Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razvojno sodelovanje prispeva k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, njegovo izvajanje pa odpira številna vprašanja. Kakšni so izzivi razvojnega sodelovanja, kateri so uspešni slovenski razvojni projekti in zakaj Slovenija ne izpolnjuje svojih zavez na tem področju? Gorazd Rečnik se je pogovarjal s doktorico Majo Bučar s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, Ano Kalin iz Foruma za enakopravni razvoj in Albinom Keucem iz platforme Sloga, v studio pa je povabil Uroša Vajgla s sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje zadeve.
Razvojno sodelovanje prispeva k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, njegovo izvajanje pa odpira številna vprašanja
“Slovenija kot del razvitega sveta nosi del odgovornosti za skrb za enakomeren, progresiven in trajnostni razvoj v svetu. Vedeti moramo, da imajo tri četrtine sveta večje probleme od naših. Prav je, da imamo moralno, etično in tudi politično odgovornost. Če je nimamo, se lahko tudi sami neposredno soočimo s posledicami netrajnostnega in nezadostnega razvoja v svetu, tudi če je ta nekoliko bolj oddaljen od nas. Razvojno sodelovanje pripomore tudi k odpravi vzrokov za migracije in napetosti na različnih območjih sveta ter v določenem pogledu zagotavlja koristi za Slovenijo in ljudi, ki tukaj živijo.” – Uroš Vajgl, Ministrstvo za zunanje zadeve
Zavez ne izpolnjujemo niti na ravni EU niti na ravni države. Prvič po petih letih so se evropska sredstva za razvojno sodelovanje znižala. Dr. Maja Bučar meni, da se ne vedemo načelno. “Največja prejemnica evropske razvojne pomoči je Turčija. Točno vemo, da gre za denar, ki ga Unija namenja Turčiji zaradi migrantov. To ima malo opravka s pravim razvojnim sodelovanjem.”
Razvojne ukrepe bi morali izvajati v državah, iz katerih prebežniki prihajajo. Namesto tega se osredotočamo na države severne Afrike, kjer se želi zadržati, tiste, ki so že krenili na pot. “To ni naslavljanje korenin, ampak toka. To je neprimerno. Gre za kampe, v katerih naj bi ljudi zadržali in poskušali prepričati, naj se vrnejo domov, namesto da bi jim dali možnosti za gospodarski razvoj.”
“Migracije so bile marsikje zlorabljene za to, da se razvojno sodelovanje zdaj povezuje bolj z obrambnimi vsebinami, azilnim sistemov, ne ukvarjamo pa se z vzroki in razlogi, ki ljudi pripeljejo do tega, da gredo od doma.” – Albin Keuc, platforma Sloga
Slovenija namesto 0,33 za razvojno sodelovanje namenja 0,16 odstotka bruto nacionalnega dohodka. Maja Bučar poudarja, da k razvojni pomoči štejejo celo žico: “Vsi stroški, ki smo jih imeli z nadzorovanjem migracij – niti ne z neposredno pomočjo migrantom, med drugim gre za vzpostavljanje obmejnih omejitev oziroma žice – štejejo za razvojno pomoč. Sodijo pač k delu z migranti. Po mojem osebnem mnenju to ne sodi tja.”
Celotna slovenska razvojna pomoč znaša od 60 do 70 milijonov evrov na leto; pri tem dve tretjini obsegajo prispevki za instrumente, ki jih imamo skupaj z drugimi državami v okviru Evropske unije in Združenih narodov. V okviru dvostranske pomoči, za katero namenjamo tretjino teh sredstev, do 45 odstotkov zavzemajo štipendije, pri tem pa je največji sklop oprostitev šolnin za študente, predvsem z zahodnega Balkana. Trenutno jih v Sloveniji študira približno 2.500. Vprašanje je, kako zagotoviti, da se oseba potem zares vrne in prispeva k razvoju države, iz katere prihaja. Problem je tudi, da ta sredstva dejansko ostajajo v Sloveniji.
“V večini primerov gre za skoraj fiktivni prikaz oprostitve šolnine, ki bi jo moral državljan tretje države vplačati ob vpisu na študij. Tu ne gre za dejanski pretok sredstev, pri katerem bi ministrstvo za izobraževanje ta znesek dodatno nakazalo na univerzo. Gre dejansko za sklep o oprostitvi šolnine, ki se potem administrativno prikaže kot znesek, ki ga je Slovenija nakazala za razvojno sodelovanje.” – Maja Bučar
Uroš Vajgl meni, da so štipendije zgodba o uspehu. “Trenutno je v Sloveniji recimo doktorski študent iz Kabula, ki že ve, da ga, ko bo končal doktorsko disertacijo, čaka profesorsko mesto na fakulteti, na kateri bo res prispeval neposredno svoji družbi. Verjamem, da bomo, glede na to, da je vzpostavil vez s Slovenijo in slovensko znanstveno srenjo, dolgoročno vsi imeli korist od tega.”
Ana Kalin iz Foruma za enakopravni razvoj meni, da bi morali večjo možnost vpliva in delovanja zagotoviti nevladnim organizacijam. Ugotavlja, da ima vse večjo vlogo zasebni sektor. “Samo po sebi vključevanje zasebnega sektorja ni nujno problematično, je pa vprašanje, kako se ta pomoč izvaja. Ali podjetja delujejo v skladu s potrebami po prejemu pomoči ali v skladu s svojimi potrebami, torej maksimizacijo dobička? Ali pri tem upoštevajo človekove pravice in vpliv na okolje?”
Vajgl pravi, da brez zasebnega sektorja doseganje trajnostnih ciljev ne bo mogoče. “Sam bi si želel, da bi delovanje zasebnega sektorja čim bolj temeljilo na altruizmu, torej verovanju v to, da je moralna dolžnost zahodnega razvitega sveta, da se ukvarja s potrebami v državah v razvoju. Kot država moramo spodbujati razvojno sodelovanje, ki temelji na želji po izboljšanju družb.”
Vajgl predvideva, da naj bi do konca leta sprejeli akcijski načrt, v katerem bodo nakazana področja, kjer so realne možnosti za dvig. Nov vir pomenijo sredstva podnebnega sklada, ki jih nekatere države v celoti namenjajo za razvojno sodelovanje. “Naš poglavitni cilj je, da se poveča razvojna pomoč državam, ki jo potrebujejo.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Razvojno sodelovanje prispeva k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, njegovo izvajanje pa odpira številna vprašanja. Kakšni so izzivi razvojnega sodelovanja, kateri so uspešni slovenski razvojni projekti in zakaj Slovenija ne izpolnjuje svojih zavez na tem področju? Gorazd Rečnik se je pogovarjal s doktorico Majo Bučar s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, Ano Kalin iz Foruma za enakopravni razvoj in Albinom Keucem iz platforme Sloga, v studio pa je povabil Uroša Vajgla s sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje zadeve.
Razvojno sodelovanje prispeva k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, njegovo izvajanje pa odpira številna vprašanja
“Slovenija kot del razvitega sveta nosi del odgovornosti za skrb za enakomeren, progresiven in trajnostni razvoj v svetu. Vedeti moramo, da imajo tri četrtine sveta večje probleme od naših. Prav je, da imamo moralno, etično in tudi politično odgovornost. Če je nimamo, se lahko tudi sami neposredno soočimo s posledicami netrajnostnega in nezadostnega razvoja v svetu, tudi če je ta nekoliko bolj oddaljen od nas. Razvojno sodelovanje pripomore tudi k odpravi vzrokov za migracije in napetosti na različnih območjih sveta ter v določenem pogledu zagotavlja koristi za Slovenijo in ljudi, ki tukaj živijo.” – Uroš Vajgl, Ministrstvo za zunanje zadeve
Zavez ne izpolnjujemo niti na ravni EU niti na ravni države. Prvič po petih letih so se evropska sredstva za razvojno sodelovanje znižala. Dr. Maja Bučar meni, da se ne vedemo načelno. “Največja prejemnica evropske razvojne pomoči je Turčija. Točno vemo, da gre za denar, ki ga Unija namenja Turčiji zaradi migrantov. To ima malo opravka s pravim razvojnim sodelovanjem.”
Razvojne ukrepe bi morali izvajati v državah, iz katerih prebežniki prihajajo. Namesto tega se osredotočamo na države severne Afrike, kjer se želi zadržati, tiste, ki so že krenili na pot. “To ni naslavljanje korenin, ampak toka. To je neprimerno. Gre za kampe, v katerih naj bi ljudi zadržali in poskušali prepričati, naj se vrnejo domov, namesto da bi jim dali možnosti za gospodarski razvoj.”
“Migracije so bile marsikje zlorabljene za to, da se razvojno sodelovanje zdaj povezuje bolj z obrambnimi vsebinami, azilnim sistemov, ne ukvarjamo pa se z vzroki in razlogi, ki ljudi pripeljejo do tega, da gredo od doma.” – Albin Keuc, platforma Sloga
Slovenija namesto 0,33 za razvojno sodelovanje namenja 0,16 odstotka bruto nacionalnega dohodka. Maja Bučar poudarja, da k razvojni pomoči štejejo celo žico: “Vsi stroški, ki smo jih imeli z nadzorovanjem migracij – niti ne z neposredno pomočjo migrantom, med drugim gre za vzpostavljanje obmejnih omejitev oziroma žice – štejejo za razvojno pomoč. Sodijo pač k delu z migranti. Po mojem osebnem mnenju to ne sodi tja.”
Celotna slovenska razvojna pomoč znaša od 60 do 70 milijonov evrov na leto; pri tem dve tretjini obsegajo prispevki za instrumente, ki jih imamo skupaj z drugimi državami v okviru Evropske unije in Združenih narodov. V okviru dvostranske pomoči, za katero namenjamo tretjino teh sredstev, do 45 odstotkov zavzemajo štipendije, pri tem pa je največji sklop oprostitev šolnin za študente, predvsem z zahodnega Balkana. Trenutno jih v Sloveniji študira približno 2.500. Vprašanje je, kako zagotoviti, da se oseba potem zares vrne in prispeva k razvoju države, iz katere prihaja. Problem je tudi, da ta sredstva dejansko ostajajo v Sloveniji.
“V večini primerov gre za skoraj fiktivni prikaz oprostitve šolnine, ki bi jo moral državljan tretje države vplačati ob vpisu na študij. Tu ne gre za dejanski pretok sredstev, pri katerem bi ministrstvo za izobraževanje ta znesek dodatno nakazalo na univerzo. Gre dejansko za sklep o oprostitvi šolnine, ki se potem administrativno prikaže kot znesek, ki ga je Slovenija nakazala za razvojno sodelovanje.” – Maja Bučar
Uroš Vajgl meni, da so štipendije zgodba o uspehu. “Trenutno je v Sloveniji recimo doktorski študent iz Kabula, ki že ve, da ga, ko bo končal doktorsko disertacijo, čaka profesorsko mesto na fakulteti, na kateri bo res prispeval neposredno svoji družbi. Verjamem, da bomo, glede na to, da je vzpostavil vez s Slovenijo in slovensko znanstveno srenjo, dolgoročno vsi imeli korist od tega.”
Ana Kalin iz Foruma za enakopravni razvoj meni, da bi morali večjo možnost vpliva in delovanja zagotoviti nevladnim organizacijam. Ugotavlja, da ima vse večjo vlogo zasebni sektor. “Samo po sebi vključevanje zasebnega sektorja ni nujno problematično, je pa vprašanje, kako se ta pomoč izvaja. Ali podjetja delujejo v skladu s potrebami po prejemu pomoči ali v skladu s svojimi potrebami, torej maksimizacijo dobička? Ali pri tem upoštevajo človekove pravice in vpliv na okolje?”
Vajgl pravi, da brez zasebnega sektorja doseganje trajnostnih ciljev ne bo mogoče. “Sam bi si želel, da bi delovanje zasebnega sektorja čim bolj temeljilo na altruizmu, torej verovanju v to, da je moralna dolžnost zahodnega razvitega sveta, da se ukvarja s potrebami v državah v razvoju. Kot država moramo spodbujati razvojno sodelovanje, ki temelji na želji po izboljšanju družb.”
Vajgl predvideva, da naj bi do konca leta sprejeli akcijski načrt, v katerem bodo nakazana področja, kjer so realne možnosti za dvig. Nov vir pomenijo sredstva podnebnega sklada, ki jih nekatere države v celoti namenjajo za razvojno sodelovanje. “Naš poglavitni cilj je, da se poveča razvojna pomoč državam, ki jo potrebujejo.”
Pred ginekološko kliniko v Ljubljani se že dlje časa shajajo 'Božji otroci', skupina, ki verjame, da je splav umor. Čeprav ne povzročajo nobenih kršitev javnega reda in miru, nekatere ženske njihovo delovanje doživljajo kot hudo nadlegovanje. V 55. členu Slovenske ustave piše, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno. V ustavi je opredeljena tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic. Vse te pravice so zapisane z razlogom.
Operaterji kabelske, internetne in satelitske televizije so na potrošnike že prevalili stroške, nastale zaradi posebnih zahtev komercialnega ponudnika TV programov. Podražitev pa še ni konec, saj je trg nekonkurenčen, regulatorji pa ne delujejo. Zakaj imamo ohromljen in nekonkurenčen trg, zaradi česar za televizijo in internet plačujemo več kot drugod po Evropi?
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v letu 2016 opravil skoraj 3.500 nadzorov nad bolniškimi odsotnostmi. V 205 primerih je pri tem ugotovil kršitev. Kako in s kakšnimi pristojnostmi ZZZS izvaja te kontrole in zakaj specialisti medicine dela opozarjajo, da nadzor nikakor ne bi smel biti glavni način boja za manj bolniških odsotnosti, smo preverili v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Kmetje v spodnji Vipavski dolini so siti obljub in sprenevedanja o obnovi vodnega zadrževalnika Vogršček. Zgrajen je bil pred vsega 30 leti, a so po njegovi dograditvi ga niso niti redno vzdrževali, kaj šele skrbeli za obnovo. Prišlo je tako daleč, da je inšpekcija lani poleti celo prepovedala namakanje iz zajetja, saj so v vodi ugotovili presežne vrednosti bakterij fekalnega izvora.
V Kranjski Gori propada počitniški dom, ki je v lasti Slovenskih železnic. Še pred leti so v njem počitnikovali šolski in predšolski otroci, turisti, počitnikovali pa so tudi uslužbenci Slovenskih železnic. Najemnici doma se je iztekla petletna najemna pogodba, na Slovenskih železnicah pa niso bili več pripravljeni pogodbe podaljšati za pet let, temveč samo za eno leto, kar pa se najemnici zaradi vlaganja v objekt ne bi izplačalo. Tako danes dom propada in je sramota tako za občino kot za Slovenske železnice.
V Sloveniji deluje približno 90 detektivov z licenco, podjetij, ki imajo registrirano poizvedovalno dejavnost, pa je več kot 300. Ta podjetja nas med drugim lahko preverjajo, ko smo na bolniški, čeprav gre za dejavnost, ki je v zakonu opredeljena kot detektivska dejavnost. Zakaj je sporno, če lahko po nas poizveduje kdorkoli? Zakaj so posamezniki, ki nimajo detektivske licence, podvrženi manjšemu nadzoru, kot detektivi z licenco?
Visokonapetostni daljnovod Cirkovce – Pince že šest let razburja ljudi v vaseh, kjer je predvidena trasa. Šest let upiranja, pogajanj in protestov zaradi daljnovoda ob stanovanjskih hišah je bilo zaman, saj je zdaj jasno, da niso dosegli ničesar. A vaščani Póbrežja in Šturmovcev v občini Videm se ne dajo in od ELESa zahtevajo, da daljnovod vkoplje pod zemljo. Daniel Poslek preverja, zakaj vkop za ELES ne pride v poštev in o drugih povsem nasprotnih stališčih vseh vpletenih.
Spremenjena socialna zakonodaja s februarjem ukinja zaznambe na nepremičninah in vračanje varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči, a le pod določenimi pogoji. Kakšni so, kdo bo po novem pomoč lahko prejemal brez strahu pred vračilom, komu bo lastnina še zmeraj ovira do socialne pomoči, se bo država odrekla tudi že ustvarjenim dolgovom, je pojasnila pristojna ministrica dr. Anja Kopač Mrak.
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo namerava deregulirati poklic turističnega vodnika. Turistični vodniki so na nogah. Prepričani so, da bo trg poskrbel predvsem za dobiček, ne za kakovost. Zagovorniki po drugi strani mislijo, da bo prav trg vse uredil. Bo Slovenija deregulirala ta poklic zaradi zahtev Evropske unije in zakaj naše sosednje države vztrajajo pri regulaciji? Kakšni so argumenti za deregulacijo?
Šport in kultura sta najbrž poglavitni področji, ki majhen narod naredita znanega in priznanega. Pri športu nam gre dobro, nasprotno pa je slika precej drugačna v kulturi in kulturni dediščini. Prirodoslovni muzeji so ena temeljnih ustanov, ki jih imajo narodi vse od razsvetljenstva, če ne kar od renesanse naprej, in če rečemo, da so tudi narodova osebna izkaznica, potem je naša precej razcefrana in že dolgo pretečena. Že nekaj let, če ne kar desetletij, zaposleni v Prirodoslovnem muzeju Slovenije opozarjajo na neprimerne prostore in nizke standarde, ki ne dosegajo zakonsko določenih normativov za hranjenje kulturne dediščine, to pa pomeni tudi propadanje muzejskega gradiva. Zakaj se nič ne premakne, pa čeprav so načrti za nov muzej narejeni, zemljišče kupljeno, smo vprašali na ministrstvo za kulturo, odgovorno za Prirodoslovni muzej Slovenije.
Pred časom smo izpostavili problematiko prirejanja okoliščin poškodb na javnih ali zasebnih površinah, za kar po naših informacijah v številnih primerih poskrbijo ali odškodninske družbe ali celo nekateri odvetniki. Ker je takšno početje nezakonito, tokrat zgodbo nadaljujemo tudi s pojasnili iz odvetniških vrst, še prej pa smo preverili, kakšne posledice so imela naša razkritja o primerih povsem izmišljenih škodnih okoliščinah.
Tudi v letošnjem letu smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozorili na številne teme, ki tako ali drugače krhajo naše pravice. Izkoriščanje posameznika pogosto gre z roko v roki z izkoriščanjem okolja, zato se nam bo pri pregledu oddaj Kje pa vas čevelj žuli v letu 2016 s svojimi komentarji pridružil filozof in okoljski analitik Luka Omladič.
Na inšpektoratu za delo ugotavljajo, da v nekaterih podjetjih sploh ni odgovornih oseb, in v zadnjih tednih se intenzivno ukvarjajo z vprašanjem, kako je to sploh mogoče. Stanje na področju delavskih pravic se v številnih podjetjih le še slabša, saj morajo delavke in delavci delati vedno več. Kako je mogoče, da prihaja do tako hudih anomalij in kršitev delavskih pravic, bo pojasnila glavna inšpektorica za delo Nataša Trček, svojo zgodbo pa bo povedala čistilka, ki ji podjetje ne plačuje nadur in prispevkov, delavke pa sili v odpiranje s. p.-jev.
Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto. Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?
Pod drobnogled bomo vzeli reševalne prevoze. Čeprav ima zdravstvena zavarovalnica jasno določena pravila o tem, kdaj in komu pripada nenujni prevoz z rešilnim vozilom, praksa kaže, do so predpisi precej neusklajeni in potrebni sprememb. Na eni strani lahko bolniki sicer prosto izbirajo specialista, a zavarovalnica krije prevoz samo do najbližjega. Zapleti nastajajo tudi zaradi dolgih čakalnih dob. Zaradi njih bolniki iščejo zdravljenje v drugih krajih. In če se tja odpeljejo z rešilnim vozilom, jih lahko to stane celo premoženje.
Smrt petletnika iz Bregane zaradi okužbe s salmonelo, s katero naj bi se celotna družina okužila pri uživanju kokošjih jajc, uvoženih s Poljske, je pred dobrim mesecem na Hrvaškem sprožila plaz vprašanj o tem, kako nadzirana je hrana na hrvaškem tržišču, sploh tista iz uvoza. Hrvaški potrošniki pa so skozi niz primerov oporečnega mesa vse bolj spoznavali, od kod vse prihaja hrana na njihove krožnike in kako globalna trgovina z lahkoto obvladuje trg tudi s pomočjo luknjaste zakonodajo. Najpogosteje na račun kakovosti. Kaj bi se morali slovenski potrošniki naučiti iz tega primera in kako vemo, da snovi za lekcije že ni na naših policah? Kakšen je nadzor nad mesom in jajci pri nas, se bistveno razlikuje od hrvaškega, od kod jih mi uvažamo in ali lahko oporečna živila prek hrvaških in tujih trgovcev zaidejo tudi na naše police?
Januarja 2013 je nesreča prazne gondole zaustavila žičnico na Kanin. Po črnih oblakih, ki so vedrili nad goro dobri dve leti in pol, je občina Bovec prevzela Kanin v svoje roke in poiskala izvajalca popravil. Začele so se obljube o začetku obratovanja. Seznam datumov je dolg, zadnja obljuba objavljena na spletni strani – če bo sneg, bo smučišče odprto 1. decembra letos.
V tokratni oddaji razkrivamo izkoriščanje tujih delavcev v znanem podjetju iz Ajdovščine, ki je v lasti enega od najbogatejših Slovencev. Sum kaznivih dejanj pri posredovanju tuje delovne sile na Primorskem preiskujejo tudi policisti. Kaznivega dejanja je osumljena tudi tuja pravna oseba, prek katere so bili predvsem Bolgari in Makedonci napoteni na delo v to podjetje. Odšli smo preverit, in čeprav so nam skušali preprečiti stik z ljudmi, smo posneli nekaj izjav delavcev, ki so brez prostega dne delali tudi po 350 ur na mesec, plačilnih list niso prejemali, delali so po bolgarski zakonodaji. V studiu se nam bo pridružil Goran Lukič z Migrantske svetovalnice.
V Sloveniji smo se odločili pravico do pitne vode zapisati tudi v ustavo, državljani in državljanke pa si vsekakor najbolj želimo čisto vodo v vodovodih in kozarcih. Da voda predstavlja vse večje bogastvo, spoznavajo tudi v Pomurju, kjer so po desetletjih prepričevanj in dogovarjanja lani vendarle predali v uporabo daleč največji in najdražji regijski projekt Pomurski vodovod, za katerega sta večino – od približno 150 milijonov evrov – prispevala Kohezijski sklad Evropske unije in naša država. Ker se 27 občin zdaj ne more dogovoriti ne o upravljanju vodovoda ne o ceni vode, jim Ministrstvo za okolje in prostor, ki je projekt vodilo, grozi celo z vračanjem evropskega denarja. Kje in zakaj se zatika?
Prometne nesreče, nezgode na javnih površinah pa tudi tiste pri zasebnikih. Vse to že nekaj časa niso le nesreče pri katerih bi ostalo le pri dogodku kot takšnem ampak se razvijejo v boj za čim višjo odškodnino prizadetemu. Vse lepo in prav do točke, ko so prikazane dejanske okoliščine nesreče, a številni posamezniki ter tudi posebej za to specializirane družbe so ugotovili, da je zaslužek na tuji nesreči bistveno višji, če se okoliščine nesreče prilagodijo. Da so ti primeri izjemno pogosti, kažejo podatki zavarovalnic.
Neveljaven email naslov