Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Akademik profesor doktor Jože Mencinger je “zaslužni profesor Univerze v Ljubljani«. Pravnik in ekonomist, ki je več kot 40 let poučeval in raziskoval na Pravni fakulteti v Ljubljani. V osamosvojitvenem obdobju je kot ekonomski disident akademsko okolje za krajši čas zamenjal za politični parket. Dva mandata je bil rektor Univerze v Ljubljani, leta 1995 je postal član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Pred kratkim je izšla njegova knjiga z zanimivim naslovom » UDBA in bela tehnika« v kateri je izbor kolumn, kritičnih zapisov in predavanj na temo razpadanja Jugoslavije, osamosvojitve Slovenije in razmer v slovenski politiki ter gospodarstvu.
Nedavna razkritja o zlorabi osebnih podatkov na Facebooku so v ospredje vnovič postavila vprašanja o škodljivem vplivu spletnih družbenih medijev. Hiter razvoj digitalnih tehnologij in obdelava velikih podatkov sta omogočila tako imenovano brezplačno ekonomijo, ko v zameno za svoje osebne podatke dobimo izdelke in storitve. Ta pogodba brezplačnosti, ki smo jo sklenili s spletnimi giganti, ne omogoča le zlorabe zasebnosti, temveč povzroča tudi številne težave ustvarjalcem vsebin, ki so izgubili vir dohodka. Geert Lovink je nizozemski medijski teoretik, spletni kritik, aktivist in ustanovitelj amsterdamskega Inštituta za omrežne kulture (Institute for Network Cultures), ki se je prejšnji teden v organizaciji Aksiome, Državljana D in Akademije za likovno umetnost ustavil v ljubljanskem kreativnem centru Poligon. Med drugim je predstavil MoneyLab, mrežo umetnikov, aktivistov, navdušencev in raziskovalcev. Geerta Lovinka, ki je svoj profil na Facebooku izbrisal leta 2010, je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila Urška Henigman.
Vinski guru Luca Gardini je vino Rebula opoka 2016 vinarja Marjana Simčiča, v časniku La gazzetta dello sport, ocenil za najboljše vino na svetu. Gre za nov mejnik slovenskih vin in vinarjev, saj še nikoli v zgodovini nismo prejeli toliko točk in se uvrstili na prvo mesto, pred vse vinske velesile. Družina Simčič iz Ceglega v Brdih se že od leta 1860 ukvarja z vinogradništvom in vinarstvom, nedavni naziv pa je več kot dober povod za pogovor z avtorjem vrhunskih vin, ki predstavlja 5. generacijo. Marjana Simčiča v sredinem intervjuju gosti Ana Skrt.
Slovenci smo v veliki meri že izgubili suverenost na prehranskem področju, pozdarja agrarni eknomist dr. Aleš Kuhar. Še posebej občutljivo je področje prehranjevanja otrok, ki je odraz stanja v družbi. Moderna proizvodnja hrane premika meje sprejemljivega, da pridobi tistih nekaj centov dodatnega profita. Posleično povprečen potrošnik danes izbira slabša živila kot pred 10 leti, z manj elementarne funkcionalnosti. To je retrogradni proces.
Protipehotne mine še vedno predstavljajo veliko grožnjo v svetu. ITF Ustanova za krepitev človekove varnosti opozarja slovensko in mednarodno javnost na nevarnost teh tihih ubijalcev. Mine in neeksplodirana ubojna sredstva so najbolj zahrbtno orožje, ki so v vojnah terjala številne smrtne žrtve med vojaki in civilisti. Najhuje je, da so obsežna minska polja ostala po koncu oboroženih spopadov in predstavljajo nevarnost tudi v bolj mirnem času, razlaga Tomaž Lovrenčič, direktor ITF Ustanove za krepitev človekove varnosti.
Ob današnjem svetovnem dnevu lutk se bomo spomnili, da lutkarstvo kot posebna gledališka zvrst predstavlja eno najstarejših oblik človekovega izražanja. Je tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine in ena redkih umetnosti, ki še vedno raziskuje svojo tradicijo in je hkrati ves čas v fazi eksperimentiranja. Čeprav pri nas še vedno velja bolj za nekaj, kar pritiče otrokom pa je tu tudi za odrasle, da nam pomaga razumeti in osmišljati svet. Če je res tako pa tudi, če drži malce prej navedeno nam bo pomagal osvetliti tokratni intervjuvanec dr. Matija Solce. Prvi in edini slovenski doktor lutkovne umetnosti, doktorand akademije za uprizoritvene umetnosti DAMU v Pragi. Z avtorskimi predstavami je že nekajkrat obšel svet in prejel številne nagrad na domačih in mednarodnih lutkovnih festivalih. Je tudi glasbenik - harmonikar, režiser, igralec in pedagog. Ukvarja se tudi z organizacijo in vodenjem mednarodnih glasbenih delavnic, vodi svoje gledališče Teatro Matita, organizira gledališke delavnice za otroke in odrasle ter sodeluje z različnimi glasbeniki in drugimi umetniki po vsem svetu.
V času 12.-ih zimskih paraolimpijskih iger, ki potekajo v Pjongčangu v Južni Koreji, bomo v oddaji Intervju gostili predsednika Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja Damijana Lazarja. Do zdaj so naši športniki invalidi na paraolimpijskih igrah osvojili 4 zlate, 9 srebrnih in 9 bronastih medalj. Kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, zakaj je pomembno, da se čim več mladih invalidov začne ukvarjati s športom, s kakšnimi težavami se srečujejo športniki invalidi ter kako je z zaposlovanjem vrhunskih športnikov invalidov – o tem se bo z Damijanom Lazarjem pogovarjala Petra Medved.
Dolgoletna direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo Tamara Lah Turnšek je konec februarja končala 20-letni mandat, a si je že zadala nove cilje. Biološke vede namerava še tesneje povezati z gospodarstvom. Vrhunska raziskovalka je vpeta v mednarodno skupino znanstvenikov, ki preučujejo raka in zanj iščejo učinkovitejša orožja. Kritična in energična znanstvenica se zavzema tudi za enakopravno zastopanost obeh spolov.
V prihodnjem tednu bo Ljubljana spet postala prizorišče mednarodnega literarnega festivala Literature sveta – Fabula. V prestolnico bodo prišle avtorice in avtorji, ki sodijo v sam vrh svetovne književnosti, spremljal pa jih bo bogat festivalski program, ki ga bo usmerjal letošnji fokus Upanje. O Fabuli, pa tudi o aktualnem družbenem dogajanju smo se pogovarjali z dr. Manco G. Renko, programsko vodjo festivala Fabula, urednico AirBeletrine, publicistko in avtorico knjige Lastno življenje, srečanje z Zofko Kveder.
Z olimpijko Mileno Kordež o smučarskem teku v 70. letih in danes, dopingu, odnosih med trenerji in športniki, rekreativnem teku in vzgoji mlajših tekačev.
Jožica Rejec, doktorica elektrotehnike, ki se je po 12 letih uspešnega vodenja podjetja Domel, s 1. januarjem upokojila, bo gostja sredinega intervjuja. Uveljavila je moderne načine vodenja, kot je upoštevanje zaposlenih, skrb za talente in spodbujanje inovativnega ozračja. Verjame, da je solastništvo zaposlenih dobro za razvoj in rast podjetij. In tudi, da brez ustvarjalnosti in ambicioznosti ne prideš nikamor. Nima potrebe po zadovoljevanju lastnega ega, skupne cilje zna postaviti pred osebne. Zvesto se drži načela: »Ne sodi in ne obsojaj, če nisi hodil v čevljih drugega.«
Ustanoviteljica družb Mediana v Sloveniji in v državah nekdanje Jugoslavije o zanesljivosti javnomnenjskih anket in napovedi v volilnem letu, ki nas čaka.
Za njim je 40 let dolga, bogata letalska kariera, 12 tisoč ur v zraku, zmage v akrobatskem letenju, številne akcije reševanja ljudi in odkrivanja okoljskih nesreč in požarov. Pilot Obalnega letalskega centra Portorož Benjamin Ličer velja v letalskih krogih za pravo legendo, svojo strast do letenja je združil s pomočjo ljudem in skrbjo za naravo. Lani je prejel najvišje državno odlikovanje – kipec Civilne zaščite, pred dnevi pa so ga razglasili za osebnost Primorske 2017. Z njim se je pogovarjala Nataša Benčič.
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. Je humanitarka, članica nevladne organizacije Norwegians People Aid, ki se ukvarja s pokonfliktno obnovo in humanitarno pomočjo na vojnih območjih, v Iraku pa deluje od leta 1995. Malijeva živi v Dohuku, na severu države. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Zdaj fokus preusmerja na splošno stanje pravic žensk v Iraku, kjer je družba izrazito konservativna in patriarhalna, posilstvo pa nekaj normalnega, pravi. O njenem delu, usodi Jazidinj po vrnitvi v rodno skupnost in propadu Islamske države v Iraku ter o splošnem stanju v tej nemirni državi, pa v sredinem Intervjuju na Prvem. Ne preslišite malo po 10. uri!
Sredi decembra so se v Pragi na tekmovanju Evrovizijski mladi plesalci 2017 pomerili nadarjeni plesalci iz osmih evropskih držav. Slovenijo je zastopala 20-letna Patricija Crnkovič, ki je s svojim čutnim nastopom osvojila sodnike in si prislužila 2. mesto. Po odlični uvrstitvi se je vrnila v Rotterdam na Nizozemsko, kjer obiskuje 2. letnik plesne institucije Codarts - Univerze za umetnost. Ob vrnitvi v Slovenijo pa je napočil čas, da strne vtise iz Prage in s kritično distanco ovrednoti svoj nastop, ki so ga spremljali milijoni gledalcev po Evropi. To bo Patricija Crnkovič storila v sredinem Intervju - z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Mehko padajoč pramen pšeničnih las zastira sicer visoko čelo. Pogled je miren, globok in daljnosežen. Razmišljujoč. Izraz rahlo nasmejan, nemara pojoč, a klen in čvrst. Razpet med mnoge vloge življenja, si predpraznične dni rezervira za umiritev. Vzame si čas za pogovor, za premislek o svojem skladateljevanju, o delu s pevci, o družini, o svetu okoli nas in svoje misli deli s poslušalkami in poslušalci Prvega programa Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov