi strokovnjaki. Odzvali so se: soavtor mednarodne raziskave dr. Hagai Levine s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, dr. Alenka Hodžić s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, dr. Milan Reljič z Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo UKC Maribor, dr. Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in dr. Branko Zorn z Oddelka za andrologijo UKC Ljubljana. Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Zappys Technology Solutions Follow/ Flickr, cc


05.09.2017

Poznate svoje spolne pravice?

Spolnost je osrednji vidik človekove vseživljenjske izkušnje, vir ugodja, dobrega počutja in pripomore k vsesplošni izpolnitvi in zadovoljstvu. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne spolne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. Spolnega zdravja se ne da opredeljevati brez širšega razumevanja spolnosti. To v Deklaraciji o spolnih pravicah ugotavlja Svetovno združenje za spolno zdravje, ki 4. septembra obeležuje svetovni dan spolnega zdravja, letos pod geslom ljubezen, povezanost in intimnost. Deklaracija o spolnih pravicah je po zaslugi Slovenskega seksološkega društva zdaj prevedena v Slovenščino. Za kakšne pravice gre, zakaj so pomembne in kakšne dobre prakse bi veljalo upoštevati tudi pri nas? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: flickr/Johnny Lai


29.08.2017

Postmilenijske generacije: zaščitniški starši in zahtevni otroci

Pred sto leti so prvi šolski dan začeli z branjem šolskih pravil. Eno izmed njih je bilo: Spoštuj učitelja in se dosledno drži njegovih navodil. In če je bila avtoriteta učitelja za učence (in starše) takrat nesporna, je danes drugače. Spremenili so se časi, način življenja, družbeni in politični sistem, družba sama, s tem pa tudi šola, starši in učenci - kako? Kakšni učenci danes sedijo v šolskih klopeh - so pridni, radovedni, znajo sodelovati z vrstniki? Ali pa so, nasprotno, bolj individualistični, pasivni in neposlušni? Ali jih morajo učitelji miriti in animirati ali učiti in navdihovati? Slika seveda ni tako črno-bela, pred nas pa postavlja še več vprašanj. Kakšna je danes vzgojna naloga šole? Ali kdaj trči ob vrednote, pričakovanja in želje staršev in učencev? Je šola starše spustila preblizu? Kaj sta v šole prinesli permisivna vzgoja in individualizacija?


22.08.2017

Zroxis ali kako je Harry Potter razorožil svet

Pred dvema desetletjema, poleti 1997, smo se bralci z vsega sveta prvič zgrnili na londonsko železniško postajo King's Cross, na peron 9 in 3, se tam pomešali v sicer nekoliko nenavadno oblečeno, a veselo množico mladih ter se skupaj s Harryjem, Hermiono, Ronom in drugimi prijatelji naposled odpeljali na sever, na znamenito čarovniško šolo Bradavičarko. Osem knjig, osem filmov in eno konstantno razprodano gledališko predstavo pozneje avantura po čarovniškem svetu, ki si ga je izmislila pisateljica J. K. Rowling, še kar traja. Strokovnjaki namreč ocenjujejo, da smo v teh dvajsetih letih pokupili več kot 500 milijonov izvodov romanov iz sage o Harryju Potterju. Samo prvi med njimi – Harry Potter in kamen modrosti – zaseda peto mesto na lestvici najbolje prodajanih leposlovnih knjig vseh časov, takoj za Cervantesovim Don Kihotom, Dickensovo Povestjo o dveh mestih, Tolkienovim Gospodarjem prstanov in Saint-Exupéryjevim Malim princem. Že to so številke, ob katerih druge globalne knjižne uspešnice zadnjih dveh desetletij – od Da Vincijeve kode do 50 odtenkov sive – lahko sramežljivo obmolknejo. Če pa še pomislimo, da smo za oglede filmov iz istoimenske franšize plačali več kot 8 milijard in pol ameriških zelencev, tedaj je jasno, da je bil urok, s katerim nas je začarala J. K. Rowling, izredno močan. Kako neki ji je to uspelo? Koliko so ji pomagali drugi čarovniki, predvsem tisti iz marketinških oddelkov založniške in filmske industrije? Je bil to urok, čigar moč je zvedljiva le na vrtoglav finančni uspeh in na mesta na različnih večnih lestvicah, ali pa je vendarle globlje zarezal v globalno kulturo? Je šlo, skratka, za urok bele ali črne magije? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili Sergej Hvala, dr. Jakob Kenda, mag. Darja Lavrenčič Vrabec in Alenka Veler. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: knjigarna v Kaliforniji, pet minut pred polnočnim izidom zadnje knjige iz sage o Harryju Potterju (Zack Sheppard, Wikimedia Commons)


08.08.2017

Konec zmernega vremena

Prva polovica leta 2017 je bila v več kot 130-letni zgodovini meritev v svetovnem merilu druga najbolj vroča. Vremenski pojavi so vse bolj ekstremni. Oceani se segrevajo, večni led se tali, sušna območja se širijo, vodne zaloge usihajo. Tokratna Intelekta preverja, kakšno je stanje podnebja in kako neuspešno oziroma uspešno se prilagajamo spremembam. V studio smo povabili klimatologinjo prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, agrometeorologinjo dr. Andrejo Sušnik in meteorologa Gregorja Vertačnika – oba z Agencije Republike Slovenije za okolje. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Scott Butner/Flickr


01.08.2017

Ali internet še lahko tlakuje pot demokraciji?

Sodobne tehnologije so popolnoma spremenile naše vsakdanje življenje. Internet je z neomejeno možnostjo shranjevanja in kopiranja omogočil digitalno hrambo praktično celotne človeške zgodovine in dostop vsakega posameznika do nje. Drastično je v povezavi s pametnimi telefoni in družbenimi omrežji spremenil komunikacijo med ljudmi, hitrost širjenja informacij, omogočil množično zbiranje sredstev, deljenje dobrin in storitev, povezovanje. Toda zdi se, kot da smo na te vidike digitalne revolucije že pozabili. V potrošniški družbi so namreč možnost zbiranja in analize ogromnih količin podatkov, ki jo ponujajo nove tehnologije, izkoristili predvsem oglaševalci, saj lahko bolj osebno kot kadarkoli prej nagovarjajo potrošnike in večajo svoje dobičke. Tudi politiki so že zelo kmalu spoznali, da lahko ob uporabi sodobnih tehnologij bolj učinkovito in predvsem mimo tradicionalnih medijev, ki so zavezani preverljivemu in objektivnemu poročanju, nagovarjajo svoje volivce. Represivni organi oblasti v sodelovanju s spletnimi giganti vse informacije o uporabnikih s pridom izkoriščajo za nadzorovanje navadnih državljanov, kriminal pa v varnem zavetju anonimiziranega spleta z uporabo ne-sledljivih kriptovalut cveti kot še nikoli. Zdi se, kot da so sodobne tehnologije kljub svojim demokratičnim potencialom postale predvsem sredstvo za manipulacijo, populizem, nadzor in kriminal. Zakaj posamezniki tako težko tehnologijo izkoriščamo za dejanske spremembe na bolje tako na mikro kot makro ravni? Kje se zatakne? Kako to spremeniti? Praktične odgovore na ta vprašanja razvijajo na Inštitutu Danes je nov dan. O njihovih dejavnostih in orodjih, med njimi Parlameter in Detektor lisic, v tokratni oddaji. Gosta: Filip Muki Dobranić in Žiga Vrtačič. Pripravlja Urška Henigman. foto: flickr/mhobl


25.07.2017

Sodobno očetovstvo

V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog in se vedno bolj aktivno vključujejo v družinsko življenje. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes in s kakšnimi težavami se soočajo smo spregovorili v Intelekti. Z nami sta bila dr. Iztok Šori in dr. Živa Humer iz Mirovnega inštituta. Voditeljica Martina Černe. Foto: http://fatherhood-edu.org


18.07.2017

Legenda pravi, da zaklad zasije le ob polni luni

Legenda pravi, da je v razvalinah Starega celjskega gradu zakopan dragocen zaklad. Nahaja se globoko v grajskem griču v votlini, ki jo zapirajo težka vrata. Pred vrati straži črn pes, velik kot vol in z žarečimi očmi. Zgodbe o skritih zakladih še vedno živijo med ljudmi in burijo našo domišljijo. Kako pa na njih gleda stroka? Zakaj so starodavna pričevanja pomembna za današnji čas? Ali je v njih zrno resnice? Arheolog Tine Schein je prepričan, da se v vsakem gradu skriva zaklad. Sam je odkril srebrno-zlate predmete, ki so bili zakopani v gradu slovitega roparskega viteza Erazma Predjamskega. »Zakladno najdbo najdeš v življenju le enkrat in nikoli več,« pravi. Za oddajo Intelekta smo se pogovarjali s sodobnimi lovci na zaklade – z raziskovalci in strokovnjaki. Sodelujejo: zgodovinarki mag. Rolanda Fugger Germadnik (Pokrajinski muzej Celje) in mag. Bernarda Roudi, etnolog prof. dr. Jože Hudales (Filozofska fakulteta Ljubljana) in arheologa dr. Peter Turk (Narodni muzej Slovenije) ter Valentin Schein. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Del Predjamskega zaklada


