Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Valu 202 že leta opozarjamo na neznosni položaj delavcev migrantov v Sloveniji. Ker jih čevlji neprijaznega sistema, ki dovoljuje takšne zlorabe, še zmeraj močno žulijo, smo izpostavili dve izmed grenkih zgodb, s kakršnimi se vsak dan srečujejo zagovorniki migrantskih delavcev. Nanje se obrača vedno več ljudi, ki jih, potem ko so jih nečloveško izkoristili, pri reševanju življenjske situacije čakajo pot od urada do urada, kupi zapletene papirologije in sistemskih nesmislov, doma pa predvsem lačne družine. Tema na koncu migrantskega gradbenega predora je, zaradi pomoči prostovoljcev in nekaterih, sicer prepoznih, a zelo pomembnih sprememb, kot je septembra uveljavljeni socialni sporazum z Bosno in Hercegovino, le nekoliko manj trda, kot je bila še pred nekaj meseci. A njihov položaj je še zmeraj zelo pereč.
Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil je projekt, ki ga ob ministrstvu za delo pretežno financira Evropski socialni sklad in ga že leto dni izvajata Slovenska filantrofija in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Vanj je trenutno vključeno 27 aktivnih zagovornikov pravic migrantov, na katere se obračajo ljudje v zelo hudi stiski.
Zlatanova zgodba
Zlatan je na delu v Sloveniji doživel možgansko kap. Medtem, ko se je zdravil, je SCT propadel in mu je ostal dolžan več tisoč evrov. Ker je imel dovoljenje le za začasno prebivanje, ni mogel uveljavljati pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Hkrati pa je prav urejeno zdravstveno zavarovanje tudi pogoj za dovoljenje za bivanje. Fizično in psihično popolnoma izčrpan se je tako znašel v začaranem krogu birokratskih postopkov.
Zlatana je kap zadela po 18-ih zaporednih dneh dela brez enega samega prostega dne. Na razbeljenem julijskem asfaltu je vsak dan preživel po 12 ur. Delodajalec mu je zagotavljal le eno mrzlo plastenko vode na dan, pa še ta je v vročini kmalu postala topla. Tistega julijskega dne ni mogel več niti jesti. O svojem slabem počutju je obvestil nadrejene, a so mu odgovorili, da je pri takem tempu dela v vročini glavobol nekaj čisto normalnega.
Zlatan je po propadu SCT-ja ostal brez odpravnine, zdravstvenega zavarovanja in kakršnih koli prihodkov. Od teh pa je bila odvisna tudi njegova družina – brezposelna in prav tako bolna žena ter trije majhni otroci. Brez vseh prihodkov so preživeli celih osem mesecev.
Zagovorniki so z Zlatanom prišli v stik na terenu v samskem domu. Najprej so ga odpeljali v ambulanto pro-bono, kjer je dobil zdravila, ki jih nujno potrebuje, zagovorniki pa so mu morali zagotoviti tudi hrano. Uradni postopki so zahtevali tudi veliko hoje od urada do urada, česar pa sam v svojem stanju ni zmogel.
Septembra je končno začel veljati sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Zlatanu je pomenil rešilno bilko, saj je po končno dobil urejeno zdravstveno zavarovanje, upravičen pa je postal tudi do denarnega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Od takrat sebe in družino preživlja z nekaj več kot 400 evri na mesec. Zlatan se je vdal v usodo in se ni odločil za tožbo. Kljub bolečim izkušnjam je skromno hvaležen, da je sploh preživel ter da ni padel v komo že na tovornjaku, ker bi potem lahko poškodoval še koga drugega. Upanje zdaj vlaga v svoje otroke.
V usodo so se vdali številni ogoljufani delavci, saj ne vidijo izhoda iz krivičnega položaja. Zagovorniki jih skušajo spodbuditi, naj se kljub temu zavzamejo za svoje pravice in jih opolnomočiti. Njihova pomoč je prostovoljna in ni odvisna od tega, ali so člani kakšne organizacije.
Jusufova zgodba
Tudi Jusuf se ni znal postaviti zase – ne v odnosu do majhnega zasebnika, ki ga je izkoriščal, ne v uradnih postopkih. V Slovenijo prišel delat pred štirimi leti, plača pa je bila slaba, ali pa je sploh ni bilo. Njegovo trpljenje pa se je še posebej zaostrilo poleti 2010, ko si je poškodoval hrbtenico. Zdravnik ga je poslal na bolniško, vendar ga je delodajalec silil delati še naprej – od takrat brez vsakršne plače, nadomestila za bolniški stalež in zavarovanja.
