Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto. Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?

Ukinitev državnega monitoringa pitne vode

Ministrstvo za zdravje je pripravilo uredbo o pitni vodi, ki bo državni monitoring pitne vode, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov.

Na ministrstvu za zdravje pravijo, da državni monitoring ukinjajo, ker so se podvajali vzorci z notranjim nadzorom, ki so ga izvajali upravljavci. V nacionalnem laboratoriju menijo, da so rezultati njihovega monitoringa verodostojnejši, saj so po obstoječem pravilniku upravljavci lahko sami izvajali preizkušanja v svojih laboratorijih brez akreditacije in preverjanja zunanjih služb.

Dr. Darko Drev s fakultete za gradbeništvo in geodezijo opozarja, da rezultati državnega monitoringa pogosto niso bili idealni. “Veliko vodooskrbnih sistemov, predvsem manjših, ni bilo skladnih. Če ne bo več tega neodvisnega zunanjega nenapovedanega nadzora in se bo upravljavec vodovoda dogovoril, kdo bo jemal vzorce, kdaj in katere bo vzel, vprašanje, ali bodo rezultati realni.” Drev opozarja, da se pri notranjem nadzoru dogaja, da upravljavci jemljejo vzorce takrat, ko so rezultati najboljši. “Vzorcev ne jemljejo takrat, ko kmetje polivajo gnojevko ali ko je dež in je voda motna ali mikrobiološko onesnažena. Zato, da so bili rezultati navzven lepi.”

Namesto državnega monitoringa zdaj ministrstvo za zdravje pozornost usmerja v načrt za zagotavljanje pitne vode, ki ga bodo morali imeti vsi upravljavci. Notranji nadzor je bil do zdaj opredeljen zelo ohlapno, opisuje Marjeta Recek z ministrstva za zdravje: “S terena smo dobili informacije, da so nekateri upravljavci imeli cele fascikle, pa se niso zavedali niti svoje odgovornosti niti niso strokovno vedeli, kaj upravljanje pomeni. Zdaj bo te načrte vsakih pet let pregledal NIJZ. Nacionalni laboratorij bo skrbel za informacijski sistem, pripravljal poročila o stanju vode v Sloveniji, del sredstev pa bomo namenili novonastalim tveganjem, kot so zdravila v pitni vodi.”

Kritiki ocenjujejo, da bo namesto vzorčenja zdaj večji poudarek na skladnosti papirjev. Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj svari: “Ko prepustimo nadzor tistemu, ki do neke mere ustvarja tudi dobiček z vodo, potem nevtralnost vsaj načelno zgubimo.”
Zaradi državnega monitoringa so se odkrivali slabi vodovodi in se začeli sanirati. Izvajati se je začel leta 2004. Takrat je bila kar petina vseh vzorcev fekalno onesnažena, leta 2015 pa je bilo takih vzorcev tri odstotke. Glede mikrobiološkega onesnaženja so najbolj problematični manjši vodovodi.

Bo uredba vplivala tudi na znesek na položnici?

Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da bodo znesek, ki ga bo država prihranila s tem, ko ne bo več izvajala monitoringa pitne vode, morali plačati uporabniki: “Skoraj zanesljivo bodo storitve, povezane z vodo, zaradi tega dražje za uporabnika.”
Nacionalni laboratorij je leta 2013 pripravil izračun. Strošek na prebivalca bi bil, če bi se državni monitoring prenesel na upravljavce, na letni ravni majhen, vendar bi na manjših oskrbovanih območjih lahko dosegel tudi do 10 evrov.

Številnih parametrov ne vzorčijo

Kot poudarja Darko Drev, v uredbi ni na primer vzorčenja salmonele, mangana in številnih drugih parametrov. Dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano opozarja, da pri nas nihče ne spremlja novih onesnaževal: “Ne v notranjem nadzoru ne v državnem monitoringu nimamo razširjenih preiskav novih pesticidov, snovi s prednostnega seznama, ostankov farmacevtskih sredstev in snovi, ki jih že leta spremljajo v drugih državah EU.”

Šola zahtevala zamenjavo mesta vzorčenja

V nacionalnem laboratoriju neposrednih pritiskov zaradi rezultatov monitoringa niso imeli, so pa dobivali zahteve po menjavi merilnega mesta. Tako so denimo zaradi razvejanega internega omrežja želeli, da bi zamenjali mesto vzorčenja na neki šoli. V nacionalnem laboratoriju se strinjajo, da vzorčenje ni primerno med počitnicami, ko so uporabniki v stavbi, pa mora biti pitna voda za njih primerna ne glede na to, ali je problem interno omrežje ali voda, ki jo dobavlja upravljavec.

Slovenija na repu držav po mikrobiološki skladnosti vzorcev

Pred enim mesecem je izšlo evropsko poročilo, ki kaže, da je po ugotovljenih mikrobiološko skladnih vzorcih Slovenija na repu evropskih držav. Več neskladnih vzorcev so ugotovili le na Cipru in v Italiji. Gre za posledico slabe priprave vode oziroma dezinfekcije. Deset od 1.500 vzorcev je bilo fekalno onesnaženih. “Vse države članice dosegajo 99-odstotno skladnost. Vendar to poročilo zajema le velike sisteme, se pa v Sloveniji zavedamo, da so problemi pri malih vodovodnih sistemih, kjer poročanje ni obvezno. Na teh manjših vodovodnih sistemih bi se odrezali precej slabše,” meni Nataša Sovič.

150 tisoč uporabnikov nima zagotovljene ustavne pravice

Slovenija je v ustavo zapisala pravico do pitne vode, vendar so območja, ki oskrbujejo manj kot 50 uporabnikov, izvzeta tako iz še veljavnega pravilnika kot iz uredbe, ki jo je pripravilo ministrstvo za zdravje. Tudi člen, ki pravi, da mora biti pitna voda zdravstveno ustrezna in skladna, velja samo za vodovode, ki imajo več kot 50 uporabnikov. Uporabnikov takih vodovodov je v Sloveniji približno 150.000. Darko Drev opozarja, da bo po ustavi zdaj treba vsem prebivalcem zagotoviti zdravstveno neoporečno vodo.

Na ministrstvu še ne vidijo celovite rešitve, kako bi tudi v praksi vsem zagotovili ustavno pravico do pitne vode. Poudarjajo, da je problematika večplastna, obstajajo tudi vaški vodovodi, ki se nočejo priključiti na javni vodovod in se ne zavedajo, da imajo slabo vodo. Slovenija je posebnost v evropskem prostoru, kjer je za pitno vodo navadno pristojno ministrstvo za okolje, pri nas pa je ta pristojnost razdrobljena na več ministrstev. Tudi to naj bi bil vzrok, zakaj ne najdejo rešitve.