11.07.2017

Epidemija sovražnega govora na spletu

Najnovejše raziskave vedenja uporabnikov na spletu kažejo, da je grdo govorjenje na spletu nalezljivo. Ugotovitev, ki nam pravzaprav potrjuje občutek, da splet postaja vse bolj neprijazen prostor. Besede imajo lahko izjemno moč, na spletu so pogosto izrečene anonimno, zato so lahko še bolj ostre in prestopijo mejo med pravico do svobode govora in sovražnim govorom. Kazensko preganjanje sovražnega govora na spletu je država prenesle na civilno družbo, s tem se tudi nočejo ukvarjati spletni giganti, ki omogočajo na svojih aplikacijah širjenje sovražnega govora. Sovražni govor na spletu – ignorirati, spremljati ali ukrepati? Na to vprašanje so odgovarjali strokovnjaki na posvetu v organizaciji Mirovnega inštituta. Ključni poudarki iz posveta v tokratni oddaji Intelekta. Strokovnjaki: dr. Aleš Završnik, mag. Tomislav Omejec, dr. Barbara Rajgelj, Branko Jezovšek, dr. Darja Fišer in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Oddajo pripravlja Urška Henigman. Foto: flickr/ Marc Kubischta


04.07.2017

Tek pod dvema urama – sveti gral maratona

Kenijski tekač Eliud Kipchoge je nedavno maraton pretekel v 2 urah in 25 sekundah. S tem se je približal mitološki časovni vrednosti, ki visi nad to disciplino. Rezultat ne velja za svetovni rekord, saj je šlo za poskus. Pa je maraton pod dvema urama v bližnji prihodnosti realen cilj? Ta se zdi za prvim ovinkom, a nekatere analize kažejo, da bomo na to čakali še vrsto let. Zakaj je ta meja tako magična za človeško telo, v tokratni Intelekti z gosti: Bojanom Knapom, Brankom Škofom in Romanom Kejžarjem. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Matt Buck/Flickr


27.06.2017

Bo vrhunske zbore utišala črka zakona?

Slovenska glasbena kultura je svetovno prepoznavna predvsem po zborovskem petju. Te uspehe v veliki meri podpira zdajšnji izobraževalni sistem. Zakonu o osnovni šoli pa se obetajo spremembe, ki bi utegnile ta temelj spodnesti. Vprašanja, ki zadevajo intelektualni razvoj posameznika, skupnosti in odpirajo misel o spreminjanju slovenske glasbene identitete bodo na površju tokratne oddaje, ki jo pripravlja mag. Simona Moličnik. Njeni sogovorniki bodo: dr. Inge Breznik, Mihela Jagodic, mag. Matej Jevnišek in Damijan Močnik. Foto: BoBo


20.06.2017

Gozdna pedagogika

Na podlagi številnih raziskav, ki so bile izvedene v tujini se je izkazalo, da izobraževanje, zasnovano s čim pogostejšim bivanjem otrok v gozdu, pomembno vpliva na doseganje vzgojno – izobraževalnih ciljev in na zdrav, predvsem pa celostni razvoj predšolskih otrok. Pedagoški koncept, na katerem temeljita igra in učenje v gozdu, je znan pod imenom gozdna pedagogika. V Sloveniji ta koncept še ni tako zelo razvit, čeprav že obstaja Mreža gozdnih vrtcev in šol Slovenije ter Inštitut za gozdno pedagogiko, medtem, ko so denimo v Skandinaviji gozdni vrtci prisotni že več kot pol stoletja, na Švedskem celo več kot 100 let, opravljena pa je bila tudi vrsta longitudinalnih študij, kjer so spremljali otroke do odrasle dobe. O pomenu, konceptu in praksah gozdnih vrtcev in šol, gozdni pedagogiki pri nas in v tujini pa v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami s tega področja mag. Natalijo Gyorek (ustanoviteljica Inštituta za gozdno pedagogiko in Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije), Brigito Urbanija, pedagoško vodjo Vrtca Antona Medveda Kamnik (pionirski vrtec pri nas na področju gozdne pedagogike), mag. Marjeto Šmid, ravnateljico OŠ Jela Janežiča Škofja Loka (osovna šola za otroke s posebnimi potrebami). Avtorica oddaje je Liana Buršič


