Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj je leta 1979 stal na vrhu sveta. Ko sta z Nejcem Zaplotnikom stala ob kitajski piramidi in bila prva Slovenca in Jugoslovana na najvišji točki našega planeta, se je zdelo, da višje ne gre. Vendar je bil to za Andreja Štremflja, letošnjega dobitnika zlatega cepina za življenjsko delo, le začetek poti. In ta mu je letos prinesla več kot zasluženo mesto med legendami svetovnega alpinizma, kakršne so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Kurt Diemberger in drugi. Skupaj jih je deset, z zadnjim izmed njih, Andrejem Štremfljem, pa se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Morda najprej informacija našim poslušalcem, ki sveta vertikale ne poznajo najbolje – več kot zasluženo je letos postal deseti v vsej zgodovini, ki bo prejel zlati cepin za življenjske dosežke. Komisija ga je postavila ob bok imenom, kot so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Doug Scott, Robert Paragot, Kurt Diemberger, John Roskelley, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka in Jeff Lowe. To so največji alpinisti vseh časov z izjemo tistih, ki so žal svoje poti sklenili prezgodaj.
Andreja Štremflja je vest ujela nekje pod Triglavom. Kako simbolično – ravno letos, ko praznujemo 240 let prvega vzpona na našo najvišjo goro, je tudi sam, zdaj tudi uradno, postal neke vrste vrh našega alpinizma. Samo od sebe se zastavlja vprašanje, kako svojo alpinistično pot, zaradi katere je prejeli zlati cepin, vidi sam.
“Ko sem bil v žiriji za podeljevanje zlatih cepinov, so me ostali žiranti malo dražili, kdaj bom jaz dobil zlatega za življenjsko delo. Takrat tega nisem resno jemal. Ampak nekje pa to ostane. Ko pa je prišel tisti telefonski klic, sem bil presenečen, seveda. Ampak vedno je najlepše dobiti nagrado za nekaj, kar počneš rad”.
Posebno mesto v očeh slovenskih alpinistk in alpinistov ima tudi zato, ker ga ima večina izmed njih za zgled. Koga pa je za zgled imel on?
“Kot mladostnik sem prebral vse knjige, ki so o plezanju obstajale. Možakarji, ki so bili s palicami in klobuki na osemtisočakih. Neverjetno. Kasneje pa mi je bil najbrž edini vzornik Nejc Zaplotnik. Postala sva prijatelja in soplezalca. Drugih vzornikov nisem imel.”
Ali imajo dosežki današnjih generacij torej enako težo kot tisti iz tako imenovanih zlatih časov alpinizma?
S tem časovnim zamikom tega ne moremo primerjati. Kot bi primerjal jabolko s čebulo. Ampak danes so zaradi te velike komercializacije vrhovi izgubili nekaj tiste draži. Vseeno pa so današnji dosežki na nivoju, čeprav so nek povsem drugačen svet.”
Kako to, da si za cilj, vsaj kot je videti, niste zadali plezanja na vseh 14 osemtisočakov, ampak ste se raje odločili za sicer nižje, vendar precej bolj kompleksne cilje?
“Že Nejc je imel idejo, da bi preplezal vse osemtisočake. Takrat je bilo to sveža ideja. Potem je to postalo zbirateljstvo in to se mi ni več zdelo smiselno. Hkrati sem opazil, da imajo samo malo nižji vrhovi prav tako izjemno lepe, tudi precej težje linije. Obojega hkrati se pa ne da. Samo eno življenje imaš – ali izgubiti čas za osemtisočake, ali pa oditi tja, kamor te zares potegne. Izbira potem ni težka.”
Mnogi menijo, da alpinizem izgublja komponento romantike, raziskovanja, saj gre mlajšim generacijam pri izbiri ciljev pretežno za težavnost, ne pa toliko za celovito izkušnjo. Se strinjate?
“Včasih, če nisi šel na odpravo ali pa je bila neuspešna, si dolgo čakal na naslednjo. Zdaj se je lažje odločiti in oditi. Se pa vse dela na hitro, mladi nimajo dovolj potrpljenja. Niti časa, zaradi služb.”
Imate namen oditi na še kakšno odpravo z namenom plezanja težjih smeri ali ne?
“Ne. Človek mora spremljati svoj organizem in vedeti kako naprej. Da bi splezal kakšno stvar, ki se meni zdi resna, nisem več.”
Ravno Mark Prezelj vas je lani, ko ste prejeli nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo, imenoval mojster Štremfelj. Vaše mojstrstvo se po njegovih besedah nanaša tudi na področja, ki niso neposredno povezana s plezanjem. Katera so za vas najpomembnejša?
“Na prvem mestu je moja družina. Brez podpore ne bi zmogel. Najprej s strani staršev, potem s strani moje žene, Marije. Velikokrat je bila sama doma, vse breme je bilo na njej. To čakanje … Daleč najtežji del vsake odprave pa mi je bil trenutek, ko sem odhajal od doma.”
Morda pa je dejstvo, da je resnični mojster ravno v obvladovanju ravnotežja med na videz nezdružljivimi komponentami, ki sestavljajo življenje.
Naj bo še dolgo tako, mojster Andrej Štremfelj. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in za naše poslušalce. Naj bo vaš korak še naprej varen, kamor koli že vas bo vodil.
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj je leta 1979 stal na vrhu sveta. Ko sta z Nejcem Zaplotnikom stala ob kitajski piramidi in bila prva Slovenca in Jugoslovana na najvišji točki našega planeta, se je zdelo, da višje ne gre. Vendar je bil to za Andreja Štremflja, letošnjega dobitnika zlatega cepina za življenjsko delo, le začetek poti. In ta mu je letos prinesla več kot zasluženo mesto med legendami svetovnega alpinizma, kakršne so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Kurt Diemberger in drugi. Skupaj jih je deset, z zadnjim izmed njih, Andrejem Štremfljem, pa se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Morda najprej informacija našim poslušalcem, ki sveta vertikale ne poznajo najbolje – več kot zasluženo je letos postal deseti v vsej zgodovini, ki bo prejel zlati cepin za življenjske dosežke. Komisija ga je postavila ob bok imenom, kot so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Doug Scott, Robert Paragot, Kurt Diemberger, John Roskelley, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka in Jeff Lowe. To so največji alpinisti vseh časov z izjemo tistih, ki so žal svoje poti sklenili prezgodaj.
Andreja Štremflja je vest ujela nekje pod Triglavom. Kako simbolično – ravno letos, ko praznujemo 240 let prvega vzpona na našo najvišjo goro, je tudi sam, zdaj tudi uradno, postal neke vrste vrh našega alpinizma. Samo od sebe se zastavlja vprašanje, kako svojo alpinistično pot, zaradi katere je prejeli zlati cepin, vidi sam.
“Ko sem bil v žiriji za podeljevanje zlatih cepinov, so me ostali žiranti malo dražili, kdaj bom jaz dobil zlatega za življenjsko delo. Takrat tega nisem resno jemal. Ampak nekje pa to ostane. Ko pa je prišel tisti telefonski klic, sem bil presenečen, seveda. Ampak vedno je najlepše dobiti nagrado za nekaj, kar počneš rad”.
Posebno mesto v očeh slovenskih alpinistk in alpinistov ima tudi zato, ker ga ima večina izmed njih za zgled. Koga pa je za zgled imel on?
“Kot mladostnik sem prebral vse knjige, ki so o plezanju obstajale. Možakarji, ki so bili s palicami in klobuki na osemtisočakih. Neverjetno. Kasneje pa mi je bil najbrž edini vzornik Nejc Zaplotnik. Postala sva prijatelja in soplezalca. Drugih vzornikov nisem imel.”
Ali imajo dosežki današnjih generacij torej enako težo kot tisti iz tako imenovanih zlatih časov alpinizma?
