Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Valu 202 že leta opozarjamo na neznosni položaj delavcev migrantov v Sloveniji. Ker jih čevlji neprijaznega sistema, ki dovoljuje takšne zlorabe, še zmeraj močno žulijo, smo izpostavili dve izmed grenkih zgodb, s kakršnimi se vsak dan srečujejo zagovorniki migrantskih delavcev. Nanje se obrača vedno več ljudi, ki jih, potem ko so jih nečloveško izkoristili, pri reševanju življenjske situacije čakajo pot od urada do urada, kupi zapletene papirologije in sistemskih nesmislov, doma pa predvsem lačne družine. Tema na koncu migrantskega gradbenega predora je, zaradi pomoči prostovoljcev in nekaterih, sicer prepoznih, a zelo pomembnih sprememb, kot je septembra uveljavljeni socialni sporazum z Bosno in Hercegovino, le nekoliko manj trda, kot je bila še pred nekaj meseci. A njihov položaj je še zmeraj zelo pereč.
Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil je projekt, ki ga ob ministrstvu za delo pretežno financira Evropski socialni sklad in ga že leto dni izvajata Slovenska filantrofija in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Vanj je trenutno vključeno 27 aktivnih zagovornikov pravic migrantov, na katere se obračajo ljudje v zelo hudi stiski.
Zlatanova zgodba
Zlatan je na delu v Sloveniji doživel možgansko kap. Medtem, ko se je zdravil, je SCT propadel in mu je ostal dolžan več tisoč evrov. Ker je imel dovoljenje le za začasno prebivanje, ni mogel uveljavljati pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Hkrati pa je prav urejeno zdravstveno zavarovanje tudi pogoj za dovoljenje za bivanje. Fizično in psihično popolnoma izčrpan se je tako znašel v začaranem krogu birokratskih postopkov.
Zlatana je kap zadela po 18-ih zaporednih dneh dela brez enega samega prostega dne. Na razbeljenem julijskem asfaltu je vsak dan preživel po 12 ur. Delodajalec mu je zagotavljal le eno mrzlo plastenko vode na dan, pa še ta je v vročini kmalu postala topla. Tistega julijskega dne ni mogel več niti jesti. O svojem slabem počutju je obvestil nadrejene, a so mu odgovorili, da je pri takem tempu dela v vročini glavobol nekaj čisto normalnega.
Zlatan je po propadu SCT-ja ostal brez odpravnine, zdravstvenega zavarovanja in kakršnih koli prihodkov. Od teh pa je bila odvisna tudi njegova družina – brezposelna in prav tako bolna žena ter trije majhni otroci. Brez vseh prihodkov so preživeli celih osem mesecev.
Zagovorniki so z Zlatanom prišli v stik na terenu v samskem domu. Najprej so ga odpeljali v ambulanto pro-bono, kjer je dobil zdravila, ki jih nujno potrebuje, zagovorniki pa so mu morali zagotoviti tudi hrano. Uradni postopki so zahtevali tudi veliko hoje od urada do urada, česar pa sam v svojem stanju ni zmogel.
Septembra je končno začel veljati sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Zlatanu je pomenil rešilno bilko, saj je po končno dobil urejeno zdravstveno zavarovanje, upravičen pa je postal tudi do denarnega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Od takrat sebe in družino preživlja z nekaj več kot 400 evri na mesec. Zlatan se je vdal v usodo in se ni odločil za tožbo. Kljub bolečim izkušnjam je skromno hvaležen, da je sploh preživel ter da ni padel v komo že na tovornjaku, ker bi potem lahko poškodoval še koga drugega. Upanje zdaj vlaga v svoje otroke.
V usodo so se vdali številni ogoljufani delavci, saj ne vidijo izhoda iz krivičnega položaja. Zagovorniki jih skušajo spodbuditi, naj se kljub temu zavzamejo za svoje pravice in jih opolnomočiti. Njihova pomoč je prostovoljna in ni odvisna od tega, ali so člani kakšne organizacije.
