Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

12.03.2019


Direktiva Evropske unije o avtorskih pravicah še vedno deli mnenja

V mesecu, ko internet praznuje 30. rojstni dan, bodo evropski poslanke in poslanci odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Po mnenju nasprotnikov naj bi s tem pokvarili internet, kot ga poznamo. Direktiva sicer že od lani sproža burne odzive, največ slišimo o 11. in 13. členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21. stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo?

Internet je orodje, ki je omogočilo neskončno kopiranje, deljenje in objavljanje raznovrstnih vsebin. V tem globalnem komunikacijskem prostoru so zrasli spletni giganti, ki s shranjevanjem, razvrščanjem in urejanjem avtorskih del kujejo milijardne dobičke, teh pa ne delijo z lastniki avtorskih pravic. Direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu želi vzpostaviti ravnotežje med ustvarjalci, založniki, producenti, uporabniki avtorski del in uporabniki interneta. Avtorsko pravo je treba pripeljati v 21. stoletje, o tem se strinjajo vsi. Kako pa to narediti? Je direktiva, najnovejšo različico so 13. februarja v trialogu dorekli Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, prava pot? Ali pa takšna regulacija zahteva spremembe, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije ne bomo mogli izvajati? Kakšne utegnejo biti posledice?

Da so spremembe nujno potrebne, so se strinjali vsi sogovorniki, o tem, kako dobra je najnovejša različica Direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu, pa so mnenja deljena. Vodja Inštituta za intelektualno lastnino doktorica Maja Bogataj Jančič je poudarila, da trialog ni prinesel boljše direktive.

»Zelo napačno bi bilo misliti, da je institucijam v trialogu uspelo popraviti direktivo dovolj dobro, da je trenutni predlog, o katerem bodo glasovali poslanci, tako dober, da bi si zaslužil podporo.«

Najbolj sporna sta po njenem 11. in 13. člen. Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij, ki jo predvideva 11. člen, bo po njenem spremenila internet, kakršnega poznamo, v Evropi bomo do znanja dostopali drugače, novinarji od tega člena ne bodo imeli nobenih koristi. 13. člen, ki je po njenem bojno polje med različnimi industrijami, predvideva, da bodo platforme, ki omogočajo uporabnikom objavljanje vsebin, odgovorne za posege v avtorske pravice. Da bi se rešile te odgovornosti, bodo morale preverjati objavljene vsebine. To bo mogoče le s filtri, kar je po mnenju dr. Bogataj Jančičeve škodljivo:

»Te tehnologije so danes preveč robustne. Znajo povedati, za katero vsebino gre, ne znajo pa razumeti, ali se vsebina uporablja na način, ki je dovoljen. Zdi se, kot da je imetnikom pravic vseeno, da so številne uporabe njihovih avtorskih pravic z zakonom tudi dovoljene, na primer parodija, kritika, citiranje. Ni popolnoma jasno, čeprav je na papirju zapisano, da se v te uporabniške pravice ne sme posegati, kako se bo to doseglo. Kar pomeni, da se odpira vrata za neko tako cenzuro in za hitro odstranjevanje vsebin, ki včasih številnim lahko tudi ustreza. To je zagotovo škodljivo za internet, kakršnega poznamo.«

Umetna inteligenca zna zelo dobro ciljano prikazovati oglase uporabnikom ter jim predlagati vsebine, ki jih zanimajo, da se uporabniki na platformah zadržijo čim dlje. Zmogljivo umetno inteligenco imajo tudi obveščevalne službe in vojska. Kaj pa prepoznavanje avtorskih del? Za mnenje o tem, kakšno umetno inteligenco predvideva direktiva in ali smo jo že ustvarili, smo vprašali raziskovalca umetne inteligence in nacionalnega glasnika tehnologije dr. Marka Grobelnika z Instituta Jožefa Stefana.

»Po mojem mnenju je tehnologija precej daleč od tega, da bi lahko obravnavala vse primere na zaupanja vreden način. To, kar danes zmore, je detekcija neposrednih kopij medijskih materialov in morda nekoliko zahtevnejših primerov, pri katerih se vsebina nekoliko spremeni, vedno pa gre za kopiranje vsebine. Pri 13. členu direktive gre za še več, namreč za razumevanje konteksta, v katerem se vsebina ali deli vsebine pojavljajo: na tem področju tehnologija avtomatsko ne more storiti kaj dosti. V najboljšem primeru se z uvedbo takega člena uvede nekakšna ovira, ki bo v večini primerov delovala – v robnih primerih, ki so lahko zelo pomembni, pa bo imela težave. Vprašanje uvajanja takih filtrov se meni osebno zdi problematično zaradi zahtevane infrastrukture, ki si jo bodo lahko privoščili samo veliki igralci, na primer Youtube to že ima, mali igralci pa bodo imeli težave in se bodo razlike samo še povečevale.«

Kot ob tem poudarja, se je treba zavedati, da Evropa pri toku informacij globalne narave ni izolirana in da je precej verjetno, da se bomo s takimi ukrepi »ustrelili v koleno«. Ali bo torej direktiva ogrozila internet in vodila v cenzuro? Dr. Grobelnik pravi:

»To, kar bo najverjetneje posledica takih ukrepov, ne bo cenzura, kakršno poznamo, ampak se bo pojavila nekakšna težava, ovira za vse sodelujoče. Ustvarjalci, ki naj bi jih taki ukrepi varovali, bodo morda kratkoročno nekaj pridobili, dolgoročno pa najverjetneje ne. Zato sem že večkrat rekel, da se mi ti ukrepi zdijo taki, kot da bi ustvarjalci žagali vejo, na kateri sedijo. Imam pa vtis, da nikogar zares ne zanima celovit pogled na problematiko in je preveč optimiziranja lokalnih interesov.«

Internet omogoča svobodno deljenje informacij, kar naj bi nova avtorska direktiva v Evropi spremenila. Kako bo to vplivalo na deljenje in akumulacijo skupnega znanja? S tem vprašanjem smo se obrnili na Wikipedijo. Predstavnik Wikimedie v Bruslju Dimi Dimitrov nam je povedal:

»Najbolj problematičen del te direktive je 13. člen, ki uvaja filtre, saj spreminja temelje deljenja znanja. Uporabniki ali ponudniki vsebin zdaj lahko delijo znanje prek spleta in šele če nekdo dokaže, da gre za avtorsko zaščitene vsebine, jih morajo umakniti s spleta. Ta člen torej spreminja to osnovno načelo, saj določa, da mora uporabnik ali ponudnik vsebin najprej dokazati, da z informacijo, ki jo namerava deliti, ne krši avtorskih pravic. Šele po tem informacijo lahko objavi na spletu. Na internetu bomo tako uvedli sistem množičnega filtriranja. Wikipedija je kot izjema izvzeta, zato ta člen za nas ne bo imel direktnega vpliva. Vendar Wikipedija ne obstaja sama zase, odvisna je od raznovrstnosti informacij na spletu. Če se pestrost in poglobljenost znanja na spletu v splošnem zmanjšata zaradi filtriranja, potem se bo po našem mnenju tudi kakovost naše ponudbe vsebin zmanjšala. Absolutno perverzna stvar 13. člena pa je, da nalaga državam članicam in filtrom, naj uporabnikom omogočijo izražanje pravice do parodije, kritike in citata. Noben stroj na svetu še ni sposoben prepoznati parodije, kritike in citata. Zato se bojimo, da bi uvedba množičnega filtriranja na internetu, ki še pred objavo preveri vse vsebine in ne prepozna kritike ali norčevanja iz politika, povzročila izbris številnih vsebin, ki so popolnoma zakonite in imamo uporabniki pravico, da jih delimo.«

Diego Naranjo je višji svetovalec pri organizaciji EDRi (Evropske digitalne pravice), pri kateri se ukvarja z varovanjem podatkov, zasebnostjo in avtorskim pravom. Najbolj je kritičen do 11. in 13. člena. Ob tem poudarja, da so bili v procesu boljši predlogi obeh členov, vendar so bili izločeni. Tako imamo zdaj najslabši verziji. Kako torej spletne gigante prisiliti, naj avtorjem plačujejo nadomestilo? Ali je avtorsko pravo sploh pravo orodje za reševanje problema, ki ga imamo z modelom brezplačne ekonomije na spletu? Ali pa moramo morda poiskati druge modele, ki bodo omogočili direktno plačevanje avtorjem, kar tehnologija že omogoča?

»V devetdesetih, preden so zaprli prve velike ponudnike povezav P2P, so se ustvarjale neposredne povezave med uporabniki in ustvarjalci. Danes bi take povezave lahko uporabljali za plačila, ki bi jih uporabniki nakazovali neposredno ustvarjalcem, ali pa bi šlo za naročnine – tako dela recimo Netflix. Ampak kot vidimo, se poslovni model, pri katerem bi lahko uporabniki plačevali neposredno ustvarjalcem, ne uveljavi. Ne gre za boj ustvarjalcev proti tehnologiji, ampak za mednarodni boj med multinacionalnimi družbami, ki so lastnice avtorskih pravic številnih umetnikov, in spletnimi giganti. Posameznik, uporabnik se je znašel sredi tega boja za dobiček.«

Kakšno pa je poleg pravnih, tehnoloških in uporabnikovih pogledov na problematiko mnenje, ki ga imajo o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu založniki, producenti in ustvarjalci. Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, pravi, da direktiva ni dobra, da bi lahko bila boljša, vendar po njegovem to ne pomeni, da je slaba, in še manj, da ni nujno potrebna.

»Čakati, da bomo imeli najboljši filter, je argument velikih korporacij, ki želijo preprečiti sprejetje direktive. Vmes, ko bomo mi izumljali »najboljši možni filter«, ki bo znal vse ločiti, se bo uveljavila čisto nova tehnologija, vmes bo šel pa vlak naprej. Opažam, da so nam pravniki ukradli oder, zatikamo se v detajle pravnih debat. Gre pa v bistvu za ekonomsko in ne za pravno vprašanje. Dejstvo je, da se obračajo milijoni in milijarde na področju izkoriščanja avtorskih del. Do imetnikov pravic pride ta denar v omejenem obsegu. Gre v prvi vrsti za ekonomsko vprašanje.«

Urša Menart, predsednica Društva slovenskih režiserjev, pravi, da si slovenski filmarji želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Po njihovem mnenju bo končno prisilila nekatere države članice k ureditvi tega področja. Slovenija ima na tem področju v Evropi najbolj neurejeno in najbolj zastarelo zakonodajo:

»Avdiovizualnim avtorjem v teoriji nekatere pravice pripadajo, v praksi tako rekoč nobene ne moremo uveljavljati. Država sploh še ni začela razmišljati o vseh možnih novih uporabah, ki so se pojavile zadnjih deset let. Zelo nas veseli, da direktiva predvideva pravična in primerna nadomestila za uporabo na internetu, za uporabo avdiovizualnih del na novih platformah. Ta direktiva bo internetne gigante prisilila, naj ustvarjalcem vsaj dajo informacijo o tem, kako in koliko so njihova dela sploh uporabljena, in jih za njihovo uporabo tudi plača.«