13.06.2017

Slovensko superračunalniško omrežje Sling

Računalniška obdelava podatkov danes omogoča marsikaj, kar je bilo še pred nekaj leti nemogoče ali je vsaj potekalo čisto prepočasi. Namesto procesorjev v napravah, ki jih imamo doma ali v žepu, vse večji del dela danes opravijo superračunalniški centri prek t.i. storitev v oblaku. Nič kaj presenetljivo ni, da se zaradi novih možnosti transformira tudi delo v znanosti. Konec koncev so bile prav potrebe znanstvenikov po obdelavi nepreglednih množic podatkov, ki so jih zbirali v eksperimentih, tiste, ki so razvoj teh tehnologij sploh spodbudile. Danes ima tako večina raziskovalnih institucij, ki morajo pri svojem delu nujno obdelati ogromne količine razno raznih podatkov, svoje lastne superračunalniške centre. Naslednjo stopnjo predstavlja povezovanje teh centrov. Tudi v Sloveniji imamo takšno omrežje. Slovensko nacionalno superračunalniško omrežje Sling tako omogoča boljšo izkoriščenost obstoječih kapacitet, odpira dostop do teh zmogljivosti raziskovalcem, ki na matičnih ustanovah takih možnosti nimajo, ter spodbuja večje sodelovanje med raziskovalci. Foto: Superračunalniška gruča na Arnesu/ Nina Slaček


06.06.2017

Matične celice – izziv za raziskovalce in upanje za bolnike

V človeškem telesu so celice, ki s svojimi lastnostmi vedno znova osupnejo in navdušijo strokovnjake. Gre za matične celice. Njihova največja moč je v sposobnosti, da se lahko razvijejo v katerekoli druge celice. Z matičnimi celicami že zdravimo srčno popuščanje, nekatera rakava obolenja in bolezni sklepov. Vedno bolj se uveljavljajo v regenerativni in športni medicini; zdravniki z njimi pomagajo tako starejšim kot tudi mlajšim pacientom. Število poročil o uspešnem zdravljenju z matičnimi celicami se povečuje tako rekoč iz dneva v dan. Prav v Sloveniji pa smo po uporabi matičnih celic v klinični praksi v samem evropskem in svetovnem vrhu. Raziskovalci so na sledi odkritjem, ki bodo vodila v razvoj terapij za zdravljenje najtežjih obolenj. Ali bomo znali izkoristiti ponujene možnosti? O velikem potencialu matičnih celic in o vznemirljivih novih spoznanjih smo za oddajo Intelekta govorili z nekaterimi vrhunskimi slovenskimi strokovnjaki: prof. dr. Tamaro Lah Turnšek (NIB), asist. dr. Janjo Zupan (Fakulteta za farmacijo), prof. dr. Janezom Jazbecem (UKC Ljubljana), prof. dr. Matjažem Jerasom (Fakulteta za farmacijo) in prof. dr. Gregorjem Majdičem (Veterinarska fakulteta). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tareq Salahuddin/ Flickr, cc


30.05.2017

Vojna v kibernetskem prostoru

V luči nedavnega hekerskega napada z izsiljevalskim virusom WannaCry, ki je ohromil delovanje številnih javnih in zasebnih računalniških sistemov po vsem svetu, smo se začeli strahoma spraševati, kolikšno škodo – tako v dolarjih kakor v življenjih – pravzaprav lahko povzroči že razmeroma majhna skupina pogoltnih kriminalcev. A zdi se, da pri tem nismo mislili dovolj daljnosežno – nismo si namreč zastavili bolj zagatnega vprašanja: kaj bi se zgodilo, ko bi se v kibernetskem prostoru nenadoma spopadle suverene nacionalne države, ki lahko v tak spopad menda vložijo bistveno več kakor pa skupina hekerjev-zasebnikov? Kako bi torej bila videti vojna, katere ključna fronta bi potekala na spletu? Bi se dve državi sploh lahko spopadli s konvencionalnim vojaštvom, ko bi ena država – še preden bi bil izstreljen prvi naboj – že ohromila ključne zaledne sisteme distribucije hrane, zdravil in energije druge države? S tega stališča pa se pojavlja tudi vprašanje, kako se v 21. stoletju spreminja osnovni koncept moči držav, če zdaj poleg pehote, letalstva in mornarice veliko štejejo tudi specializirane enote vojaških hekerjev? – Odgovore na te in druge sorodne dileme smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili generalmajor Dobran Božič, direktor Urada vlade Republike Slovenije za varovanje tajnih podatkov, Tadej Hren s Si-CERT-a, nacionalnega odzivnega centra za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij, ter dr. Igor Kotnik, član delovne skupine za pripravo načina organiziranosti informacijske varnosti in kibernetske obrambe na Uradu za varovanje tajnih podatkov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Christiaan Colen (Flickr)


Stran 19 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov