Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
NAPOVEDNIK DSR- MITJA ZATLER, 2.11.2017
Kdor mora kaj skriti, se na moč boji, da bi resnica prišla na dan. In skuša storiti vse, da bi jo utišal.
Beograjskim generalom, ki niso hoteli sprejeti dejstva, da je Slovenija razglasila samostojnost in odšla iz federacije, se je zdelo, da bodo lahko že z uničenjem ključnih oddajnikov naše Radiotelevizije, utišali resnico, sprožili paniko in dokazali, da ''armija'' obvladuje slovensko ozemlje.
V tokratni oddaji Domovina v srcu se predstavlja naš kolega, elektrotehnik Radiotelevizije Slovenija v pokoju, MITJA ZATLER, oddajničar, ki je med vojno za Slovenijo srečno preživel letalske napade JLA na oddajnik na Krvavcu ter s sodelavci pohitel popraviti škodo in obnoviti oddajanje.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zanimiv radijski pisec, po rodu Poljak, je otroštvo in mladost preživel v Ameriki, že dolgo časa pa kot samostojni umetnik živi in deluje v Franciji. Tako doma kot drugod po Evropi vodi delavnice kreativnega pisanja, ki so izjemne tudi po tem, da vključujejo radijsko igro. Tokratna radijska igra govori o sodobnem junaku, intelektualcu D., pravkar ločenemu, ki se preseli na jug Francije v Avignon. Upa, da se bo skril pred lastno preteklostjo in se posvetil prevajanju v angleščino enega samega soneta italijanskega pesnika Petrarke, delu, ki mu je posvetil že več kot dvajset let. D.-jeva življenjska obsesija s Petrarko mu da nov zagon v Avignonu, saj je tam pesnik domnevno prvič videl legendarno Lauro v cerkvi St. Claire leta 1327. Postala je objekt Kanconjere, ene svetovno najbolj znanih ljubezenskih pesmi v ljudskem jeziku, torej v italijanščini. Ko se D. sooči s svojo Lauro, mlado študentko iz Quebeca z imenom Annie, v katero se bolestno zaljubi, njegova obsesija vodi v popolno identifikacijo s pesnikom. Svojemu razpršenemu življenju skuša dati celovito obliko in spaja svojo lastno življenjsko zgodbo s Petrarkino v mozaik govorjenih fragmentov.
Prevajalka Tamara Soban
Dramaturginja Vilma Štritof
Fonetičarka Cvetka Šeruga Prek
Režiser Igor Likar
Tonski mojster Jure Culiberg
Glasbeni opremljevalec Marko Stopar
On Boris Ostan
Hotelirka Snežna Prijatelj
Clotilde Jette Vejrup Ostan
Mentor, Kardinal, Vodič, Analitik, Sodnik Janez Albreht
Annie Vesna Maher
Kustos Stane Potisk
Glas v italijanščini Jasna Rodošek
Traja 58′ 38″
Produkcija Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1996
420 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
NAPOVEDNIK DSR- MITJA ZATLER, 2.11.2017
Kdor mora kaj skriti, se na moč boji, da bi resnica prišla na dan. In skuša storiti vse, da bi jo utišal.
Beograjskim generalom, ki niso hoteli sprejeti dejstva, da je Slovenija razglasila samostojnost in odšla iz federacije, se je zdelo, da bodo lahko že z uničenjem ključnih oddajnikov naše Radiotelevizije, utišali resnico, sprožili paniko in dokazali, da ''armija'' obvladuje slovensko ozemlje.
V tokratni oddaji Domovina v srcu se predstavlja naš kolega, elektrotehnik Radiotelevizije Slovenija v pokoju, MITJA ZATLER, oddajničar, ki je med vojno za Slovenijo srečno preživel letalske napade JLA na oddajnik na Krvavcu ter s sodelavci pohitel popraviti škodo in obnoviti oddajanje.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zanimiv radijski pisec, po rodu Poljak, je otroštvo in mladost preživel v Ameriki, že dolgo časa pa kot samostojni umetnik živi in deluje v Franciji. Tako doma kot drugod po Evropi vodi delavnice kreativnega pisanja, ki so izjemne tudi po tem, da vključujejo radijsko igro. Tokratna radijska igra govori o sodobnem junaku, intelektualcu D., pravkar ločenemu, ki se preseli na jug Francije v Avignon. Upa, da se bo skril pred lastno preteklostjo in se posvetil prevajanju v angleščino enega samega soneta italijanskega pesnika Petrarke, delu, ki mu je posvetil že več kot dvajset let. D.-jeva življenjska obsesija s Petrarko mu da nov zagon v Avignonu, saj je tam pesnik domnevno prvič videl legendarno Lauro v cerkvi St. Claire leta 1327. Postala je objekt Kanconjere, ene svetovno najbolj znanih ljubezenskih pesmi v ljudskem jeziku, torej v italijanščini. Ko se D. sooči s svojo Lauro, mlado študentko iz Quebeca z imenom Annie, v katero se bolestno zaljubi, njegova obsesija vodi v popolno identifikacijo s pesnikom. Svojemu razpršenemu življenju skuša dati celovito obliko in spaja svojo lastno življenjsko zgodbo s Petrarkino v mozaik govorjenih fragmentov.
Prevajalka Tamara Soban
Dramaturginja Vilma Štritof
Fonetičarka Cvetka Šeruga Prek
Režiser Igor Likar
Tonski mojster Jure Culiberg
Glasbeni opremljevalec Marko Stopar
On Boris Ostan
Hotelirka Snežna Prijatelj
Clotilde Jette Vejrup Ostan
Mentor, Kardinal, Vodič, Analitik, Sodnik Janez Albreht
Annie Vesna Maher
Kustos Stane Potisk
Glas v italijanščini Jasna Rodošek
Traja 58′ 38″
Produkcija Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1996
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Prihodnji teden se bomo zavedni Slovenci in ljubitelji gora spomnili obletnice rojstva Jakoba Aljaža, slovenskega katoliškega duhovnika in skladatelja, ki je bržkone najbolj zaslužen mož, da so v kritičnem obdobju avstro-ogrske monarhije naše gore ostale - slovenske. Nemško meščanstvo v Ljubljani, Kranju in po drugih mestih je imelo v zadnjih desetletjih habsburškega cesarstva veliko več ekonomske moči kot Slovenci, toda naši predniki so imeli več srčne moči in zagnanosti. Eden najbolj srčnih mož, ki je s svojimi dejanji za venomer utrdil slovenskost naših gora in Triglav kot sveto goro Slovencev, je bil prav dovški župnik Jakob Aljaž.
Na širitev reformacije, ki se je institucionalizirala v Evangeličanski Cerkvi, je Katoliška Cerkev odgovorila s protireformacijo. Ta je sledila Tridentinskemu koncilu, ki je sprejel nekaj reform, a ni spremenil nobene izmed katoliških verskih dogem. S protireformacijo in sočasno rekatolizacijo je poskušala Katoliška Cerkev spet pridobiti ozemlja in ljudi, koder se je prej razširilo reformacijsko gibanje.
S PROTIREFORMACIJO PO EVROPI JE SKUŠALA KATOLIŠKA CERKEV SPET PRIDOBITI OZEMLJA IN VERNIKE, KODER SE JE PREJ ŠIRIL PROTESTANTIZEM. AVTOR ODDAJE JE IVAN MERLJAK
O SVOJIH SPOMINIH NA PIONIRJA SLOVENSKJEGA FILMA, REŽISERJA FRANCETA ŠTIGLICA, GOVORI FILMSKI SNEMALEC IVO BELEC, KI JE S ŠTIGLICEM SODELOVAL V VSEH NJEGOVIH FILMIH, POSNETIH V PRVIH DVEH DESETLETJIH REŽISERJEVEGA DELA.
SLOVENCI SMO BILI V ČASU HABSBURŠKE MONARHIJE RAZDELJENI NA VEČ DEŽEL JE BILO TO OVIRA A PREDNOST?
V PRIPRAVAH NA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE SO SE ZBRALI NEKATERI SLOVNSKI INTELETUALCI, PUBLICISTI, UNIVERTITETNI PROFESORJI, PRAVNIKI... IN SESTAVILI MAJNIŠKO DEKLARACIJO, V KATERI SO ZAPISALI ZAHTEVE O TEM, V KATERI IN KAKŠNI DRŽAVI ŽELIMO SLOVENCI ŽIVETI.
O FILMSKEM REŽISERJU FRANCETU ŠTIGLICU, PIONIRJU SLOVENSKEAG POVOJNEGA IGRANEGA FILMA V ODDAJI GOVORI NJEGOV SIN TUGO ŠTIGLIC, KI JE ŠEL PO OČETOVIH STOPINJAH. NAJPREJ JE KOT 10 LETNI DEČEK NASTOPIL V FILMU DOLINA MIRU, POZNJE JE KOT MLADENIČ SODELOVAL Z OČETOM KOT ASISTENT REŽIJE, NAPOSLED SE JE TUDI SAM ZAPISAL REŽIJI FILMO.
Peter Pavel Glavar je bil slovenki duhovnik, čebelar, gospodarstvenik in predvsem ljudski dobrotnik ter učitelj čeblarstva, živinoreje in kmetijstva na Kranjskem. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
ODDAJA MEJNIKI IDENTITETE TOKRAT GOVORI O STOLETNEM OBČIAJU V VASI GANČANI V OBČINI BELTINCI V PREKMURJU, IMENOVANEM ''GANČKI MAJOŠ''. IZVPORNO GRE ZA VERSKO POBOŽNOST, KO SE JE SKUPINICA FANTOV IZ TE VASI ZADNJEGA APRILA 1919 S POSTAVITVIJO MLAJA - MAJOŠA- HOTELA ZAHVALITI MATERI BOŽJI, DEVICI MARIJI, KER JIH JE OBVAROVALA NAJHUJŠEGA IN SO SE ZDRAVI VRNILI IZ PRVE SVETOVNE VOJNE. PRVO LETO SO TO STORILI NA SKRIVNEM, SAJ JE BILA VAS ŠE POD MADŽARSKO OBLASTJO, KI JE HUDO PRITISKALA NA SLOVENCE IN JIM PREPREČEVALA GOVORITI IN SE KAKOR KOLI JAVNO IZREKATI ZA SLOVENCE. JESENI TEGA LETA PA JE PREKMURJE PRIŠLO POD OKRILJE MATIČNE DOMOVINE OZRIOMA NOVE OBLAST I- KRALJEVINE JUGOSLAVIJE. IN KMALU JE DVIGOVANJE MLAJA, MAJOŠA, POSTALO JAVNO IN TRADICIONALNO, SE VSE BOLJ RAZVIJALO IN TUDI PRIDOBIVALO ZNAČAJ SVOJEVRSTNE INICIACIJE MLADIH OSEMNAJSTLETNIKOV, PRAVIJO JIM ''LEJTNIKI'', OZIROMA VKLJUČITVE V SVET ODRASLIH. IN TA INICIACIJA JE POVEZANA S HUDIM NAPOROM PRIPRVALJANJA VRHA MLAJA, VRIJA, NOŠNJE LE TEGA PO VASI TER SPAJANJE VRIJA IN DEBLA SAMEGA IN DVIGOVANJE MLAJA NA VAŠKEM IGRIŠČU. AVTOR ODDAJE JE IVAN MERLJAK.
Neveljaven email naslov