Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če so pred nekaj leti in desetletji v medicini največ naše pozornosti zahtevale srčno-žilne bolezni in rak, se je poudarek zdaj prenesel na bolezni živčevja. Že zdaj se 16 % raziskav ukvarja z našimi možgani, najbolj skrivnostnim in zapletenim organom v našem telesu, ki mu je že 12. leto namenjen tretji teden v marcu. Katera so nova odkritja v nevroznanosti, ki bodo v prihodnosti lahko pomagala pri zdravljenju Alzheimerjeve ali Parkinsonove bolezni, kaj je to bionični vid, koliko sploh poznamo možgane, kaj ostaja skrivnost in zakaj se tudi širša javnost vedno bolj zanima za to, kako delujejo možgani, je le nekaj vprašanj, ki jih bomo zastavili nevrologu doc. dr. Blažu Koritniku, tudi predsedniku Slovenskega društva za nevroznanost Sinapsa, ki pripravlja Teden možganov. Z njim se bo pogovarjala Špela Šebenik.
Če so nedolgo nazaj v medicini največ pozornosti zahtevale srčno-žilne bolezni in rak, se je poudarek zdaj prenesel na bolezni živčevja. V zadnjih petih letih je bilo objavljenih 1,8 milijona člankov o delovanju možganov. Z najbolj skrivnostnim in zapletenim organom v našem telesu se ukvarja kar 16 % vseh raziskav. Tudi širša javnost se vedno bolj zanima za to, kaj se dogaja v naših glavah – najbrž tudi zaradi Tedna možganov, ki ga Sinapsa vsako leto pripravlja tretji teden v marcu. A včasih je bilo znanje o delovanju možganov zelo majhno. Kot je povedal gost Intervjuja, nevrolog z Inštituta za klinično nevrofiziologijo UKC doc. dr. Blaž Koritnik, tudi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost:
»V začetku je bilo tako, da niso dobro poznali prave funkcije možganov. Govorili so, da možgani tvorijo smrkelj. Že zadnjih nekaj deset let pa dobro vemo, kako pomembni so možgani in katere so glavne možganske funkcije. A kljub temu, da se je to znanje v zadnjem času tako razmahnilo, možgani še vedno ostajajo največja uganka v vesolju, poleg vesolja.«
Možgani interpretirajo signale, ki jih dobijo, tudi v skladu z izkušnjami in čustvi človeka, zato vsak človek dojema svet po svoje. Možgani pri tem delujejo kot omrežje.
Danes ni več pomembno, koliko faktografskih podatkov imamo v glavi, vse najdemo na spletu. Prav tako si nam ni več treba zapomniti telefonskih številk. Možgani so v sodobni tehnologiji po mnenju Blaža Koritnika dobili pomočnika. Tehnologija ima veliko pozitivnih strani, lahko olajša določene funkcije možganov, a hkrati lahko kaj tudi izgubijo.
»Možgani se v evoluciji niso razvili za dvodimenzionalno prepoznavanje, še celo branje je za možgane sveža funkcija. Možgani so narejeni za tridimenzionalno okolje, za gibanje. Sodobna tehnologija nam mogoče te stvari jemlje … Kako se bo to poznalo na možganih, je zaenkrat prezgodaj reči. Pomembno pa je, da smo pozorni na to tudi, ko načrtujemo na primer izobraževanje, in da se ne prenaglimo pri uvajanju sodobnih tehnologij v šole.«
Možgani so organ, za katerega naš sogovornik pravi, da je fascinanten že sam po sebi, ampak ker je zdravnik, ve tudi, kako je, če so možgani prizadeti, okvarjeni. Kar petina (po nekaterih podatkih celo tretjina) Slovencev ima težave z boleznimi možganov, po 85. starosti tretjina ljudi zboli za demenco, veliko je zasvojenosti … Nevrologi in drugi, ki se ukvarjajo z delovanjem možganov, opozarjajo, da se je treba zdaj usmeriti na bolezni možganov. Govorijo celo o epidemiji bolezni možganov. Te so nevrološke in psihiatrične, pri obeh vrstah pa gre za prizadetost možganov. Zdravimo jih z zdravili, s spremembami vedenja, ali – v zadnjem času – tudi s pomočjo tehnologije. Blaž Koritnik:
Tehnologija in dosežki na področju nevroznanosti napredujejo. Lani so Nobelovo nagrado prejeli raziskovalci, ki so odkrili, kako v naših možganih deluje navigacijski sistem. Paraplegik je odprl svetovno nogometno prvenstvo, znanstveniki so vstavili človeške možganske celice v možgane miši, kopirali so spomine in čustva in jih preslikali v drug trenutek ali celo drugo bitje, vzgojili so nove živčne nevrone iz drugih človeških telesnih celic, izvedli so eksperiment, v katerem je človek s svojimi mislimi premaknil roko drugega človeka, in sicer s pomočjo naprave, ki signale iz možganov prvega pošljejo do možganov drugega človeka … Vse to se že dogaja – kako blizu ali daleč je torej nevroznanstvena fantastika? Po mnenju sogovornika se v laboratorijih res dogaja veliko zanimivih stvari, pri katerih te je včasih kar malo strah. Veliko teh dosežkov bo najbrž v prihodnosti uporabljenih bolj rutinsko.