S tem časovnim zamikom tega ne moremo primerjati. Kot bi primerjal jabolko s čebulo. Ampak danes so zaradi te velike komercializacije vrhovi izgubili nekaj tiste draži. Vseeno pa so današnji dosežki na nivoju, čeprav so nek povsem drugačen svet.”
Kako to, da si za cilj, vsaj kot je videti, niste zadali plezanja na vseh 14 osemtisočakov, ampak ste se raje odločili za sicer nižje, vendar precej bolj kompleksne cilje?
“Že Nejc je imel idejo, da bi preplezal vse osemtisočake. Takrat je bilo to sveža ideja. Potem je to postalo zbirateljstvo in to se mi ni več zdelo smiselno. Hkrati sem opazil, da imajo samo malo nižji vrhovi prav tako izjemno lepe, tudi precej težje linije. Obojega hkrati se pa ne da. Samo eno življenje imaš – ali izgubiti čas za osemtisočake, ali pa oditi tja, kamor te zares potegne. Izbira potem ni težka.”
Mnogi menijo, da alpinizem izgublja komponento romantike, raziskovanja, saj gre mlajšim generacijam pri izbiri ciljev pretežno za težavnost, ne pa toliko za celovito izkušnjo. Se strinjate?
“Včasih, če nisi šel na odpravo ali pa je bila neuspešna, si dolgo čakal na naslednjo. Zdaj se je lažje odločiti in oditi. Se pa vse dela na hitro, mladi nimajo dovolj potrpljenja. Niti časa, zaradi služb.”
Imate namen oditi na še kakšno odpravo z namenom plezanja težjih smeri ali ne?
“Ne. Človek mora spremljati svoj organizem in vedeti kako naprej. Da bi splezal kakšno stvar, ki se meni zdi resna, nisem več.”
Ravno Mark Prezelj vas je lani, ko ste prejeli nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo, imenoval mojster Štremfelj. Vaše mojstrstvo se po njegovih besedah nanaša tudi na področja, ki niso neposredno povezana s plezanjem. Katera so za vas najpomembnejša?
“Na prvem mestu je moja družina. Brez podpore ne bi zmogel. Najprej s strani staršev, potem s strani moje žene, Marije. Velikokrat je bila sama doma, vse breme je bilo na njej. To čakanje … Daleč najtežji del vsake odprave pa mi je bil trenutek, ko sem odhajal od doma.”
Morda pa je dejstvo, da je resnični mojster ravno v obvladovanju ravnotežja med na videz nezdružljivimi komponentami, ki sestavljajo življenje.
Naj bo še dolgo tako, mojster Andrej Štremfelj. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in za naše poslušalce. Naj bo vaš korak še naprej varen, kamor koli že vas bo vodil.
Kadar smo zadovoljni s seboj, Slovenci o sebi radi govorimo, da smo narod pesnikov. Toda, priznajmo, te poezije potem skorajda nihče ne bere. V polju knjig, književnosti in bralnih navad med idealno predstavo in resničnostjo vsakdanje prakse, drugače rečeno, zeva precejšen razkorak. V tednu, ko odpira vrata Slovenski knjižni sejem, že 32. po vrsti, se zato velja vprašati, kdaj in koliko sploh beremo, kakšne knjige pritegujejo našo pozornost, katera dela si izposojamo v knjižnicah, za katere naslove smo pripravljeni celo odpreti denarnico? Prav tako ni povsem jasno, ali še vedno beremo predvsem klasične knjige, tiste s platnicami, ali pa so nas dokončno osvojili e-bralniki in e-knjige? Zanimivo bi tudi bilo vedeti, ali nam pri odločitvi, kaj sploh brati, bolj pomagajo odmevne literarne nagrade ali pa so vendarle učinkovitejša priporočila prijateljev? - Ta in druga sorodna vprašanja smo v tokratnem Intervjuju na Prvem pretresali v pogovoru z dr. Samom Rugljem, književnim urednikom, založnikom, kolumnistom in avtorjem več znanstvenih monografij, v katerih analizira delovanje slovenskega literarnega obrata. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Konec oktobra je Državni zbor za novega zagovornika načela enakosti imenoval Miho Lobnika. Na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo smo dobili nov samostojen organ za preprečevanje in odpravljanje diskriminacije v Sloveniji. Diskriminacija je lahko neposredna ali posredna, včasih se je niti ne zavedamo, velikokrat se ljudje bojijo povedati na glas, da so diskriminirani. Pred novim zagovornikom je vsekakor izjemno velik strokovni in človeški izziv. Smo dobili zgolj brezzobega tigra, ki bo izdajal pravno neobvezujoča mnenja o tem, ali ste v določeni situaciji diskriminirani? Kako bo zagovornik enakosti pripomogel, da bo v slovenski družbi neenako obravnavanih zaradi osebnih okoliščin v prihodnosti čim manj? V sredinem intervjuju se bo z novim zagovornikom načela enakosti Miho Lobnikom pogovarjal Bojan Leskovec.
Predsedniška volilna kampanja, ki se je na oni strani Atlantika odvijala zadnje leto in pol, je bila pogosto bolj podobna slabi burleski kakor pa resnemu soočenju političnih programov in konceptov. Toliko bolj, ker so se Američani – z njimi pa ves svet – večino časa ubadali s precejšnjimi značajskimi, osebnostnimi pomanjkljivostmi kandidatov obeh tradicionalnih ameriških strank. Toda tekme za Belo hišo še zdaleč ni mogoče reducirati na primitivni seksizem Donalda Trumpa ali brezvestno udinjanje interesom velekapitala Hillary Clinton. Med kampanjo se je namreč pokazalo, da je celo v Združenih državah, še vedno središču svetovnega gospodarskega sistema, globalizacija proizvedla množico ekonomskih poražencev, ki so v zadnjih treh, štirih desetletjih ostali brez služb in brez socialne varnostne mreže. Drugače rečeno: nabuhel predvolilni spektakel je tiste, ki hočejo videti, vendarle opozoril na nevzdržno povečevanje dohodkovnih razlik med najbogatejšimi in najrevnejšimi Američani, na proletarizacijo širokih segmentov nekdanjega srednjega razreda, na zaostrovanje kulturnih, svetovnonazorskih razlik med tistimi plastmi prebivalstva, ki niso okusile blagodati globalizacije, in onimi, ki so jih. Vtis je torej, da sta se v zadnjih letih oblikovali dve, nepomirljivo sprti Ameriki: ena nacionalistična, druga internacionalistična, ena tradicionalistična, druga kozmopolitska. Katera bo zmagala na volitvah, bo menda znano v sredo zjutraj. Rezultate bomo v luči širših političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih procesov, ki spreminjajo ameriško družbo, že nekaj ur po zaprtju ameriških volišč analizirali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Pred mikrofonom bo v živo gostovala politologinja, predavateljica na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Centra za politološke raziskave, dr. Danica Fink Hafner. Z njo se bo pogovarjal Goran Dekleva.
Kakovost letošnjega grozdja napoveduje dober vinski letnik. “Slovenija, ki si deli zemljepisno širino z Bordeauxem in Piemontom, je ena največjih vinskih skrivnosti v Evropi.”, tako ameriški vinski poznavalci predstavljajo slovenska vina. Po drugi strani so naši vinarji pri promociji v tujini prepuščeni sami sebi in svoji podjetnosti. Ali Slovenija lahko postane vinske destinacija? Bodo za slovenski vinski sloves še naprej zaslužni predvsem »prebojniki« in anarhisti, ali bomo naposled dobili enotno slovensko vinsko strategijo? Vinska klet Goriška Brda je imela lani največ prihodkov med slovenskimi vinarji, direktor kleti in dober poznavalec globalnih vinskih trendov Silvan Peršolja bo gost sredinega intervjuja po deseti na Prvem.
Cindy Gallop, ustanoviteljica in vodja podjetja makelovenotporn, ime bi v slovenščino lahko prevedli kot ustvarjajte ljubezen, ne pornografije, je 30 let delala v oglaševanju, nato pa je vstopila v podjetništvo in svet zagonskih podjetij. Je svetovalka, osebna trenerka in govorka. Pred sedmimi leti je postala internetna senzacija, ko je s svojim duhovitim govorom na konferenci TED razkrila, kako se v sodobnem digitaliziranem svetu s praksami, značilnimi za pornografske filme, vse bolj pogosto srečuje v svojih intimnih razmerjih z mladimi moškimi. Njena predstavitev na TED-u je bila po podatkih te neprofitne organizacije, ki se posveča širjenju prodornih idej, najbolj deljena in najboljše sprejeta predstavitev leta 2009. Cindy Gallop se je minuli teden mudila v Sloveniji in kot osrednja govorka navdušila na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben. S to izjemno prodorno zagovornico enakopravnosti se je Urška Henigman pogovarjala o njenem podjetju, oglaševalski industriji, spolnosti v sodobni družbi, tehnologiji, podobah in imidžu.
Cindy Gallop, ustanoviteljica in vodja podjetja makelovenotporn, ime bi v slovenščino lahko prevedli kot ustvarjajte ljubezen, ne pornografije, je 30 let delala v oglaševanju, nato pa je vstopila v podjetništvo in svet zagonskih podjetij. Je svetovalka, osebna trenerka in govorka. Pred sedmimi leti je postala internetna senzacija, ko je s svojim duhovitim govorom na konferenci TED razkrila, kako se v sodobnem digitaliziranem svetu s praksami, značilnimi za pornografske filme, vse bolj pogosto srečuje v svojih intimnih razmerjih z mladimi moškimi. Njena predstavitev na TED-u je bila po podatkih te neprofitne organizacije, ki se posveča širjenju prodornih idej, najbolj deljena in najboljše sprejeta predstavitev leta 2009. V okviru predstavitve je tudi zagnala spletno stran makelovenotporn.com, ki je do danes že prerasla v spletno skupnost. Cindy Gallop se je minuli teden mudila v Sloveniji in kot osrednja govorka navdušila na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben. S to izjemno prodorno zagovornico enakopravnosti smo se pogovarjali o njenem podjetju, oglaševalski industriji, spolnosti v sodobni družbi, tehnologiji, podobah in imidžu. Cindy Gallop ruši stroga pravila oblačenja v poslovnem svetu, okrog vratu nosi obeska s simboli družbenih omrežij, na poslovna srečanja ali javne govore pride oblečena tudi v hlače iz pitonove kože, saj to po njenih besedah pogosto prebije led in sprosti vzdušje. Na intervju za naš radio je prišla oblečena v belo usnjeno obleko.
Ne motimo se prav dosti, če rečemo, da je ime Pavle Jakopič takorekoč sinonim za najstarejšo govorno oddajo našega radia – oddajo Na današnji dan. 17. oktobra je namreč praznovala natanko 50 let in skoraj 19 let jo zdaj skrbno ureja Pavle Jakopič. Sicer pravnik po izobrazbi pa je že od malih nog tesno povezan z radijsko hišo in delom v njej. Nekaj svojih življenjskih modrosti bo podelil z nami v tokratni oddaji.
Dolgoletni član ljubljanske Drame Dare Valič je nedvomno velika igralska osebnost. Slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin, je zapisala posebna žirija v obrazložitvi odločitve o podelitvi letošnjega Borštnikovega prstana. Dare Valič je odigral več kot 110 gledaliških vlog, največ v ljubljanski Drami, vrsto nepozabnih vlog pa je ustvaril tudi na filmskih platnih in televizijskih ekranih. Dare Valič bo gost Tadeje Krečič Scholten v oddaji Intervju v sredo na Prvem po 10. uri.
