Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
NAPOVEDNIK DSR- MITJA ZATLER, 2.11.2017
Kdor mora kaj skriti, se na moč boji, da bi resnica prišla na dan. In skuša storiti vse, da bi jo utišal.
Beograjskim generalom, ki niso hoteli sprejeti dejstva, da je Slovenija razglasila samostojnost in odšla iz federacije, se je zdelo, da bodo lahko že z uničenjem ključnih oddajnikov naše Radiotelevizije, utišali resnico, sprožili paniko in dokazali, da ''armija'' obvladuje slovensko ozemlje.
V tokratni oddaji Domovina v srcu se predstavlja naš kolega, elektrotehnik Radiotelevizije Slovenija v pokoju, MITJA ZATLER, oddajničar, ki je med vojno za Slovenijo srečno preživel letalske napade JLA na oddajnik na Krvavcu ter s sodelavci pohitel popraviti škodo in obnoviti oddajanje.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zanimiv radijski pisec, po rodu Poljak, je otroštvo in mladost preživel v Ameriki, že dolgo časa pa kot samostojni umetnik živi in deluje v Franciji. Tako doma kot drugod po Evropi vodi delavnice kreativnega pisanja, ki so izjemne tudi po tem, da vključujejo radijsko igro. Tokratna radijska igra govori o sodobnem junaku, intelektualcu D., pravkar ločenemu, ki se preseli na jug Francije v Avignon. Upa, da se bo skril pred lastno preteklostjo in se posvetil prevajanju v angleščino enega samega soneta italijanskega pesnika Petrarke, delu, ki mu je posvetil že več kot dvajset let. D.-jeva življenjska obsesija s Petrarko mu da nov zagon v Avignonu, saj je tam pesnik domnevno prvič videl legendarno Lauro v cerkvi St. Claire leta 1327. Postala je objekt Kanconjere, ene svetovno najbolj znanih ljubezenskih pesmi v ljudskem jeziku, torej v italijanščini. Ko se D. sooči s svojo Lauro, mlado študentko iz Quebeca z imenom Annie, v katero se bolestno zaljubi, njegova obsesija vodi v popolno identifikacijo s pesnikom. Svojemu razpršenemu življenju skuša dati celovito obliko in spaja svojo lastno življenjsko zgodbo s Petrarkino v mozaik govorjenih fragmentov.
Prevajalka Tamara Soban
Dramaturginja Vilma Štritof
Fonetičarka Cvetka Šeruga Prek
Režiser Igor Likar
Tonski mojster Jure Culiberg
Glasbeni opremljevalec Marko Stopar
On Boris Ostan
Hotelirka Snežna Prijatelj
Clotilde Jette Vejrup Ostan
Mentor, Kardinal, Vodič, Analitik, Sodnik Janez Albreht
Annie Vesna Maher
Kustos Stane Potisk
Glas v italijanščini Jasna Rodošek
Traja 58′ 38″
Produkcija Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1996
420 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
NAPOVEDNIK DSR- MITJA ZATLER, 2.11.2017
Kdor mora kaj skriti, se na moč boji, da bi resnica prišla na dan. In skuša storiti vse, da bi jo utišal.
Beograjskim generalom, ki niso hoteli sprejeti dejstva, da je Slovenija razglasila samostojnost in odšla iz federacije, se je zdelo, da bodo lahko že z uničenjem ključnih oddajnikov naše Radiotelevizije, utišali resnico, sprožili paniko in dokazali, da ''armija'' obvladuje slovensko ozemlje.
V tokratni oddaji Domovina v srcu se predstavlja naš kolega, elektrotehnik Radiotelevizije Slovenija v pokoju, MITJA ZATLER, oddajničar, ki je med vojno za Slovenijo srečno preživel letalske napade JLA na oddajnik na Krvavcu ter s sodelavci pohitel popraviti škodo in obnoviti oddajanje.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zanimiv radijski pisec, po rodu Poljak, je otroštvo in mladost preživel v Ameriki, že dolgo časa pa kot samostojni umetnik živi in deluje v Franciji. Tako doma kot drugod po Evropi vodi delavnice kreativnega pisanja, ki so izjemne tudi po tem, da vključujejo radijsko igro. Tokratna radijska igra govori o sodobnem junaku, intelektualcu D., pravkar ločenemu, ki se preseli na jug Francije v Avignon. Upa, da se bo skril pred lastno preteklostjo in se posvetil prevajanju v angleščino enega samega soneta italijanskega pesnika Petrarke, delu, ki mu je posvetil že več kot dvajset let. D.-jeva življenjska obsesija s Petrarko mu da nov zagon v Avignonu, saj je tam pesnik domnevno prvič videl legendarno Lauro v cerkvi St. Claire leta 1327. Postala je objekt Kanconjere, ene svetovno najbolj znanih ljubezenskih pesmi v ljudskem jeziku, torej v italijanščini. Ko se D. sooči s svojo Lauro, mlado študentko iz Quebeca z imenom Annie, v katero se bolestno zaljubi, njegova obsesija vodi v popolno identifikacijo s pesnikom. Svojemu razpršenemu življenju skuša dati celovito obliko in spaja svojo lastno življenjsko zgodbo s Petrarkino v mozaik govorjenih fragmentov.
Prevajalka Tamara Soban
Dramaturginja Vilma Štritof
Fonetičarka Cvetka Šeruga Prek
Režiser Igor Likar
Tonski mojster Jure Culiberg
Glasbeni opremljevalec Marko Stopar
On Boris Ostan
Hotelirka Snežna Prijatelj
Clotilde Jette Vejrup Ostan
Mentor, Kardinal, Vodič, Analitik, Sodnik Janez Albreht
Annie Vesna Maher
Kustos Stane Potisk
Glas v italijanščini Jasna Rodošek
Traja 58′ 38″
Produkcija Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1996
Gradež je prav posebna vas pri Turjaku južno od Ljubljane, kjer deluje skupna tradicionalna vaška sušilnica sadja. Toda sušilnica je prostor, kjer se domačini družijo, pogovarjajo in hkrati ohranjanjo stare običaje (ponovitev).
Ljubljansko barje je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero. Na njegovem obrobju so tedaj nastajala kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi - koliščarjev. V tokratni epizodi oddaje Kdo smo nas je zanimalo, kdo so bili in kako so živeli.
Osrednja Slovenija se ponaša z velikim mokriščem na stičišču alpskega in dinarskega sveta, z Ljubljanskim barjem. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji.
Partizanski pesnik Karel Destovnik Kajuh je kot mlad pesnik že pred vojno pisal lirične čustvene pesmi in poleg njih tudi take s socialno vsebino. Bil je vodja kulturniške skupine 14. divizije in je med drugim napisal tudi njeno himno. Njegove vsebinsko bogate pesmi so radi uglasbili mnogi slovenski skladatelji, tudi povojne generacije. Kajuha v glasbi nam v oddaji razkriva muzikolog dr. Fran Križnar, pisec monografije o njem (ponovitev).
Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu?
Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznoliki slovenski pokrajini. Zgodovinsko gledano so predniki ovce gojili ne samo za meso in mleko, marveč v veliki meri tudi zaradi runa iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne pa je pomemben del naše dediščine.
Ob strmih bregovih hudournika Kroparica se stiskajo zgodovinsko in arhitekturno zanimive hiše nekdanjih kroparskih kovačev. Ti so od poznega srednjega veka naprej, ko se je začelo razvijati fužinarstvo in kovaštvo, na kilometer dolgi poti skozi Kropo postavili kar 55 vodnih koles, ki so gnala mehove fužin in vígenjc. Obrt je pridobivala pomen vse do konca prve svetovne vojne. Potem se je spremenila v kovaško industrijo, nekateri pa so se začeli ukvarjati z umetnim kovaštvom. (Ponovitev.)
Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23.decembra leta 1990 in rezultat razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990 (ponovitev).
V pričakovanju božiča danes ponavljamo oddajo o jaslicah na Slovenskem. Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva spremljajo že generacije Slovencev in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice in urejeni prostor okoli svete družine. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so vpete v kulturo naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto.
Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo.
V preteklih dneh se je poslovil ugledni slovenski fotograf Joco Žnidaršič, dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo, ki je v svoj objektiv ujel številne najpomembnejše dogodke prelomnih časov za Slovenijo na začetku devetdesetih let 20. stoletja. Z njim in drugimi akterji smo pred nekaj leti posneli oddajo »Zastava samostojnosti na sveti gori Slovencev«. V pripravah na slovesno razglasitev samostojnosti je pri osrednjem dnevniku Delo vzniknila pobuda, da bi na očaku Triglavu razvili slovensko trobojnico, pri čemer je sodeloval prav Joco Žnidaršič. V oddaji, ki jo danes ponavljamo, so on in člani Gorske reševalne postaje Mojstrana obujali spomin na ta dogodek, ki je tedaj pomenil zavezo Slovencev, da bomo svojo samostojnost branili in jo tudi ubranili.
V Zgornjem Posočju so se v rojevali številni miti, ki so si jih ljudje pripovedovali v dolgih zimskih večerih, ko so se greli ob domačem ognju. Že razmeroma zgodaj so jih začeli tudi zapisovati. Pripovedovalce zgodb na Tolminskem pa lahko srečamo še danes.
V alpskem svetu, v katerem je življenje lepo, a težje kot v ravnini, je veliko mitov in legend. To velja tudi za naš svet pod Triglavom. Mite in legende triglavskega pogorja načrtno zbirajo v Triglavskem narodnem parku.
V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa celo prvo polovico 19. stoletja so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so to bili in kaj so počeli?
Suhorobarstvo je najstarejša uradna oblika direktne prodaje od vrat do vrat na svetu. Triindvajsetega oktobra 1492 je tedanji rimsko-nemški cesar Friderik III. Habsburški podpisal privilegij, imenovan Krošnjarski patent, ki je dal pravico trgovanja ljudem na širšem kočevsko-ribniškem območju z domačimi izdelki brez plačila davka, in sicer po vsem tedanjem cesarstvu. Sogovornika v oddaji sta etnologinja Polona Rigler Grm in rešetar Andrej Mihelič. Ponovitev oddaje.
Redkokateri izum v zgodovini je sprožil tolikšen odziv po vsej zemeljski obli kot iznajdba premičnih ulitih črk. To je pred dobrimi 500 leti omogočilo nastanek tiska, ki se je nato nenehno razvijal in posodabljal ter dosegel neslutene razsežnosti z milijardami knjig in drugih tiskovin po vsem svetu. Kdaj in kako smo se Slovenci vključili v črno umetnost, kot od vsega začetka pravijo tisku? Ponovitev oddaje.
Ob besedi pratika marsikdo med mladimi zamahne z roko, češ kaj bi z njo v sedanjem času elektronskih meritev in napovedovanj vremena. A pratika s svojimi izreki na podlagi opazovanj in izkušenj v minulih skoraj treh stoletjih ni opisovala samo vremena in ga povezovala z godovanjem svetnikov. Bila je prinašalec omike med preproste ljudi, jih seznanjala z novostmi, jim svetovala, kako ravnati in jim utrjevala smisel za lepo slovensko besedo (ponovitev).
Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektriko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omrežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neverjetnih možnosti. O zgodovini elektrifikacije Slovenije v ponovitvi oddaje.
Slovenija je po številu vodotokov ena najbogateljših držav v Evropi, kljub temu pa danes nobena izmed slovenskih rek ni več prava transportna plovna pot, saj jim to preprečujejo elektrarne in nizka višina vode, pa tudi potrebe ni več po taki obliki prometa. O vodnem režimu danes, pa tudi o čolnarstvu nekoč več v oddaji Kdo smo, ki smo jo posneli leta 2019. Sogovornika sta kustosinja dr. Tina Šuštaršic in hidrograf Mitja Bricelj.
Žrtve čarovniških procesov na ozemlju današnje Slovenije niso bile samo ženske, ampak tudi moški. Oboji so bili s krutim mučenjem prisiljeni priznati, česar niso storili. Čeprav je razsvetljena cesarica Marija Terezija dokončno prepovedala čarovniške procese v Habsburški monarhiji, pa je duh ostal. Gost oddaje, ki je bila posneta leta 2019, je zgodovinar prof. dr. Matevž Košir, ki je preučeval čarovniške procese na Slovenskem. Teh je bilo največ na Štajerskem, Notranjskem in Dolenjskem.
Neveljaven email naslov