»Pomembno pa je, da ta tehnologija postane koristna za ljudi, ki imajo okvare možganov in bo to učinkovit pripomoček pri njihovem zdravljenju, ne pa, da bo jo izkoriščali zdravi ljudje, da bi na primer skočili še višje, tekli še hitreje.«
Kaj pa o vsem tem mislite vi?
Če so pred nekaj leti in desetletji v medicini največ naše pozornosti zahtevale srčno-žilne bolezni in rak, se je poudarek zdaj prenesel na bolezni živčevja. Že zdaj se 16 % raziskav ukvarja z našimi možgani, najbolj skrivnostnim in zapletenim organom v našem telesu, ki mu je že 12. leto namenjen tretji teden v marcu. Katera so nova odkritja v nevroznanosti, ki bodo v prihodnosti lahko pomagala pri zdravljenju Alzheimerjeve ali Parkinsonove bolezni, kaj je to bionični vid, koliko sploh poznamo možgane, kaj ostaja skrivnost in zakaj se tudi širša javnost vedno bolj zanima za to, kako delujejo možgani, je le nekaj vprašanj, ki jih bomo zastavili nevrologu doc. dr. Blažu Koritniku, tudi predsedniku Slovenskega društva za nevroznanost Sinapsa, ki pripravlja Teden možganov. Z njim se bo pogovarjala Špela Šebenik.
Če so nedolgo nazaj v medicini največ pozornosti zahtevale srčno-žilne bolezni in rak, se je poudarek zdaj prenesel na bolezni živčevja. V zadnjih petih letih je bilo objavljenih 1,8 milijona člankov o delovanju možganov. Z najbolj skrivnostnim in zapletenim organom v našem telesu se ukvarja kar 16 % vseh raziskav. Tudi širša javnost se vedno bolj zanima za to, kaj se dogaja v naših glavah – najbrž tudi zaradi Tedna možganov, ki ga Sinapsa vsako leto pripravlja tretji teden v marcu. A včasih je bilo znanje o delovanju možganov zelo majhno. Kot je povedal gost Intervjuja, nevrolog z Inštituta za klinično nevrofiziologijo UKC doc. dr. Blaž Koritnik, tudi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost:
»V začetku je bilo tako, da niso dobro poznali prave funkcije možganov. Govorili so, da možgani tvorijo smrkelj. Že zadnjih nekaj deset let pa dobro vemo, kako pomembni so možgani in katere so glavne možganske funkcije. A kljub temu, da se je to znanje v zadnjem času tako razmahnilo, možgani še vedno ostajajo največja uganka v vesolju, poleg vesolja.«
Možgani interpretirajo signale, ki jih dobijo, tudi v skladu z izkušnjami in čustvi človeka, zato vsak človek dojema svet po svoje. Možgani pri tem delujejo kot omrežje.
Danes ni več pomembno, koliko faktografskih podatkov imamo v glavi, vse najdemo na spletu. Prav tako si nam ni več treba zapomniti telefonskih številk. Možgani so v sodobni tehnologiji po mnenju Blaža Koritnika dobili pomočnika. Tehnologija ima veliko pozitivnih strani, lahko olajša določene funkcije možganov, a hkrati lahko kaj tudi izgubijo.