Ob tem poudarja, da avdiovizualna dela že zdaj niso zastonj, nekdo od tega zelo veliko služi, ustvarjalci pa od tega nimajo nič. Filmska industrija je z razširjenostjo interneta izgubila velik del prihodkov, saj internet, kot rečeno, omogoča neomejeno kopiranje in deljenje vsebin. To je omogočilo internetno piratstvo, problem, ki ga države rešujejo na različne načine. O internetnem piratstvu direktiva ne govori, saj, kot rečeno, je avtorska zakonodaja lokalna, ta direktiva pa bo določala pravila v vseh članicah Evropske unije. Urša Menart meni, da piratstvo z izboljšanjem in povečevanjem zakonite ponudbe izginja samo. Sicer pa tudi zaradi piratstva naročamo velike in drage internetne pakete prenosa podatkov:

»Ti paketi so se v največji meri povečali prav zaradi priljubljenosti videa na internetu, ki je ena ogromna industrija, od katere imajo še najmanj avtorji. Mislim, da smo bili avtorji kar precej razočarani nad slabim odzivom nekaterih naših poslancev, nad neznanjem in nedejavnostjo v povezavi z direktivo. Sicer pa si nasploh želimo, da bi nam država prisluhnila in omogočila, da lahko od svojega ustvarjanja tudi živimo. To bi moral biti tudi cilj Evropske unije.«

Evropski poslanke in poslanci bodo po napovedih še ta mesec odločali o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Poslanca Igor Šoltes in Franc Bogovič sta za Radio Slovenija povedala, kako bosta glasovala.

Igor Šoltes direktive ne bo podprl, ker po njegovem ne ureja dobro problematike avtorskih pravic. Čeprav je za to, da se to področje uredi in da bodo avtorji prišli do pravičnih nadomestil za predvajanje svojih del, to s tako direktivo ni izvedljivo, saj je preveč ohlapna in splošna. Z njo po njegovem velikih platform, kot sta Google in Facebook, ne omejujemo preveč, temveč vse ostale – velika podjetja imajo dovolj denarja, da bodo plačala določene zneske, ostali bodo imeli s tem večje težave. Franc Bogovič pa bo direktivo podprl in stopil na stran ustvarjalcev intelektualne lastnine. Velike platforme, pravi, ustvarjajo milijardne dobičke, zato je nastal problem poštene razdelitve tega prihodka na eni strani in grožnje padca kakovosti na drugi, saj se brez sredstev težko ustvarja. Najnovejša različica je dovolj ohlapna in vključuje izjeme, brez spornih 11. in 13. člena pa po njegovem ni te direktive.

Oddajo, ki je nastala v okviru projekta I know EU, sta pripravili Špela Šebenik in Urška Henigman

 

 


Intelekta

898 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

12.03.2019


Direktiva Evropske unije o avtorskih pravicah še vedno deli mnenja

V mesecu, ko internet praznuje 30. rojstni dan, bodo evropski poslanke in poslanci odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Po mnenju nasprotnikov naj bi s tem pokvarili internet, kot ga poznamo. Direktiva sicer že od lani sproža burne odzive, največ slišimo o 11. in 13. členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21. stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo?

Internet je orodje, ki je omogočilo neskončno kopiranje, deljenje in objavljanje raznovrstnih vsebin. V tem globalnem komunikacijskem prostoru so zrasli spletni giganti, ki s shranjevanjem, razvrščanjem in urejanjem avtorskih del kujejo milijardne dobičke, teh pa ne delijo z lastniki avtorskih pravic. Direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu želi vzpostaviti ravnotežje med ustvarjalci, založniki, producenti, uporabniki avtorski del in uporabniki interneta. Avtorsko pravo je treba pripeljati v 21. stoletje, o tem se strinjajo vsi. Kako pa to narediti? Je direktiva, najnovejšo različico so 13. februarja v trialogu dorekli Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, prava pot? Ali pa takšna regulacija zahteva spremembe, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije ne bomo mogli izvajati? Kakšne utegnejo biti posledice?

Da so spremembe nujno potrebne, so se strinjali vsi sogovorniki, o tem, kako dobra je najnovejša različica Direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu, pa so mnenja deljena. Vodja Inštituta za intelektualno lastnino doktorica Maja Bogataj Jančič je poudarila, da trialog ni prinesel boljše direktive.

»Zelo napačno bi bilo misliti, da je institucijam v trialogu uspelo popraviti direktivo dovolj dobro, da je trenutni predlog, o katerem bodo glasovali poslanci, tako dober, da bi si zaslužil podporo.«

Najbolj sporna sta po njenem 11. in 13. člen. Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij, ki jo predvideva 11. člen, bo po njenem spremenila internet, kakršnega poznamo, v Evropi bomo do znanja dostopali drugače, novinarji od tega člena ne bodo imeli nobenih koristi. 13. člen, ki je po njenem bojno polje med različnimi industrijami, predvideva, da bodo platforme, ki omogočajo uporabnikom objavljanje vsebin, odgovorne za posege v avtorske pravice. Da bi se rešile te odgovornosti, bodo morale preverjati objavljene vsebine. To bo mogoče le s filtri, kar je po mnenju dr. Bogataj Jančičeve škodljivo:

»Te tehnologije so danes preveč robustne. Znajo povedati, za katero vsebino gre, ne znajo pa razumeti, ali se vsebina uporablja na način, ki je dovoljen. Zdi se, kot da je imetnikom pravic vseeno, da so številne uporabe njihovih avtorskih pravic z zakonom tudi dovoljene, na primer parodija, kritika, citiranje. Ni popolnoma jasno, čeprav je na papirju zapisano, da se v te uporabniške pravice ne sme posegati, kako se bo to doseglo. Kar pomeni, da se odpira vrata za neko tako cenzuro in za hitro odstranjevanje vsebin, ki včasih številnim lahko tudi ustreza. To je zagotovo škodljivo za internet, kakršnega poznamo.«

Umetna inteligenca zna zelo dobro ciljano prikazovati oglase uporabnikom ter jim predlagati vsebine, ki jih zanimajo, da se uporabniki na platformah zadržijo čim dlje. Zmogljivo umetno inteligenco imajo tudi obveščevalne službe in vojska. Kaj pa prepoznavanje avtorskih del? Za mnenje o tem, kakšno umetno inteligenco predvideva direktiva in ali smo jo že ustvarili, smo vprašali raziskovalca umetne inteligence in nacionalnega glasnika tehnologije dr. Marka Grobelnika z Instituta Jožefa Stefana.

»Po mojem mnenju je tehnologija precej daleč od tega, da bi lahko obravnavala vse primere na zaupanja vreden način. To, kar danes zmore, je detekcija neposrednih kopij medijskih materialov in morda nekoliko zahtevnejših primerov, pri katerih se vsebina nekoliko spremeni, vedno pa gre za kopiranje vsebine. Pri 13. členu direktive gre za še več, namreč za razumevanje konteksta, v katerem se vsebina ali deli vsebine pojavljajo: na tem področju tehnologija avtomatsko ne more storiti kaj dosti. V najboljšem primeru se z uvedbo takega člena uvede nekakšna ovira, ki bo v večini primerov delovala – v robnih primerih, ki so lahko zelo pomembni, pa bo imela težave. Vprašanje uvajanja takih filtrov se meni osebno zdi problematično zaradi zahtevane infrastrukture, ki si jo bodo lahko privoščili samo veliki igralci, na primer Youtube to že ima, mali igralci pa bodo imeli težave in se bodo razlike samo še povečevale.«

Kot ob tem poudarja, se je treba zavedati, da Evropa pri toku informacij globalne narave ni izolirana in da je precej verjetno, da se bomo s takimi ukrepi »ustrelili v koleno«. Ali bo torej direktiva ogrozila internet in vodila v cenzuro? Dr. Grobelnik pravi:

»To, kar bo najverjetneje posledica takih ukrepov, ne bo cenzura, kakršno poznamo, ampak se bo pojavila nekakšna težava, ovira za vse sodelujoče. Ustvarjalci, ki naj bi jih taki ukrepi varovali, bodo morda kratkoročno nekaj pridobili, dolgoročno pa najverjetneje ne. Zato sem že večkrat rekel, da se mi ti ukrepi zdijo taki, kot da bi ustvarjalci žagali vejo, na kateri sedijo. Imam pa vtis, da nikogar zares ne zanima celovit pogled na problematiko in je preveč optimiziranja lokalnih interesov.«

Internet omogoča svobodno deljenje informacij, kar naj bi nova avtorska direktiva v Evropi spremenila. Kako bo to vplivalo na deljenje in akumulacijo skupnega znanja? S tem vprašanjem smo se obrnili na Wikipedijo. Predstavnik Wikimedie v Bruslju Dimi Dimitrov nam je povedal:

»Najbolj problematičen del te direktive je 13. člen, ki uvaja filtre, saj spreminja temelje deljenja znanja. Uporabniki ali ponudniki vsebin zdaj lahko delijo znanje prek spleta in šele če nekdo dokaže, da gre za avtorsko zaščitene vsebine, jih morajo umakniti s spleta. Ta člen torej spreminja to osnovno načelo, saj določa, da mora uporabnik ali ponudnik vsebin najprej dokazati, da z informacijo, ki jo namerava deliti, ne krši avtorskih pravic. Šele po tem informacijo lahko objavi na spletu. Na internetu bomo tako uvedli sistem množičnega filtriranja. Wikipedija je kot izjema izvzeta, zato ta člen za nas ne bo imel direktnega vpliva. Vendar Wikipedija ne obstaja sama zase, odvisna je od raznovrstnosti informacij na spletu. Če se pestrost in poglobljenost znanja na spletu v splošnem zmanjšata zaradi filtriranja, potem se bo po našem mnenju tudi kakovost naše ponudbe vsebin zmanjšala. Absolutno perverzna stvar 13. člena pa je, da nalaga državam članicam in filtrom, naj uporabnikom omogočijo izražanje pravice do parodije, kritike in citata. Noben stroj na svetu še ni sposoben prepoznati parodije, kritike in citata. Zato se bojimo, da bi uvedba množičnega filtriranja na internetu, ki še pred objavo preveri vse vsebine in ne prepozna kritike ali norčevanja iz politika, povzročila izbris številnih vsebin, ki so popolnoma zakonite in imamo uporabniki pravico, da jih delimo.«

Diego Naranjo je višji svetovalec pri organizaciji EDRi (Evropske digitalne pravice), pri kateri se ukvarja z varovanjem podatkov, zasebnostjo in avtorskim pravom. Najbolj je kritičen do 11. in 13. člena. Ob tem poudarja, da so bili v procesu boljši predlogi obeh členov, vendar so bili izločeni. Tako imamo zdaj najslabši verziji. Kako torej spletne gigante prisiliti, naj avtorjem plačujejo nadomestilo? Ali je avtorsko pravo sploh pravo orodje za reševanje problema, ki ga imamo z modelom brezplačne ekonomije na spletu? Ali pa moramo morda poiskati druge modele, ki bodo omogočili direktno plačevanje avtorjem, kar tehnologija že omogoča?

»V devetdesetih, preden so zaprli prve velike ponudnike povezav P2P, so se ustvarjale neposredne povezave med uporabniki in ustvarjalci. Danes bi take povezave lahko uporabljali za plačila, ki bi jih uporabniki nakazovali neposredno ustvarjalcem, ali pa bi šlo za naročnine – tako dela recimo Netflix. Ampak kot vidimo, se poslovni model, pri katerem bi lahko uporabniki plačevali neposredno ustvarjalcem, ne uveljavi. Ne gre za boj ustvarjalcev proti tehnologiji, ampak za mednarodni boj med multinacionalnimi družbami, ki so lastnice avtorskih pravic številnih umetnikov, in spletnimi giganti. Posameznik, uporabnik se je znašel sredi tega boja za dobiček.«

Kakšno pa je poleg pravnih, tehnoloških in uporabnikovih pogledov na problematiko mnenje, ki ga imajo o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu založniki, producenti in ustvarjalci. Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, pravi, da direktiva ni dobra, da bi lahko bila boljša, vendar po njegovem to ne pomeni, da je slaba, in še manj, da ni nujno potrebna.

»Čakati, da bomo imeli najboljši filter, je argument velikih korporacij, ki želijo preprečiti sprejetje direktive. Vmes, ko bomo mi izumljali »najboljši možni filter«, ki bo znal vse ločiti, se bo uveljavila čisto nova tehnologija, vmes bo šel pa vlak naprej. Opažam, da so nam pravniki ukradli oder, zatikamo se v detajle pravnih debat. Gre pa v bistvu za ekonomsko in ne za pravno vprašanje. Dejstvo je, da se obračajo milijoni in milijarde na področju izkoriščanja avtorskih del. Do imetnikov pravic pride ta denar v omejenem obsegu. Gre v prvi vrsti za ekonomsko vprašanje.«

Urša Menart, predsednica Društva slovenskih režiserjev, pravi, da si slovenski filmarji želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Po njihovem mnenju bo končno prisilila nekatere države članice k ureditvi tega področja. Slovenija ima na tem področju v Evropi najbolj neurejeno in najbolj zastarelo zakonodajo:

»Avdiovizualnim avtorjem v teoriji nekatere pravice pripadajo, v praksi tako rekoč nobene ne moremo uveljavljati. Država sploh še ni začela razmišljati o vseh možnih novih uporabah, ki so se pojavile zadnjih deset let. Zelo nas veseli, da direktiva predvideva pravična in primerna nadomestila za uporabo na internetu, za uporabo avdiovizualnih del na novih platformah. Ta direktiva bo internetne gigante prisilila, naj ustvarjalcem vsaj dajo informacijo o tem, kako in koliko so njihova dela sploh uporabljena, in jih za njihovo uporabo tudi plača.«

Ob tem poudarja, da avdiovizualna dela že zdaj niso zastonj, nekdo od tega zelo veliko služi, ustvarjalci pa od tega nimajo nič. Filmska industrija je z razširjenostjo interneta izgubila velik del prihodkov, saj internet, kot rečeno, omogoča neomejeno kopiranje in deljenje vsebin. To je omogočilo internetno piratstvo, problem, ki ga države rešujejo na različne načine. O internetnem piratstvu direktiva ne govori, saj, kot rečeno, je avtorska zakonodaja lokalna, ta direktiva pa bo določala pravila v vseh članicah Evropske unije. Urša Menart meni, da piratstvo z izboljšanjem in povečevanjem zakonite ponudbe izginja samo. Sicer pa tudi zaradi piratstva naročamo velike in drage internetne pakete prenosa podatkov:

»Ti paketi so se v največji meri povečali prav zaradi priljubljenosti videa na internetu, ki je ena ogromna industrija, od katere imajo še najmanj avtorji. Mislim, da smo bili avtorji kar precej razočarani nad slabim odzivom nekaterih naših poslancev, nad neznanjem in nedejavnostjo v povezavi z direktivo. Sicer pa si nasploh želimo, da bi nam država prisluhnila in omogočila, da lahko od svojega ustvarjanja tudi živimo. To bi moral biti tudi cilj Evropske unije.«

Evropski poslanke in poslanci bodo po napovedih še ta mesec odločali o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Poslanca Igor Šoltes in Franc Bogovič sta za Radio Slovenija povedala, kako bosta glasovala.

Igor Šoltes direktive ne bo podprl, ker po njegovem ne ureja dobro problematike avtorskih pravic. Čeprav je za to, da se to področje uredi in da bodo avtorji prišli do pravičnih nadomestil za predvajanje svojih del, to s tako direktivo ni izvedljivo, saj je preveč ohlapna in splošna. Z njo po njegovem velikih platform, kot sta Google in Facebook, ne omejujemo preveč, temveč vse ostale – velika podjetja imajo dovolj denarja, da bodo plačala določene zneske, ostali bodo imeli s tem večje težave. Franc Bogovič pa bo direktivo podprl in stopil na stran ustvarjalcev intelektualne lastnine. Velike platforme, pravi, ustvarjajo milijardne dobičke, zato je nastal problem poštene razdelitve tega prihodka na eni strani in grožnje padca kakovosti na drugi, saj se brez sredstev težko ustvarja. Najnovejša različica je dovolj ohlapna in vključuje izjeme, brez spornih 11. in 13. člena pa po njegovem ni te direktive.

Oddajo, ki je nastala v okviru projekta I know EU, sta pripravili Špela Šebenik in Urška Henigman

 

 


22.12.2015

Neliberalna demokracija

Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate. Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. In če se ozremo na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata. Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? –Ta vprašanja so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonomso bili novinar in komentator dr. Janez Markeš ter politologa, dr. Danica Fink-Hafner in dr. Andrej Lukšič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons


15.12.2015

Bo razumu uspelo premagati strah?

Množičen prihod beguncev v Evropo, teroristični napadi v Parizu, vojna v Siriji in napetosti med svetovnimi velesilami. V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Strah pred tujci, strah pred islamom, strah pred novimi izbruhi nasilja v Evropi. Pravimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Pa je res? Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi pričujoče in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so na celodnevni prireditvi z naslovom Proti kulturi strahu odprli prostor za soočenje teh strahov z akademskim mišljenjem in angažirano državljansko držo. Zakaj se bojimo beguncev in kaj nas resnično ogroža? Kako se boriti proti kulturi strahu? Odgovori v tokratni Intelekti. Sogovorniki: dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič. Pripravlja Urška Henigman.


08.12.2015

Družba brez odpadkov

»Zadnje stoletje smo prebivalci Zemlje ustvarili toliko smeti kot naši predhodniki skozi celotno človeško zgodovino, kar je žalosten rekord,« opozarja Joan Marc Simon, direktor organizacije Zero Waste Europe, ki se zavzema za družbo brez odpadkov. Rekli boste, da gre za iluzijo. Prav imate. Družba brez odpadkov ni cilj, temveč pot. Posamezni koraki vodijo k zmanjševanju in ločenemu zbiranju. V družbi brez odpadkov prebivalci vidijo in razumejo problem trenutne prevelike potrošnje in ogromnih kupov črnih vreč, so odgovorni in zavzeti in od industrije zahtevajo, da proizvaja izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, ki se jih da popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, kompostirati. Koncept Zero Waste bomo v nadaljevanju pretresli v Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Gosti bodo Joan Marc Simon (Zero Waste Europe), Urša Zgojznik (Ekologi brez meja), Nina Sankovič (Snaga) in Elizabeta Žust (Vrtec Vrhnika). Foto: Flickr


01.12.2015

Znanost brez prihodnosti?

Nekoč smo govorili, da je znanje najboljša naložba za prihodnost. Ravnanje Slovenije v letih gospodarske krize je pokazalo, da v to očitno ne verjamemo več. Državni proračun za raziskave in razvoj se je v obdobju med letoma 2009 in 2014 zmanjšal za več kot tretjino in škoda, ki je pri tem nastala, se bo čutila še dolgo. Čeprav se slovenski znanstveniki se vedno lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki, raziskovalni sektor, ki bi moral biti motor razvoja vsake države, komaj še diha. Hudo pomanjkanje finančnih sredstev namreč še zdaleč ni edina težava slovenske znanosti. Da so zadeve res alarmantne, potrjuje tudi peticija Brezprihodnosti.si, ki jo je podpisalo že več kot 800 slovenskih znanstvenikov. Koliko prihodnosti je znanosti v Sloveniji še ostalo, preverjamo v tokratni Intelekti z gosti dr. Petrom Klepcem, dr. Ksenijo Vidmar Horvat in dr. Martinom Klanjškom. Foto: Albertijeva spirala na Santa Maria Novella v Firencah, Wikipedia, CC


24.11.2015

Lahko preživimo brez altruizma?

Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.


17.11.2015

Čigave so človekove pravice?

Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo. Če nominalni retoriki navkljub niso zares univerzalne, se je potrebno vprašati, čigave torej so človekove pravice? Kako se v družbi oblikuje in vzdržuje razlika med ljudmi, ki človekove pravice dejansko uživajo, in tistimi, ki jih ne? – To je vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili pravnica dr. Barbara Rajgelj, filozof dr. Igor Pribac in sociolog dr. Gorazd Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


10.11.2015

Kapitalizem proti podnebju

Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem. Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. Kakšna je torej podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma, smo preverili v tokratni Intelekti. Foto: Posek tropskega pragozda na Sumatri za palmove nasade, Wikipedia, CC


03.11.2015

Je kdo tam zunaj?

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – od tega, koliko zvezd se vsako leto rodi v Mlečni cesti; prek števila zvezd, ki imajo planete, na katerih bi se sploh moglo razviti življenje; do verjetnosti, da evolucijski procesi na takih planetih življenje navsezadnje priženejo od njegovih preprostih, enoceličnih začetkov do visoko inteligentnih bitij, ki so sposobna razviti tehnološko napredno civilizacijo. Ko je Drake dodal še oceno tega, koliko časa bi takšna civilizacija mogla obstajati, to je, koliko let lahko mine, preden podleže kakšni naravni ali tehnološki katastrofi, je dobil sila vznemirljiv, čeprav ne najbolj natančen odgovor. Drakeova enačba je namreč pokazala, da v galaksiji ta hip lahko obstaja vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. No, od časa, ko je Drake prvič formuliral to enačbo, je znanost občutno napredovala na prav vseh področjih. S kakšnimi rezultati nas torej oskrbi Drakeova enačba danes? In če je ta rezultat še vedno večji od 1, zakaj potem – čeprav stik z zunajzemeljsko inteligenco prizadevno iščemo že dolga desetletja – še vedno nismo odkrili nikogar tam zunaj? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Nina Gunde-Cimerman z ljubljanske Biotehniške fakultete ter astrofizika dr. Tomaž Zwitter in Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


