Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto.
Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?
Ukinitev državnega monitoringa pitne vode
Ministrstvo za zdravje je pripravilo uredbo o pitni vodi, ki bo državni monitoring pitne vode, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov.
Na ministrstvu za zdravje pravijo, da državni monitoring ukinjajo, ker so se podvajali vzorci z notranjim nadzorom, ki so ga izvajali upravljavci. V nacionalnem laboratoriju menijo, da so rezultati njihovega monitoringa verodostojnejši, saj so po obstoječem pravilniku upravljavci lahko sami izvajali preizkušanja v svojih laboratorijih brez akreditacije in preverjanja zunanjih služb.
Dr. Darko Drev s fakultete za gradbeništvo in geodezijo opozarja, da rezultati državnega monitoringa pogosto niso bili idealni. “Veliko vodooskrbnih sistemov, predvsem manjših, ni bilo skladnih. Če ne bo več tega neodvisnega zunanjega nenapovedanega nadzora in se bo upravljavec vodovoda dogovoril, kdo bo jemal vzorce, kdaj in katere bo vzel, vprašanje, ali bodo rezultati realni.” Drev opozarja, da se pri notranjem nadzoru dogaja, da upravljavci jemljejo vzorce takrat, ko so rezultati najboljši. “Vzorcev ne jemljejo takrat, ko kmetje polivajo gnojevko ali ko je dež in je voda motna ali mikrobiološko onesnažena. Zato, da so bili rezultati navzven lepi.”
Namesto državnega monitoringa zdaj ministrstvo za zdravje pozornost usmerja v načrt za zagotavljanje pitne vode, ki ga bodo morali imeti vsi upravljavci. Notranji nadzor je bil do zdaj opredeljen zelo ohlapno, opisuje Marjeta Recek z ministrstva za zdravje: “S terena smo dobili informacije, da so nekateri upravljavci imeli cele fascikle, pa se niso zavedali niti svoje odgovornosti niti niso strokovno vedeli, kaj upravljanje pomeni. Zdaj bo te načrte vsakih pet let pregledal NIJZ. Nacionalni laboratorij bo skrbel za informacijski sistem, pripravljal poročila o stanju vode v Sloveniji, del sredstev pa bomo namenili novonastalim tveganjem, kot so zdravila v pitni vodi.”
Kritiki ocenjujejo, da bo namesto vzorčenja zdaj večji poudarek na skladnosti papirjev. Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj svari: “Ko prepustimo nadzor tistemu, ki do neke mere ustvarja tudi dobiček z vodo, potem nevtralnost vsaj načelno zgubimo.”
Zaradi državnega monitoringa so se odkrivali slabi vodovodi in se začeli sanirati. Izvajati se je začel leta 2004. Takrat je bila kar petina vseh vzorcev fekalno onesnažena, leta 2015 pa je bilo takih vzorcev tri odstotke. Glede mikrobiološkega onesnaženja so najbolj problematični manjši vodovodi.
Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da bodo znesek, ki ga bo država prihranila s tem, ko ne bo več izvajala monitoringa pitne vode, morali plačati uporabniki: “Skoraj zanesljivo bodo storitve, povezane z vodo, zaradi tega dražje za uporabnika.”
Nacionalni laboratorij je leta 2013 pripravil izračun. Strošek na prebivalca bi bil, če bi se državni monitoring prenesel na upravljavce, na letni ravni majhen, vendar bi na manjših oskrbovanih območjih lahko dosegel tudi do 10 evrov.
Kot poudarja Darko Drev, v uredbi ni na primer vzorčenja salmonele, mangana in številnih drugih parametrov. Dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano opozarja, da pri nas nihče ne spremlja novih onesnaževal: “Ne v notranjem nadzoru ne v državnem monitoringu nimamo razširjenih preiskav novih pesticidov, snovi s prednostnega seznama, ostankov farmacevtskih sredstev in snovi, ki jih že leta spremljajo v drugih državah EU.”
V nacionalnem laboratoriju neposrednih pritiskov zaradi rezultatov monitoringa niso imeli, so pa dobivali zahteve po menjavi merilnega mesta. Tako so denimo zaradi razvejanega internega omrežja želeli, da bi zamenjali mesto vzorčenja na neki šoli. V nacionalnem laboratoriju se strinjajo, da vzorčenje ni primerno med počitnicami, ko so uporabniki v stavbi, pa mora biti pitna voda za njih primerna ne glede na to, ali je problem interno omrežje ali voda, ki jo dobavlja upravljavec.
Pred enim mesecem je izšlo evropsko poročilo, ki kaže, da je po ugotovljenih mikrobiološko skladnih vzorcih Slovenija na repu evropskih držav. Več neskladnih vzorcev so ugotovili le na Cipru in v Italiji. Gre za posledico slabe priprave vode oziroma dezinfekcije. Deset od 1.500 vzorcev je bilo fekalno onesnaženih. “Vse države članice dosegajo 99-odstotno skladnost. Vendar to poročilo zajema le velike sisteme, se pa v Sloveniji zavedamo, da so problemi pri malih vodovodnih sistemih, kjer poročanje ni obvezno. Na teh manjših vodovodnih sistemih bi se odrezali precej slabše,” meni Nataša Sovič.
Slovenija je v ustavo zapisala pravico do pitne vode, vendar so območja, ki oskrbujejo manj kot 50 uporabnikov, izvzeta tako iz še veljavnega pravilnika kot iz uredbe, ki jo je pripravilo ministrstvo za zdravje. Tudi člen, ki pravi, da mora biti pitna voda zdravstveno ustrezna in skladna, velja samo za vodovode, ki imajo več kot 50 uporabnikov. Uporabnikov takih vodovodov je v Sloveniji približno 150.000. Darko Drev opozarja, da bo po ustavi zdaj treba vsem prebivalcem zagotoviti zdravstveno neoporečno vodo.
Na ministrstvu še ne vidijo celovite rešitve, kako bi tudi v praksi vsem zagotovili ustavno pravico do pitne vode. Poudarjajo, da je problematika večplastna, obstajajo tudi vaški vodovodi, ki se nočejo priključiti na javni vodovod in se ne zavedajo, da imajo slabo vodo. Slovenija je posebnost v evropskem prostoru, kjer je za pitno vodo navadno pristojno ministrstvo za okolje, pri nas pa je ta pristojnost razdrobljena na več ministrstev. Tudi to naj bi bil vzrok, zakaj ne najdejo rešitve.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto.
Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?
Ukinitev državnega monitoringa pitne vode
Ministrstvo za zdravje je pripravilo uredbo o pitni vodi, ki bo državni monitoring pitne vode, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov.
Na ministrstvu za zdravje pravijo, da državni monitoring ukinjajo, ker so se podvajali vzorci z notranjim nadzorom, ki so ga izvajali upravljavci. V nacionalnem laboratoriju menijo, da so rezultati njihovega monitoringa verodostojnejši, saj so po obstoječem pravilniku upravljavci lahko sami izvajali preizkušanja v svojih laboratorijih brez akreditacije in preverjanja zunanjih služb.
Dr. Darko Drev s fakultete za gradbeništvo in geodezijo opozarja, da rezultati državnega monitoringa pogosto niso bili idealni. “Veliko vodooskrbnih sistemov, predvsem manjših, ni bilo skladnih. Če ne bo več tega neodvisnega zunanjega nenapovedanega nadzora in se bo upravljavec vodovoda dogovoril, kdo bo jemal vzorce, kdaj in katere bo vzel, vprašanje, ali bodo rezultati realni.” Drev opozarja, da se pri notranjem nadzoru dogaja, da upravljavci jemljejo vzorce takrat, ko so rezultati najboljši. “Vzorcev ne jemljejo takrat, ko kmetje polivajo gnojevko ali ko je dež in je voda motna ali mikrobiološko onesnažena. Zato, da so bili rezultati navzven lepi.”
Namesto državnega monitoringa zdaj ministrstvo za zdravje pozornost usmerja v načrt za zagotavljanje pitne vode, ki ga bodo morali imeti vsi upravljavci. Notranji nadzor je bil do zdaj opredeljen zelo ohlapno, opisuje Marjeta Recek z ministrstva za zdravje: “S terena smo dobili informacije, da so nekateri upravljavci imeli cele fascikle, pa se niso zavedali niti svoje odgovornosti niti niso strokovno vedeli, kaj upravljanje pomeni. Zdaj bo te načrte vsakih pet let pregledal NIJZ. Nacionalni laboratorij bo skrbel za informacijski sistem, pripravljal poročila o stanju vode v Sloveniji, del sredstev pa bomo namenili novonastalim tveganjem, kot so zdravila v pitni vodi.”
Kritiki ocenjujejo, da bo namesto vzorčenja zdaj večji poudarek na skladnosti papirjev. Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj svari: “Ko prepustimo nadzor tistemu, ki do neke mere ustvarja tudi dobiček z vodo, potem nevtralnost vsaj načelno zgubimo.”
Zaradi državnega monitoringa so se odkrivali slabi vodovodi in se začeli sanirati. Izvajati se je začel leta 2004. Takrat je bila kar petina vseh vzorcev fekalno onesnažena, leta 2015 pa je bilo takih vzorcev tri odstotke. Glede mikrobiološkega onesnaženja so najbolj problematični manjši vodovodi.
Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da bodo znesek, ki ga bo država prihranila s tem, ko ne bo več izvajala monitoringa pitne vode, morali plačati uporabniki: “Skoraj zanesljivo bodo storitve, povezane z vodo, zaradi tega dražje za uporabnika.”
Nacionalni laboratorij je leta 2013 pripravil izračun. Strošek na prebivalca bi bil, če bi se državni monitoring prenesel na upravljavce, na letni ravni majhen, vendar bi na manjših oskrbovanih območjih lahko dosegel tudi do 10 evrov.
Kot poudarja Darko Drev, v uredbi ni na primer vzorčenja salmonele, mangana in številnih drugih parametrov. Dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano opozarja, da pri nas nihče ne spremlja novih onesnaževal: “Ne v notranjem nadzoru ne v državnem monitoringu nimamo razširjenih preiskav novih pesticidov, snovi s prednostnega seznama, ostankov farmacevtskih sredstev in snovi, ki jih že leta spremljajo v drugih državah EU.”
V nacionalnem laboratoriju neposrednih pritiskov zaradi rezultatov monitoringa niso imeli, so pa dobivali zahteve po menjavi merilnega mesta. Tako so denimo zaradi razvejanega internega omrežja želeli, da bi zamenjali mesto vzorčenja na neki šoli. V nacionalnem laboratoriju se strinjajo, da vzorčenje ni primerno med počitnicami, ko so uporabniki v stavbi, pa mora biti pitna voda za njih primerna ne glede na to, ali je problem interno omrežje ali voda, ki jo dobavlja upravljavec.
Pred enim mesecem je izšlo evropsko poročilo, ki kaže, da je po ugotovljenih mikrobiološko skladnih vzorcih Slovenija na repu evropskih držav. Več neskladnih vzorcev so ugotovili le na Cipru in v Italiji. Gre za posledico slabe priprave vode oziroma dezinfekcije. Deset od 1.500 vzorcev je bilo fekalno onesnaženih. “Vse države članice dosegajo 99-odstotno skladnost. Vendar to poročilo zajema le velike sisteme, se pa v Sloveniji zavedamo, da so problemi pri malih vodovodnih sistemih, kjer poročanje ni obvezno. Na teh manjših vodovodnih sistemih bi se odrezali precej slabše,” meni Nataša Sovič.
Slovenija je v ustavo zapisala pravico do pitne vode, vendar so območja, ki oskrbujejo manj kot 50 uporabnikov, izvzeta tako iz še veljavnega pravilnika kot iz uredbe, ki jo je pripravilo ministrstvo za zdravje. Tudi člen, ki pravi, da mora biti pitna voda zdravstveno ustrezna in skladna, velja samo za vodovode, ki imajo več kot 50 uporabnikov. Uporabnikov takih vodovodov je v Sloveniji približno 150.000. Darko Drev opozarja, da bo po ustavi zdaj treba vsem prebivalcem zagotoviti zdravstveno neoporečno vodo.
Na ministrstvu še ne vidijo celovite rešitve, kako bi tudi v praksi vsem zagotovili ustavno pravico do pitne vode. Poudarjajo, da je problematika večplastna, obstajajo tudi vaški vodovodi, ki se nočejo priključiti na javni vodovod in se ne zavedajo, da imajo slabo vodo. Slovenija je posebnost v evropskem prostoru, kjer je za pitno vodo navadno pristojno ministrstvo za okolje, pri nas pa je ta pristojnost razdrobljena na več ministrstev. Tudi to naj bi bil vzrok, zakaj ne najdejo rešitve.
Senzacionalizem je slovenske medijske realnosti. Določeni mediji si z njim višajo gledanost, branost, poslušanost, včasih pa se pojavi tudi v medijih, v katerih ga ne bi pričakovali oziroma ga v njih nikakor ne bi smelo biti. Mediji opravičujejo kopanje po zasebnosti in diskreditacijo posameznikov s pričakovanji javnosti, rejtingi in kliki na trgu za preživetje. Posledice so lahko hude.
Kako državni organi skrbno upravljajo z našimi osebnimi podatki na spletnih straneh, prek katerih državljani urejamo, pošiljamo in vlagamo dokumente? Ugotavljamo, da spletne strani e-uprave in e-davkov kljub številnim opozorilom strokovnjakov ne izpolnjujejo minimalnih varnostnih zahtev.
Kurilna sezona je pred vrati, predlagani zakon o dimnikarskih storitvah pa tli že lep čas. Z novim letom naj bi stopil v veljavo in na novo uredil področje dimnikarske dejavnosti. Uporabniki bodo lahko po novem dimnikarja izbirali sami na trgu, kar pomeni, da se obdobje koncesij končuje in uvaja sistem licenc. To pa sproža številna vprašanja. Nanja odgovarjata vodja Sektorja za okolje in podnebne spremembe pri Ministrstvu za okolje in prostor Uroš Vajgl ter predsednik komisije za dimnikarsko dejavnost pri Zbornici komunalnega gospodarstva Aleksander Županek.
Razkrivamo, kakšne so pasti spleta, v katere se ujamejo otroci in postanejo žrtve e-zlorab. V minulem letu je Spletno oko policiji predalo 61 prijav posnetkov spolno zlorabljenih otrok. Vsako leto je na svetovni splet dodanih okrog 50.000 novih podob s spolnimi zlorabami otrok, navaja Urad Združenih narodov za droge in kriminal.
Vse več raziskav potrjuje zdravilne učinke medicinske konoplje. To vse bolj spoznavajo tudi zdravniki v Sloveniji. Delovna skupina pri zdravniški zbornici predlaga uvrstitev medicinske konoplje med zdravila, ki bodo dostopna na recept. Ugotavljamo, da si po slabih štirih letih zdravnice in zdravniki upajo veliko bolj odkrito govoriti o zdravljenju z medicinsko konopljo – še več, zahtevajo sistemske spremembe. Delovna skupina je poročilo in predlog ukrepov predstavila tudi na Zdravniški zbornici.
Potem ko je nemški podkancler dejal, da je sporazum o prosti trgovini z ZDA propadel in so pogajanja o TTIP, vsaj do volitev v ZDA, zastala, je na mizi prostotrgovinski sporazum s Kanado CETA. Tudi ta vsebuje mehanizem za reševanje sporov med vlagatelji in državami ter vprašljive določbe glede gensko spremenjenih organizmov, komercialne rabe vodnih virov in varstva potrošnikov. Sporazum med drugim prinaša liberalizacijo vseh storitev, razen tistih, ki so izrecno zapisane kot izjema. Bodo koncesionarji lahko tožili državo, če jim ne bo podaljšala koncesij za vodo?
Povpraševanje po eko izdelkih raste, pri nas predvsem na račun vse večjega uvoza. Tako se v naši košari lahko nenadoma znajde eko fižol iz Kitajske, eko leča iz Rusije, ali eko čičerika iz Kanade. Ekološka pridelava živil manj obremenjuje okolje. Kaj pa, ko mora živilo do našega krožnika prepotovati več tisoč kilometrov, pri čemer za seboj pusti velik ogljični odtis? Kakšen je nadzor in koliko pregledanih vzorcev eko živil ni ustreznih? Ali eko živilo nujno vsebuje tudi manj težkih kovin? Kaj pa sladkorja? Kako racionalno, prijazno do sebe in okolja, izbirati v poplavi prehranskih trendov in marketinških prijemov?
Kako zagotoviti ustrezno pretočnost predvsem pa varnost na več kot 600 kilometrih slovenskih avtocest in hitrih cest. Na vprašanja odgovarja mag. Ulrich Zorin, vodja službe za upravljanje s prometom in prometno varnostjo pri DARS-u.
Okoljevarstvenike razburja predlog uredbe o stanju tal, ki zelo povečuje vrednosti nekaterih tudi rakotvornih snovi v tleh. Do zdaj priznano mejno vrednost živega srebra 2 mg/kg predlog uredbe tako poveča na 2 mg/kg za otroška igrišča in 80 mg/kg za industrijska območja. Kadmij iz enega mg/kg poveča na 2 mg/kg za otroška igrišča, kmetijska in stanovanjska območja ter 60 mg/kg za industrijska območja. Je cilj uredbe res varovanje zdravja ljudi in okolja?
Še do prihajajočega ponedeljka je v javni razpravi osnutek novega pravilnika o delitvi stroškov ogrevanja v večstanovanjskih stavbah. Obstoječa ureditev, ki je v veljavo stopila pred slabim letom, se je izkazala za problematično in požela veliko kritik strokovnjakov in javnosti.
Mariborski in koroški ribiči že leta opozarjajo na to, da na avstrijski strani na neustrezen način odstranjujejo usedline iz akumulacijskih bazenov hidroelektrarn. Mulj oziroma sediment naložijo na rečne transportne ladje, ga peljejo v matico struge Drave in spustijo v glavni tok. Posledica tega ni le kalnost Drave pri nas, ampak to vpliva na reko in življenje ob in v njej.
Krajani Škofij, ki živijo blizu zemljišča, kjer nameravajo ponovno zgraditi balinišče, gradnji tega ostro nasprotujejo. Še več, pred leti je na tem mestu že stalo balinišče, a so ga zaradi motečega hrupa zaprli in odstranili športne objekte. Le na črno zgrajena klubska hiška, ki so ju uporabljali balinarji je ostala. Zdaj so jo prenovili, zanimivo pa je, da je bil na otvoritvi obnovljenega na črno zgrajenega objekta tudi koprski župan Popovič. Zato mu krajani Škofij očitajo arogantnost in sprenevedanje, saj vsi vedo, da je objekt črna gradnja, ki celo nima svojega uradnega priključka in števca za vodo niti električnega priključka, ampak imajo elektriko priključeno kar na javno razsvetljavo. V posmeh vsem pa je na parceli, ki je v lasti občine, pravo divje odlagališče smeti. Spore med Mestno občino Koper in krajani Škofij je raziskoval Marjan Jerman.
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči. Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Junija smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozorili na težave varnostnic in varnostnikov podjetja G4S na ljubljanskem letališču. Slišali smo tudi izjavo direktorja, ki je med drugim dejal, da je v podjetju nezadovoljnih le nekaj posameznikov. Glede na odziv, ki smo ga dobili po oddaji, to nikakor ne drži. Nadaljujemo zgodbo, saj ne gre le za kaprice nekaj nergačev. Spregovorila sta tudi varnostnika, ki sta delala na ameriškem veleposlaništvu. Gre za svojevrsten paradoks – zaradi globalnih terorističnih groženj se varnosti posveča vse več pozornosti in se zanjo namenja vse več sredstev, pri ljudeh, ki so skrbijo za varnost, pa se to pozna le v dodatnih nalogah, ki jih morajo opravljati.
Imate tudi v vašem bloku samooklicanega svetovalca pri upravljanju z nepremičninami in mu za storitve, ki jih po zakonu opravljajo upravniki, tudi plačujete? Šli smo po sledeh samostojnega podjetnika, ki se ukvarja z nadzorom upravnikov, dejavnost pa ima med drugim registrirano za čiščenje in poizvedovalne dejavnosti. Nadzor nad upravniki naj bi sicer izvajala stanovanjska inšpekcija, a ta se etažnim lastnikom očitno ne zdi zadosten.
Da birokrati brez osebne odgovornosti počno, kar se jim zdi prav, kaže primer, ki se je zgodil v Slovenski Bistrici, ko je medobčinska inšpektorica izdala odločbo o prekopu zasebnega zemljišča.
Deset in več kilometrski zastoji med Gruškovjem, Podlehnikom in proti Mariboru so stalnica koncev tedna vsake poletne turistične sezone. Letos je tam še gradbišče avtoceste, zato se številni bojijo poslabšane prometne varnosti. Kako se izogniti popolnemu prometnemu kolapsu na območju med Draženci in Gruškovjem?
V zadnjih mesecih se je na Val 202 obrnilo več poslušalcev, ki garancije pri popravilu telefona ne morejo uveljaviti, skupni imenovalec pri velikem delu teh pa je: “Aparat je bil v stiku s tekočino. Garancijsko popravilo ni možno”. Kako delujejo indikatorji vlage? Se obarvajo tudi, če uporabljamo telefon v deževnem vremenu ali mora naprava pasti v vodo, da se aktivira? Ali je ta indikator le priročni izgovor serviserjev, da jim aparata ni treba brezplačno popraviti? O tem s pooblaščenimi serviserji, sodnim izvedencem za področje telekomunikacij ter predstavnikoma Zveze potrošnikov Slovenije in Tržnega inšpektorata.
Tik ob vasi Škrjanče namerava podjetnik zgraditi industrijsko cono, ki bo po besedah nekaterih krajanov imela negativen vpliv na življenje v vasi. Zanimivo je, da je podjetnik zemljišče že odkupil, večino pa prodal kot urejeno obrtno cono, čeprav za omenjeno cono še ni sprejet Občinski prostorski načrt. Ali gre za tihi dogovor med občino in podjetnikom?
Neveljaven email naslov