»Možgani se v evoluciji niso razvili za dvodimenzionalno prepoznavanje, še celo branje je za možgane sveža funkcija. Možgani so narejeni za tridimenzionalno okolje, za gibanje. Sodobna tehnologija nam mogoče te stvari jemlje … Kako se bo to poznalo na možganih, je zaenkrat prezgodaj reči. Pomembno pa je, da smo pozorni na to tudi, ko načrtujemo na primer izobraževanje, in da se ne prenaglimo pri uvajanju sodobnih tehnologij v šole.«
Možgani so organ, za katerega naš sogovornik pravi, da je fascinanten že sam po sebi, ampak ker je zdravnik, ve tudi, kako je, če so možgani prizadeti, okvarjeni. Kar petina (po nekaterih podatkih celo tretjina) Slovencev ima težave z boleznimi možganov, po 85. starosti tretjina ljudi zboli za demenco, veliko je zasvojenosti … Nevrologi in drugi, ki se ukvarjajo z delovanjem možganov, opozarjajo, da se je treba zdaj usmeriti na bolezni možganov. Govorijo celo o epidemiji bolezni možganov. Te so nevrološke in psihiatrične, pri obeh vrstah pa gre za prizadetost možganov. Zdravimo jih z zdravili, s spremembami vedenja, ali – v zadnjem času – tudi s pomočjo tehnologije. Blaž Koritnik:
Tehnologija in dosežki na področju nevroznanosti napredujejo. Lani so Nobelovo nagrado prejeli raziskovalci, ki so odkrili, kako v naših možganih deluje navigacijski sistem. Paraplegik je odprl svetovno nogometno prvenstvo, znanstveniki so vstavili človeške možganske celice v možgane miši, kopirali so spomine in čustva in jih preslikali v drug trenutek ali celo drugo bitje, vzgojili so nove živčne nevrone iz drugih človeških telesnih celic, izvedli so eksperiment, v katerem je človek s svojimi mislimi premaknil roko drugega človeka, in sicer s pomočjo naprave, ki signale iz možganov prvega pošljejo do možganov drugega človeka … Vse to se že dogaja – kako blizu ali daleč je torej nevroznanstvena fantastika? Po mnenju sogovornika se v laboratorijih res dogaja veliko zanimivih stvari, pri katerih te je včasih kar malo strah. Veliko teh dosežkov bo najbrž v prihodnosti uporabljenih bolj rutinsko.
»Pomembno pa je, da ta tehnologija postane koristna za ljudi, ki imajo okvare možganov in bo to učinkovit pripomoček pri njihovem zdravljenju, ne pa, da bo jo izkoriščali zdravi ljudje, da bi na primer skočili še višje, tekli še hitreje.«
Kaj pa o vsem tem mislite vi?
V tokratnem Intervju bomo gostili Jano Kus Veenvliet, biologinjo, ki se že vrsto let aktivno ukvarja z varovanjem narave. To počne kot zasebnica, kar je pri nas izjemna redkost. Z možem sta že pred leti ustanovila Zavod Symbiosis, prek katerega sta izvedla že številne naravovarstvene projekte. Eno osrednjih področjih, ki Jano Kus Veenvliet zaposlujejo že več kot 15 let, so invazivne tujerodne vrste. Že vrsto let jih aktivno odstranjuje in to je dejavnost, ki nedvomno zahteva potrpežljivost in vztrajnost, tudi ko se iz leta v leto zdi, da so rezultati nadvse omejeni. Podobno kot potrpežljivost zahteva spreminjanje našega pogleda na vrednost, ki se skriva v naravnem bogastvu in o načinih, kako to bogastvo uporabiti, ne da bi ga poškodovali. V to smer gredo njena prizadevanja za razvoj ekoturizma, v prvi vrsti na Notranjskem, kamor se je na Bloke, sicer rojena Ljubljančanka, preselila. Z Jano Kus Veenvliet se bo pogovarjala Nina Slaček.
Na vrhu najpomembnejših stanovskih organizacij delodajalcev in sindikatov se dogajajo spremembe, prihajajo novi obrazi z novimi načrti in energijo. Tudi Gospodarska zbornica Slovenije je sredi kadrovske prenove. Štiri mesece jo vodi predsednik Boštjan Gorjup, sicer direktor podjetja BSH Hišni aparati v Nazarjih, ki je v lasti Boscha. Gorjup je Korošec z mednarodnimi izkušnjami, verjame v dialog s sindikati, v središču njegovih prizadevanj pa je zbližanje izobraževanja in dela v industriji.
Od razsodbe arbitražnega sodišča o morski in kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško sta minila 2 meseca, a sodba se zdi za zdaj le mrtva črka na papirju. Je sploh mogoča implementacija razsodbe, če ena stran vztraja, da arbitražne odločitve ne bo spoštovala? Od leta 1994 so pred mednarodnimi sodišči in v arbitražnih postopkih obravnavali 11 razmejitvenih zadev. In v vseh primerih vse vpletene države odločitve in razsodbe spoštujejo. Bi morala bolj odločno posredovati Evropska unija in Hrvaško spomniti pogodbo o EU, ki članice zavezuje k lojalnemu sodelovanju in medsebojnemu spoštovanju? Bo Slovenija vložila tožbo pred sodiščem EU v Luksemburgu? Kaj trenutni status quo pomeni za Slovenijo kot pomorsko državo? Kakšno škodo bodo utrpeli slovenski ribiči? Bo Slovenija privolila v nadaljnje pogovore s Hrvaško in se kar naenkrat znašla v vrtincu novih pogajanj o reševanju mejnega spora? Gost sredinega intervjuja bo strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha, profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu.
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov. Kako so na katalonsko mesto vplivali zadnji teroristični dogodki in kakšno je življenje v četrtem najbolj turistično obleganem evropskem mestu, boste izvedeli v sredini oddaji Intervju.
Poletje je čas različnih festivalov in kdor se je že kdaj lotil organizacije katerega od njih, ve, da to ni mačji kašelj. Prav tako vodenje večjega kulturnega društva in priprava vsakoletne gledališke predstave, pri kateri vsi sodelujejo na prostovoljni osnovi in niso profesionalni gledališčniki. Vse to pa že več kot pol stoletja odlično uspeva gostu današnjega Intervjuja na Prvem. Lojze Stražar je namreč že tako dolgo režiser in predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki upravlja s Poletnim gledališčem Studenec. To zbirališče ljubiteljev kulture in predvsem gledališča, ki ga najdete blizu Domžal, je za portoroškim Avditorijem in ljubljanskimi Križankami tretje največje pokrito poletno gledališče pri nas in vsako leto na Kulturni poletni festival Studenec privabi med 12- in 15.000 obiskovalcev. Največ si jih pride ogledat domačo gledališko igro, letos je to Finžgarjeva ljudska igra Divji lovec, ki jo je Stražar priredil za oder in režiral. Tudi velika večina drugih prireditev in gledaliških iger na Studencu je nastala pod njegovo taktirko, sam pa je postal kar sinonim za ljubiteljsko gledališče. Kako uspešna je bila letošnja gledališka sezona, ki se je na Studencu končala v ponedeljek, kako v teh časih živi amatersko gledališče in ljubiteljska kultura nasploh, bo Lojze Stražar povedal voditeljici tokratnega Intervjuja Andreji Čokl.
Veliki svetovni meteorološki centri trdijo, da pri zanesljivosti vremenskih napovedi vsakih deset let pridobimo en dan. Meteorološki model je pravzaprav skupek matematičnih enačb, ki ga meteorologi nato prevedejo v vremensko napoved v sliki in besedi. Letošnje poletje se bo v vremenske kronike bržčas zapisalo kot dolgo in vroče z nevihtnimi epizodami. Kolektivni »vremenski spomin« je največkrat precej kratkoročen, hkrati pa si želimo dolgoročnih vremenskih napovedi. O globalnih smernicah razvoja meteorologije in lokalnih vremenskih trendih v sredinem intervjuju z meteorologom Branetom Gregorčičem iz Agencije za okolje. Po deseti, na Prvem.
Devetnajstega aprila letos se je v Ljubljani na Shodu za znanost zbralo približno 800 raziskovalk in raziskovalcev z zahtevo za dvig sredstev, ki jih Slovenija namenja za znanost, na 1 odstotek do leta 2020 ter pričakovanjem, da bo vlada končno sprejela nov zakon o raziskovalni dejavnosti, ki se že vrsto let valja po predalih različnih ministrstev. Slovenski raziskovalci in raziskovalke zahtevajo, da se še letos v rebalansu proračuna nameni vsaj 40 milijonov dodatnih sredstev za znanost. “Če pustimo ob strani podrobno razlago, kako se javni raziskovalni zavodi sploh še držijo nad vodo – nič nove raziskovalne opreme, odslavljanje raziskovalk in raziskovalcev, nedopustno varčevanje pri terenskem delu in materialnih stroških -, ne moremo mimo očitnega ignoriranja dejstva, da je Slovenija po vlaganjih v znanost pristala na dnu lestvice držav članic EU,” opozarja direktor Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU in predsednik organizacijskega odbora Shoda za znanost prof. dr. Oto Luthar. Ker se od aprila ni zgodilo nič, so slovenski znanstveniki z verižnim zasipanjem premierjevega elektronskega naslova Mira Cerarja pripravili do tega, da se je prejšnji ponedeljek sestal z njimi. Seja odbora DZ za izobraževanjem znanost, šport in mladino, kjer naj bi obravnavali pereče težave slovenske raziskovalne sfere, je bila namreč iz julija prestavljena na nedoločen datum v septembru. Vmes je slovenska znanost tako rekoč v mrtvem teku. Kaj bi se moralo zgoditi, da postane gonilo napredka in družbe, v oddaji Intervju sprašujemo dr. Lutharja.
Američan Noah Charney se je vedno počutil bolj domače v Evropi kot v Združenih državah Amerike. Tudi to je eden od razlogov, da se je pred približno 5. leti preselil v Kamnik. Umetnostni zgodovinar, čigar akademska ekspertiza je kriminal na področju umetnosti, se preživlja s pisanjem romanov in člankov za tuje medije, dela kot urednik in scenarist ter sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Letos, v Plečnikovem letu 2017, je izdal knjigo Večni arhitekt: življenje in delo Jožeta Plečnika. Slovenologija, življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej pa je knjiga, ki naj bi Slovencem ponudila drugačen pogled na lastno deželo - pogled skozi oči tujca, ki Slovenijo zdaj imenuje svoj dom in resnično meni, da je to najboljša država na svetu. Noaha Charneya je v sredin intervju povabila Darja Pograjc.
Etnologi zbirajo podatke s čakanjem, posedanjem, opazovanjem, klepetanjem, prehranjevanjem, pitjem, smejanjem in jokanjem z ljudmi, pripoveduje na začetku pravkar izdane knjige Sinja obzorja: nomadi na morju antropologinja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU dr. Nataša Rogelja. Štiri leta je z družino plula med obalami Sredozemlja in opazovala ter spoznavala popotnike morjeplovce, ki so se za daljše obdobje podali živet na jadrnice. Sinja obzorja so knjiga o ljudeh, ki so nenehno na poti po svoji lastni volji. Takšen slog bivanja antropologi imenujejo tudi »življenjsko-stilske migracije« ali »selitve zaradi boljšega življenja« in v tokratnem intervjuju nas zanima, zakaj se ljudje odločijo za življenje na morju, kako na jadrnicah sploh lahko preživijo in kakšne posledice ima takšna odločitev na prihodnost celotne družine?
Slovenska gledališka scena bi bila zelo okrnjena brez množice amaterskih skupin in zanesenjakov, ki v manjših krajih skrbijo za tovrstno dejavnost. Ena takih je Branka Bezeljak, režiserka, dramaturginja, predvsem pa mentorica mladim dramskim ustvarjalcem, pri kateri so se kalili mnogi danes uveljavljeni gledališki igralci in režiserji. O trenutnih gledaliških izzivih, potencialu ptujske alternativne scene ter predvsem o potencialu mladih umetnikov se bo z Branko Bezeljak v sredinem Intervjuju pogovarjal Danijel Poslek.
Dr. Uroš Lipušček je znani slovenski novinar, ki v zadnjem času za RTV Slovenija poroča iz Pekinga. Kitajska je zaradi svoje velikosti in gospodarske pomembnosti ves čas v ospredju zanimanja svetovne javnosti. To še posebej velja za zapletanje severnokorejske krize in za občutljive kitajsko-ameriške odnose. Kitajska ima veliko sporov s svojimi sosedi na nikoli natančno določeni morski meji okoli otokov, na katerih gradi različne postojanke. Že desetletja je znan tudi spor s Tajvanom, kamor so se zatekle čete poraženega Kumintanga leta 1949. Kitajska po je pred dnevi tudi praznovala 20. obletnico vrnitve Hongkonga, nekdaj britanske kolonije. Gost sredinega Intervjuja podrobno spremlja te teme.
Trije romani, trije kresniki. Goran Vojnović, ki je zahvaljujoč Figi, intimnemu družinskemu portretu, raztegnjenemu čez tri generacije, minuli petek še tretjič prejel prestižno nagrado za najboljši roman leta, je bržčas najbolj odmeven, vroč in intriganten slovenski pisatelj zadnjega desetletja. Kako Vojnović ustvarja, na kakšen način se kosa z odzivi javnosti, ki nihajo med vznesenim navdušenjem in ogorčenim zavračanjem, in kaj nam vsem skupaj s svojim pisanjem pravzaprav hoče sporočiti, preverjamo v sredinem Intervjuju na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Še nekaj dni nas loči od Dneva državnosti, od obletnice, ko je Slovenija, moja dežela postala Slovenija, moja država. V desetletju pred osamosvojitvijo, v 80-tih, so obstajale platforme na katerih so se srečevali in pogovarjali ljudje različnih nazorov in prepričanj. 80-ta leta prejšnjega stoletja so bila nasploh eno najbolj razgibanih obdobij v slovenski zgodovini: razpadanje Jugoslavije, pojav alternativnih političnih gibanj, vznik provokativne kulture, razvoj punka, prispevki v Tribuni in Mladini, delovanje ZSMS, 57. številka Nove revije …, od majniške deklaracije do plebiscita. Pri tem je imela močno vlogo tudi akcija »Slovenija, moja dežela«, po kateri so nas kmalu poznali v vsej Jugoslaviji. O vsem tem v pogovoru z zgodovinarko doktorico Darja Kerec.
V svetovni finančni in evropski dolžniški krizi se je razblinila površna teza, da je zahod dosegel optimalno liberalno demokratično ureditev, ki zahteva le dobro tehnokratsko upravljanje. Izkazalo se je nasprotno, živimo v času, v katerem se znova tepejo koncepti razvoja, politika in ekonomija pa sta vsak dan na preizkušnji. Pri nas to pomeni, da je uspeh vladnih projektov vse prej kot samoumeven. Magna in drugi tir, (ne)prodaja Nove ljubljanske banke, umanjkanje reform, kadrovanje v državnih podjetjih… to so tista težka vprašanja, ki jih lahko komentira izkušeni ekonomist, kot je profesor Mojmir Mrak, predavatelj doma in v tujini, večkrat pozvan, naj se vključi v politiko. Z njim se je o slovenskih razmerah in o poti razvoja Evropske unije pogovarjala Maja Derčar.
V tokratnm intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti letošnjega Kozinovega nagrajenca, Jureta Robežnika. Jure Robežnik, sicer diplomirani anglist in germanist, je že zgodaj začel sodelovati tudi z našo hišo, najprej je igral v Plesnem orkestru, bil je producent, kasneje pa tudi vodja Založbe kaset in plošč. V srednji šoli je igral klavir in harmoniko, bil pa je tudi eden prvih, ki je pri nas igral vibrafon. Tako kot še nekateri jazzisti tistega časa, je tudi Jure Robežnik kmalu pričel pisati popevke. Kot avtor je sodeloval že na prvem festivalu Slovenske popevke s skladbo Glas stare ure. Leta 1965 je prvič prejel nagrado strokovne žirije za skladbo Šel si mimo. V naslednjih letih so sledile skladbe Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Na vrhu Nebotičnika, Pegasto dekle, Lastovka, Maja z biseri, Orion, Ljubljančanke … seznam je dolg. V njegovem opusu pa niso samo popevke, temveč tudi kar nekaj šansonov in jazzovskih skladb. Vse pa je pustilo v slovenski glasbi pomemben pečat, kar je letos potrdil tudi Upravni odbor Društva slovenskih skladateljev in Juretu Robežniku podelil Kozinovo nagrado ter v obrazložitvi med drugim zapisal, da nagrado prejme: »za velik doprinos v zakladnico slovenske zabavne glasbe, ki jo je obogatil s humanizmom in resničnim glasbenim občutenjem.«
Najuspešnejša političarka slovenske manjšine v Italiji, nekdanja županja, svetnica v deželnem parlamentu, senatorka in zdaj še poslanka v italijanskem parlamentu Tamara Blažina napoveduje skorajšnje slovo od aktivne politike. Njena politična kariera je kot učbenik politične vztrajnosti. O osebni poti, odrekanju, italijanski politiki in medstrankarski kombinatoriki in položaju slovenske manjšine v sosednji državi, bo Tamara Blažina pripovedovala v pogovoru z Jankom Petrovcem. V sredinem Intervjuju po deseti na Prvem.