Jusufova zgodba
Tudi Jusuf se ni znal postaviti zase – ne v odnosu do majhnega zasebnika, ki ga je izkoriščal, ne v uradnih postopkih. V Slovenijo prišel delat pred štirimi leti, plača pa je bila slaba, ali pa je sploh ni bilo. Njegovo trpljenje pa se je še posebej zaostrilo poleti 2010, ko si je poškodoval hrbtenico. Zdravnik ga je poslal na bolniško, vendar ga je delodajalec silil delati še naprej – od takrat brez vsakršne plače, nadomestila za bolniški stalež in zavarovanja.
”Kljub temu me je silil delati med bolniško. Grozil mi je z odpovedjo. Vedel je, da bolan ne bom mogel dobiti nove zaposlitve, domov pa se tudi nisem mogel vrniti brez denarja.” Koordinator projekta zagovornikov Marko Tanasić opozarja, da je prijavljanje in odjavljanje delavcev v sistem zdravstvenega zavarovanja redna praksa nekaterih delodajalcev. Jusuf je izvedel, da ni zavarovan pred tremi meseci, ko je bil naročen na pregled pri zdravniku.
Tako sem bolan ostal še brez zdravstvenega zavarovanja, nikamor se nisem mogel obrniti. Brez denarja se nisem mogel vrniti niti v Bosno. Imam 12 let staro hčerko in pet let starega sina. Žena je nezaposlena. Odvisni so od mene in to je razlog, da sem ostal pri njem. Nisem imel izbire.
Preden je prišel v stik z zagovorniki migrantov ga je zasebnik, kljub hudim bolečinam, tako silil delati kar 14 mesecev, v vsem tem času pa mu je skupaj izplačal vsega 1.400 evrov. Jusuf si je neznosne bolečine skušal lajšati na vse mogoče načine. Ko je videl oglas na televiziji, si je naročil celo pas proti bolečinam v hrbtenici. Oglas je obljubljal nemogoče, a s pasom si je le še bolj zapletel življenje. Ves čas sem ga nosil, a ni imel učinka. Stal je 140 evrov. Nisem ga mogel plačati. Pošiljali so mi opomine, a nisem imel denarja.
Na odgovor trgovca s temi pasovi še čakajo, pravi zagovornica migrantov Ana Oštir, sicer študentka prava, ki se že vrsto let prostovoljno ukvarja tudi z begunci. Pravi, da pomoč izigranim migrantom zahteva veliko truda in osebne angažiranosti. Sistem migrantom ni naklonjen. Delavci se ne zavedajo svojih pravic, zato jih je treba najprej prepričati, naj jih zaščitijo. Svetovalka zagovornikov migrantov Sonja Šarac pravi, da je kljub vsem neprijaznim okoliščinam, mogoče pomagati sočloveku v stiski.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Na Valu 202 že leta opozarjamo na neznosni položaj delavcev migrantov v Sloveniji. Ker jih čevlji neprijaznega sistema, ki dovoljuje takšne zlorabe, še zmeraj močno žulijo, smo izpostavili dve izmed grenkih zgodb, s kakršnimi se vsak dan srečujejo zagovorniki migrantskih delavcev. Nanje se obrača vedno več ljudi, ki jih, potem ko so jih nečloveško izkoristili, pri reševanju življenjske situacije čakajo pot od urada do urada, kupi zapletene papirologije in sistemskih nesmislov, doma pa predvsem lačne družine. Tema na koncu migrantskega gradbenega predora je, zaradi pomoči prostovoljcev in nekaterih, sicer prepoznih, a zelo pomembnih sprememb, kot je septembra uveljavljeni socialni sporazum z Bosno in Hercegovino, le nekoliko manj trda, kot je bila še pred nekaj meseci. A njihov položaj je še zmeraj zelo pereč.
Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil je projekt, ki ga ob ministrstvu za delo pretežno financira Evropski socialni sklad in ga že leto dni izvajata Slovenska filantrofija in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Vanj je trenutno vključeno 27 aktivnih zagovornikov pravic migrantov, na katere se obračajo ljudje v zelo hudi stiski.
Zlatanova zgodba
Zlatan je na delu v Sloveniji doživel možgansko kap. Medtem, ko se je zdravil, je SCT propadel in mu je ostal dolžan več tisoč evrov. Ker je imel dovoljenje le za začasno prebivanje, ni mogel uveljavljati pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Hkrati pa je prav urejeno zdravstveno zavarovanje tudi pogoj za dovoljenje za bivanje. Fizično in psihično popolnoma izčrpan se je tako znašel v začaranem krogu birokratskih postopkov.
Zlatana je kap zadela po 18-ih zaporednih dneh dela brez enega samega prostega dne. Na razbeljenem julijskem asfaltu je vsak dan preživel po 12 ur. Delodajalec mu je zagotavljal le eno mrzlo plastenko vode na dan, pa še ta je v vročini kmalu postala topla. Tistega julijskega dne ni mogel več niti jesti. O svojem slabem počutju je obvestil nadrejene, a so mu odgovorili, da je pri takem tempu dela v vročini glavobol nekaj čisto normalnega.
Zlatan je po propadu SCT-ja ostal brez odpravnine, zdravstvenega zavarovanja in kakršnih koli prihodkov. Od teh pa je bila odvisna tudi njegova družina – brezposelna in prav tako bolna žena ter trije majhni otroci. Brez vseh prihodkov so preživeli celih osem mesecev.
Zagovorniki so z Zlatanom prišli v stik na terenu v samskem domu. Najprej so ga odpeljali v ambulanto pro-bono, kjer je dobil zdravila, ki jih nujno potrebuje, zagovorniki pa so mu morali zagotoviti tudi hrano. Uradni postopki so zahtevali tudi veliko hoje od urada do urada, česar pa sam v svojem stanju ni zmogel.
Septembra je končno začel veljati sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Zlatanu je pomenil rešilno bilko, saj je po končno dobil urejeno zdravstveno zavarovanje, upravičen pa je postal tudi do denarnega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Od takrat sebe in družino preživlja z nekaj več kot 400 evri na mesec. Zlatan se je vdal v usodo in se ni odločil za tožbo. Kljub bolečim izkušnjam je skromno hvaležen, da je sploh preživel ter da ni padel v komo že na tovornjaku, ker bi potem lahko poškodoval še koga drugega. Upanje zdaj vlaga v svoje otroke.
V usodo so se vdali številni ogoljufani delavci, saj ne vidijo izhoda iz krivičnega položaja. Zagovorniki jih skušajo spodbuditi, naj se kljub temu zavzamejo za svoje pravice in jih opolnomočiti. Njihova pomoč je prostovoljna in ni odvisna od tega, ali so člani kakšne organizacije.
Jusufova zgodba
Tudi Jusuf se ni znal postaviti zase – ne v odnosu do majhnega zasebnika, ki ga je izkoriščal, ne v uradnih postopkih. V Slovenijo prišel delat pred štirimi leti, plača pa je bila slaba, ali pa je sploh ni bilo. Njegovo trpljenje pa se je še posebej zaostrilo poleti 2010, ko si je poškodoval hrbtenico. Zdravnik ga je poslal na bolniško, vendar ga je delodajalec silil delati še naprej – od takrat brez vsakršne plače, nadomestila za bolniški stalež in zavarovanja.
”Kljub temu me je silil delati med bolniško. Grozil mi je z odpovedjo. Vedel je, da bolan ne bom mogel dobiti nove zaposlitve, domov pa se tudi nisem mogel vrniti brez denarja.” Koordinator projekta zagovornikov Marko Tanasić opozarja, da je prijavljanje in odjavljanje delavcev v sistem zdravstvenega zavarovanja redna praksa nekaterih delodajalcev. Jusuf je izvedel, da ni zavarovan pred tremi meseci, ko je bil naročen na pregled pri zdravniku.
Tako sem bolan ostal še brez zdravstvenega zavarovanja, nikamor se nisem mogel obrniti. Brez denarja se nisem mogel vrniti niti v Bosno. Imam 12 let staro hčerko in pet let starega sina. Žena je nezaposlena. Odvisni so od mene in to je razlog, da sem ostal pri njem. Nisem imel izbire.
Preden je prišel v stik z zagovorniki migrantov ga je zasebnik, kljub hudim bolečinam, tako silil delati kar 14 mesecev, v vsem tem času pa mu je skupaj izplačal vsega 1.400 evrov. Jusuf si je neznosne bolečine skušal lajšati na vse mogoče načine. Ko je videl oglas na televiziji, si je naročil celo pas proti bolečinam v hrbtenici. Oglas je obljubljal nemogoče, a s pasom si je le še bolj zapletel življenje. Ves čas sem ga nosil, a ni imel učinka. Stal je 140 evrov. Nisem ga mogel plačati. Pošiljali so mi opomine, a nisem imel denarja.
Na odgovor trgovca s temi pasovi še čakajo, pravi zagovornica migrantov Ana Oštir, sicer študentka prava, ki se že vrsto let prostovoljno ukvarja tudi z begunci. Pravi, da pomoč izigranim migrantom zahteva veliko truda in osebne angažiranosti. Sistem migrantom ni naklonjen. Delavci se ne zavedajo svojih pravic, zato jih je treba najprej prepričati, naj jih zaščitijo. Svetovalka zagovornikov migrantov Sonja Šarac pravi, da je kljub vsem neprijaznim okoliščinam, mogoče pomagati sočloveku v stiski.
Prejšnji teden je v oddaji Vroči mikrofon predstavnik ministrstva za infrastrukturo Jože Dimnik izpostavil, da bi Slovenija, če bi želeli doseči cilj, da bi omejili dvig globalne temperature do konca stoletja na 1,5 stopinje Celzija, morala vložiti 14 milijard evrov letno. V današnji oddaji Kje pa vas čevelj žuli Gorazd Rečnik preverja, kakšne so realnejše številke. Medvladni forum za podnebne spremembe je v poročilu prejšnji teden izpostavil tudi nujnost drastičnih družbenih sprememb, če bomo želeli preprečiti najbolj črne podnebne scenarije.
Eko sklad že več kot četrt stoletja spodbuja naložbe v zeleno prihodnost, večina pa ga pozna predvsem po subvencijah in kreditih za različne ukrepe na področju učinkovite rabe energije. Z direktorjem sklada mag. Hinkom Šolincem smo govorili o tem, kateri ukrepi so bili v obdobju delovanja najbolj priljubljeni, in o zamudah pri obravnavi vlog, s katerimi se spoprijemajo v zadnjem času. Predstavili smo tudi niz aktualnih spodbud, ki so na voljo občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov in večje energijske učinkovitosti stavb.
Katastrofalno stanje na področju stanovanjske oskrbe je posledica dolgoletne odsotnosti resne stanovanjske politike. Prevladala je namreč mantra, da bo vse uredila nevidna roka trga, kar pa se je seveda izkazalo za zelo zgrešeno. Eden od simptomov je dodeljevanje neprofitnih stanovanj mladim upravičencem prek žreba v Ljubljani. Kakšne so možnosti za razmah alternativnih oblik reševanja stanovanjske problematike, kot je zadružništvo?
Varne sobe dokazano preprečujejo smrti uporabnikov drog, prenašanje virusov HIV, hepatitisa in bakterijskih okužb ter zmanjšujejo uživanje drog na javnih mestih. Trenutno pa odvisniki uporabljajo droge tudi po parkih, javnih straniščih, lokalih in drugje. Posledice tega je, da marsikje ostane tudi pribor za injiciranje. Zakaj v Sloveniji še vedno ni varne sobe?
V Sloveniji se vse več gospodinjstev ogreva z lesnimi peleti, njihova proizvodnja narašča. Test, ki ga je v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije opravila Zveza potrošnikov Slovenije, je pokazal, da so razlike v kakovosti peletov še vedno zelo velike. Štirje odstotki vzorcev v niso ustrezali označenemu razredu, na trgu se pojavljajo celo ponarejeni certifikati.
Približno dve desetletji policisti poleg alkoholiziranosti preverjajo tudi vpliv drugih opojnih snovi, kot so psihoaktivna zdravila ali prepovedane droge- na vožnjo v cestnem prometu. Kakšne so metode prometnih policistov in kako verodostojni rezultati preverjanja. Če smo pri alkoholiziranosti že desetletja navajeni na ugotovljene mejne vrednosti , le-teh pri opojnih drogah še niso dokončno dognali. Dokazno preverjanje zato sloni na metabolitih oz. presnovkih po slovensko - kar pa vse pogosteje vodi tudi do krivic. Nekateri presnovki ostanejo v krvi ali drugih telesnih tekočinah tudi več mesecev po zadnjem zaužitju - in seveda že dolgo ne vplivajo več na vozne sposobnosti preiskovancev.
V akciji Očistimo gore, ki se ji je pridružilo kar nekaj organizacij, med drugimi Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije, ZRC SAZU, Triglavski narodni park, ARSO, pa tudi Planinsko društvo Ljubljana Matica in drugi so v okolici Kredarice in Triglavskih podov nabrali 380 kilogramov odpadkov, po devetih letih od začetka projekta pa so naše gore lažje za kar 30 ton odpadkov.
Slovenija z zamudo vabi tuje producente z denarnimi povračili in se kot filmska lokacija promovira na velikih filmskih festivalih. Pri nas je svoj novi film Ne boj se, če te objamem tri dni nameraval snemati tudi z oskarjem nagrajeni italijanski režiser Gabriele Salvatores, toda v Lipici velike priložnosti niso prepoznali. Zakaj država vlaga sredstva za promocijo, če potem državno podjetje s svojim odnosom tuje producente odganja?
Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin vsako leto ugotavlja številne nepravilnosti. Največ napak je bilo pri označbi porekla. V letu 2017 je inšpekcija preiskala tudi 894 vzorcev živil na vsebnost ostankov pesticidov. Direktorica Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Andreja Bizjak ugotavlja, da ima inšpekcija še veliko dela pri učinkovitosti nadzora nad prodajo sadja in zelenjave na stojnicah.
V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana je do konca julija delovno razmerje prenehalo 127 medicinskim sestram, od tega je bili 13 upokojitev in 110 sporazumih odpovedi delovnih razmerij. V tujini so neprimerno boljši pogoji dela in veliko višje plače. Podpredsednica sindikata delavcev zdravstvene nege Slovenije Blanka Pust, ki v UKC dela že več kot 30 let, pravi, da razmere še nikoli niso bile tako slabe.
Ob evropskem letu kulturne dediščine pri Evropski komisiji v ospredje postavljajo tudi krepitev prispevka evropske kulturne dediščine h gospodarski rasti. Kako realen je izziv če vemo, da se pri nas delež javnih sredstev za ohranjanje dediščine zmanjšuje? Bi ne bilo smiselno prej govoriti o krepitvi prispevka, ki ga kulturna dediščina pri nas potrebuje za preživetje? Več je Boris Žgajnar izvedel v pogovoru z dr. Robertom Peskarjem, generalnim konservatorjem na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Odkar je Slovenija del Evropske unije, smo se vozniki razvadili, da je večina potovanj z avtomobilom znotraj držav EU razmeroma preprosta. Voznik poleg veljavnega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice ne potrebuje nobenih drugih dokumentov. A ko prestopimo meje EU, se stvari lahko hitro zapletejo. Marsikdo je že debelo pogledal, ko so ga bosanski mejni organi vprašali, ali ima zeleno karto ali pa je makedonski policist recimo zahteval dovoljenje za vožnjo vozila v tujini, če voznik ni bil lastnik vozila. Po Evropi vsaj mednarodnega vozniškega dovoljenja ne potrebujemo, če pa gremo v malo bolj oddaljene dežele, pa je to v večini držav obvezno ali vsaj priporočljivo. A katero je pravo: tisto, izdano po Ženevski ali Dunajski konvenciji?
Odgovor na vprašanje o izobrazbi sploh ni tako enostaven, kot se nam zdi v prvem hipu. Če bi sledili zakonodaji, bi morali namreč odgovoriti v skladu s Slovenskim ogrodjem kvalifikacij (SOK), ki velja že dve leti. S tem ogrodjem smo v evropskem in svetovnem prostoru s svojimi šolskimi listinami bolj primerljivi in prevedljivi. SOK je sistem za razvrščanje kvalifikacij v ravni glede na učne izide. Raven 1 pomeni zaključeno osnovno šolo, raven 2, da imamo poleg zaključnega spričevala osnovne šole tudi certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji … Raven 10 je diploma tretje stopnje oziroma doktorat znanosti. Slovensko ogrodje kvalifikacij imamo, posvojili in udomačili pa ga še nismo …
Ministrstvo za okolje in prostor v odloku o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave od 1. oktobra do 30. septembra 2019 predvideva odvzem 200 rjavih medvedov in 11 volkov. V društvu Dinaricum, opozarjajo, da se v odloku preveč usmerja na odstrel, pozablja pa se na preventivne dejavnosti.
Poleti se razgaljamo na vse mogoče načine, tudi na fotografijah in video posnetkih, ki nam nekoč lahko naredijo škodo. Vedno več kamer je nameščenih tudi na javnih mestih. Premalo se zavedamo, da so tudi naši obrazi osebni podatek. Kaj vse lahko počno kamere z našimi obrazi in teleščki in kje so meje? Gost: Andrej Tomšič, Urad Informacijske pooblaščenke. “Zasebnost moramo razumeti kot moč odločanja. Napredni video nadzor je sposoben prepoznati tudi naš obraz. To prinaša tudi slabosti. Primeri s Kitajske nam kažejo, v katero smer ne želimo.”
Razmislek o pomenu neodvisnega in nepristranskega testiranja izdelkov, za katerega skrbijo potrošniške organizacije. Ker je primerjalno testiranje zahteven strokovni in finančni zalogaj, so se združile v mednarodni konzorcij za raziskovanje in testiranje, katerega članica je tudi Zveza potrošnikov Slovenije.
V naselju Lokvica na goriškem Krasu je vzpostavitev javnega vodovoda pred dobrimi tridesetimi leti prinesla veliko olajšanje. A ob navdušenju se z občino takrat niso dogovorili za odškodnine in ureditev služnosti. Zato primerov, ko javni vodovod poteka čez zasebne parcele na Krasu, ni malo. Eden takih je pri Bogdanu Jazbecu, ki je zapuščeno domačijo na Lokvici kupil štiri leta po zgraditvi vodovoda in med obnovitvenimi deli ugotovil, da del trase z vodovodnimi cevmi poteka čez njegovo zemljišče in ne ob robu občinske ceste, kot so predvideli načrti. Vse od takrat si prizadeva urediti to problematiko. Z njo so na občini Miren-Kostanjevica dobro seznanjeni, toda denarja za prestavitev vodovoda ni, zapleta pa se tudi s pridobitvijo služnosti.
V zadnjih mesecih so že ob nekoliko povečanem prehodu meje v azilnem domu v Ljubljani ljudi drug ob drugem nameščali tudi v večnamenskih prostorih. Nenadoma je začelo prihajati vse manj ljudi, istočasno pa so ljudje v Bosni in Hercegovini začeli poročati, da v Sloveniji niso smeli niti zaprositi za azil. Boštjan Šefic na notranjem ministrstvu tako imenovane "push-backe", ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika. Objavljamo celoten pogovor z državnim sekretarjem na Ministrstvu za notranje zadeve Boštjanom Šeficem. Pogovarjal se je Gorazd Rečnik.
V zadnjih mesecih so že ob nekoliko povečanem prehodu meje v azilnem domu v Ljubljani ljudi drug ob drugem nameščali tudi v večnamenskih prostorih. Nenadoma je začelo prihajati vse manj ljudi, istočasno pa so ljudje v Bosni in Hercegovini začeli poročati, da v Sloveniji niso smeli niti zaprositi za azil. Boštjan Šefic na notranjem ministrstvu tako imenovane “push-backe”, ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika. Tudi o načrtih za postavitev dodatnih panelnih ovir na meji in o dejanskih stroških za prosilca za azil v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Na dvoriščih komunalnih podjetij je kar 6.000 ton mešane odpadne embalaže. Če bodo družbe za ravnanje z odpadki še naprej omejevale prevzem, se bo do konca leta nabralo kar 40.000 ton neprevzete odpadne embalaže.
Neveljaven email naslov