Povpraševanje po eko izdelkih raste, pri nas predvsem na račun vse večjega uvoza. Tako se v naši košari lahko nenadoma znajde eko fižol iz Kitajske, eko leča iz Rusije, ali eko čičerika iz Kanade. Ekološka pridelava živil manj obremenjuje okolje. Kaj pa, ko mora živilo do našega krožnika prepotovati več tisoč kilometrov, pri čemer za seboj pusti velik ogljični odtis? Kakšen je nadzor in koliko pregledanih vzorcev eko živil ni ustreznih? Ali eko živilo nujno vsebuje tudi manj težkih kovin? Kaj pa sladkorja? Kako racionalno, prijazno do sebe in okolja, izbirati v poplavi prehranskih trendov in marketinških prijemov?

Trg z ekološkimi živili hitro raste – žal predvsem na račun večjega uvoza – in ljudje vse pogosteje posegajo po ekološko pridelani hrani. In kaj naredijo, ko se znajdejo na primer pred izbiro med ekološkim fižolom iz Kitajske in konvencionalnim iz Slovenije? Lani je bilo v promet v Sloveniji danih 1535 pošiljk različnih ekoloških živil – največ paprike, korenčka, paradižnika, jabolčnega koncentrata, soje in suhih sliv. Daleč največ pošiljk je bilo iz Izraela, sledijo pa Peru, Turčija, Šri Lanka, Srbija.  Od več kot 5.000 ton ekoloških izdelkov, za katere pa FURS nima podatka, koliko jih je resnično prišlo na slovenske police, smo iz Kitajske uvozili več kot 1.300 ton.

V naši košari se lahko hitro znajdejo ekološki fižol iz Kitajske, ekološka leča iz Rusije ali ekološka čičerka iz Kanade. Ekološka pridelava živil manj obremenjuje okolje.

“Tudi če zaupamo, da je bil tam, kjer je živilo pridelano, nadzor ustrezen, in zelo verjetno je tudi bil in je proizvajalec na primer na Kitajskem sledil zahtevam ekološkega kmetijstva v EU, ima to živilo za sabo najmanj en mesec kontejnerskega prekladanja po ladjah. Ogljični odtis je po nekaj 10.000 km transporta velik. Pri tem se razvrednoti ves pozitiven naboj ekološke označbe. Dolga transportna pot povzroči več škode, kot prinese koristi ekološko kmetovanje.” – Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar

Doc. dr. Igor Pravst z inštituta za nutricionistiko občasno posega po ekološko pridelanemu sadju in zelenjavi, predvsem zaradi boljšega okusa. Pri pakiranih živilih pa pravi, da je lahko tudi drugače. Na inštitutu imajo bazo prek 10.000 živil.

Nadzor na področju ekoloških izdelkov je dvostopenjski. Nadzor z namenom certificiranja opravljajo Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu, Inštitut za kontrolo in certifikacijo ter Bureau Veritas, d. o. o., ki so v letu 2015 skupaj odvzeli 200 vzorcev ekoloških živil in v 32 primerih ugotovili različna odstopanja. Te kontrolne organizacije imenuje in nadzira Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki opravlja uraden inšpekcijski nadzor. Lani je odvzela 198 vzorcev in v šestih primerih ugotovila neskladnosti.

Evropska komisija je konec leta 2015 sprejela smernice za  strožji nadzor nad določenimi ekološkim živili iz Ukrajine, Azerbajdžana, Belorusije, Gruzije, Kazahstana, Kirgizistana, Moldavije, Tadžikistana, Uzbekistana in Ruske federacije. Med naštetimi državami ni Kitajske. Direktorica Inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe pravi, da se je zaradi globalnega povpraševanja po ekoloških  živilih na Kitajskem zelo povečala ekološka pridelava.

“Ugotovili so, da je veliko preveč onesnaženja, in  Kitajska je praktično izgubila verodostojnost na področju ekološke hrane. Posredovala je država in uvedla zelo stroge kazni za goljufije. Zato mislim, da je stanje malo boljše, kot je bilo.”

Kot so nam sporočili z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, EU za leto 2017 načrtuje vzpostavitev posebne računalniške aplikacije oziroma sistema TRACES, prek katerega  bo potekal uvoz vseh ekoloških izdelkov iz tretjih držav. V sistemu bodo vse ekološke pošiljke, ki bodo uvožene v EU iz vseh tretjih držav. Tako bo zagotovljena sledljivost vseh uvoženih ekoloških živil v EU.

“Če je neko živilo pridelano ekološko, to še ne pomeni nujno, da vsebuje tudi manj težkih kovin kot konvencionalno, če so vrednosti v mejah predpisov o varni hrani,” pravi inšpektorica za hrano Viktorija Belšak.

Junija 2015 je bil v Luxembourgu sprejet splošni pristop glede novega predloga uredbe za ekološko kmetovanje. Uredba je  v fazi t. i. trialoga, kar pomeni, da je v usklajevanju med Evropskim parlamentom, Komisijo in Svetom EU. Pričakuje se, da bo uredba sprejeta do konca leta 2016.