Doktor Reginald Vospernik, ki je 9. maja praznoval 80. rojstni dan, je bil kar 23 let ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu, gimnazije, ki te dni slovesno obeležuje 60-letnico delovanja. Z znanim, politično dejavnim koroškim Slovencem, publicistom, ki je ob svojem jubileju izdal knjigo Varljiva bližina, izbor besedil iz sedmih desetletij, se bomo med drugim pogovarjali o trenutnih razmerah na avstrijskem Koroškem, Slovenski gimnaziji in mladih koroških Slovencih.
Četudi število prostovoljskih organizacij raste, je večina prostovoljcev pri nas upokojencev. Izobraževalni sistem prostovoljskih vrednost kot produkta vzgojnega procesa ne predvideva, zato ne čudi, da se odnos Slovencev do prostovoljstva spreminja počasneje kot bi se lahko. Pozitivnih učinkov prostovoljstva ne prepoznavajo niti mnogi predstavniki oblasti, četudi so ti večplastni, tudi ekonomski. O pomenu prostovoljstva in njegovih učinkih se bomo v luči Nacionalnega tedna prostovoljstva v sredini oddaji Intervju pogovarjali z direktorico Slovenske filantropije Terezo Novak.
Pramena gostih svilnatih las se mehko poležejo v zatilje in odstrejo visoko, razmišljujoče čelo, pa prijazen, topel, rahlo nasmejan pogled. Tu zasije duša, tista, ki išče resnico in jo izraža v lepoti urejene kombinacije tonov. Prvi vtis o skladatelju, dirigentu, pedagogu in organizatorju Ambrožu Čopiju. Ambrož Čopi je skladatelj večpomenskih humanističnih razsežnosti. Kot glasbeni umetnik - skladatelj - snuje kompozicije, se z njimi dotika posameznih duš in jim odpira nova obzorja, predvsem v zavedanju brezčasja, lepote in svetlih plati življenja. Kot zborovski dirigent združuje lastna spoznanja, širino srca in dar karizme ter tako ustvarja izjemno sinergijo z zborovskim korpusom, kar vodi v dovršenost zvoka in interpretativno odličnost. Kot pedagog se z vso svojo mehkobo in spoštovanjem približa mladim, jim odpira nove glasbene svetove in jih z neutrudno energijo vodi na pot samolastnih iskanj. Slednjič, kot organizator, vedno poln novih idej in voljan njihove izpeljave, odpira možnosti in priložnosti za muziciranje, spoznavanje, za skupna iskanja glasbenega izraza, za čutenja in osmišljanja tistih plati življenja, ki prinašajo jasne odgovore, zadovoljstvo in ozaveščanje pomena navzočnosti v brezčasju in v danem trenutku čustveno otopele atmosfere. Ambrož Čopi je na vseh teh področjih prejemnik številnih nagrad in priznanj, tako doma kot v tujini. Med drugim je prejemnik Gallusove plakete in nagrajenec Prešernovega sklada. Pred nekaj dnevi pa je s Komornim zborom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana usvojil drugo nagrado na 14. mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus v Mariboru. Osebnost Ambroža Čopija bomo pobliže spoznali v oddaji Intervju. Z njim se bo pogovarjala Simona Moličnik.
Neveljaven email naslov