Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, gosti so bili: dr. Uroš Mohorič, direktor za šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez; Gašper Plestenjak, Zavod za šport RS Planica, in prof. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, vodja nacionalnega sistema meritev športnovzgojnega kartona.
909 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, gosti so bili: dr. Uroš Mohorič, direktor za šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez; Gašper Plestenjak, Zavod za šport RS Planica, in prof. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, vodja nacionalnega sistema meritev športnovzgojnega kartona.
Tekmovalni šport se je z razvojem tehnologije spremenil na številnih področjih. Športniki s pomočjo senzorjev in meritev ves čas izboljšujejo svoje telesne sposobnosti, najnovejša oprema z novimi materiali omogoča vse boljše rezultate, zmogljive kamere zabeležijo vsak gib in vsako napako, razvoj videa pa omogoča vznemirljive video prenose, ki kljub veliki pestrosti vsebin na naših ekranih še vedno pritegnejo ogromno gledalcev in pomagajo ustvarjati to milijardno industrijo. Postavlja pa se vprašanje, ali izguba človeškega faktorja športu kaj odvzema? Kdo pravzaprav tekmuje – športniki ali tehnologije? V studiu so o tem razpravljali filozof dr. Milan Hosta, dr. Janez Vodičar s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in športni novinar Radia Slovenija Aljaž Golčer. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Letos pozno jeseni bomo slavnostno obeleževali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, bržčas ene ključnih institucij slovenskega dvajsetega stoletja. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe. Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklariran cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo, ter z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanja študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na véliko konkurenčno soočenje z Vzhodno Azijo in Severno Ameriko. Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentki in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti z lastnimi glavami? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme so nam pomagali misliti dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, pa dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: harishs (Pixabay)
Medijske podobe lova na kite in delfine v večjem delu javnosti zbujajo odpor in negativna čustva. Čeprav je leta 1986 začela veljati prepoved komercialnega kitolova, so nekatere države z njim nadaljevale. Med njimi je bila tudi Japonska, ki pa je te mogočne morske sesalce lovila in ubijala le še v raziskovalne namene. Decembra pa so sporočili, da se umikajo iz Mednarodne komisije za kitolov in letošnjega julija v svojih vodah ponovno uvajajo tudi komercialni kitolov. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. V oddaji Intelekta se bomo vprašali, kakšne bodo posledice japonske odločitve? Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so svetovna morja enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Ladja Nisshin Maru vleče mrtvega ščukastega kita na krov ©Sea Shepherd / Marianna Baldo
Avtonomna orožja se zdijo stvar znanstvene fantastike. Žal niso. S tehnološkega vidika so že danes povsem izvedljiva. Gre za orožja, ki so opremljena z napredno umetno inteligenco in so zmožna samostojnega odločanja, katero tarčo bodo napadla, koga bodo ubila. Načeloma ima danes še vedno človek zadnjo besedo in izda ukaz za napad. Številni obrambni sistemi pa so že v tem trenutku bolj samostojni. In v praksi je lahko meja med zgolj pametnim, avtomatiziranim orožjem, ki ga od daleč pri ključnih odločitvah vendarle upravlja človek, in avtonomnim orožjem zelo zamegljena; posledice tega, da odločitev o življenju in smrti v nekem trenutku prevzame stroj, pa izredno daljnosežne. Toda razvoj gre brez dvoma naglo v tej smeri in morda se utegnemo v kratkem znajti na drugi strani te izredno odločilne ločnice. Gostje oddaje so eden pionirjev razvoja umetne inteligence, akademik prof. Ivan Bratko, filozof dr. Luka Omladič in pravnik izr. prof. dr. Aleš Završnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay
Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc. Foto: LJNovaScotia/ Pixabay
Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič
Slovenski šolarji v primerjavi z vrstniki po svetu imajo v šoli manj pouka, manj domačih nalog, manj ocen. Kje so razlogi, da kljub temu ne marajo šole in so z njo nezadovoljni njihovi starši?
Ob mednarodnem dnevu žensk so potekali protesti proti nasilju nad ženskami, teden pozneje so šolarji in dijaki zahtevali ukrepe proti podnebnim spremembam, v soboto so uporabniki spleta protestirali proti novi evropski direktivi o avtorskih pravicah, v Londonu je milijon ljudi zahtevalo nov referendum o brexitu, rumeni jopiči v Franciji zahtevajo višje plače in pravičnejšo razporeditev bogastva, v Srbiji protestniki zahtevajo odstop srbskega predsednika. Pred petdesetimi leti so mladi na množičnih študentskih demonstracijah spremenili tok zgodovine. Se to danes še lahko zgodi? Ali pa živimo v času, ko protestnikov nihče ne jemlje več resno? S sogovorniki dr. Jelko Zorn, dr. Gorazdom Kovačičem, Miho Blažičem N'tokom in dr. Dejanom Blažičem se je pogovarjala Urška Henigman. foto: niekverlaan/pixabay
V Sloveniji po ocenah kar 80 odstotkov onkoloških bolnikov prej ali slej poseže po kakem pripravku iz konoplje. CBD lahko denimo brez težav kupimo v specializiranih trgovinah ali naročimo po spletu, čeprav je uradno prepovedan. Toda gre za sivo cono, kjer ni nadzora in ne moremo vedeti, kaj smo dejansko kupili. Konoplja oziroma pripravki iz nje se vse pogosteje uporabljajo v medicinske namene in pri lajšanju simptomov vrste bolezni od epilepsije, multiple skleroze, avtizma in tudi pri blaženju stranskih učinkov kemoterapije. Najnovejše raziskave kažejo, da je potencial še neprimerljivo večji. Toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija tako za bolnike kot za raziskovalce vse prej kot idealna. Bo Slovenija uredila to področje in omogočila raziskave, ki bi prinesle številne koristi, preverjamo v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay, cc
Evropski poslanke in poslanci bodo konec meseca odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Direktiva že od lani sproža burne odzive na različnih straneh, največ slišimo o 11-em in 13-členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21-em stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo? Oddaja je nastala v okviru projekta I know EU. foto: stocksnap/pixabay
Smo pred šestim velikim izumrtjem vrst v zgodovini. Po poročanju britanskega časopisa Guardian je odmevna mednarodna študija razkrila, da se število žuželk zmanjšuje veliko hitreje, kot je kazalo do zdaj. Če se bo izumiranje nadaljevalo s trenutno hitrostjo, bo v desetih letih izginila četrtina vseh žuželk, v petdesetih polovica, že čez sto let pa enostavno ne bo nobene žuželke več. Posledice bodo katastrofalne, vendar nas bolj kot za naravo – ta bo po besedah raziskovalca in predavatelja dr. Davorina Tometa že preživela – skrbi za nas, za človeštvo. Kakšen planet bomo torej zapustili našim zanamcem? Planet, ki jih ne bo mogel več nahraniti in napojiti; planet, na katerem ne bo več moč živeti? V oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc sodelujejo: biologinja Barbara Zakšek (Center za kartografijo favne in flore) in biologi dr. Danilo Bevk (NIB), dr. Davorin Tome (NIB) in dr. Rudi Verovnik (CKFF, Biotehniška fakulteta). Foto: Kyrnos/ Pixabay
Konec preteklega leta je Evropska unija sprejela strategijo za ogljično nevtralno gospodarstvo. Do leta 2050 naj bi se neto izpusti toplogrednih plinov v Evropi spustili na nič. Če želimo ta cilj doseči, bodo potrebne resnično globoke spremembe in vprašanje je, koliko smo kot družba nanje pripravljeni. Toda po drugi strani protesti mladih po Evropi jasno kažejo, da se mlajše generacije dobro zavedajo, da se jih podnebne spremembe še kako tičejo in glasno terjajo od tako imenovanih odraslih, da nehamo tiščati glave v pesek in načrte za potrebne spremembe v predale. V Sloveniji je stanje kvečjemu še slabše. Še protestiramo ne, čeprav smo pri podnebni politiki precej bolj pasivni od držav, kjer protesti potekajo. Toda tako kot ostale članice unije moramo v naslednjih mesecih pripraviti svoj Nacionalni podnebni in energetski načrt. Osnutek za zdaj ne nakazuje kakih resnih ambicij, zgolj neobhodno sledenje evropskim usmeritvam. Obenem pa se že zastavlja tudi vprašanje, ali bodo evropske zaveze sploh zadoščale. Foto: Bobo
Denar je sveta vladar, pravi star pregovor. In novice, ki jih spremljamo zadnjih 25 let, mu pritrjujejo. Vse več je namreč super-bogatih – od Berlusconija do Trumpa –, ki v razvitem svetu na sicer demokratičen način prevzemajo vajeti državne oblasti v svoje roke. Zakaj se ti bogataši ne zadovoljijo s prikritim oziroma neformalnim vplivom na politiko, temveč hočejo voditi sami? Zakaj jih navadni državljani pri tem podpiramo? Kakšne politike potem izvaja ta, nova oligarhija, ko oblast prevzame? So njihove poteze resnično v občo korist – ali pač služijo predvsem eliti? In kaj vse to dolgoročno pomeni za tisto staro maksimo, da oblast izvira iz ljudstva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili: politologinja dr. Danica Fink Hafner, zgodovinar dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, filozof dr. Igor Pribac in novinar Branko Soban. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: QuinceMedia (Pixabay)
Čeprav je v Sloveniji več visoko izobraženih žensk kot moških je njihov položaj v znanosti še vedno izrazito neenakopraven. Kot kažejo podatki Statističnega urada Slovenije je tudi položaj na trgu dela za ženske slabši, saj visoko izobražene ženske v povprečju še vedno zaslužijo približno 450 evrov manj bruto plače kot enako izobraženi moški. Več o tem s kakšnimi težavami in ovirami se srečujejo ženske v znanosti smo spregovorili s prof. dr. Mirjano Ule s fakultete za družbene vede, prof. dr. Andrejo Gomboc, predsednico Komisije za enake možnosti na področju znanosti in antropologinjo in sociologinjo dr. Renato Šribar.
