Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto.
Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?
Ukinitev državnega monitoringa pitne vode
Ministrstvo za zdravje je pripravilo uredbo o pitni vodi, ki bo državni monitoring pitne vode, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov.
Na ministrstvu za zdravje pravijo, da državni monitoring ukinjajo, ker so se podvajali vzorci z notranjim nadzorom, ki so ga izvajali upravljavci. V nacionalnem laboratoriju menijo, da so rezultati njihovega monitoringa verodostojnejši, saj so po obstoječem pravilniku upravljavci lahko sami izvajali preizkušanja v svojih laboratorijih brez akreditacije in preverjanja zunanjih služb.
Dr. Darko Drev s fakultete za gradbeništvo in geodezijo opozarja, da rezultati državnega monitoringa pogosto niso bili idealni. “Veliko vodooskrbnih sistemov, predvsem manjših, ni bilo skladnih. Če ne bo več tega neodvisnega zunanjega nenapovedanega nadzora in se bo upravljavec vodovoda dogovoril, kdo bo jemal vzorce, kdaj in katere bo vzel, vprašanje, ali bodo rezultati realni.” Drev opozarja, da se pri notranjem nadzoru dogaja, da upravljavci jemljejo vzorce takrat, ko so rezultati najboljši. “Vzorcev ne jemljejo takrat, ko kmetje polivajo gnojevko ali ko je dež in je voda motna ali mikrobiološko onesnažena. Zato, da so bili rezultati navzven lepi.”
Namesto državnega monitoringa zdaj ministrstvo za zdravje pozornost usmerja v načrt za zagotavljanje pitne vode, ki ga bodo morali imeti vsi upravljavci. Notranji nadzor je bil do zdaj opredeljen zelo ohlapno, opisuje Marjeta Recek z ministrstva za zdravje: “S terena smo dobili informacije, da so nekateri upravljavci imeli cele fascikle, pa se niso zavedali niti svoje odgovornosti niti niso strokovno vedeli, kaj upravljanje pomeni. Zdaj bo te načrte vsakih pet let pregledal NIJZ. Nacionalni laboratorij bo skrbel za informacijski sistem, pripravljal poročila o stanju vode v Sloveniji, del sredstev pa bomo namenili novonastalim tveganjem, kot so zdravila v pitni vodi.”
Kritiki ocenjujejo, da bo namesto vzorčenja zdaj večji poudarek na skladnosti papirjev. Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj svari: “Ko prepustimo nadzor tistemu, ki do neke mere ustvarja tudi dobiček z vodo, potem nevtralnost vsaj načelno zgubimo.”
Zaradi državnega monitoringa so se odkrivali slabi vodovodi in se začeli sanirati. Izvajati se je začel leta 2004. Takrat je bila kar petina vseh vzorcev fekalno onesnažena, leta 2015 pa je bilo takih vzorcev tri odstotke. Glede mikrobiološkega onesnaženja so najbolj problematični manjši vodovodi.
Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da bodo znesek, ki ga bo država prihranila s tem, ko ne bo več izvajala monitoringa pitne vode, morali plačati uporabniki: “Skoraj zanesljivo bodo storitve, povezane z vodo, zaradi tega dražje za uporabnika.”
Nacionalni laboratorij je leta 2013 pripravil izračun. Strošek na prebivalca bi bil, če bi se državni monitoring prenesel na upravljavce, na letni ravni majhen, vendar bi na manjših oskrbovanih območjih lahko dosegel tudi do 10 evrov.
Kot poudarja Darko Drev, v uredbi ni na primer vzorčenja salmonele, mangana in številnih drugih parametrov. Dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano opozarja, da pri nas nihče ne spremlja novih onesnaževal: “Ne v notranjem nadzoru ne v državnem monitoringu nimamo razširjenih preiskav novih pesticidov, snovi s prednostnega seznama, ostankov farmacevtskih sredstev in snovi, ki jih že leta spremljajo v drugih državah EU.”
V nacionalnem laboratoriju neposrednih pritiskov zaradi rezultatov monitoringa niso imeli, so pa dobivali zahteve po menjavi merilnega mesta. Tako so denimo zaradi razvejanega internega omrežja želeli, da bi zamenjali mesto vzorčenja na neki šoli. V nacionalnem laboratoriju se strinjajo, da vzorčenje ni primerno med počitnicami, ko so uporabniki v stavbi, pa mora biti pitna voda za njih primerna ne glede na to, ali je problem interno omrežje ali voda, ki jo dobavlja upravljavec.
Pred enim mesecem je izšlo evropsko poročilo, ki kaže, da je po ugotovljenih mikrobiološko skladnih vzorcih Slovenija na repu evropskih držav. Več neskladnih vzorcev so ugotovili le na Cipru in v Italiji. Gre za posledico slabe priprave vode oziroma dezinfekcije. Deset od 1.500 vzorcev je bilo fekalno onesnaženih. “Vse države članice dosegajo 99-odstotno skladnost. Vendar to poročilo zajema le velike sisteme, se pa v Sloveniji zavedamo, da so problemi pri malih vodovodnih sistemih, kjer poročanje ni obvezno. Na teh manjših vodovodnih sistemih bi se odrezali precej slabše,” meni Nataša Sovič.
Slovenija je v ustavo zapisala pravico do pitne vode, vendar so območja, ki oskrbujejo manj kot 50 uporabnikov, izvzeta tako iz še veljavnega pravilnika kot iz uredbe, ki jo je pripravilo ministrstvo za zdravje. Tudi člen, ki pravi, da mora biti pitna voda zdravstveno ustrezna in skladna, velja samo za vodovode, ki imajo več kot 50 uporabnikov. Uporabnikov takih vodovodov je v Sloveniji približno 150.000. Darko Drev opozarja, da bo po ustavi zdaj treba vsem prebivalcem zagotoviti zdravstveno neoporečno vodo.
Na ministrstvu še ne vidijo celovite rešitve, kako bi tudi v praksi vsem zagotovili ustavno pravico do pitne vode. Poudarjajo, da je problematika večplastna, obstajajo tudi vaški vodovodi, ki se nočejo priključiti na javni vodovod in se ne zavedajo, da imajo slabo vodo. Slovenija je posebnost v evropskem prostoru, kjer je za pitno vodo navadno pristojno ministrstvo za okolje, pri nas pa je ta pristojnost razdrobljena na več ministrstev. Tudi to naj bi bil vzrok, zakaj ne najdejo rešitve.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto.
Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?
Ukinitev državnega monitoringa pitne vode
Ministrstvo za zdravje je pripravilo uredbo o pitni vodi, ki bo državni monitoring pitne vode, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov.
Na ministrstvu za zdravje pravijo, da državni monitoring ukinjajo, ker so se podvajali vzorci z notranjim nadzorom, ki so ga izvajali upravljavci. V nacionalnem laboratoriju menijo, da so rezultati njihovega monitoringa verodostojnejši, saj so po obstoječem pravilniku upravljavci lahko sami izvajali preizkušanja v svojih laboratorijih brez akreditacije in preverjanja zunanjih služb.
Dr. Darko Drev s fakultete za gradbeništvo in geodezijo opozarja, da rezultati državnega monitoringa pogosto niso bili idealni. “Veliko vodooskrbnih sistemov, predvsem manjših, ni bilo skladnih. Če ne bo več tega neodvisnega zunanjega nenapovedanega nadzora in se bo upravljavec vodovoda dogovoril, kdo bo jemal vzorce, kdaj in katere bo vzel, vprašanje, ali bodo rezultati realni.” Drev opozarja, da se pri notranjem nadzoru dogaja, da upravljavci jemljejo vzorce takrat, ko so rezultati najboljši. “Vzorcev ne jemljejo takrat, ko kmetje polivajo gnojevko ali ko je dež in je voda motna ali mikrobiološko onesnažena. Zato, da so bili rezultati navzven lepi.”
Namesto državnega monitoringa zdaj ministrstvo za zdravje pozornost usmerja v načrt za zagotavljanje pitne vode, ki ga bodo morali imeti vsi upravljavci. Notranji nadzor je bil do zdaj opredeljen zelo ohlapno, opisuje Marjeta Recek z ministrstva za zdravje: “S terena smo dobili informacije, da so nekateri upravljavci imeli cele fascikle, pa se niso zavedali niti svoje odgovornosti niti niso strokovno vedeli, kaj upravljanje pomeni. Zdaj bo te načrte vsakih pet let pregledal NIJZ. Nacionalni laboratorij bo skrbel za informacijski sistem, pripravljal poročila o stanju vode v Sloveniji, del sredstev pa bomo namenili novonastalim tveganjem, kot so zdravila v pitni vodi.”
Kritiki ocenjujejo, da bo namesto vzorčenja zdaj večji poudarek na skladnosti papirjev. Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj svari: “Ko prepustimo nadzor tistemu, ki do neke mere ustvarja tudi dobiček z vodo, potem nevtralnost vsaj načelno zgubimo.”
Zaradi državnega monitoringa so se odkrivali slabi vodovodi in se začeli sanirati. Izvajati se je začel leta 2004. Takrat je bila kar petina vseh vzorcev fekalno onesnažena, leta 2015 pa je bilo takih vzorcev tri odstotke. Glede mikrobiološkega onesnaženja so najbolj problematični manjši vodovodi.
Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da bodo znesek, ki ga bo država prihranila s tem, ko ne bo več izvajala monitoringa pitne vode, morali plačati uporabniki: “Skoraj zanesljivo bodo storitve, povezane z vodo, zaradi tega dražje za uporabnika.”
Nacionalni laboratorij je leta 2013 pripravil izračun. Strošek na prebivalca bi bil, če bi se državni monitoring prenesel na upravljavce, na letni ravni majhen, vendar bi na manjših oskrbovanih območjih lahko dosegel tudi do 10 evrov.
Kot poudarja Darko Drev, v uredbi ni na primer vzorčenja salmonele, mangana in številnih drugih parametrov. Dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano opozarja, da pri nas nihče ne spremlja novih onesnaževal: “Ne v notranjem nadzoru ne v državnem monitoringu nimamo razširjenih preiskav novih pesticidov, snovi s prednostnega seznama, ostankov farmacevtskih sredstev in snovi, ki jih že leta spremljajo v drugih državah EU.”
V nacionalnem laboratoriju neposrednih pritiskov zaradi rezultatov monitoringa niso imeli, so pa dobivali zahteve po menjavi merilnega mesta. Tako so denimo zaradi razvejanega internega omrežja želeli, da bi zamenjali mesto vzorčenja na neki šoli. V nacionalnem laboratoriju se strinjajo, da vzorčenje ni primerno med počitnicami, ko so uporabniki v stavbi, pa mora biti pitna voda za njih primerna ne glede na to, ali je problem interno omrežje ali voda, ki jo dobavlja upravljavec.
Pred enim mesecem je izšlo evropsko poročilo, ki kaže, da je po ugotovljenih mikrobiološko skladnih vzorcih Slovenija na repu evropskih držav. Več neskladnih vzorcev so ugotovili le na Cipru in v Italiji. Gre za posledico slabe priprave vode oziroma dezinfekcije. Deset od 1.500 vzorcev je bilo fekalno onesnaženih. “Vse države članice dosegajo 99-odstotno skladnost. Vendar to poročilo zajema le velike sisteme, se pa v Sloveniji zavedamo, da so problemi pri malih vodovodnih sistemih, kjer poročanje ni obvezno. Na teh manjših vodovodnih sistemih bi se odrezali precej slabše,” meni Nataša Sovič.
Slovenija je v ustavo zapisala pravico do pitne vode, vendar so območja, ki oskrbujejo manj kot 50 uporabnikov, izvzeta tako iz še veljavnega pravilnika kot iz uredbe, ki jo je pripravilo ministrstvo za zdravje. Tudi člen, ki pravi, da mora biti pitna voda zdravstveno ustrezna in skladna, velja samo za vodovode, ki imajo več kot 50 uporabnikov. Uporabnikov takih vodovodov je v Sloveniji približno 150.000. Darko Drev opozarja, da bo po ustavi zdaj treba vsem prebivalcem zagotoviti zdravstveno neoporečno vodo.
Na ministrstvu še ne vidijo celovite rešitve, kako bi tudi v praksi vsem zagotovili ustavno pravico do pitne vode. Poudarjajo, da je problematika večplastna, obstajajo tudi vaški vodovodi, ki se nočejo priključiti na javni vodovod in se ne zavedajo, da imajo slabo vodo. Slovenija je posebnost v evropskem prostoru, kjer je za pitno vodo navadno pristojno ministrstvo za okolje, pri nas pa je ta pristojnost razdrobljena na več ministrstev. Tudi to naj bi bil vzrok, zakaj ne najdejo rešitve.
Kako nemočen je posameznik proti sistemu, če se ta odloči, da bo teptal njegove pravice, dobro ve Breda Vrhunec. Kot pravi sama, gre za zgodbo Davida proti Goljatu. Vzrok je v hrupu s ceste in železnice ob njeni hiši, zaradi katerega njena družina dobesedno ne more spati. Lani, ko je Slovenija med drugim prejela opomin zaradi neupoštevanja evropske direktive na področju hrupa, je Breda Vrhunec postala članica ekspertne skupine za hrup pri Evropski komisiji. Z njo se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja.
Povzetke komentirata okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter umetnica in ena od najinteligentnejših ljudi v Sloveniji, članica Mense, Nina Pečar.
Odnos do kulture na primeru prirodoslovnega muzeja in platforme Inde s komentarjem Gaje Brecelj.
Inšpekcijske službe so se že med letošnjo turistično sezono sistematično lotile tistih, ki zlorabljajo sistem in na črno oglašujejo in oddajajo nepremičnine
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski je ob nastopu svoje funkcije povedala, da bo angažirana zagovornica kakovostnega javnega servisa, ne pa fikus v dnevni sobi nacionalke. Kaj žuli gledalce, poslušalce in uporabnike naših spletnih strani?
Medtem ko v dolini Soče umrljivost zaradi azbesta še zmeraj raste, v Anhovem zdaj sosežigajo odpadke, kot so gume, plastika, odpadna olja, topila. Zakaj se prebivalci kljub zagotovilom, da emisije ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, bojijo izpustov, ki nastajajo pri sosežiganju odpadkov v cementarni Salonit Anhovo?
Kar 70 odstotkov samozaposlenih plačuje prispevke od najnižje zavarovalne osnove. Ta je določena na podlagi fiktivnega dohodka. Problem nastane, ko zaslužijo še manj od te osnove. Bi morali upoštevati dejanske dohodke?
Zaradi grožnje z večmilijonsko tožbo Evropske komisije proti Sloveniji bo ministrstvo za okolje in prostor z desetletno zamudo ta teden v naglici dalo v javno obravnavo operativni program varstva pred hrupom. Gre za program, ki ne bo imel nobenih učinkov, saj bo sprejet za nazaj na podlagi starih strateških kart hrupa. Zavlačevanje pri pripravi operativnega programa ni spravilo v nevarnost samo države, ta bo zato morala plačevati visoke kazni, temveč bo vplivalo tudi na zdravje ljudi. Kako ministrstvo odpravlja eno izmed 31-ih slovenskih kršitev evropske zakonodaje na področju okolja?
V Sloveniji je več kot 90 tisoč samostojnih podjetnikov. Med njimi so tudi prodajalke v kioskih in trafikah, ki jih boste slišali v današnji oddaji. Za mizerno plačilo delajo po 300 ur na mesec, dopusta in bolniške odsotnosti ne poznajo. Druge izbire, kot je odprtje s.p.-ja, niso imeli. Podobno doživljajo tudi številni visoko izobraženi samostojni podjetniki, kot so lektorice in lektorji.
Sedem dreves, ki jih bo mestna občina ob prenovi tržnice podrla, bo zamenjalo 14 novih, civilna iniciativa pa pogreša dialog
Poslušalka se zaradi nestrokovno opravljenih melioracijskih del že več kot tri desetletja sooča s poplavami reke Bolske, ki njeno hišo odrežejo od sveta. Po letih tožarjenj z okoljskim ministrstvom je sodbo končno dobila, država je plačala več kot 100.000 evrov za sanacijo, ki pa je stanje le še poslabšala. Kam je odtekel ta denar?
Elektrarne na reki Muri že desetletja burijo duhove pri prebivalcih Pomurja, ki si jih v glavnem ne želijo, ostro pa jim nasprotujejo okoljevarstveniki. Čeprav je v Avstriji na Muri več kot 30 hidroelektrarn, je Mura pri nas še edina večja neokrnjena reka, območje ob njej pa je zaščiteno z različnimi okoljevarstvenimi režimi. Okoljsko poročilo za trenutno aktualno hidroelektrarno Hrastje-Mota je negativno, toda Mura je vključena v Akcijski načrt za obnovljive vire energije, kar bi lahko predstavljalo osnovo za presojo prevlade drugih javnih interesov nad javnim interesom varovanja okolja. Kakšne načrte ima investitor in zakaj jim večina prebivalcev Pomurja in okoljevarstveniki ostro nasprotujejo?
Enaka embalaža, drugačna vsebina pri prehranskih izdelkih v različnih državah – praksa, ki je bila že nekaj časa predmet gostilniških debat, po politični ofenzivi iz držav Višegrajske skupine pa je postala tudi izpostavljena tema v Evropski uniji. Raziskave v državah tako imenovanega »vzhoda« so pokazale, da razlike obstajajo, ni pa še splošnega strinjanja ali načrta, kako obravnavati to problematiko. V oddaji pregledamo rezultate slovenskih raziskav in se vprašamo o etičnosti ravnanja ponudnikov in odgovornosti potrošnikov.
Nov val podražitev bančnih storitev pri nekaterih pričakujemo že čez nekaj dni, pri drugih čez dober mesec. Skoraj vse bodo podražile svoje osnovne storitve, nekatere pa uvajajo tudi povsem nova nadomestila. Za vsak nakup z BA Maestro kartico ali plačilno kartico v tujini, kjer Evro ni uradno plačilno sredstvo, recimo na Hrvaškem, bomo banki morali plačati še dodatnega 1,5 odstotka od vrednosti nakupa v trgovini ali dviga gotovine na bankomatu. Kakšne podražitve nas čakajo to jesen in kako izbrati najbolj ugodno banko, je predstavila Alina Meško iz Zveze potrošnikov Slovenije.
Kolektivna tožba je pravni institut, ki omogoča zaščito pravic v primerih, ko je za praviloma manjše vrednosti oškodovano večje število potrošnikov. Predlog zakona po besedah pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča krepi nadzor nad monopolisti in varuje potrošnike. Ti sicer države ali po tem zakonu ne bodo mogli tožiti, prav tako naj zakon ne bi veljal za nazaj. Kaj to pomeni denimo za kreditojemalce v švicarskih frankih, ki so vložili že okoli 100 tožb, ali pa za lastnike vozil, v katera je Volkswagen vgradil sporno programsko opremo za goljufanje na testih izpušnih plinov?
Ker potrebuje odrasel medved kar deset kilogramov hrane na dan in ker je letošnji obrod slab, ni izključeno, da bo primerov, kot je bil nedavni z medvedko pod Šmarno goro, letos več. Čeprav medveda, razen ene občanke, ni videl nihče drug, zabeležili niso nobene škode na njivah pod Rašico ali drugih materialnih dokazov se je medijskih objav nabralo za en majhen fascikel, družabna omrežja so pregorevala.
Gospodarska rast že dolgo ni bila tako visoka in registrirana brezposelnost pada, a je med iskalci zaposlitve veliko visoko izobraženih
Čez dva tedna bo morala prostore nekdanje tovarne Inde v Kopru zapustiti Ustvarjalna platforma Inde, ki je v treh letih delovanja iz ruševin ustvarila prostor alternativne kulture. Prizorišče je gostilo koncerte, okrogle mize in solidarnostne akcije, namenjene predvsem mladim, ter tako zagotavljalo vsebine, ki jih v komercialnih ustanovah ni bilo mogoče dobiti. Zdaj mora skoraj stočlanska skupnost aktivistov zaradi prodaje prostorov te zapustiti. Na obali je tako ugasnil še zadnji avtonomno delujoč prostor, koprska občina pa za delovanje skupnosti nima posluha. Kam se bodo odpravili mladi?
»Priti iz Kopra do Ljubljane z vlakom je vedno velika avantura« – so bile besede enega od čakajočih na železniški postaji v našem največjem obalnem mestu. Že nekaj časa namreč od Kopra do Divače proti Ljubljani vlakov ni oziroma so redki, sicer pa so za potnike organizirani nadomestni avtobusni prevozi, kar zna biti še posebej nepraktično za tiste, ki hočejo na pot s kolesom. Prvi nadomestni avtobusni prevozi namesto vlakov so bili organizirani že leta 2014, ko je tudi železniško infrastrukturo uničil žled. A tudi po več kot treh letih ostajajo avtobusi od Obale do Ljubljane in nazaj z vozovnico za vlak. Zakaj in katere so še tiste proge, ki bi jih radi prevozili z vlakom, pa vas po teh pelje avtobus, smo preverili v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Neveljaven email naslov