27.10.2015

Plodnost na tankem ledu

Materinstvo vse bolj prelagamo. Starostna meja se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji zvišala za dobra štiri leta. Slovenke danes prvič rodijo pri 31ih. Če je kontracepcija ženskam omogočila, da premlade niso postale mamice, jim nove tehnologije ponujajo možnost, da to lahko postanejo tudi, ko so starejše. Reproduktivna medicina je sprva pri spočetju otroka pomagala neplodnim parom in pri tem upoštevala le zdravstvene razloge, danes pa se njene metode poslužujejo tudi zdrave ženske. Mlade Američanke in Angležinje se vse pogosteje odločajo, da zamrznejo svoje jajčne celice in s tem preložijo materinstvo. Govorimo o zamrzovanju jajčec iz socialnih razlogov. Pojasnila, premisleke in pomisleke bosta v Intelekti podala eden od vodilnih strokovnjakov za zdravljenje neplodnosti pri nas prof. dr. Veljko Vlaisavljević in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje doktorica Zalka Drglin. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Belehar Drnovšek, ki se tudi podpisuje pod današnjo oddajo. Foto: Flickr


20.10.2015

Biotehnologija za domačo rabo

Biotehnologija je nedvomno v razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Še več, opremljen s primernim znanjem lahko načeloma vsakdo eksperimentira in spreminja dnk preprostih organizmov. Oprema je cenovno vse bolj dostopna, želene gene se naroči prek spleta, prav tako so na spletu vse potrebne informacije. Z biohekerstvom si je biotehnologija utrla pot iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske, v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti, čeprav res predvsem v Združenih državah Amerike in ponekod v zahodni Evropi. Nekateri v tem vidijo določen emanipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej. Za druge biohekerstvo predstavlja predvsem nevarnost. Biohekerjem in dometu, ki ga ima oziroma bi ga lahko imelo biohekerstvo, smo se pogovarjali z vodjem laboratoraija za biotehnologijo na Kemijskem institutu v Ljubljani dr. Romanom Jeralom, intermedijsko umetnico in doktorico biomedicine Špelo Petrič, biokemikom dr. Markom Dolinarjem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in dr. Tonijem Pustovrhom s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Theresa Schubert, Ars Electronica, CC


13.10.2015

Digitalna seksualna revolucija?

Digitalna tehnologija je postala pomemben del našega sveta in tako vse bolj vpliva tudi na partnersko in seksualno življenje posameznikov. Mali oglasi in ženitne posredovalnice so se hitro preselile na splet, popuralizacija pametnih telefonov pa je omogočila tudi uporabo mobilnih aplikacij, ki v realnem prostoru in času omogočajo srečevanje, spoznavanje, spolne stike. Internet je uporabno orodje za seksualne manjšine, med njimi tudi tiste, ki želijo vzporednega spolnega partnerja. Afera Ashley Madison, v kateri so hekerji razkrili, kdo prek spleta išče seksualne partnerje za varanje svojega zakonca, je pokazala, da je prevara partnerja nesprejemljiva bolj kot kadarkoli. Z internetom se je povečala tudi produkcija pornografije. V tokratni oddaji bomo zato odgovorili na vprašanje, ali so spremembe na področju spolnosti že tako pomembne, da moramo govoriti o novi, digitalni seksualni revoluciji? Sogovorniki sociolog spolnosti doktor Ivan Bernik, psihoterapevt doktor Miran Možina in sociolog doktor Roman Kuhar. Pripravlja Urška Henigman.


06.10.2015

Možgani - otrokovo največje bogastvo

Možgani otroka so fascinanten ogran, v kratkem času so se sposobni naučiti veliko novih veščin. So bolj prilagodljivi, učljivi in plastični kot pozneje v življenju. Nanje v veliki meri vpliva okolje, zato je pomembno, kakšne izkušnje pridobiva otrok. O tem, kakšno je za otroka in njegove možgane spodbudno družinsko, šolsko in socialno okolje, izveste v tokratni Intelekti.


29.09.2015

Kako lahko je nasesti propagandi?

V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel. Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? In če ne – kje najdemo propagando danes? Kaj vse nam pravzaprav sporoča? S kakšnimi sredstvi nas nagovarja? Kdo vse jo širi? V kolikšni meri ji navsezadnje prisluhnemo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje v studiu so bili zgodovinar dr. Aleš Gabrič, sociolog kulture dr. Primož Krašovec, umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar in komunikolog akademik dr. Slavko Splichal. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. fotografija: posneta na razstavi Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani


22.09.2015

Sočutje in empatija nista lastna le ljudem

Ko je leta 1996 v živalskem vrtu v Chicagu triletni deček padel v ogrado z gorilami in v njej nezavesten obležal, so se obiskovalci ustrašili za njegovo življenje. Vendar brez potrebe. Ena od samic je dečka zaščitila pred samci, ga odnesla proti vratom ograde in ga nežno predala oskrbnikom živalskega vrta. Resnična zgodba, ki pa še zdaleč ni osamljena. Slišimo o pričevanjih, kako so ljudi pred napadi morskih psov rešili delfini, pred utopitvijo kiti, pogoste so zgodbe o psih, ki so pomagali svojim gospodarjem. Znan je posnetek Slovenca Aleksandra Medveša, ki kaže, kako je medved v živalskem vrtu v Budimpešti rešil utapljajočo vrano. Na spletnem portalu YouTube si ga je ogledalo že več kot 19 milijonov ljudi. Študije kažejo, da so živali sposobne sočutja, simpatije in empatije. Številne živalske vrste čutijo in izražajo čustva kot so veselje, jeza, hvaležnost, žalost. Vedno več je znanega tudi o razvoju njihove osebnosti – in tudi o tem, da nas na nekaterih področjih inteligentnosti nekatere vrste prekašajo. O teh spoznanjih bomo govorili v oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc. V studio smo povabili psihologinjo dr. Maksimiljano Marinšek, ornitologa Tomaža Miheliča in biologa mag. Tilna Genova ter dr. Miha Krofla. Foto: FerenghiFoto/ Flickr, cc


15.09.2015

Nevtralnost interneta

Do interneta lahko danes dostopamo kjerkoli in kadarkoli. V Sloveniji imajo skoraj vsa gospodinjstva z otroki dostop do interneta, sicer pa internet redno uporablja približno 80 odstotkov prebivalcev. Nekatere države so dostop do interneta razglasile za temeljno človekovo pravico. Evropski parlament bo v prihodnjih tednih glasoval o novih pravilih regulacije dostopa do interneta. Operaterji in ponudniki storitev si želijo odrezati svoj kos finančne pogače, vendar bi s ponujanjem različnih dostopov močno vplivali na nevtralnost in odprtost interneta. Slovenija je sicer pred dvema letoma uzakonila nevtralnost interneta. Napredna zakonodaja, s katero se lahko pohvali malo držav. Zakaj je nevtralnost interneta pomembna, kako je z nevtralnostjo interneta po svetu, kaj nevtralnost pomeni za digitalno ekonomijo in kako bi izgubo nevtralnosti občutili uporabniki? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: Domen Savič, Aleš Špetič, dr. Dušan Caf. foto: flickr/Stephen Melkisethian


08.09.2015

Medicina spolov - izziv za prihodnost

Vemo, da so moški z Marsa in ženske z Venere. Razlike med spoloma so nekaj povsem naravnega. A medicina, z izjemo nekaterih očitnih fizioloških razlik, v preteklosti temu ni posvečala prav veliko pozornosti. Znanstveniki so predpostavljali, da so ženske preprosto pomanjšana različica moškega. Zadnja dognanja pa so opozorila na nekatere ključne razlike med spoloma, ko govorimo o pojavljanju in poteku bolezni, delovanju organov in jemanju zdravil. Ameriška agencija za zdravila je lani prvič v zgodovini odobrila različne odmerke uspavala za ženske in moške, kar naj bi bil v farmaciji svojevrsten precedens. V Intelekti sodelujejo genetik prof. dr. Gregor Majdič, farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj in kardiolog prof. dr. Zlatko Fras. Oddajo vodi Barbara B. Drnovšek. Foto: Flickr


01.09.2015

Kaj se zgodi, ko umetna inteligenca preseže človeško?

Gledali smo Kubrickovo Odisejo 2001, Cameronovega Terminatorja in Matrico bratov Wachowski. V kinodvorani smo v strahu trepetali pred presežno umetno inteligenco, ki jo je porodila mračna domišljija filmskih scenaristov, potem pa smo se vrnili nazaj v svoja obvladljiva analogna življenja. Toda v zadnjih letih vse več svetovno uglednih znanstvenikov in inženirjev ugotavlja, da je čas, ko bo umetna inteligenca opazno presegla človeško, pravzaprav zelo blizu. V letu 2045, zatrjujejo nekateri, bi že lahko obstajal računalnik, ki bo zmogljivejši od možganov vseh ljudi na planetu. Se bo taka umetna inteligenca zavedala lastnega obstoja? Se bo hotela razmnoževati, se pravi, sama projektirati še bolj napredne naprave? In kaj neki si bo mislila o vseh homo sapiensih in njihovih malih življenjih? Nam bo želela pomagati ali nas iztrebiti? Se bomo nemara mi hoteli z njo neposredno, fizično povezati v nekakšni novi, hibridni obliki biološko-tehnološke eksistence? – Nič čudnega, če sloviti Stephen Hawking svari, da bi stvaritev takega stroja lahko predstavljala poslednji izum človeštva. Zato je pravi čas za premišljevanje o tem, kam pravzaprav vodi razvoj računalniških tehnologij, zdaj. Zdaj je čas, da se vprašamo, kakšne družbene, civilizacijske in, ne nazadnje, evolucijske spremembe bi utegnil razvoj presežne umetne inteligence pravzaprav povzročiti? – Na Prvem smo se tega premisleka lotili v tokratni oddaji Intelekta. Pred mikrofonom smo gostili akademika dr. Ivana Bratka, predstojnika laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL, pa filozofinjo dr. Olgo Markič, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje logiko in filozofijo kognitivnih znanosti, ter dr. Zvezdana Pirtoška, nevrologa in predavatelja na Medicinski fakulteti UL. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. Fotografija: Wikimedia Commons


25.08.2015

Naj živi kriminalka!

Naj živi kriminalka! Kriminalka velja za enega najbolj vitalnih literarnih žanrov. Radi jo imajo tako bralci kot tudi založbe. Vsega naj bi bil kriv ameriški pisatelj Edgar Allan Poe, ki je leta 1841 napisal zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue in tako tlakoval pot kriminalnemu žanru. Globok pečat sta pustila škotski pisatelj in zdravnik Arthur Conan Doyle, ki je nekaj desetletij zatem obudil Sherlocka Holmesa, in nesporna angleška kraljica kriminalk Agatha Christie. Mimogrede, prav letos mineva stoletje in četrt od njenega rojstva. Kako živ je kriminalni roman danes? O tem se bo Barbara Belehar Drnovšek v Intelekti pogovarjala z Miranom Hladnikom, Svetlano Slapšak, Noahom Charneyjem in Miho Kovačem. Foto: Flickr/Souparna


18.08.2015

Novo poglavje v boju proti smrtonosnim komarjem

Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan


18.08.2015

Novo poglavje v boju proti smrtonosnim komarjem

Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan


Stran 23 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov