Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratnem planinskem KiKs-u nas Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, seznanja z načini orientacije v gorah. Po njegovih izkušnjah se na samih planinskih poteh pohodniki ne izgubijo pogosto, morda takrat, ko jim pot na skalnatih pobočjih preseka megla. Eden izmed razlogov, da zaidejo, je tudi uporaba aplikacije Google Maps, ki ni namenjena orientaciji v gorskem svetu in ne pokaže ustrezne poti. Zato sta, poleg spremljanja oznak na poti, obvezna oprema planinska karta in kompas. O osnovnih pripomočkih za orientacijo v gorah sta poizvedovali Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Čeprav ljudje tarnajo, da niso rojeni za orientacijo in se hitro izgubijo, se orientacije v prostoru lahko nauči prav vsak.
Za začetek lahko posežemo po učbeniku Planinska šola in z njim ponovimo osnove orientacije, vadimo pa lahko tudi v domačem okolju, in sicer tako, da se odpravimo na bližnjo vzpetino, opazujemo teren okoli sebe in ga primerjamo z zemljevidom.
V hribih se ne gre zanašati samo na mobilne aplikacije, od katerih nam večina sicer takoj pokaže stojno točko, ampak ne predvidijo celotne pokrajine in so velik porabnik baterije. Kot dopolnilo Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, priporoča uporabo aplikacije Locus Map ali Avenza Maps, ki vsebujeta zemljevide PZS. Pripomoček številka ena pa ostaja planinska karta in tudi kompas. Ta nam pomaga določiti sever in z njegovo pomočjo karto dosti lažje orientiramo. K sreči pa so urejene planinske poti označene, najpogosteje z rdečimi smernimi tablami in s Knafelčevo markacijo, ki sestoji iz bele pike in rdečega kolobarja.
»Markacije se rišejo na drevesa in skale, usmerjajo pa nas tudi smerne table. Najdemo tudi druge oznake: če je zraven markacije številka 1, smo na Slovenski planinski poti (Transverzala), z modro je označena Slovenska turnokolesarska pot, oznake turističnih poti so po navadi rumene barve.«
Kaj pa naredimo, če se kljub vsemu izgubimo?
»Pomembno je, da ostanemo mirni. Pogledamo, kje smo, in se vrnemo do zadnje opažene markacije. Če nas v poletnih dneh preseneti megla, lahko nekaj časa počakamo: se primerno zaščitimo in, ne nazadnje, tudi preživimo noč na prostem. Na ta način občutimo stik z naravo. Če res ne gre drugače, pokličemo na številko 112 in počakamo na gorske reševalce.«
V tokratnem planinskem KiKs-u nas Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, seznanja z načini orientacije v gorah. Po njegovih izkušnjah se na samih planinskih poteh pohodniki ne izgubijo pogosto, morda takrat, ko jim pot na skalnatih pobočjih preseka megla. Eden izmed razlogov, da zaidejo, je tudi uporaba aplikacije Google Maps, ki ni namenjena orientaciji v gorskem svetu in ne pokaže ustrezne poti. Zato sta, poleg spremljanja oznak na poti, obvezna oprema planinska karta in kompas. O osnovnih pripomočkih za orientacijo v gorah sta poizvedovali Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Čeprav ljudje tarnajo, da niso rojeni za orientacijo in se hitro izgubijo, se orientacije v prostoru lahko nauči prav vsak.
Za začetek lahko posežemo po učbeniku Planinska šola in z njim ponovimo osnove orientacije, vadimo pa lahko tudi v domačem okolju, in sicer tako, da se odpravimo na bližnjo vzpetino, opazujemo teren okoli sebe in ga primerjamo z zemljevidom.
V hribih se ne gre zanašati samo na mobilne aplikacije, od katerih nam večina sicer takoj pokaže stojno točko, ampak ne predvidijo celotne pokrajine in so velik porabnik baterije. Kot dopolnilo Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, priporoča uporabo aplikacije Locus Map ali Avenza Maps, ki vsebujeta zemljevide PZS. Pripomoček številka ena pa ostaja planinska karta in tudi kompas. Ta nam pomaga določiti sever in z njegovo pomočjo karto dosti lažje orientiramo. K sreči pa so urejene planinske poti označene, najpogosteje z rdečimi smernimi tablami in s Knafelčevo markacijo, ki sestoji iz bele pike in rdečega kolobarja.
»Markacije se rišejo na drevesa in skale, usmerjajo pa nas tudi smerne table. Najdemo tudi druge oznake: če je zraven markacije številka 1, smo na Slovenski planinski poti (Transverzala), z modro je označena Slovenska turnokolesarska pot, oznake turističnih poti so po navadi rumene barve.«
Kaj pa naredimo, če se kljub vsemu izgubimo?
»Pomembno je, da ostanemo mirni. Pogledamo, kje smo, in se vrnemo do zadnje opažene markacije. Če nas v poletnih dneh preseneti megla, lahko nekaj časa počakamo: se primerno zaščitimo in, ne nazadnje, tudi preživimo noč na prostem. Na ta način občutimo stik z naravo. Če res ne gre drugače, pokličemo na številko 112 in počakamo na gorske reševalce.«
»Ali Miheličeva dela dopoldne?« Je takšna uporaba priimka brez imena zdravnice in hkrati podaljševanje z obrazilom –eva – torej “Miheličeva” - slovnični »kiks«? Kako je torej z uporabo priimka brez imena in podaljševanja z obrazili zaradi jasnosti, da gre za žensko, ter kakšna so načelna pravila uporabe oziroma sklanjanja priimkov predvsem ob ženskih, pa tudi moških imenih?
Za jezikoslovce so moška osebna imena zelo pestra in zanimiva kategorija, saj se naše pogovorno sklanjanje imen razlikuje od pregibanja v knjižnem pisanem jeziku. Najbolj izrazit primer so imena, ki se končajo na -o in -a.
Na pustno soboto smo se tudi v KiKs-u ukvarjali s pustnimi krofi, ocvrtimi flancati in jagodno marmelado. Z jezikovnega vidika, seveda. Na kulinaričnih primerih smo prikazali, kako in kdaj uporabljamo kakovostne, vrstne in svojilne pridevnike ter kakšne so razlike med njimi.
Če rečemo »Mlinarjevi« ali »Cene češnje že še jé« ali pa recimo »Ta suhi škafec pušča«, vam je to kaj znano? Približno veste, da ste te besede slišali enkrat v osnovni šoli pri pouku slovnice, ampak ne veste, kako bi jih uporabili? Pri slovničnih težavah lahko pridejo zelo prav, da potem ni dileme, ali recimo reči z otróki ali z otróci. In ker v letošnji zimi nimate kaj početi z sankami, potem s sankami v kot poslušajte rubriko KiKs na Prvem!
Na slovenski kulturni praznik tudi v “kratki informativni koristni slovenščini” ne moremo brez dr. Franceta Prešerna. Dr. Alenka Jelovšek iz Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je skupaj z nami pokukala med verze našega največjega slovenskega pesnika in našla “kiks”, ki ga, kot kaže korpus, precej pogosto delamo še danes.
Prevzeta lastna zemljepisna imena podomačujemo v izgovoru, oblikoslovju in skladenjski rabi. Pišemo pa jih citatno, če je to le možno. Miha Zor, napovedovalec in mentor za govor na Radiu Slovenija razlaga, da pri prevzemanju iz tujega jezika besedo izgovorimo z glasovi, ki so slovenščini najbližje.
V tokratnem KiKs-u obnavljamo slovnična pravila, ki se nanašajo na sklanjanje samostalnikov. Sklanjatve ne predstavljajo težav le tistim, ki se z jezikom ne ukvarjamo podrobno, tudi jezikoslovci občasno namrščijo obrvi in preverijo dvakrat, kaj drži in kaj ne. Kot je mnenja Katarina Minatti, lektorica na Radiu Slovenija, je znanje materinščine v odrasli dobi odvisno od posluha in od tega, v kakšnem okolju smo odraščali kot otroci.
Beseda "več" je zanimiva iz več razlogov. Ali več razlogov? To je eno izmed vprašanj, ki smo jih zastavili prof. dr. Marku Stabeju v sobotnih jutranjih minutah za slovenščino. Še enkrat več izziv za naš jezik. Ali dvakrat več? Pripravlja: Mojca Delač.
Verjetno ste se že kdaj znašli v dilemi, ali bi nekoga tikali ali vikali. Takrat je najbolje, da osebo najprej vikate in potem glede na odziv ravnate naprej. Ena od splošno rabljenih hitrih rešitev, ki je pogosta v zadregi in je slovnično nepravilna, pa je tako imenovano polvikanje oz. polovično vikanje.
Neveljaven email naslov