Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Porabski Slovenci so po priključitvi prekmurskih Slovencev k matični domovini pred sto leti ostali odrezani in izolirani na severozahodu Madžarske. In tako je bilo dolga leta. Na različne načine so se bolj ali manj uspešno upirali asimilaciji. Kako pa živijo danes? O tem se v sredinem Intervjuju pogovarjamo z Andreo Kovacs, novo predsednico krovne Zveze Slovencev na Madžarskem. Kot direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina je zaslužna za uspešno delovanje slovenske vzorčne kmetije na Gornjem Seniku. Z različnimi evropskimi čezmejnimi projekti pa skuša spodbuditi gospodarski razvoj Porabja. Prepričana je namreč, da je to edina možnost za ohranitev slovenske narodne skupnosti.
Marc Leland Greenberg, slavist z doktoratom iz prekmurščine, pojasnjuje, kako so Prekmurci ob koncu osemdesetih let sprejeli Američana, rojenega v Hollywoodu, ki jih je želel posneti za raziskavo svoje doktorske disertacije, in zakaj je prekmurščina tako zanimiva za raziskovanje. Profesor slovanskih jezikov in književnosti na Fakulteti za jezike, literature in kulture Univerze v Kansasu in njen dekan se raziskovalno posveča tudi hrvaški kajkavščini, črnogorskemu štokavskemu standardu, češčini in ruščini. Poučen je tudi o jezikih, sosednjih Slovanom: o nemščini, madžarščini, albanščini, novi grščini in uralskem jeziku. Je tudi glasbeno nadarjen, igra klasično kitaro, rusko kitaro s sedmimi strunami in renesančno lutnjo – kot solist ter v duetih in v ansamblih v ZDA in v Evropi. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem nastopnem predavanju za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na katerem je predstavil nastajanje največjega priročnika o slovanskih jezikih in jezikoslovju.
Magistrica Ana Stanič je odvetnica, mednarodno uveljavljena strokovnjakinja za mednarodno pravo, energetiko, investicijsko in mednarodno arbitražo, svetovalka številnim državam, podjetjem in mednarodnim institucijam. Maja jo je Slovenija imenovala tudi za članico Haaškega arbitražnega sodišča. Že skoraj vse življenje je njen dom – svet. Čeprav je v Sloveniji, s katero je povezana po očetovi strani, vsega skupaj živela le dve leti, pa je z njo vseskozi tesno povezana. Magistrica Ana Stanič bo gostja Intervjuja v sredo po 10. uri na Prvem.
Prvega avgusta bo vodenje naše največje bolnišnice - Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani - prevzel Janez Poklukar, zdravnik internist. Pred njim je zahtevna naloga. Dosedanji sanacijski ukrepi v UKC niso dali pričakovanih rezultatov, lani je imel prek 22 mio evrov izgube, kar je manj kot predlani, a za skoraj 50 odstotkov več kot so načrtovali. Veliko spretnosti bo potrebne tudi za ureditev odnosov in razmerij znotraj ustanove. Dr. Poklukar ima s tem že izkušnje; lahko se pohvali, da je uspešno uredil finance in razmere v jeseniški bolnišnici. O njegovi viziji vodenja UKC, usklajevanju managerskega in zdravniškega dela ter zasebnega življenja v pogovoru Aljane Jocif z dr. Poklukarjem.
9. september je datum, na katerega naj bi v vesolje poletela prva slovenska satelita NEMO-HD in Trisat. Prvega so v sodelovanju s kanadskimi znanstveniki razvili v Centru odličnosti Vesolje, direktor katerega je prof. dr. Tomaž Rodič. Pravi, da raziskovanje vesolja ni več le v domeni velikih ter da bi bilo zelo nespametno, če se v Sloveniji ne bi ukvarjali z vesoljskimi tehnologijami. Te namreč omogočajo učinkovit nadzor naravnih virov in so tako tudi družbeno koristne. Več o tem, o preprekah, ki jih je bilo treba preskočiti pri razvoju satelita NEMO-HD, romantičnosti delovanja v vesoljski panogi ter o sodelovanju s slovenskimi in tujimi znanstveniki na področju raziskovanja vesolja in razvoja vesoljskih tehnologij v pogovoru s prof. dr. Tomažem Rodičem.
