Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
NAPOVEDNIK DSR- MITJA ZATLER, 2.11.2017
Kdor mora kaj skriti, se na moč boji, da bi resnica prišla na dan. In skuša storiti vse, da bi jo utišal.
Beograjskim generalom, ki niso hoteli sprejeti dejstva, da je Slovenija razglasila samostojnost in odšla iz federacije, se je zdelo, da bodo lahko že z uničenjem ključnih oddajnikov naše Radiotelevizije, utišali resnico, sprožili paniko in dokazali, da ''armija'' obvladuje slovensko ozemlje.
V tokratni oddaji Domovina v srcu se predstavlja naš kolega, elektrotehnik Radiotelevizije Slovenija v pokoju, MITJA ZATLER, oddajničar, ki je med vojno za Slovenijo srečno preživel letalske napade JLA na oddajnik na Krvavcu ter s sodelavci pohitel popraviti škodo in obnoviti oddajanje.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zanimiv radijski pisec, po rodu Poljak, je otroštvo in mladost preživel v Ameriki, že dolgo časa pa kot samostojni umetnik živi in deluje v Franciji. Tako doma kot drugod po Evropi vodi delavnice kreativnega pisanja, ki so izjemne tudi po tem, da vključujejo radijsko igro. Tokratna radijska igra govori o sodobnem junaku, intelektualcu D., pravkar ločenemu, ki se preseli na jug Francije v Avignon. Upa, da se bo skril pred lastno preteklostjo in se posvetil prevajanju v angleščino enega samega soneta italijanskega pesnika Petrarke, delu, ki mu je posvetil že več kot dvajset let. D.-jeva življenjska obsesija s Petrarko mu da nov zagon v Avignonu, saj je tam pesnik domnevno prvič videl legendarno Lauro v cerkvi St. Claire leta 1327. Postala je objekt Kanconjere, ene svetovno najbolj znanih ljubezenskih pesmi v ljudskem jeziku, torej v italijanščini. Ko se D. sooči s svojo Lauro, mlado študentko iz Quebeca z imenom Annie, v katero se bolestno zaljubi, njegova obsesija vodi v popolno identifikacijo s pesnikom. Svojemu razpršenemu življenju skuša dati celovito obliko in spaja svojo lastno življenjsko zgodbo s Petrarkino v mozaik govorjenih fragmentov.
Prevajalka Tamara Soban
Dramaturginja Vilma Štritof
Fonetičarka Cvetka Šeruga Prek
Režiser Igor Likar
Tonski mojster Jure Culiberg
Glasbeni opremljevalec Marko Stopar
On Boris Ostan
Hotelirka Snežna Prijatelj
Clotilde Jette Vejrup Ostan
Mentor, Kardinal, Vodič, Analitik, Sodnik Janez Albreht
Annie Vesna Maher
Kustos Stane Potisk
Glas v italijanščini Jasna Rodošek
Traja 58′ 38″
Produkcija Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1996
420 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
NAPOVEDNIK DSR- MITJA ZATLER, 2.11.2017
Kdor mora kaj skriti, se na moč boji, da bi resnica prišla na dan. In skuša storiti vse, da bi jo utišal.
Beograjskim generalom, ki niso hoteli sprejeti dejstva, da je Slovenija razglasila samostojnost in odšla iz federacije, se je zdelo, da bodo lahko že z uničenjem ključnih oddajnikov naše Radiotelevizije, utišali resnico, sprožili paniko in dokazali, da ''armija'' obvladuje slovensko ozemlje.
V tokratni oddaji Domovina v srcu se predstavlja naš kolega, elektrotehnik Radiotelevizije Slovenija v pokoju, MITJA ZATLER, oddajničar, ki je med vojno za Slovenijo srečno preživel letalske napade JLA na oddajnik na Krvavcu ter s sodelavci pohitel popraviti škodo in obnoviti oddajanje.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zanimiv radijski pisec, po rodu Poljak, je otroštvo in mladost preživel v Ameriki, že dolgo časa pa kot samostojni umetnik živi in deluje v Franciji. Tako doma kot drugod po Evropi vodi delavnice kreativnega pisanja, ki so izjemne tudi po tem, da vključujejo radijsko igro. Tokratna radijska igra govori o sodobnem junaku, intelektualcu D., pravkar ločenemu, ki se preseli na jug Francije v Avignon. Upa, da se bo skril pred lastno preteklostjo in se posvetil prevajanju v angleščino enega samega soneta italijanskega pesnika Petrarke, delu, ki mu je posvetil že več kot dvajset let. D.-jeva življenjska obsesija s Petrarko mu da nov zagon v Avignonu, saj je tam pesnik domnevno prvič videl legendarno Lauro v cerkvi St. Claire leta 1327. Postala je objekt Kanconjere, ene svetovno najbolj znanih ljubezenskih pesmi v ljudskem jeziku, torej v italijanščini. Ko se D. sooči s svojo Lauro, mlado študentko iz Quebeca z imenom Annie, v katero se bolestno zaljubi, njegova obsesija vodi v popolno identifikacijo s pesnikom. Svojemu razpršenemu življenju skuša dati celovito obliko in spaja svojo lastno življenjsko zgodbo s Petrarkino v mozaik govorjenih fragmentov.
Prevajalka Tamara Soban
Dramaturginja Vilma Štritof
Fonetičarka Cvetka Šeruga Prek
Režiser Igor Likar
Tonski mojster Jure Culiberg
Glasbeni opremljevalec Marko Stopar
On Boris Ostan
Hotelirka Snežna Prijatelj
Clotilde Jette Vejrup Ostan
Mentor, Kardinal, Vodič, Analitik, Sodnik Janez Albreht
Annie Vesna Maher
Kustos Stane Potisk
Glas v italijanščini Jasna Rodošek
Traja 58′ 38″
Produkcija Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1996
Morje je Slovence zaznamovalo dolga stoletja. Dajalo jim je hrano, delo in lepoto bivanja. V zgodovini je skrajni sever Jadrana sodil pod različne državne uprave in tudi meje slovenskega morja so se v skladu s tem spreminjale. Danes si Tržaškega zaliva ne moremo zamisliti brez sodelovanja treh držav ob njem.
Plemiška rodbina Auerspergov, grofov Turjaških, je ena najstarejših na naših tleh. Bili so tudi ena najbolj razširjenih s številnimi družinami po gradovih na tedanjem Kranjskem. Zaradi zaslug za dunajski dvor je bila veja Auerspergov povišana celo v kneze in vojvode.
Nedavno smo pregledali potek izseljevanja slovenskih rojakov po svetu v minulih dveh stoletjih, pa tudi družbene in politične vzroke za odhod v tujino. Danes bomo govorili o tem, da je poleg institucionalnih rešitev, pomembna tudi civilna skrb za rojake in povezovanje vseh, ne glede kjerkoli ti so, v domovini ali tujini.
Začetki pokristjanjevanja Slovencev segajo v obdobje kmalu po prihodu naših prednikov v podalpski prostor naše sedanje domovine. S propadom Zahodnega rimskega cesarstva in s prevlado Frankov v osrednji Evropi pa sta se začela močna valova pokristjanjevanja iz Salzburga in Ogleja. Stoletje pozneje sta prevzela pobudo brata Ciril in Metod, ki sta slovanskim ljudstvom, tudi našemu, prinesla blagovest v domačem, vsem razumljivem jeziku.
Pasijon, ki ga na škofjeloških ulicah s prekinitvami uprizarjajo tri stoletja, je zadnja leta prekinila pandemija covida-19. Žal je dogodek tudi letos odpadel. Škofjeloški pasijon je napisal pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon - Processio locopolitana - vpisan na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine sveta (ponovitev oddaje).
S krepitvijo industrijskih družb v 19. stoletju in prostem gibanju ljudi, zlasti delovne sile, se je začelo izseljenstvo kot splošen pojav v Evropi. Prve generacije slovenskih izseljencev so šle s trebuhom za kruhom ''čez lužo'', kot so tedaj rekli, še ko so bili naši predniki državljani Avstro-Ogrske, a migracijska gibanja se po prvi svetovni vojni niso umirila, niti po drugi. In tudi danes so.
Začetki šolstva segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo Slovenci dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije.
V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precejšnje število plemičev. Toda o njih povprečen Slovenec ne ve veliko, saj po vojni v obdobju socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič ali pa zelo skromno in predvsem netočno učili. Toda ali smo Slovenci sploh imeli svoje plemstvo ali le plemstvo na naših tleh?
V Sloveniji je veliko jezer in jezerc. Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko, a poleg njiju jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih. To je pomembna posebnost naše domovine in barij, ki so bila nekoč jezera. No, veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja.
Ponavljamo oddajo o dogajanju v zaledju fronte med prvo svetovno vojno. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki ga je iz razmeroma bogatega življenja v Avstro-Ogrski na prelomu stoletij vojna pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ga ločila od matičnega naroda.
Romanja so med Slovenci zelo priljubljena; že stoletja. Res nimamo velikih mednarodnih romarskih središč, kot so Lurd, Fatima ali Kompostelj, a smo med vsemi zahodnimi narodi verjetno najbolj goreči privrženci romanj ali božjepotnih potovanj. Zato so osrednja slovenska romarska svetišča: Brezje, Sveta Gora nad Gorico, Ptujska gora in druga, vselej dobro obiskana. Ali lahko govorimo o pravi romarski kulturi?
Krajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju.
Danes ponavljamo oddajo o kolonstvu v Goriških brdih kot posebni obliki pravnih lastniško-najemnih odnosov, ki se pojavlja že od razvitega srednjega veka naprej. To je v nasprotju s tlačanstvom veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je skozi stoletja nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi.
Od srednjega veka naprej govorimo o nošah na Slovenskem. O narodni noši pa šele v drugi polovici 19. stoletja, po pomladi narodov. V socializmu narodne noše niso spodbujali, nov razvoj priljubljenosti pa je opaziti po osamosvojitvi.
Pred 300 leti, ko slovensko čebelarstvo z Antonom Janšo dobi primat v tedanji habsburški monarhiji, se začnejo na Gorenjskem in Koroškem pojavljati poslikane panjske končnice na panjih, imenovanih kranjiči. Največji razmah doseže to svojevrstno ljudsko slikarstvo, če lahko tako rečemo, v 19. stoletju, na prelomu v 20. stoletje pa počasi zamre. Danes je ohranjenih še kakih 3.000 izvorno poslikanih panjskih končnic. A končnice poslikujemo tudi danes.
Kuge spremljajo človeka že tisočletja. A natančneje zanje vemo od antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Od tedaj s primerjavo klimatskih razmer in ravnanja človeka lahko razberemo določene modele nastanka kuge. V zadnjih 2000 letih je bilo na evropskih tleh kar 150 kužnih let (ponovitev oddaje).
Čas prinaša spremembe in mnogokrat pošlje v zgodovinski spomin tudi kaj lepega, kakor na primer šempetrsko vijolico. Ta je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstro-Ogrske je bila vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prodajali v Benetke, Trst in na Reko pred prvo svetovno vojno, ko je bila zgrajena Bohinjska proga pa tudi na cesarski Dunaj. A posel je z razpadom cesarstva in z novimi mejami začel propadati, dokončno je ugasnil po drugi svetovni vojni in novih mejah (ponovitev oddaje).
Slovenija ima zelo veliko orgel glede na velikost in število prebivalcev. Kar približno 1.100 jih je, to nas uvršča v sam svetovni vrh. Ker smo ozemlje na prepihu, je pri nas pri orglah kot cerkvenem in tudi posvetnem glasbilu čutiti vplive Sredozemlja in germanskega sveta. A k vsemu smo dodali tudi veliko svojega. Prisluhnite ponovitvi oddaje o orglah na Slovenskem!
Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejeni prostor okoli Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto. (Gre za ponovitev oddaje.)
Karel Destovnik - Kajuh je v zavesti Slovencev partizanski pesnik. Toda to je le del resnice, saj je kot mlad pesnik pisal predvsem lirične, čustvene pesmi in poleg njih tudi take s socialno vsebino, a le nekaj pesmi je napisal kot partizan, vodja kulturniške skupine 14. divizije, med njimi tudi njeno himno. Njegove vsebinsko bogate pesmi so radi uglasbili številni slovenski skladatelji, tudi iz povojne generacije. Kajuha v glasbi nam v oddaji razkriva muzikolog dr. Fran Križnar, pisec monografije o njem.
Neveljaven email naslov