Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj je leta 1979 stal na vrhu sveta. Ko sta z Nejcem Zaplotnikom stala ob kitajski piramidi in bila prva Slovenca in Jugoslovana na najvišji točki našega planeta, se je zdelo, da višje ne gre. Vendar je bil to za Andreja Štremflja, letošnjega dobitnika zlatega cepina za življenjsko delo, le začetek poti. In ta mu je letos prinesla več kot zasluženo mesto med legendami svetovnega alpinizma, kakršne so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Kurt Diemberger in drugi. Skupaj jih je deset, z zadnjim izmed njih, Andrejem Štremfljem, pa se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Morda najprej informacija našim poslušalcem, ki sveta vertikale ne poznajo najbolje – več kot zasluženo je letos postal deseti v vsej zgodovini, ki bo prejel zlati cepin za življenjske dosežke. Komisija ga je postavila ob bok imenom, kot so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Doug Scott, Robert Paragot, Kurt Diemberger, John Roskelley, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka in Jeff Lowe. To so največji alpinisti vseh časov z izjemo tistih, ki so žal svoje poti sklenili prezgodaj.
Andreja Štremflja je vest ujela nekje pod Triglavom. Kako simbolično – ravno letos, ko praznujemo 240 let prvega vzpona na našo najvišjo goro, je tudi sam, zdaj tudi uradno, postal neke vrste vrh našega alpinizma. Samo od sebe se zastavlja vprašanje, kako svojo alpinistično pot, zaradi katere je prejeli zlati cepin, vidi sam.
“Ko sem bil v žiriji za podeljevanje zlatih cepinov, so me ostali žiranti malo dražili, kdaj bom jaz dobil zlatega za življenjsko delo. Takrat tega nisem resno jemal. Ampak nekje pa to ostane. Ko pa je prišel tisti telefonski klic, sem bil presenečen, seveda. Ampak vedno je najlepše dobiti nagrado za nekaj, kar počneš rad”.
Posebno mesto v očeh slovenskih alpinistk in alpinistov ima tudi zato, ker ga ima večina izmed njih za zgled. Koga pa je za zgled imel on?
“Kot mladostnik sem prebral vse knjige, ki so o plezanju obstajale. Možakarji, ki so bili s palicami in klobuki na osemtisočakih. Neverjetno. Kasneje pa mi je bil najbrž edini vzornik Nejc Zaplotnik. Postala sva prijatelja in soplezalca. Drugih vzornikov nisem imel.”
Ali imajo dosežki današnjih generacij torej enako težo kot tisti iz tako imenovanih zlatih časov alpinizma?
S tem časovnim zamikom tega ne moremo primerjati. Kot bi primerjal jabolko s čebulo. Ampak danes so zaradi te velike komercializacije vrhovi izgubili nekaj tiste draži. Vseeno pa so današnji dosežki na nivoju, čeprav so nek povsem drugačen svet.”
Kako to, da si za cilj, vsaj kot je videti, niste zadali plezanja na vseh 14 osemtisočakov, ampak ste se raje odločili za sicer nižje, vendar precej bolj kompleksne cilje?
“Že Nejc je imel idejo, da bi preplezal vse osemtisočake. Takrat je bilo to sveža ideja. Potem je to postalo zbirateljstvo in to se mi ni več zdelo smiselno. Hkrati sem opazil, da imajo samo malo nižji vrhovi prav tako izjemno lepe, tudi precej težje linije. Obojega hkrati se pa ne da. Samo eno življenje imaš – ali izgubiti čas za osemtisočake, ali pa oditi tja, kamor te zares potegne. Izbira potem ni težka.”
Mnogi menijo, da alpinizem izgublja komponento romantike, raziskovanja, saj gre mlajšim generacijam pri izbiri ciljev pretežno za težavnost, ne pa toliko za celovito izkušnjo. Se strinjate?
“Včasih, če nisi šel na odpravo ali pa je bila neuspešna, si dolgo čakal na naslednjo. Zdaj se je lažje odločiti in oditi. Se pa vse dela na hitro, mladi nimajo dovolj potrpljenja. Niti časa, zaradi služb.”
Imate namen oditi na še kakšno odpravo z namenom plezanja težjih smeri ali ne?
“Ne. Človek mora spremljati svoj organizem in vedeti kako naprej. Da bi splezal kakšno stvar, ki se meni zdi resna, nisem več.”
Ravno Mark Prezelj vas je lani, ko ste prejeli nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo, imenoval mojster Štremfelj. Vaše mojstrstvo se po njegovih besedah nanaša tudi na področja, ki niso neposredno povezana s plezanjem. Katera so za vas najpomembnejša?
“Na prvem mestu je moja družina. Brez podpore ne bi zmogel. Najprej s strani staršev, potem s strani moje žene, Marije. Velikokrat je bila sama doma, vse breme je bilo na njej. To čakanje … Daleč najtežji del vsake odprave pa mi je bil trenutek, ko sem odhajal od doma.”
Morda pa je dejstvo, da je resnični mojster ravno v obvladovanju ravnotežja med na videz nezdružljivimi komponentami, ki sestavljajo življenje.
Naj bo še dolgo tako, mojster Andrej Štremfelj. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in za naše poslušalce. Naj bo vaš korak še naprej varen, kamor koli že vas bo vodil.
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj je leta 1979 stal na vrhu sveta. Ko sta z Nejcem Zaplotnikom stala ob kitajski piramidi in bila prva Slovenca in Jugoslovana na najvišji točki našega planeta, se je zdelo, da višje ne gre. Vendar je bil to za Andreja Štremflja, letošnjega dobitnika zlatega cepina za življenjsko delo, le začetek poti. In ta mu je letos prinesla več kot zasluženo mesto med legendami svetovnega alpinizma, kakršne so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Kurt Diemberger in drugi. Skupaj jih je deset, z zadnjim izmed njih, Andrejem Štremfljem, pa se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Morda najprej informacija našim poslušalcem, ki sveta vertikale ne poznajo najbolje – več kot zasluženo je letos postal deseti v vsej zgodovini, ki bo prejel zlati cepin za življenjske dosežke. Komisija ga je postavila ob bok imenom, kot so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Doug Scott, Robert Paragot, Kurt Diemberger, John Roskelley, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka in Jeff Lowe. To so največji alpinisti vseh časov z izjemo tistih, ki so žal svoje poti sklenili prezgodaj.
Andreja Štremflja je vest ujela nekje pod Triglavom. Kako simbolično – ravno letos, ko praznujemo 240 let prvega vzpona na našo najvišjo goro, je tudi sam, zdaj tudi uradno, postal neke vrste vrh našega alpinizma. Samo od sebe se zastavlja vprašanje, kako svojo alpinistično pot, zaradi katere je prejeli zlati cepin, vidi sam.
“Ko sem bil v žiriji za podeljevanje zlatih cepinov, so me ostali žiranti malo dražili, kdaj bom jaz dobil zlatega za življenjsko delo. Takrat tega nisem resno jemal. Ampak nekje pa to ostane. Ko pa je prišel tisti telefonski klic, sem bil presenečen, seveda. Ampak vedno je najlepše dobiti nagrado za nekaj, kar počneš rad”.
Posebno mesto v očeh slovenskih alpinistk in alpinistov ima tudi zato, ker ga ima večina izmed njih za zgled. Koga pa je za zgled imel on?
“Kot mladostnik sem prebral vse knjige, ki so o plezanju obstajale. Možakarji, ki so bili s palicami in klobuki na osemtisočakih. Neverjetno. Kasneje pa mi je bil najbrž edini vzornik Nejc Zaplotnik. Postala sva prijatelja in soplezalca. Drugih vzornikov nisem imel.”
Ali imajo dosežki današnjih generacij torej enako težo kot tisti iz tako imenovanih zlatih časov alpinizma?
S tem časovnim zamikom tega ne moremo primerjati. Kot bi primerjal jabolko s čebulo. Ampak danes so zaradi te velike komercializacije vrhovi izgubili nekaj tiste draži. Vseeno pa so današnji dosežki na nivoju, čeprav so nek povsem drugačen svet.”
Kako to, da si za cilj, vsaj kot je videti, niste zadali plezanja na vseh 14 osemtisočakov, ampak ste se raje odločili za sicer nižje, vendar precej bolj kompleksne cilje?
“Že Nejc je imel idejo, da bi preplezal vse osemtisočake. Takrat je bilo to sveža ideja. Potem je to postalo zbirateljstvo in to se mi ni več zdelo smiselno. Hkrati sem opazil, da imajo samo malo nižji vrhovi prav tako izjemno lepe, tudi precej težje linije. Obojega hkrati se pa ne da. Samo eno življenje imaš – ali izgubiti čas za osemtisočake, ali pa oditi tja, kamor te zares potegne. Izbira potem ni težka.”
Mnogi menijo, da alpinizem izgublja komponento romantike, raziskovanja, saj gre mlajšim generacijam pri izbiri ciljev pretežno za težavnost, ne pa toliko za celovito izkušnjo. Se strinjate?
“Včasih, če nisi šel na odpravo ali pa je bila neuspešna, si dolgo čakal na naslednjo. Zdaj se je lažje odločiti in oditi. Se pa vse dela na hitro, mladi nimajo dovolj potrpljenja. Niti časa, zaradi služb.”
Imate namen oditi na še kakšno odpravo z namenom plezanja težjih smeri ali ne?
“Ne. Človek mora spremljati svoj organizem in vedeti kako naprej. Da bi splezal kakšno stvar, ki se meni zdi resna, nisem več.”
Ravno Mark Prezelj vas je lani, ko ste prejeli nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo, imenoval mojster Štremfelj. Vaše mojstrstvo se po njegovih besedah nanaša tudi na področja, ki niso neposredno povezana s plezanjem. Katera so za vas najpomembnejša?
“Na prvem mestu je moja družina. Brez podpore ne bi zmogel. Najprej s strani staršev, potem s strani moje žene, Marije. Velikokrat je bila sama doma, vse breme je bilo na njej. To čakanje … Daleč najtežji del vsake odprave pa mi je bil trenutek, ko sem odhajal od doma.”
Morda pa je dejstvo, da je resnični mojster ravno v obvladovanju ravnotežja med na videz nezdružljivimi komponentami, ki sestavljajo življenje.
Naj bo še dolgo tako, mojster Andrej Štremfelj. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in za naše poslušalce. Naj bo vaš korak še naprej varen, kamor koli že vas bo vodil.
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. Je humanitarka, članica nevladne organizacije Norwegians People Aid, ki se ukvarja s pokonfliktno obnovo in humanitarno pomočjo na vojnih območjih, v Iraku pa deluje od leta 1995. Malijeva živi v Dohuku, na severu države. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Zdaj fokus preusmerja na splošno stanje pravic žensk v Iraku, kjer je družba izrazito konservativna in patriarhalna, posilstvo pa nekaj normalnega, pravi. O njenem delu, usodi Jazidinj po vrnitvi v rodno skupnost in propadu Islamske države v Iraku ter o splošnem stanju v tej nemirni državi, pa v sredinem Intervjuju na Prvem. Ne preslišite malo po 10. uri!
Sredi decembra so se v Pragi na tekmovanju Evrovizijski mladi plesalci 2017 pomerili nadarjeni plesalci iz osmih evropskih držav. Slovenijo je zastopala 20-letna Patricija Crnkovič, ki je s svojim čutnim nastopom osvojila sodnike in si prislužila 2. mesto. Po odlični uvrstitvi se je vrnila v Rotterdam na Nizozemsko, kjer obiskuje 2. letnik plesne institucije Codarts - Univerze za umetnost. Ob vrnitvi v Slovenijo pa je napočil čas, da strne vtise iz Prage in s kritično distanco ovrednoti svoj nastop, ki so ga spremljali milijoni gledalcev po Evropi. To bo Patricija Crnkovič storila v sredinem Intervju - z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Mehko padajoč pramen pšeničnih las zastira sicer visoko čelo. Pogled je miren, globok in daljnosežen. Razmišljujoč. Izraz rahlo nasmejan, nemara pojoč, a klen in čvrst. Razpet med mnoge vloge življenja, si predpraznične dni rezervira za umiritev. Vzame si čas za pogovor, za premislek o svojem skladateljevanju, o delu s pevci, o družini, o svetu okoli nas in svoje misli deli s poslušalkami in poslušalci Prvega programa Radia Slovenija.
Mag. Andrej Kranjc je bil dolga leta naš glavni pogajalec na tako imenovanih podnebnih pogajanjih Združenih narodov. Sodeloval je pri prvem sporazumu o omejevanju izpustov toplogrednih plinov Kjotskemu protokolu, ki je bil sprejet pred dvajsetimi leti. Je tudi avtor več znanstvenih in poljudnih člankov o podnebnih spremembah. Po upokojitvi so ga zaradi njegovega velikega znanja povabili k sodelovanju z Medvladnim odborom Združenih narodov o podnebnih spremembah. Zdaj deluje na Japonskem kot vodje tehnične skupine za evidence toplogrednih plinov v državah članicah OZN.
Sedanja predsednica Ustavnega sodišča Jadranka Sovdat je v tej ustanovi zaposlena že več kot 20 let. Prehodila je pot od svetovalke, preko generalne sekretarke do ustavne sodnice in predsednice. Slovenska ustava bo kmalu stara 26 let, Ustavno sodišče pa je zadnji branik ustave. Kako težka je ta naloga? Ali res grozi ustavni udar? Gre s poskusom obiti ustavno odločbo res za zanikanje avtoritete in veljave ustavnega sodišča? Na ta in druga vprašanja v Intervjuju odgovarja njegova predsednica Jadranka Sovdat.
Strokovnjakinja za energetiko pri organizaciji Greenpeace Emily Rochon si že vrsto let aktivno prizadeva za stoodstotni energetski prehod na obnovljive vire energije, kar je po njenem mnenju povsem realen cilj. Dokazov za to je vse več. Toda energetski sektor fosilnih goriv po drugi stani še ni pripravljen na umik in išče nove strategije, kako obstati na trgu. Pred dobrim desetletjem je bila prav Emily Rochon med prvimi, ki so opozorili na nevarnosti, ki jih za okolje predstavlja tedaj zelo aktualna metoda zajemanja in skladiščenja ogljika, s katero so termoelektrarne skušale zmanjšati svoje izpuste, jih shraniti pod zemljo in tako kljub globalnemu segrevanju upravičiti svoje nadaljnje delovanje. Metoda se je izkazala za drago in neučinkovito, toda spodbudila je gradnjo številnih novih termoelektrarn, ki bodo v sistemu najverjetneje še desetletja. Letos bomo po treh letih zatišja spet priča dvigu globalnih izpustov toplogrednih plinov. Kakšno je pravzaprav dogajanje v ozadju energetske tranzicije in koliko optimizma si v boju s posledicami podnebnih sprememb lahko privoščimo, se je z Emily Rochon pogovarjala Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Od pastirja krav, bolehnega otroka, hišnika, vojaka, vestnega učenca do športnika, trenerja, bioenergetika, duhovnega učitelja … Marjan Ogorevc je vse našteto in še več, čeprav ga največ ljudi pozna kot trenerja Primoža Kozmusa, prejemnika olimpijskih kolajn v metu kladiva. Vse njegovo življenje je učenje, potovanje, raziskovanje samega sebe, energij, duhovnega, božanskega. Ukvarjal se je z reikijem, biogronomijo, vzhodnimi filozofijami in medicinami, šamanstvom, razvil svojo varianto karmične diagnostike. Zdaj svoje znanje predaja ljudem – v knjigah, z učenjem bioterapevtov in s predavanji za ljudi. Verjame, da si človek na poti ozdravljenja ali osebne rasti lahko pomaga le sam, in sicer tako, da se spremeni. Ko spremenimo sebe, bomo prispevali tudi k spremembi družbe – k spremembi, ki jo naš svet, pravi Marjan Ogorevc, nujno potrebuje. Več o njegovem razumevanju energij, sveta in predvsem človeka pa v oddaji Intervju.
Italija je država z največ kulturno zgodovinskih spomenikov na svetu. Med njimi je ena največjih kraljevih palač Evrope, tako imenovana Reggia, v Caserti blizu Neaplja. V 18. stoletju so jo postavili španski Burboni, ki so se hoteli meriti z vladarji Francije ali Avstro-Ogrske. Zgodovina je potem šla po svoje in z ustanovitvijo Italije so dokončno izgubili svojo moč na jugu Italije. Kraljeva palača v Caserti je bila pred prihodom našega sogovornika, Maura Felicorija, na mesto njenega direktorja zapostavljena in zanemarjena. V samo dveh letih mu je uspelo podvojiti število obiskovalcev razkošnega poslopja in razsežnega parka, ki zdaj – če odmislimo Pompeje – veljata za najbolj obiskani kulturni spomenik južne Italije. O zgodovini palače, upravljanju z njo, razmerju med javnim in zasebnim, pa o kadriranju in financiranju kulture v Italiji in tudi o osebnih pogledih se je z njim pogovarjal naš dopisnik iz Rima, Janko Petrovec.
Ko so pred dobrima dvema desetletjema na ljubljanski Filozofski fakulteti začeli na dodiplomski ravni poučevati kitajščino in japonščino, se je bržčas marsikdo nejeverno spraševal, zakaj neki bi v Sloveniji sploh potrebovali sinologe in japonologe. No, danes, ko je prostor vzhodne Azije ključni motor svetovnega gospodarstva, pri čemer zlagoma naraščata tudi moč in vpliv te regije v globalni »igri prestolov«, je odločitev za ustanovitev Oddelka za azijske študije nesporno videti pravilna. Toda vsaj študija japonologije pri nas menda še zdaj ne bi bilo, ko bi se osebno ne angažiral dr. Andrej Bekeš, ki je v začetku sedemdesetih z nahrbtnikom na rami odpotoval v deželo vzhajajočega sonca, tam podiplomsko študiral matematiko, se nato preusmeril k znanstvenemu raziskovanju japonskega jezikoslovja in sčasoma postal eden vodilnih strokovnjakov za japonsko sintakso v svetovnem merilu. Bekeš se je namreč sredi devetdesetih let vrnil v Slovenijo in pomagal z nekaj kolegi sinologi na noge postaviti Oddelek za azijske študije; vzgojil je prvih dvajset generacij študentov japonologije. Zaradi vsega tega mu je ob nedavni upokojitvi ljubljanska Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja, sam pa je prevzel dolžnosti predsednika Evropske asociacije za japonske študije, kar seveda priča, da znanstveno delo ljubljanske japonologije odmeva v širšem akademskem okolju stare celine. Prizadevanj dr. Bekeša pa niso spregledali niti na Japonskem in tako je pred nekaj dnevi v Tokiu prejel eminentno nagrado Japonske fundacije, nagrado, ki so jo za poglabljanje kulturnih stikov med deželo vzhajajočega sonca in preostalim svetom doslej prejeli tako ugledni ustvarjalci, kot so, med drugim, ruski pisatelj Boris Akunin ter japonska režiserja Akira Kurosawa in Hayao Miyazaki. O prehojeni življenjski, znanstveni in pedagoški poti se bomo z dr. Andrejem Bekešem pogovarjali v sredinem Intervjuju na Prvem.
Roman Jerala je eden najuglednejših slovenskih znanstvenikov. Mednarodno uveljavljenega doktorja kemije, ki deluje na vedah o življenju še zlasti odlikuje inventivnost, kar se zrcali v njegovem delu. Skupina, ki jo vodi na Kemijskem Inštitutu na področju sintezne biologije in imunologije, niza pomembne dosežke. Zazrt je v prihodnost, ko bomo lahko svoj imunski sistem sprogramirali tako, da bo sam uničil rakave celice, v nedavnem dosežku pa oblikujejo proteine v kletke s katerimi bomo lahko dostavljali zdravila. Je dobitnik najpomembnejših državnih znanstvenih nagrad. Poleti so ga sprejeli v EMBO – prestižno mednarodno organizacijo, v kateri so številni Nobelovi nagrajenci, njegove članke pa objavljajo v uglednih znanstvenih revijah.
Je prva in edina slovenska šahovska prvakinja, pa še ni stara 18 let. Na mladinskih evropskih in svetovnih šahovskih prvenstvih je osvojila 10 medalj, pred dnevi se je iz Urugvaja vrnila z drugim naslovom mladinske šahovske prvakinje (prvega je dobila pri 14. letih), kar ni uspelo še nobenemu slovenskemu šahistu. Dobra igra na tem prvenstvu ji je prinesla tudi drugo osvojeno normo za naziv šahovske velemojstrice. A ta naziv sodi med kratkoročne cilje naše tokratne gostje Intervjuja – Laura Unuk ima v šahu še bolj ambiciozne načrte. Igrati je začela v Šahovskem klubu Komenda, zdaj igra za Šahovski klub Ljubljana, trenutno jo dosežki v ženski svetovni konkurenci uvrščajo na 10. mesto med dekleti do 18 let in na 96. med članicami. Med sto najboljših šahistk na svetu je prišla ta mesec. Več o ciljih slovenske šahistke, ki najbolj uživa v standardnem šahu, o njeni športni poti in samem šahu, izveste v radijski oddaji Intervju.
Danes zapušča vodenje največjega sindikata pri nas legenda sindikalizma Dušan Semolič. Vodil ga je kar 26 let in torej na tej funkciji doživel preobrazbo družbe v celoti. Začel je v času tovarišic in tovarišev, končuje kot gospod. Kaj bi spremenil v dolgotrajnem mandatu, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj meni o politikih, pokojninah, minimalni plači? Je končno čas za združevanje sindikatov? In ne nazadnje: katere vrednote v življenju štejejo? Kje bo jutri malo po sedmi zjutraj, ko bi sicer prišel na delovno mesto? Dušan Semolič v pogovoru z Alenko Terlep.
Po 25ih letih mesto predsednika Zveze svobodnih sindikatov zapušča Dušan Semolič, prihodnji teden ga bo nasledila Lidija Jerkič, diplomirana pravnica, ki že dobro desetletje vodi Sindikat kovinske in elektro industrije Slovenije. Kako vidi položaj delavcev in delojemalcev ter vlogo sindikatov v današnjem času, kako se spreminjajo metode sindikalnega boja, katere bodo njene prioritete, kako vidi socialno dogovarjanje in kaj o njej pravijo socialni partnerji, nam bo Lidija Jerkič povedala v sredinem intervjuju.
V tokratnem Intervju bomo gostili Jano Kus Veenvliet, biologinjo, ki se že vrsto let aktivno ukvarja z varovanjem narave. To počne kot zasebnica, kar je pri nas izjemna redkost. Z možem sta že pred leti ustanovila Zavod Symbiosis, prek katerega sta izvedla že številne naravovarstvene projekte. Eno osrednjih področjih, ki Jano Kus Veenvliet zaposlujejo že več kot 15 let, so invazivne tujerodne vrste. Že vrsto let jih aktivno odstranjuje in to je dejavnost, ki nedvomno zahteva potrpežljivost in vztrajnost, tudi ko se iz leta v leto zdi, da so rezultati nadvse omejeni. Podobno kot potrpežljivost zahteva spreminjanje našega pogleda na vrednost, ki se skriva v naravnem bogastvu in o načinih, kako to bogastvo uporabiti, ne da bi ga poškodovali. V to smer gredo njena prizadevanja za razvoj ekoturizma, v prvi vrsti na Notranjskem, kamor se je na Bloke, sicer rojena Ljubljančanka, preselila. Z Jano Kus Veenvliet se bo pogovarjala Nina Slaček.
Na vrhu najpomembnejših stanovskih organizacij delodajalcev in sindikatov se dogajajo spremembe, prihajajo novi obrazi z novimi načrti in energijo. Tudi Gospodarska zbornica Slovenije je sredi kadrovske prenove. Štiri mesece jo vodi predsednik Boštjan Gorjup, sicer direktor podjetja BSH Hišni aparati v Nazarjih, ki je v lasti Boscha. Gorjup je Korošec z mednarodnimi izkušnjami, verjame v dialog s sindikati, v središču njegovih prizadevanj pa je zbližanje izobraževanja in dela v industriji.
Od razsodbe arbitražnega sodišča o morski in kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško sta minila 2 meseca, a sodba se zdi za zdaj le mrtva črka na papirju. Je sploh mogoča implementacija razsodbe, če ena stran vztraja, da arbitražne odločitve ne bo spoštovala? Od leta 1994 so pred mednarodnimi sodišči in v arbitražnih postopkih obravnavali 11 razmejitvenih zadev. In v vseh primerih vse vpletene države odločitve in razsodbe spoštujejo. Bi morala bolj odločno posredovati Evropska unija in Hrvaško spomniti pogodbo o EU, ki članice zavezuje k lojalnemu sodelovanju in medsebojnemu spoštovanju? Bo Slovenija vložila tožbo pred sodiščem EU v Luksemburgu? Kaj trenutni status quo pomeni za Slovenijo kot pomorsko državo? Kakšno škodo bodo utrpeli slovenski ribiči? Bo Slovenija privolila v nadaljnje pogovore s Hrvaško in se kar naenkrat znašla v vrtincu novih pogajanj o reševanju mejnega spora? Gost sredinega intervjuja bo strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha, profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu.
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov. Kako so na katalonsko mesto vplivali zadnji teroristični dogodki in kakšno je življenje v četrtem najbolj turistično obleganem evropskem mestu, boste izvedeli v sredini oddaji Intervju.
Neveljaven email naslov