Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Mag. Andrej Kranjc je bil dolga leta naš glavni pogajalec na tako imenovanih podnebnih pogajanjih Združenih narodov. Sodeloval je pri prvem sporazumu o omejevanju izpustov toplogrednih plinov Kjotskemu protokolu, ki je bil sprejet pred dvajsetimi leti. Je tudi avtor več znanstvenih in poljudnih člankov o podnebnih spremembah. Po upokojitvi so ga zaradi njegovega velikega znanja povabili k sodelovanju z Medvladnim odborom Združenih narodov o podnebnih spremembah. Zdaj deluje na Japonskem kot vodje tehnične skupine za evidence toplogrednih plinov v državah članicah OZN.
Sedanja predsednica Ustavnega sodišča Jadranka Sovdat je v tej ustanovi zaposlena že več kot 20 let. Prehodila je pot od svetovalke, preko generalne sekretarke do ustavne sodnice in predsednice. Slovenska ustava bo kmalu stara 26 let, Ustavno sodišče pa je zadnji branik ustave. Kako težka je ta naloga? Ali res grozi ustavni udar? Gre s poskusom obiti ustavno odločbo res za zanikanje avtoritete in veljave ustavnega sodišča? Na ta in druga vprašanja v Intervjuju odgovarja njegova predsednica Jadranka Sovdat.
Strokovnjakinja za energetiko pri organizaciji Greenpeace Emily Rochon si že vrsto let aktivno prizadeva za stoodstotni energetski prehod na obnovljive vire energije, kar je po njenem mnenju povsem realen cilj. Dokazov za to je vse več. Toda energetski sektor fosilnih goriv po drugi stani še ni pripravljen na umik in išče nove strategije, kako obstati na trgu. Pred dobrim desetletjem je bila prav Emily Rochon med prvimi, ki so opozorili na nevarnosti, ki jih za okolje predstavlja tedaj zelo aktualna metoda zajemanja in skladiščenja ogljika, s katero so termoelektrarne skušale zmanjšati svoje izpuste, jih shraniti pod zemljo in tako kljub globalnemu segrevanju upravičiti svoje nadaljnje delovanje. Metoda se je izkazala za drago in neučinkovito, toda spodbudila je gradnjo številnih novih termoelektrarn, ki bodo v sistemu najverjetneje še desetletja. Letos bomo po treh letih zatišja spet priča dvigu globalnih izpustov toplogrednih plinov. Kakšno je pravzaprav dogajanje v ozadju energetske tranzicije in koliko optimizma si v boju s posledicami podnebnih sprememb lahko privoščimo, se je z Emily Rochon pogovarjala Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Od pastirja krav, bolehnega otroka, hišnika, vojaka, vestnega učenca do športnika, trenerja, bioenergetika, duhovnega učitelja … Marjan Ogorevc je vse našteto in še več, čeprav ga največ ljudi pozna kot trenerja Primoža Kozmusa, prejemnika olimpijskih kolajn v metu kladiva. Vse njegovo življenje je učenje, potovanje, raziskovanje samega sebe, energij, duhovnega, božanskega. Ukvarjal se je z reikijem, biogronomijo, vzhodnimi filozofijami in medicinami, šamanstvom, razvil svojo varianto karmične diagnostike. Zdaj svoje znanje predaja ljudem – v knjigah, z učenjem bioterapevtov in s predavanji za ljudi. Verjame, da si človek na poti ozdravljenja ali osebne rasti lahko pomaga le sam, in sicer tako, da se spremeni. Ko spremenimo sebe, bomo prispevali tudi k spremembi družbe – k spremembi, ki jo naš svet, pravi Marjan Ogorevc, nujno potrebuje. Več o njegovem razumevanju energij, sveta in predvsem človeka pa v oddaji Intervju.
Italija je država z največ kulturno zgodovinskih spomenikov na svetu. Med njimi je ena največjih kraljevih palač Evrope, tako imenovana Reggia, v Caserti blizu Neaplja. V 18. stoletju so jo postavili španski Burboni, ki so se hoteli meriti z vladarji Francije ali Avstro-Ogrske. Zgodovina je potem šla po svoje in z ustanovitvijo Italije so dokončno izgubili svojo moč na jugu Italije. Kraljeva palača v Caserti je bila pred prihodom našega sogovornika, Maura Felicorija, na mesto njenega direktorja zapostavljena in zanemarjena. V samo dveh letih mu je uspelo podvojiti število obiskovalcev razkošnega poslopja in razsežnega parka, ki zdaj – če odmislimo Pompeje – veljata za najbolj obiskani kulturni spomenik južne Italije. O zgodovini palače, upravljanju z njo, razmerju med javnim in zasebnim, pa o kadriranju in financiranju kulture v Italiji in tudi o osebnih pogledih se je z njim pogovarjal naš dopisnik iz Rima, Janko Petrovec.
