Na Valu 202 že leta opozarjamo na neznosni položaj delavcev migrantov v Sloveniji. Ker jih čevlji neprijaznega sistema, ki dovoljuje takšne zlorabe, še zmeraj močno žulijo, smo izpostavili dve izmed grenkih zgodb, s kakršnimi se vsak dan srečujejo zagovorniki migrantskih delavcev. Nanje se obrača vedno več ljudi, ki jih, potem ko so jih nečloveško izkoristili, pri reševanju življenjske situacije čakajo pot od urada do urada, kupi zapletene papirologije in sistemskih nesmislov, doma pa predvsem lačne družine. Tema na koncu migrantskega gradbenega predora je, zaradi pomoči prostovoljcev in nekaterih, sicer prepoznih, a zelo pomembnih sprememb, kot je septembra uveljavljeni socialni sporazum z Bosno in Hercegovino, le nekoliko manj trda, kot je bila še pred nekaj meseci. A njihov položaj je še zmeraj zelo pereč.
Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil je projekt, ki ga ob ministrstvu za delo pretežno financira Evropski socialni sklad in ga že leto dni izvajata Slovenska filantrofija in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Vanj je trenutno vključeno 27 aktivnih zagovornikov pravic migrantov, na katere se obračajo ljudje v zelo hudi stiski.

Zlatanova zgodba
Zlatan je na delu v Sloveniji doživel možgansko kap. Medtem, ko se je zdravil, je SCT propadel in mu je ostal dolžan več tisoč evrov. Ker je imel dovoljenje le za začasno prebivanje, ni mogel uveljavljati pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Hkrati pa je prav urejeno zdravstveno zavarovanje tudi pogoj za dovoljenje za bivanje. Fizično in psihično popolnoma izčrpan se je tako znašel v začaranem krogu birokratskih postopkov.

Zlatana je kap zadela po 18-ih zaporednih dneh dela brez enega samega prostega dne. Na razbeljenem julijskem asfaltu je vsak dan preživel po 12 ur. Delodajalec mu je zagotavljal le eno mrzlo plastenko vode na dan, pa še ta je v vročini kmalu postala topla. Tistega julijskega dne ni mogel več niti jesti. O svojem slabem počutju je obvestil nadrejene, a so mu odgovorili, da je pri takem tempu dela v vročini glavobol nekaj čisto normalnega.

Zlatan je po propadu SCT-ja ostal brez odpravnine, zdravstvenega zavarovanja in kakršnih koli prihodkov. Od teh pa je bila odvisna tudi njegova družina – brezposelna in prav tako bolna žena ter trije majhni otroci. Brez vseh prihodkov so preživeli celih osem mesecev.

Zagovorniki so z Zlatanom prišli v stik na terenu v samskem domu. Najprej so ga odpeljali v ambulanto pro-bono, kjer je dobil zdravila, ki jih nujno potrebuje, zagovorniki pa so mu morali zagotoviti tudi hrano. Uradni postopki so zahtevali tudi veliko hoje od urada do urada, česar pa sam v svojem stanju ni zmogel.

Septembra je končno začel veljati sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Zlatanu je pomenil rešilno bilko, saj je po končno dobil urejeno  zdravstveno zavarovanje, upravičen pa je postal tudi do denarnega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Od takrat sebe in družino preživlja z nekaj več kot 400 evri na mesec. Zlatan se je vdal v usodo in se ni odločil za tožbo. Kljub bolečim izkušnjam je skromno hvaležen, da je sploh preživel ter da ni padel v komo že na tovornjaku, ker bi potem lahko poškodoval še koga drugega. Upanje zdaj vlaga v svoje otroke.

V usodo so se vdali številni ogoljufani delavci, saj ne vidijo izhoda iz krivičnega položaja. Zagovorniki jih skušajo spodbuditi, naj se kljub temu zavzamejo za svoje pravice in jih opolnomočiti. Njihova pomoč je prostovoljna in ni odvisna od tega, ali so člani kakšne organizacije.

Jusufova zgodba
Tudi Jusuf se ni znal postaviti zase – ne v odnosu do majhnega zasebnika, ki ga je izkoriščal, ne v uradnih postopkih. V Slovenijo prišel delat pred štirimi leti, plača pa je bila slaba, ali pa je sploh ni bilo. Njegovo trpljenje pa se je še posebej zaostrilo poleti 2010, ko si je poškodoval hrbtenico. Zdravnik ga je poslal na bolniško, vendar ga je delodajalec silil delati še naprej – od takrat brez vsakršne plače, nadomestila za bolniški stalež in zavarovanja.

”Kljub temu me je silil delati med bolniško. Grozil mi je z odpovedjo. Vedel je, da bolan ne bom mogel dobiti nove zaposlitve, domov pa se tudi nisem mogel vrniti brez denarja.” Koordinator projekta zagovornikov Marko Tanasić opozarja, da je prijavljanje in odjavljanje delavcev v sistem zdravstvenega zavarovanja redna praksa nekaterih delodajalcev. Jusuf je izvedel, da ni zavarovan pred tremi meseci, ko je bil naročen na pregled pri zdravniku.

Tako sem bolan ostal še brez zdravstvenega zavarovanja, nikamor se nisem mogel obrniti. Brez denarja se nisem mogel vrniti niti v Bosno. Imam 12 let staro hčerko in pet let starega sina. Žena je nezaposlena. Odvisni so od mene in to je razlog, da sem ostal pri njem. Nisem imel izbire.

Preden je prišel v stik z zagovorniki migrantov ga je zasebnik, kljub hudim bolečinam, tako silil delati kar 14 mesecev, v vsem tem času pa mu je skupaj izplačal vsega 1.400 evrov. Jusuf si je neznosne bolečine skušal lajšati na vse mogoče načine. Ko je videl oglas na televiziji, si je naročil celo pas proti bolečinam v hrbtenici. Oglas je obljubljal nemogoče, a s pasom si je le še bolj zapletel življenje. Ves čas sem ga nosil, a ni imel učinka. Stal je 140 evrov. Nisem ga mogel plačati. Pošiljali so mi opomine, a nisem imel denarja.

Na odgovor trgovca s temi pasovi še čakajo, pravi zagovornica migrantov Ana Oštir, sicer študentka prava, ki se že vrsto let prostovoljno ukvarja tudi z begunci. Pravi, da pomoč izigranim migrantom zahteva veliko truda in osebne angažiranosti. Sistem migrantom ni naklonjen. Delavci se ne zavedajo svojih pravic, zato jih je treba najprej prepričati, naj jih zaščitijo. Svetovalka zagovornikov migrantov Sonja Šarac pravi, da je kljub vsem neprijaznim okoliščinam, mogoče pomagati sočloveku v stiski.