Čeprav smo že sredi poletja in počitnic, bomo v prihodnji uri malo vendarle pokukali v laboratorije. Kajti tudi tam se dogajajo številne zanimive stvari, ki so vredne pozornosti. Tudi sredi poletne sopare. Gost tokratnega sredinega Intervjuja na Prvem je prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, kjer se v zadnjem času lahko pohvalijo s številnimi zelo odmevnimi raziskavami. Kemija v 21. stoletju postaja vse bolj zelena in to se pozna tudi pri raziskovalnih usmeritvah. Kaj je potrebno za prebojne raziskave v hudi svetovni konkurenci kljub, objektivno gledano, skromnejšim možnostim? Se bo slovenski znanosti finančno vendarle uspelo prebiti z repa Evropske unije?
Čeprav smo že globoko sredi poletja in počitnic, bomo v naslednji uri malo vendarle pokukali v laboratorije. Kajti tudi tam se dogajajo številne zanimive stvari, ki so vredne pozornosti. Tudi sredi poletne sopare. Gost tokratnega sredinega Intervjuja na Prvem je prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, kjer se v zadnjem času lahko pohvalijo s številnimi zelo odmevnimi raziskavami. Kemija v 21. stoletju na različne načine postaja vse bolj zelena in to se pozna tudi pri raziskovalnih usmeritvah. Kaj je potrebno za prebojne raziskave v hudi svetovni konkurenci kljub objektivno gledano skromnejšim pogojem? Se bo slovenska znanost finančno vendarle uspela prebiti z repa Evropske unije? S prof. dr. Gregorjem Anderluhom se je pogovarjala Nina Slaček. Foto: Jernej Stare, Kemijski inštitut
Turistična zveza Slovenije je nacionalna turistična društvena organizacija, ki združuje kar 345 turističnih društev. Vanje so vključeni prostovoljci, ki v marsikaterem slovenskem kraju skrbijo za turistične znamenitosti, čisto in lepo urejeno okolico, tematske poti in organizacijo prireditev. Pred kratkim je vodenje Turistične zveze Slovenije prevzel Pavle Hevka in v Intervjuju bo voditeljici Andreji Čokl predstavil svoje cilje, pričakovanja in novosti, povezane z delovanjem te organizacije.
Prof. dr. Emil Erjavec je eden najvidnejših agrarnih ekonomistov v Srednji in Vzhodni Evropi. Svetovalec vladam v Sloveniji in po Zahodnem Balkanu. Bil je član ožje pogajalske skupine za pristop k EU. Je eden od utemeljiteljev agrarne ekonomike kot znanstvene in pedagoške discipline na Univerzi v Ljubljani. Od oktobra lani je dekan Biotehniške fakultete na Univerzi v Ljubljani, predan pedagoškemu in raziskovalnemu delu, je gostujoči predavatelj tudi na univerzah v tujini in mentor številnim doktorantom. Je družbeno angažiran, bil je med ustanovitelji Slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Njegova družbenopolitična angažiranost sega že v študentska leta..
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Dušan Merc, se zdi, je človek, ki ne beži pred težkimi nalogami. Po izobrazbi literarni komparativist je več kot trideset let služboval kot ravnatelj ljubljanske osnovne šole Prule. Na tem slej ko prej nehvaležnem delovnem mestu se je uveljavil kot eden najbolj tehtnih pa tudi najbolj izpostavljenih kritikov tako šolskih politik, ki so jih bolj ali manj umno vpeljevale različne slovenske vlade, kakor bolj ali manj deplasiranih pričakovanj, ki jih do našega vzgojno-izobraževalnega sistema goji najširša javnost. No, pripravljenost naliti čistega vina in govoriti brez dlake na jeziku bi mu utegnila priti prav tudi zdaj, ko v zahtevnih razmerah prevzema vodenje Društva slovenskih pisateljev. Kako se bo lotil reševanja položaja pisateljskega stanovskega združenja, ki je po vsem sodeč zašlo v finančno in upravno krizo, obenem pa se sooča z upadanjem javnega zaupanja, smo v pogovoru z Dušanom Mercem, sicer avtorjem štirinajstih romanov, treh zbirk kratke proze in zbirke esejev, preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Matija Goljar je ustanovitelj Ustvarjalnika, podjetniškega inkubatorja, ki mladim pomaga uresničiti njihove prve podjetniške projekte. Pravi, da je bolj pedagog kot podjetnik, najbolje se počuti v predavalnici. Njegovo življenje žene radovednost, hitro pa se tudi naveliča stvari, zato se vedno trudi delati nekaj novega. Zato je pred leti sprejel povabilo, da bi osnovnošolcem predaval o podjetništvu. Pri tem je ugotovil, da v šolah manjka priložnosti za prakso in tako se je začela zgodba Ustvarjalnika, ki mu pravi tudi podjetniški peskovnik. Z Matijo Goljarjem smo se pogovarjali o priložnostih za podjetne mlade v Sloveniji.
"Kaj naj z vso to Svobodo," je pred devetimi leti, v prvi pesmi svoje prve pesniške zbirke svoje bralke in bralce spraševala Anja Golob. Odgovor na to vprašanje si slej ko prej mora vsakdo poiskati sam, a če je soditi po umetničinem življenju, tedaj bi bilo mogoče reči, da je treba zaposliti vso iznajdljivost, zastaviti vse sile, napeti vse moči – za umetnost. Anja Golob je tako, med drugim, s somišljenicami ustanovila založbo VigeVageKnjige, kjer izdaja stripe in risoromane. Poleg tega se je spustila v niz manj pa tudi bolj odmevnih javnih polemik z uradnimi institucijami, ki naj bi skrbele za zgledno delovanje slovenskega kulturnega obrata, a jim to nekako ne gre vselej od rok. Nekaj podobnega bi menda lahko rekli za njen odnos do medijev, kjer se prostor za mišljenje umetnosti, kot Anja Golob nikoli ne pozabi podkrepiti s konkretnimi podatki, krči in krči. Predvsem pa je, seveda, pisala poezijo. Prvencu so sledile še tri zbirke; druga – Vesa v zgibi – in tretja – Didaskalije k dihanju – sta prejeli tudi Jenkovo nagrado, bržčas najprestižnejše pesniško priznanje pri nas. Njena javna branja, ki vselej vsaj malo spominjajo na kak gledališki dogodek, so brez izjeme razprodana, prav tako njene knjige, ki jih – v nasprotju z ustaljeno prakso – izdaja v samozaložbi. Tako je tudi z njeno najnovejšo zbirko, ki je izšla pred vsega nekaj tedni in jo “krasi” bržčas najdaljši naslov v vsej zgodovini slovenske književnosti. Ob tej priložnosti je Anjo Golob pred mikrofonom Intervjuja na Prvem povabil Goran Dekleva. foto: portret Anje Golob, ki ga je narisala Ute Helmbold (iz osebnega arhiva Anje Golob)
Milan Erič je slikar, ki ga širše občinstvo pozna kot avtorja animiranih filmov. Toda risanke je že pred časom postavil na stranski tir in se intenzivneje posvetil slikarstvu in ilustraciji. Letos je prejel že dve pomembni nagradi: nagrado Hinka Smrekarja za ilustracijo in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Je prodoren ustvarjalec, ki s kančkom humorja podaja družbeno kritiko v likovnem jeziku. Milan Erič je tudi redni profesor na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot družba bi morali načrtno vlagati v poučevanje umetnosti, pravi, saj nas vizualni izdelki obkrožajo na vsakem koraku. Znamo med njimi prepoznati najboljše?
V današnjem intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti legendarnega režiserja, urednika, avtorja in ustvarjalca Dušana Hrena. Dušan Hren se je rodil leta 1929 v Ljubljani in čas njegove mladosti je sovpadel s časom 2. svetovne vojne, ki ga je precej zaznamovala. Že kot otrok se je učil igrati klavir in harmoniko, pozneje tudi kitaro, v času delovnih brigad je sestavil že svoj orkester Metro, ki je pozneje prerasel v Akademski plesni orkester. S tem je Dušan Hren kot dirigent doživel velike uspehe doma in v tujini. Kot gimnazijec je bil ‘satelit’ Bojana Adamiča in z njim kar hitro začel tudi sodelovati. Bil je eden prvih, ki je v času po vojni pisal in z ameriških posnetkov prepisoval jazzovske priredbe. Že leta 1956 se je zaposlil na Radiu Ljubljana, njegova velika ljubezen pa je še danes televizija. Tam je začel delati leta 1958 in bil eden njenih pionirjev. Je avtor več kot desetih formatov zabavnih in glasbenih oddaj; prav njegova oddaja TV Križanka je bila prvi format, ki ga je Televizija Ljubljana prodala v tujini, njegova oddaja Malo za šalo, malo zares pa je bila prva oddaja, ki je bila predvajana v barvah. Skrbel je tudi za številne prenose koncertov. To pa je le del tega, kar je Dušan Hren na televiziji počel. Upokojil se je leta 1991, vendar še danes prav vsak dan pride v svojo pisarno in pomaga mlajšim sodelavcem, z izjemno skrbnostjo pa se trudi urediti arhiv. Kljub letom, pred kratkim je praznoval 90. rojstni dan, je Dušan Hren izredno vitalen in poln življenjske energije.
15 let je od dne, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Je dosedanje članstvo izpolnilo pričakovanja Slovenk in Slovencev, kako dobro ga je država izkoristila in katere priložnosti je zamudila? Kje je Unija danes in kakšni izzivi stojijo pred njo? To so ob obletnici članstva in tik pred evropskimi volitvami vprašanja za gosta Intervjuja dr. Janeza Potočnika, vodjo pogajalske skupine v času pridruževanja, prvega in večkratnega evropskega komisarja. Na tem visokem položaju je soustvarjal evropsko znanstveno-raziskovalno in okoljsko politiko, na teh področjih pa deluje tudi po slovesu od aktivne politike. Z Janezom Potočnikom se pogovarja Luka Robida.
»Vsakdo izmed nas si v življenju zasluži neko drugo priložnost, saj se prav vsakdo izmed nas danes ali jutri lahko znajde v položaju, ko bo prestopil na drugo stran zakona. Meja je včasih lahko zelo tanka. Najlažje bi bilo nekoga zapreti v zaporniško celico in ga zakleniti, a s tem ne bi dosegli ničesar. Z obsojenci se je treba ukvarjati, jim pomagati, da s stranskih poti spet pridejo na glavno cesto.« Tako pravi direktorica Uprave za probacijo mag. Danijela Mrhar Prelič, ki bo v sredinem intervjuju predstavila smisel probacije in potegnila črto pod prvo leto delovanja omenjene ustanove. Z Danijelo Mrhar Prelič se je pogovarjala Jolanda Lebar.
Alenka Rebula, poročena Tuta, že vse življenje živi in dela v Trstu, čeprav je bila rojena v Loki pri Zidanem mostu. Diplomirana filozofinja, ki pa je več let delala kot psihologinja in nato tudi kot profesorica humanističnih ved na višjih šolah v Italiji. Je tudi predavateljica razvojne psihologije, z Josipo Prebeg v zadnjem času največ sodeluje pri intenzivnih tečajih za samovzgojo odraslih. Znano in cenjeno je tudi njeno prevajalsko, pesniško in pisateljsko delo. Vse to je delno najbrž tudi dediščina njenega očeta, znamenitega Alojza Rebule, pa tudi mame, pesnice, prevajalke in pisateljice – Zore Tavčar. Širša javnost jo najbolj pozna po njenih knjigah Globine, ki so nas rodile, ki velja za prvo delo v slovenskem prostoru, ki se otroštva loteva s senzibilnostjo do otrokovega doživljajskega sveta in ne zgolj z analitiničnim aparatom psihologije, Blagor ženskam – o naravi ženske in pa Sto obrazov notranje moči. Zelo dejavna je tudi na svoji spetni strani Dežela vere vase, kjer redno objavlja svoja razmišljanja. Prisluhnite ji v tokratni oddaji Intervju, kjer bo v povsem samosvoji tenkočutni govorici razgrnila resnice in modrosti, ki tičijo pod površjem vsakršnih odnosov, še posebej pa se bo dotikala govorice, ki ji je najbolj blizu – ženske. Z Alenko Rebula se je pogovarjala Liana Buršič
Nizozemska je leta 2002 z Zakonom o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri samomoru postala prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo. Nizozemski, švicarski in slovenski model pravne ureditve evtanazije in pomoči pri samomoru v svoji doktorski disertaciji obravnava pravnica Nataša Valentinčič, ki bo gostja sredine oddaje Intervju med deseto in enajsto na Prvem. V Sloveniji je evtanazija prepovedana. Pojasnila bo, ali bi bilo potrebno zaradi pravne ureditve evtanazije spremeniti 17. člen Ustave, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja. Pa tudi, ali ima posameznik pravico, da se izogne smrti, ki jo sam dojema kot nedostojno, in s kakšnimi pravnimi varovalkami bi bilo potrebno zavarovati ranljive posameznike, da bi preprečili zlorabo evtanazije.
Neveljaven email naslov