Ko so pred dobrima dvema desetletjema na ljubljanski Filozofski fakulteti začeli na dodiplomski ravni poučevati kitajščino in japonščino, se je bržčas marsikdo nejeverno spraševal, zakaj neki bi v Sloveniji sploh potrebovali sinologe in japonologe. No, danes, ko je prostor vzhodne Azije ključni motor svetovnega gospodarstva, pri čemer zlagoma naraščata tudi moč in vpliv te regije v globalni »igri prestolov«, je odločitev za ustanovitev Oddelka za azijske študije nesporno videti pravilna. Toda vsaj študija japonologije pri nas menda še zdaj ne bi bilo, ko bi se osebno ne angažiral dr. Andrej Bekeš, ki je v začetku sedemdesetih z nahrbtnikom na rami odpotoval v deželo vzhajajočega sonca, tam podiplomsko študiral matematiko, se nato preusmeril k znanstvenemu raziskovanju japonskega jezikoslovja in sčasoma postal eden vodilnih strokovnjakov za japonsko sintakso v svetovnem merilu. Bekeš se je namreč sredi devetdesetih let vrnil v Slovenijo in pomagal z nekaj kolegi sinologi na noge postaviti Oddelek za azijske študije; vzgojil je prvih dvajset generacij študentov japonologije. Zaradi vsega tega mu je ob nedavni upokojitvi ljubljanska Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja, sam pa je prevzel dolžnosti predsednika Evropske asociacije za japonske študije, kar seveda priča, da znanstveno delo ljubljanske japonologije odmeva v širšem akademskem okolju stare celine. Prizadevanj dr. Bekeša pa niso spregledali niti na Japonskem in tako je pred nekaj dnevi v Tokiu prejel eminentno nagrado Japonske fundacije, nagrado, ki so jo za poglabljanje kulturnih stikov med deželo vzhajajočega sonca in preostalim svetom doslej prejeli tako ugledni ustvarjalci, kot so, med drugim, ruski pisatelj Boris Akunin ter japonska režiserja Akira Kurosawa in Hayao Miyazaki. O prehojeni življenjski, znanstveni in pedagoški poti se bomo z dr. Andrejem Bekešem pogovarjali v sredinem Intervjuju na Prvem.
Roman Jerala je eden najuglednejših slovenskih znanstvenikov. Mednarodno uveljavljenega doktorja kemije, ki deluje na vedah o življenju še zlasti odlikuje inventivnost, kar se zrcali v njegovem delu. Skupina, ki jo vodi na Kemijskem Inštitutu na področju sintezne biologije in imunologije, niza pomembne dosežke. Zazrt je v prihodnost, ko bomo lahko svoj imunski sistem sprogramirali tako, da bo sam uničil rakave celice, v nedavnem dosežku pa oblikujejo proteine v kletke s katerimi bomo lahko dostavljali zdravila. Je dobitnik najpomembnejših državnih znanstvenih nagrad. Poleti so ga sprejeli v EMBO – prestižno mednarodno organizacijo, v kateri so številni Nobelovi nagrajenci, njegove članke pa objavljajo v uglednih znanstvenih revijah.
Je prva in edina slovenska šahovska prvakinja, pa še ni stara 18 let. Na mladinskih evropskih in svetovnih šahovskih prvenstvih je osvojila 10 medalj, pred dnevi se je iz Urugvaja vrnila z drugim naslovom mladinske šahovske prvakinje (prvega je dobila pri 14. letih), kar ni uspelo še nobenemu slovenskemu šahistu. Dobra igra na tem prvenstvu ji je prinesla tudi drugo osvojeno normo za naziv šahovske velemojstrice. A ta naziv sodi med kratkoročne cilje naše tokratne gostje Intervjuja – Laura Unuk ima v šahu še bolj ambiciozne načrte. Igrati je začela v Šahovskem klubu Komenda, zdaj igra za Šahovski klub Ljubljana, trenutno jo dosežki v ženski svetovni konkurenci uvrščajo na 10. mesto med dekleti do 18 let in na 96. med članicami. Med sto najboljših šahistk na svetu je prišla ta mesec. Več o ciljih slovenske šahistke, ki najbolj uživa v standardnem šahu, o njeni športni poti in samem šahu, izveste v radijski oddaji Intervju.
Danes zapušča vodenje največjega sindikata pri nas legenda sindikalizma Dušan Semolič. Vodil ga je kar 26 let in torej na tej funkciji doživel preobrazbo družbe v celoti. Začel je v času tovarišic in tovarišev, končuje kot gospod. Kaj bi spremenil v dolgotrajnem mandatu, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj meni o politikih, pokojninah, minimalni plači? Je končno čas za združevanje sindikatov? In ne nazadnje: katere vrednote v življenju štejejo? Kje bo jutri malo po sedmi zjutraj, ko bi sicer prišel na delovno mesto? Dušan Semolič v pogovoru z Alenko Terlep.
Po 25ih letih mesto predsednika Zveze svobodnih sindikatov zapušča Dušan Semolič, prihodnji teden ga bo nasledila Lidija Jerkič, diplomirana pravnica, ki že dobro desetletje vodi Sindikat kovinske in elektro industrije Slovenije. Kako vidi položaj delavcev in delojemalcev ter vlogo sindikatov v današnjem času, kako se spreminjajo metode sindikalnega boja, katere bodo njene prioritete, kako vidi socialno dogovarjanje in kaj o njej pravijo socialni partnerji, nam bo Lidija Jerkič povedala v sredinem intervjuju.
V tokratnem Intervju bomo gostili Jano Kus Veenvliet, biologinjo, ki se že vrsto let aktivno ukvarja z varovanjem narave. To počne kot zasebnica, kar je pri nas izjemna redkost. Z možem sta že pred leti ustanovila Zavod Symbiosis, prek katerega sta izvedla že številne naravovarstvene projekte. Eno osrednjih področjih, ki Jano Kus Veenvliet zaposlujejo že več kot 15 let, so invazivne tujerodne vrste. Že vrsto let jih aktivno odstranjuje in to je dejavnost, ki nedvomno zahteva potrpežljivost in vztrajnost, tudi ko se iz leta v leto zdi, da so rezultati nadvse omejeni. Podobno kot potrpežljivost zahteva spreminjanje našega pogleda na vrednost, ki se skriva v naravnem bogastvu in o načinih, kako to bogastvo uporabiti, ne da bi ga poškodovali. V to smer gredo njena prizadevanja za razvoj ekoturizma, v prvi vrsti na Notranjskem, kamor se je na Bloke, sicer rojena Ljubljančanka, preselila. Z Jano Kus Veenvliet se bo pogovarjala Nina Slaček.
Na vrhu najpomembnejših stanovskih organizacij delodajalcev in sindikatov se dogajajo spremembe, prihajajo novi obrazi z novimi načrti in energijo. Tudi Gospodarska zbornica Slovenije je sredi kadrovske prenove. Štiri mesece jo vodi predsednik Boštjan Gorjup, sicer direktor podjetja BSH Hišni aparati v Nazarjih, ki je v lasti Boscha. Gorjup je Korošec z mednarodnimi izkušnjami, verjame v dialog s sindikati, v središču njegovih prizadevanj pa je zbližanje izobraževanja in dela v industriji.
Od razsodbe arbitražnega sodišča o morski in kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško sta minila 2 meseca, a sodba se zdi za zdaj le mrtva črka na papirju. Je sploh mogoča implementacija razsodbe, če ena stran vztraja, da arbitražne odločitve ne bo spoštovala? Od leta 1994 so pred mednarodnimi sodišči in v arbitražnih postopkih obravnavali 11 razmejitvenih zadev. In v vseh primerih vse vpletene države odločitve in razsodbe spoštujejo. Bi morala bolj odločno posredovati Evropska unija in Hrvaško spomniti pogodbo o EU, ki članice zavezuje k lojalnemu sodelovanju in medsebojnemu spoštovanju? Bo Slovenija vložila tožbo pred sodiščem EU v Luksemburgu? Kaj trenutni status quo pomeni za Slovenijo kot pomorsko državo? Kakšno škodo bodo utrpeli slovenski ribiči? Bo Slovenija privolila v nadaljnje pogovore s Hrvaško in se kar naenkrat znašla v vrtincu novih pogajanj o reševanju mejnega spora? Gost sredinega intervjuja bo strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha, profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu.
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov. Kako so na katalonsko mesto vplivali zadnji teroristični dogodki in kakšno je življenje v četrtem najbolj turistično obleganem evropskem mestu, boste izvedeli v sredini oddaji Intervju.
Poletje je čas različnih festivalov in kdor se je že kdaj lotil organizacije katerega od njih, ve, da to ni mačji kašelj. Prav tako vodenje večjega kulturnega društva in priprava vsakoletne gledališke predstave, pri kateri vsi sodelujejo na prostovoljni osnovi in niso profesionalni gledališčniki. Vse to pa že več kot pol stoletja odlično uspeva gostu današnjega Intervjuja na Prvem. Lojze Stražar je namreč že tako dolgo režiser in predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki upravlja s Poletnim gledališčem Studenec. To zbirališče ljubiteljev kulture in predvsem gledališča, ki ga najdete blizu Domžal, je za portoroškim Avditorijem in ljubljanskimi Križankami tretje največje pokrito poletno gledališče pri nas in vsako leto na Kulturni poletni festival Studenec privabi med 12- in 15.000 obiskovalcev. Največ si jih pride ogledat domačo gledališko igro, letos je to Finžgarjeva ljudska igra Divji lovec, ki jo je Stražar priredil za oder in režiral. Tudi velika večina drugih prireditev in gledaliških iger na Studencu je nastala pod njegovo taktirko, sam pa je postal kar sinonim za ljubiteljsko gledališče. Kako uspešna je bila letošnja gledališka sezona, ki se je na Studencu končala v ponedeljek, kako v teh časih živi amatersko gledališče in ljubiteljska kultura nasploh, bo Lojze Stražar povedal voditeljici tokratnega Intervjuja Andreji Čokl.
Veliki svetovni meteorološki centri trdijo, da pri zanesljivosti vremenskih napovedi vsakih deset let pridobimo en dan. Meteorološki model je pravzaprav skupek matematičnih enačb, ki ga meteorologi nato prevedejo v vremensko napoved v sliki in besedi. Letošnje poletje se bo v vremenske kronike bržčas zapisalo kot dolgo in vroče z nevihtnimi epizodami. Kolektivni »vremenski spomin« je največkrat precej kratkoročen, hkrati pa si želimo dolgoročnih vremenskih napovedi. O globalnih smernicah razvoja meteorologije in lokalnih vremenskih trendih v sredinem intervjuju z meteorologom Branetom Gregorčičem iz Agencije za okolje. Po deseti, na Prvem.
Devetnajstega aprila letos se je v Ljubljani na Shodu za znanost zbralo približno 800 raziskovalk in raziskovalcev z zahtevo za dvig sredstev, ki jih Slovenija namenja za znanost, na 1 odstotek do leta 2020 ter pričakovanjem, da bo vlada končno sprejela nov zakon o raziskovalni dejavnosti, ki se že vrsto let valja po predalih različnih ministrstev. Slovenski raziskovalci in raziskovalke zahtevajo, da se še letos v rebalansu proračuna nameni vsaj 40 milijonov dodatnih sredstev za znanost. “Če pustimo ob strani podrobno razlago, kako se javni raziskovalni zavodi sploh še držijo nad vodo – nič nove raziskovalne opreme, odslavljanje raziskovalk in raziskovalcev, nedopustno varčevanje pri terenskem delu in materialnih stroških -, ne moremo mimo očitnega ignoriranja dejstva, da je Slovenija po vlaganjih v znanost pristala na dnu lestvice držav članic EU,” opozarja direktor Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU in predsednik organizacijskega odbora Shoda za znanost prof. dr. Oto Luthar. Ker se od aprila ni zgodilo nič, so slovenski znanstveniki z verižnim zasipanjem premierjevega elektronskega naslova Mira Cerarja pripravili do tega, da se je prejšnji ponedeljek sestal z njimi. Seja odbora DZ za izobraževanjem znanost, šport in mladino, kjer naj bi obravnavali pereče težave slovenske raziskovalne sfere, je bila namreč iz julija prestavljena na nedoločen datum v septembru. Vmes je slovenska znanost tako rekoč v mrtvem teku. Kaj bi se moralo zgoditi, da postane gonilo napredka in družbe, v oddaji Intervju sprašujemo dr. Lutharja.
Neveljaven email naslov