”Kljub temu me je silil delati med bolniško. Grozil mi je z odpovedjo. Vedel je, da bolan ne bom mogel dobiti nove zaposlitve, domov pa se tudi nisem mogel vrniti brez denarja.” Koordinator projekta zagovornikov Marko Tanasić opozarja, da je prijavljanje in odjavljanje delavcev v sistem zdravstvenega zavarovanja redna praksa nekaterih delodajalcev. Jusuf je izvedel, da ni zavarovan pred tremi meseci, ko je bil naročen na pregled pri zdravniku.
Tako sem bolan ostal še brez zdravstvenega zavarovanja, nikamor se nisem mogel obrniti. Brez denarja se nisem mogel vrniti niti v Bosno. Imam 12 let staro hčerko in pet let starega sina. Žena je nezaposlena. Odvisni so od mene in to je razlog, da sem ostal pri njem. Nisem imel izbire.
Preden je prišel v stik z zagovorniki migrantov ga je zasebnik, kljub hudim bolečinam, tako silil delati kar 14 mesecev, v vsem tem času pa mu je skupaj izplačal vsega 1.400 evrov. Jusuf si je neznosne bolečine skušal lajšati na vse mogoče načine. Ko je videl oglas na televiziji, si je naročil celo pas proti bolečinam v hrbtenici. Oglas je obljubljal nemogoče, a s pasom si je le še bolj zapletel življenje. Ves čas sem ga nosil, a ni imel učinka. Stal je 140 evrov. Nisem ga mogel plačati. Pošiljali so mi opomine, a nisem imel denarja.
Na odgovor trgovca s temi pasovi še čakajo, pravi zagovornica migrantov Ana Oštir, sicer študentka prava, ki se že vrsto let prostovoljno ukvarja tudi z begunci. Pravi, da pomoč izigranim migrantom zahteva veliko truda in osebne angažiranosti. Sistem migrantom ni naklonjen. Delavci se ne zavedajo svojih pravic, zato jih je treba najprej prepričati, naj jih zaščitijo. Svetovalka zagovornikov migrantov Sonja Šarac pravi, da je kljub vsem neprijaznim okoliščinam, mogoče pomagati sočloveku v stiski.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Na Valu 202 že leta opozarjamo na neznosni položaj delavcev migrantov v Sloveniji. Ker jih čevlji neprijaznega sistema, ki dovoljuje takšne zlorabe, še zmeraj močno žulijo, smo izpostavili dve izmed grenkih zgodb, s kakršnimi se vsak dan srečujejo zagovorniki migrantskih delavcev. Nanje se obrača vedno več ljudi, ki jih, potem ko so jih nečloveško izkoristili, pri reševanju življenjske situacije čakajo pot od urada do urada, kupi zapletene papirologije in sistemskih nesmislov, doma pa predvsem lačne družine. Tema na koncu migrantskega gradbenega predora je, zaradi pomoči prostovoljcev in nekaterih, sicer prepoznih, a zelo pomembnih sprememb, kot je septembra uveljavljeni socialni sporazum z Bosno in Hercegovino, le nekoliko manj trda, kot je bila še pred nekaj meseci. A njihov položaj je še zmeraj zelo pereč.
Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil je projekt, ki ga ob ministrstvu za delo pretežno financira Evropski socialni sklad in ga že leto dni izvajata Slovenska filantrofija in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Vanj je trenutno vključeno 27 aktivnih zagovornikov pravic migrantov, na katere se obračajo ljudje v zelo hudi stiski.
Zlatanova zgodba
Zlatan je na delu v Sloveniji doživel možgansko kap. Medtem, ko se je zdravil, je SCT propadel in mu je ostal dolžan več tisoč evrov. Ker je imel dovoljenje le za začasno prebivanje, ni mogel uveljavljati pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Hkrati pa je prav urejeno zdravstveno zavarovanje tudi pogoj za dovoljenje za bivanje. Fizično in psihično popolnoma izčrpan se je tako znašel v začaranem krogu birokratskih postopkov.
Zlatana je kap zadela po 18-ih zaporednih dneh dela brez enega samega prostega dne. Na razbeljenem julijskem asfaltu je vsak dan preživel po 12 ur. Delodajalec mu je zagotavljal le eno mrzlo plastenko vode na dan, pa še ta je v vročini kmalu postala topla. Tistega julijskega dne ni mogel več niti jesti. O svojem slabem počutju je obvestil nadrejene, a so mu odgovorili, da je pri takem tempu dela v vročini glavobol nekaj čisto normalnega.
Zlatan je po propadu SCT-ja ostal brez odpravnine, zdravstvenega zavarovanja in kakršnih koli prihodkov. Od teh pa je bila odvisna tudi njegova družina – brezposelna in prav tako bolna žena ter trije majhni otroci. Brez vseh prihodkov so preživeli celih osem mesecev.
Zagovorniki so z Zlatanom prišli v stik na terenu v samskem domu. Najprej so ga odpeljali v ambulanto pro-bono, kjer je dobil zdravila, ki jih nujno potrebuje, zagovorniki pa so mu morali zagotoviti tudi hrano. Uradni postopki so zahtevali tudi veliko hoje od urada do urada, česar pa sam v svojem stanju ni zmogel.
Septembra je končno začel veljati sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Zlatanu je pomenil rešilno bilko, saj je po končno dobil urejeno zdravstveno zavarovanje, upravičen pa je postal tudi do denarnega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Od takrat sebe in družino preživlja z nekaj več kot 400 evri na mesec. Zlatan se je vdal v usodo in se ni odločil za tožbo. Kljub bolečim izkušnjam je skromno hvaležen, da je sploh preživel ter da ni padel v komo že na tovornjaku, ker bi potem lahko poškodoval še koga drugega. Upanje zdaj vlaga v svoje otroke.
V usodo so se vdali številni ogoljufani delavci, saj ne vidijo izhoda iz krivičnega položaja. Zagovorniki jih skušajo spodbuditi, naj se kljub temu zavzamejo za svoje pravice in jih opolnomočiti. Njihova pomoč je prostovoljna in ni odvisna od tega, ali so člani kakšne organizacije.
Jusufova zgodba
Tudi Jusuf se ni znal postaviti zase – ne v odnosu do majhnega zasebnika, ki ga je izkoriščal, ne v uradnih postopkih. V Slovenijo prišel delat pred štirimi leti, plača pa je bila slaba, ali pa je sploh ni bilo. Njegovo trpljenje pa se je še posebej zaostrilo poleti 2010, ko si je poškodoval hrbtenico. Zdravnik ga je poslal na bolniško, vendar ga je delodajalec silil delati še naprej – od takrat brez vsakršne plače, nadomestila za bolniški stalež in zavarovanja.
”Kljub temu me je silil delati med bolniško. Grozil mi je z odpovedjo. Vedel je, da bolan ne bom mogel dobiti nove zaposlitve, domov pa se tudi nisem mogel vrniti brez denarja.” Koordinator projekta zagovornikov Marko Tanasić opozarja, da je prijavljanje in odjavljanje delavcev v sistem zdravstvenega zavarovanja redna praksa nekaterih delodajalcev. Jusuf je izvedel, da ni zavarovan pred tremi meseci, ko je bil naročen na pregled pri zdravniku.
Tako sem bolan ostal še brez zdravstvenega zavarovanja, nikamor se nisem mogel obrniti. Brez denarja se nisem mogel vrniti niti v Bosno. Imam 12 let staro hčerko in pet let starega sina. Žena je nezaposlena. Odvisni so od mene in to je razlog, da sem ostal pri njem. Nisem imel izbire.
Preden je prišel v stik z zagovorniki migrantov ga je zasebnik, kljub hudim bolečinam, tako silil delati kar 14 mesecev, v vsem tem času pa mu je skupaj izplačal vsega 1.400 evrov. Jusuf si je neznosne bolečine skušal lajšati na vse mogoče načine. Ko je videl oglas na televiziji, si je naročil celo pas proti bolečinam v hrbtenici. Oglas je obljubljal nemogoče, a s pasom si je le še bolj zapletel življenje. Ves čas sem ga nosil, a ni imel učinka. Stal je 140 evrov. Nisem ga mogel plačati. Pošiljali so mi opomine, a nisem imel denarja.
Na odgovor trgovca s temi pasovi še čakajo, pravi zagovornica migrantov Ana Oštir, sicer študentka prava, ki se že vrsto let prostovoljno ukvarja tudi z begunci. Pravi, da pomoč izigranim migrantom zahteva veliko truda in osebne angažiranosti. Sistem migrantom ni naklonjen. Delavci se ne zavedajo svojih pravic, zato jih je treba najprej prepričati, naj jih zaščitijo. Svetovalka zagovornikov migrantov Sonja Šarac pravi, da je kljub vsem neprijaznim okoliščinam, mogoče pomagati sočloveku v stiski.
Vse več je otrok s specifičnimi učnimi težavami, zaradi prepozne pomoči pa je vse več tudi tistih, ki imajo kompleksnejše motnje. Tudi v šolskem sistemu ne izvajajo prilagoditev in ne zagotavljajo dodatne pomoči otrokom s priporočili, zato starše pravzaprav spodbujajo, naj sprožijo postopek pridobivanja odločb za usmerjanje.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Res pa je, da je bila ta še leta 2009 pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami: manj kot odstotek in tudi danes smo (še) na šestem mestu po najnižji razliki. Še vedno, bi lahko znova poudarili. O čem sploh govorimo, ko govorimo o razliki v plači med spoloma in s katerimi ukrepi se jo lahko uspešno zmanjšuje? O tem v pogovoru z raziskovalko Evropskega inštituta za enakost med spoloma Jolanto Reingarde v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Kako je spletna platforma za najem počitniških namestitev Airbnb posegla v slovenski nepremičninski trg in kako vpliva na življenje domačinov?
Tovorni promet na mejnem prehodu Obrežje se je letos v primerjavi z lanskim letom povečal za več kot štiri odstotke. Ob vse daljših kolonah tovornjaki s svežim sadjem in zelenjavo ob petkih pogosto ne uspejo preiti meje do 13. ure, ko svoje delo konča fitosanitarna inšpekcija. Polni tovornjaki zato za ves konec tedna obtičijo na Obrežju. Kljub temu da morajo ob tem ves čas imeti prižgan hladilnik, sta sadje in zelenjava v ponedeljek že v veliko slabšem stanju, kot sta bila v petek.
Požari v zbirnih centrih za odpadke kažejo tudi na pomanjkljivo regulacijo požarne varnosti pri skladiščenju in predelavi odpadkov. Požarna varnost je v veliki meri prepuščena lastnikom. Zakaj bi morali več vlagati v preventivo, namesto da gasimo požare, ko je že prepozno?
Na primerjalnem testu nerafiniranega bučnega olja Zveze potrošnikov Slovenije se je večina vzorcev izkazala za dobro, en izdelek pa je vseboval preveliko vsebnost pesticidov. Kot pojasnjuje namestnik generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) dr. Jernej Drofenik, so proizvod že umaknili iz prometa. V njem so bili tudi ostanki nevarnega pesticida aldrina, ki ima podobne lastnosti kot DDT in je prepovedan že več desetletij. Pri bučnem olju mora biti navedeno samo poreklo države proizvodnje, poreklo semena pa ne. Polovica vzorcev, ki jih vzorči UVHVVR, vsebuje ostanke pesticidov. Od 1 do 2 odstotka vzorcev presega dovoljeno vrednost.
Kakšno zdravstveno oskrbo tuji turisti sploh lahko dobijo pri nas? Kaj jim zagotavlja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in kaj, če je nimajo? Kam napotiti obolelega turista, ki ne sodi na urgenco? Na vprašanja je odgovarjala Eva Godina s Področja za urejanje zavarovanj in mednarodno zdravstveno zavarovanje ZZZS.
Nadzor kopalnih voda traja med kopalno sezono in sicer od 15. junija do 31. avgusta na celinskih vodah, na morju pa se začne že 1. junija in konča 15. septembra. Tveganje za okužbe se zaradi prisotnosti mikroorganizmov fekalnega izvora bistveno poveča na divjih kopališčih, kjer kakovosti vode ne spremlja nihče.
Zadnja leta so staranje prebivalstva, odnos do starosti, domovi za starejše pogoste teme pogovorov in razlogi za nezadovoljstvo. Zakaj smo se odločili, da izpostavimo združenje za dostojno starost Srebrna nit? Ker so v njem ljudje, ki želijo spremeniti odnos družbe in oblastnikov do starejših. Zbirajo informacije, svetujejo, spremljajo delo pristojnih ustanov, razkrivajo nepravilnosti. Napisali so že štiri pisma, v katerih javnost in pristojne, od predsednika vlade navzdol, opozarjajo na slabe razmere v domovih za starejše. Na zadnje pismo so jim zaenkrat po elektronski pošti poslali odgovore le avtomatski odzivniki.
Potrošniške organizacije, združene v Evropsko potrošniško organizacijo BEUC, med njimi je tudi Zveza potrošnikov Slovenije, so v pet točk strnile zahteve, ki jih naslavljajo tudi na vse, ki kandidirajo na evropskih volitvah.
Andrej Pleterski je prepričan, da bi uzakonitev evtanazije ljudem dala občutek, da se jim ni treba bati, da bi v končnem obdobju svojega življenja padli v majhno skupino ljudi, ki umirajo zelo mučeniško. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek Travnik opozarja, da naša družba še ni dovolj zrela za uzakonitev evtanazije. Obiskali bomo tudi Alenko Čurin Janžekovič, ki se je odločila za evtanazijo v Švici.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali povzetek prvomajskih reportaž iz hrvaškega podjetja ITAS PRVOMAJSKA in slovenskega M TOM. Obe sta v lasti delavcev. V Sloveniji smo imeli že kar nekaj poskusov delavskih prevzemov, uspešen pa je bil samo eden. Jadranka Vesel, soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, bo med drugim pojasnila, zakaj teh prevzemov pri nas ni več, čeprav so v nekaterih evropskih državah nekaj običajnega.
Odkar je ljubezen, so tudi ljubezenske prevare. In odkar je splet, obstajajo spletne. Ljubezenske prevare na spletu pa so pravzaprav tudi dober posel na podlagi socialnega inženiringa. Po navadi se začnejo s prošnjo za prijateljstvo na Facebooku ali Instagramu, povezovanje pa lahko traja tudi po več mesecev, preden se pojavi potreba po denarju. Ravno zaradi čustvene vpletenosti so nakazani zneski potem lahko vrtoglavi.
Štirinajst dni po valu napovedanih odpovedi družinskih zdravnikov delo v zdravstvenih domovih za zdaj poteka nemoteno. V Kranju, kjer se je za odpoved odločilo največ, 23 zdravnikov, pa prve težave pričakujejo že prihodnji mesec, ko bodo zdravniki izkoristili letni dopust. Uresničitev nameravanih odpovedi bi obremenila tudi urgence, saj razen v Ljubljani v stalno pripravljenih ekipah sodelujejo tudi družinski zdravniki. Tudi predlog o uvozu tujih družinskih zdravnikov je za mnoge nerealen.
Kamniški gorski reševalci , ki so med bolj obremenjenimi, so ostali brez prostorov. Klobčič rešitve so začeli odvijati sami. Pogodba za nove prostore z lastnikom nepremičnin na območju nekdanje smodnišnice v Kamniku je podpisana, čaka jih obnova. Trenutno so v bivalnikih, ki jih je priskrbela država. Kamniški gorski reševalci in prostovoljci imajo voljo, denarja pa ne dovolj. Zato so se odločili tudi za organizacijo dobrodelnega koncerta in SMS donacije. Država, ki bo letos za delo 430 gorskih reševalcev namenila okoli 540 tisoč evrov, za samo ureditev prostorov sedemnajstih gorsko reševalnih postaj in društev nima zakonske osnove, zato bodo nujne spremembe. Kamniški primer pa ni osamljen, saj se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugod. Ustrezni prostori in dobra opremljenost pa so v času, ko imajo visoko usposobljeni prostovoljni gorski reševalci več kot 500 različnih posredovanj na leto, nepogrešljivi za nadaljnje delo v sistemu zaščite in reševanja.
V Sloveniji se vse bolj zavedamo pomena doma pridelane hrane in nujnosti večje samooskrbe. Toda intenzivno kmetijstvo ni najbolj okolju prijazno. Ne samo zaradi uporabe pesticidov in herbicidov, ampak tudi gnojil. Gnojenje zagotavlja rastlinam prehrano za rast in razvoj, vpliva pa tudi na vodo, ki jo pijemo, in biodiverziteto.
Nov varuh človekovih pravic Peter Svetina mesec dni po tem, ko je nasledil Vlasto Nussdorfer, ugotavlja, do bo treba še veliko pozornosti vložiti na področje enakopravnosti žensk, kot zelo pomembna pa jemlje tudi okoljska vprašanja. Trenutno se mu zdi najbolj pereče vprašanje stiske ljudi, ki ne morejo v domove za upokojence. Hkrati bi ljudje morali imeti možnost in pravico bivati v svojem lokalnem okolju. Napoveduje, da ne bo prijeten varuh do politikov.
Glavnina podnebno-energetskih politik in ukrepov se osredotoča na učinkovito rabo energije v stavbah in pridobivanje energije iz obnovljivih virov ter deloma na promet, kmetijstvo in odpadke. Toda energetskih in podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči brez zmanjšanja rabe energije tudi v industriji. V studiu sta bila Andrej Gnezda iz fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Gregor Rome iz sektorja za kreditiranje Eko sklada.
Namesto zgodbe o uspehu kluba iz majhnega okolja in zgodbe o mladinski šoli, ki je čislana širom Slovenije, je krški nogomet pretresel boj za prevzem prvoligaša, izplen pa je slabši za vse vpletene.
Neveljaven email naslov