Od industrijske revolucije naprej se ljudje obkrožamo z najrazličnejšimi napravami, brez katerih ne znamo več živeti. Dokler se ne začnejo kvariti, kar se običajno zgodi takoj po izteku garancije. Naprav pogosto ne moremo več sami popraviti, v iskanju ugodnega servisa pa hitro obupamo in se raje odločimo za nov nakup. To obremenjuje okolje in naše denarnice, zato Evropska komisija pripravlja nova pravila v okviru direktive Ecodesign, ki bo vključevala tudi »pravico do popravila«. Ta bo zahtevala od nekaterih proizvajalcev, da izdelujejo naprave z daljšo življenjsko dobo in jih je lažje popraviti. O pravici do popravila, ki naj bi vključevala televizorje, svetila in nekatero belo tehniko, ne pa tudi pametnih telefonov in računalnikov, v tokratni oddaji Intelekta, ki sta jo pripravili Erika Štular in Urška Henigman. foto: falconp4/pixabay
Če se je sprva zdelo, da gre za znanstveno fantastiko, za daljno prihodnost, je zdaj vedno več dokazov, da se že dogaja tukaj in zdaj – kitajske oblasti so prejšnji teden potrdile, da je po dveh deklicah na poti še tretji gensko spremenjen otrok. Raziskovalec He Džjankuj je vsem trem že pred rojstvom spremenil genski zapis. Uporabil je revolucionarne, vendar hkrati tudi kontroverzne genske škarje – metodo CRISPR. Poskus kitajskega znanstvenika in dileme, ki jih odpira, smo postavili v središče tokratne oddaje Intelekta. Ali smo na pragu rojevanja gensko spremenjenih otrok? Kako bo tehnologija CRISPR spremenila ljudi in njihova življenja? Ali bo CRISPR priložnost za razvoj novih metod zdravljenja ali etično sporen postopek, ki bo ljudi razdvojil? Kje so meje dopustnega? Odgovarjajo raziskovalci in doktorji znanosti: Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani, Jernej Kovač s Pediatrične klinike, Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Kerttu/ Pixabay
Ključni procesi političnega odločanja so v Evropski Uniji tako rekoč od začetka utemeljeni na principih usklajenosti, konsenza in enoglasnosti. Toda: ali to pomeni, da so vse članice resnično enakopravne, ali pa so nekatere med njimi, če si pomagamo z znamenito sintagmo iz Živalske farme Georgea Orwella, bolj enakopravne od drugih? Kaj ni vendar tako, da beseda, ki prihaja iz Berlina, v Uniji šteje največ? In če je enakopravnost potemtakem le papirnata, kako majhnim državam, kot so Malta, Estonija ali Slovenija, članstvo sploh koristi? Kako lahko te države dosežejo, da Unija navsezadnje upošteva, varuje in zasleduje tudi njihove ključne interese in ne le nemških ali francoskih? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratni, evropsko obarvani Intelekti. Pri iskanju odgovorov sta nam pomagala gosta pred mikrofonom, politologa in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede: dr. Danica Fink Hafner in dr. Boštjan Udovič. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Etereuti (Pixabay)
Na današnji dan leta 1919 so nemški prostovoljni vojaki, umorili Roso Luxemburg, eno največjih ikon politične levice, revolucionarko, socialistično filozofinjo in borko za pravice žensk. V tokratni Intelekti smo spregovorili o vlogi in pomenu njenega dela tako za pretekle kot sedanje generacije. Kritično smo pretresali tudi vprašanja o tem, kje smo kot družba 100 let po njeni smrti. Naše sogovornice so bile zgodovinarka dr. Manca G. Renko, sociologinja dr. Tanja Rener in sociologinja ter antropologinja mag. Nika Kovač.
Najverjetneje se je vsakdo od nas v kakšnem obdobju ali pa trenutku svojega življenja, že srečal z osamljenostjo. Mnogi so prepričani, da so osamljeni vsi tisti ljudje, ki živijo sami. Je res tako? Ali je lahko človek osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje, celo bližnji, ljubi? Zdi se, da je občutek osamljenosti nekaj univerzalnega. Kaj pa samota? Je lahko celo zaželjena, potrebna, koristna? Kaj sploh je osamljenost, in kaj je samota, čemu služita, kaj sporočata in kakšna učenja ter izzive nam prinašata? Na ta vprašanja bomo iskali odgovore v tokratni oddaji z gosti: Sanjo Rozman, zdravnico in psihoterapevtko iz zavoda Sprememba v srcu, Borutom Hrovatinom, upokojenim psihologom, Iztokom Šorijem, doktorjem socioloških znanosti, direktorjem Mirovnega Inštituta, iz Pekinga pa se nam bo oglasil tudi dopisnik Uroš Lipušček. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Neveljaven email naslov