Slovenski lazarist Tomaž Mavrič je bil na julijskem občnem zboru v Chicagu izbran za vrhovnega predstojnika Misijonske družbe, kot se uradno imenujejo lazaristi. Tomaž Mavrič se je rodil v Argentini, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo, študij teologije pa nadaljeval v Ljubljani. Za nekaj se je preselil v Kanado, nato pa je več kot dvajset let preživel v misijonih v Ukrajini in Rusiji. Na rimskem sedežu lazaristov se je z novim superiorjem Misijonske družbe pogovarjal naš dopisnik Janko Petrovec.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je že nekaj časa svetovna športnoplezalna velesila – naši plezalci in predvsem plezalke so nas razvadile in zato so pričakovanja vedno večja. Sploh zdaj, ko je športno plezanje postalo tudi olimpijska disciplina, ima Slovenija celo vrsto močnih adutov, ki bodo zagotovo krojili sam vrh. Med njimi je naše najmočnejše orožje pravi meteor letošnje plezalne sezone Janja Garnbret, ki je letos pri svojih 17 letih od šestih tekem zmagala na kar treh, le enkrat pa ni stala na zmagovalnem odru. V sredinem intervjuju na Prvem bo v pogovoru z voditeljem Juretom K. Čoklom predstavila svoja pričakovanja pred koncem letošnje sezone, ki se bo tradicionalno končala s spektaklom v Kranju.
Gost današnje oddaje Intervju bo Branko Mihorko, ki je že prek 30 let je vključen v delovanje športa invalidov. Je podpredsednik evropske zveze za odbojko sede in mednarodni sodnik v tem športu, od leta 2013 pa je tudi pomočnik trenerja in vodja slovenske ženske državne reprezentance v odbojki sede. Osem let je vodil strokovni svet za šport invalidov, letos pa je vodja slovenske odprave – paraolimpijske reprezentance, ki danes potuje v Rio. Slovensko paraolimpijsko reprezentanco je vodil že na igrah v Sydneyu, Atenah in Pekingu, kot član ekipe pa je bil tudi v Londonu. Kakšne so zadolžitve vodje slovenske paraolimpijske reprezentance v Riu, kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, so paraolimpijske igre enakovredne olimpijskim, kako se med seboj razlikujejo tekmovalne discipline glede na omejitve, ki jih imajo športniki invalidi ter zakaj se zavzema, da bi se čim več mladih invalidov začelo ukvarjati s športom – o tem se je z Brankom Mihorkom pred odhodom v Rio pogovarjala Petra Medved.
Gozdar, okoljevarstvenik, tabornik, politik, inštruktor kajaka in alpinizma – kaj od tega najbolj zaznamuje življenje Jerneja Stritiha, ki je začel poklicno pot z raziskovanjem gozdnih ekosistemov in sodelovanjem pri reformi okoljskih politik in institucij na državni in mednarodni ravni v devetdesetih. Ima široke izkušnje na področju oblikovanja politik, razvoja institucij, vodenja projektov, okoljskega financiranja in trajnostnega razvoja. Tabornik vse od otroških let je danes starešina Zveze tabornikov Slovenije – Nacionalne skavtske organizacije. O izzivih v prihodnosti v tokratnem pogovoru.
Oči svetovne športne javnosti so v teh dneh uprte v največje brazilsko mesto – Rio de Janeiro, kjer več kot 10 tisoč športnikov tekmuje za 305 kompletov kolajn. Afere z nedovoljenimi poživili, organizacijske težave in problemi brazilske družbe so se umaknile v ozadje, v ospredju so športni dosežki, uspehi in razočaranja. »Hitreje, višje, močneje« odmeva na tekmovališčih, tekma za kolajne je neizprosna, olimpijske igre že dolgo niso več prireditev, kjer bi bilo dovolj le sodelovati, športniki so za olimpijsko slavo pripravljeni storiti marsikaj. Športni uspehi ne prinašajo le slave, pač tudi denar in družbeni ugled, z vrhunskim športom so povezani ekonomski in politični interesi. O sodobnem olimpizmu, etiki in vrednotah v vrhunskem športu in pomenu športa za široke ljudske množice, bo govor v današnjem Intervjuju z dr. Milanom Hosto. Milan Hosta je profesor športne vzgoje in doktor filozofije športa, predavatelj etike športa in olimpizma na Univerzi na Primorskem. Je eden najbolj aktivnih delavcev na področju športa v Sloveniji, med drugim vodi Inštitut za razvoj športa – Spolint, zavzema se za spoštovanje fair-play-a in ohranjanje pozitivnih vrednot športa. Posveča pa se tudi razvoju in poučevanju metod pravilnega dihanja za premagovanje psihičnih in zdravstvenih težav ter spodbujanju inovativnega pristopa k spodbujanju gibalnega razvoja otrok.
Morje, začetek življenja in vsega, kar nas obdaja – tako nas prepričuje sodobna znanost in tudi mitološki viri – je imelo v zgodovini človeštva včasih bolj, včasih manj pomembno vlogo. Človeka pa so ves čas vodile želje, da bi morje zares spoznal, ga obvladal ter izkoriščal njegova bogastva. Naše vedenje o morju se je v stoletjih raziskovanj in znanstvenega razvoja večalo, a je kljub temu še danes nepopolno. Precej od blizu pa ga pozna tokratni gost Intervjuja. Arijan Rapuš je prvi apnea inštruktor v Sloveniji, je vodja šole potapljanja na vdih in podvodnega ribolova z najdaljšo tradicijo pri nas, ki deluje pod okriljem znamenite Apnea Academy, tudi njegovo izobraževalno delo na področju varnosti pri prostem potapljanje je pionirsko. Je tudi školjkar in asistent pilota v Luki Koper. Z njim se bo pogovarjala Liana Buršič.
V tednu pred obiskom Vladimirja Putina v Sloveniji Rusija pričakovano vstopa v ospredje zanimanja slovenske javnosti. Ruska kapelica pod Vršičem sicer velja za eno središčnih točk slovensko-ruskih odnosov, a ti še zdaleč niso le stvar pietete do zgodovinskih osebnosti, dogodkov in prizorišč, ki nas povezujejo. Odnosi med Slovenijo in Rusijo seveda ne segajo le v začetke slovenske državnosti, ampak dlje v zgodovino. Trenutno so še posebej kompleksni zaradi ostre geopolitične slike, ki jo izrisuje sedanjost. Tako v Ljubljani kot v Moskvi zatrjujejo, da so odnosi odlični. Če se omejimo na zadnjih 25 let, se v povezavi z Rusijo pri nas nenehno, tako ali drugače, pojavlja ime Saše Ivana Geržine. Prvi slovenski veleposlanik v Ruski federaciji, predsednik Društva Slovenija – Rusija, gospodarstvenik, politik. Človek, ki ima Rusijo rad, in ki jo – tako pravi – razume. Sašo Geržino je pred mikrofon povabil še en poznavalec Rusije, Andrej Stopar. Pogovoru lahko prisluhnite v sredinem Intervjuju, v živo, po 10. uri na Prvem programu Radia Slovenija.
Ali res vse poti vodijo v Rim, se zdi precej retorično vprašanje za Mojco Širok, dolgoletno dopisnico RTV Slovenija iz Rima In Vatikana. Kakšna je specifična teža Italije pri novem razporejanju moči znotraj evropskih formalnih povezav in neformalnih zavezništev? Kakšen je slovenski vpliv v Vatikanu v času pontifikata papeža Frančiška? Zakaj Mojca Širok že več kot 20 let raziskuje strukture in delovanje italijanske mafije? Je novinarska misija na tujem poslednji relikt romantičnega obdobja novinarstva? Z Mojco Širok se bo v sredo po deseti na Prvem pogovarjal Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov