Epidemiolog, esejist in veterinar David Waltner - Toews o življenju po pomladi 2020 in širjenju virusov z živali na ljudi ter tudi o temah, kaj imajo s tem prehranjevalne navade in kako se virus požvižga na meje.

Ena od lekcij, ki nam jih je dal izbruh novega koronavirusa, je, kako globalno prepleteni smo. A ne le na ravni držav, ampak na ravni ekosistemov, poudarja kanadski epidemiolog, esejist in veterinar dr. David Waltner – Toews, ki bo ravno v teh dneh izdal novo knjigo o pandemijah – ta tudi že vključuje najnovejšo, ki nam jo je zakuhal koronavirus. Človek je le del zelo kompleksne naravne verige in bolj, kot se na planetu bohoti, bolj ruši ravnotežje, to pa se mu kot bumerang vrača. Ljudje zmotno mislimo, da smo ločeni od drugih bitij in ekosistemov, je prepričan Waltner – Toews, ki se kot strokovnjak posveča zoonozam, torej virusom, ki jih dobimo z živali, ter epidemiologiji bolezni, ki izvirajo iz organizmov v hrani in vodi.

“Nič takega ni, kot ločena človeška družba in naravni svet. To dvoje je povezano. Urbani ekosistemi so del večjih naravnih ekosistemov in v tem oziru nam naš izobraževalni sistem ni dobro služil. Umetno razmejuje ekologijo in družboslovje. Mlade je treba poučevati o tem, kako te sfere sodelujejo. Ko pomislimo na ogrevanje naših domov, na to, od kod je naša hrana, na to, kako so zasnovana mesta … ne gre le za naše udobje, naše počutje, ampak tudi za to, kako se bo na to odzvala mikrobna populacija, kakšen odtis bo to pustilo na naravnem habitatu okoli nas. Ne gre le za izginjanje žuželk in ptic, ampak za to, kakšno spremembo porušeno ravnovesje pušča v plenilski verigi in mikrobioti, ki je povezana s členi v tej verigi. To dvoje moramo znati bolje razumeti.”

Kar ga še posebej skrbi, so stiki med boleznimi divjih živali in boleznimi, za katerimi zbolevajo domače živali in na podlagi katerih se lahko virus nato širi na ljudi.

“Poglejmo Kitajsko, kjer je nedavno udaril novi koronavirus. Že od leta 2018 se spopadajo s ponavljajočimi izbruhi tako imenovane afriške prašičje mrzlice. Leta 2018 in 2019 je zaradi te bolezni na Kitajskem poginila polovica prašičev oziroma so jih preventivno usmrtili. Bolezen pa se še vedno širi med divjo populacijo prašičev. Hkrati so se pojavljali novi izbruhi ptičje gripe, ki ogroža predvsem piščance. In zdaj to postavite v kontekst novoletnih praznovanj na Kitajskem. Več sto milijonov ljudi se je združevalo, za svoje zabave so si želeli meso in tudi če bi vse druge države na svetu izvozile svoje prašiče na Kitajsko, še vedno ne bi zadovoljili tamkajšnjega povpraševanja. Prav zaradi tega je bil na tržnice, kakršna je bila tudi tista v Vuhanu, velik pritisk. Ker je že jeseni primanjkovalo prašičjega in piščančjega mesa, so prišle v poštev tržnice z drugim, torej divjim živalskim mesom, saj domače preprosto ni bilo na voljo.”

Namesto tunelskega razvijajmo periferni vid

Hrana ni samo produkt, ni samo dobrina, kot so zobne ščetke, kondomi, čevlji in tovornjaki. Hrana je veliko več kot dobrina. Ima svoje mikrobiome, svoje viruse in bakterije, s svetovno trgovino si izmenjujejo tudi vse to, poudarja Waltner – Toews. Tak produkt ima lahko zelo velike posledice na človeško populacijo. Trenutno moramo razmisliti o tem, kako si bomo znali v prihodnje učinkoviteje in bolj obširno deliti informacije, in to ne le med naravoslovnimi znanstveniki, ampak bi morali biti v komunikacijo vključeni tudi družboslovci in analitiki vseh vrst.

“Moj pomislek je, da imamo tunelski vid. Znanstveniki so izjemno dobri v tem, da se osredotočijo na virus specifične vrste in njegovo interakcijo z nami. Problematične pa so nove vrste virusov, ki jih še ne poznamo. In te se je pojavijo z mešanjem med različnimi virusi, ki sobivajo z različnimi vrstami. Te lahko nepričakovano preskočijo na ljudi in se začnejo na neki točki izjemno hitro spreminjati. Trenutno nam manjka širši vpogled v celotno omrežje dogodkov, ob tunelskem potrebujemo tudi periferni vid. Ta pri posamezniku omogoča, da se zaveda stvari okoli sebe in se lažje osredotoči na to, kar je pred njim. V naši situaciji potrebujemo kolektivni periferni vid, torej sodelovanje strokovnjakov, ki se spoznajo na živalske bolezni, na ekonomske zadeve in tako naprej in ki redno izmenjujo poglede. Potrebujemo ekološko-družboslovno-biološko-ekonomsko povezovanje. Skrbi me namreč, da se bomo v prihodnje preveč osredotočali le na novi koronavirus, presenetilo pa nas bo nekaj čisto drugega.”

WHO: Ameriška napoved odstopa neumestna

Kako pa sam komentira odziv Svetovne zdravstvene organizacije na trenutno širjenje okužb in napovedi držav, zlasti Amerike, da je proračunsko ne bodo več podpirale?

“Delal in sodeloval sem s številnimi ljudmi v tovrstnih mednarodnih organizacijah, v njih je tudi nekaj mojih študentov. Razumeti moramo, da to niso le organizacije v lasti držav, še vedno pa jih države članice omejujejo s tem, kaj lahko storijo. Niso povsem samostojne. Osebno menim, da bi lahko Svetovna zdravstvena organizacija določene ukrepe sprejela prej in bila bolj odločna, a definitivno v takih trenutkih od držav ne pričakujem, da se umaknejo, da odtegujejo svoj del proračuna, ampak da se še bolj dejavno vpletejo, da še bolj vneto razpravljajo in na mednarodni ravni še bolj živahno izmenjujejo informacije. Umik je napačen odziv. Tudi v prihodnosti nas čakajo pandemije, zato potrebujemo boljše povezovanje držav, ne pa lokalnih osamelcev. Globalne organizacije bodo vse bolj nujne. Narobe se je umakniti, tudi če je kritika utemeljena. Trenutno na Zemlji živi več kot 7 milijard ljudi, ob čemer se virusi požvižgajo na državne meje. Njihovega širjenja ne moremo zajeziti z nacionalnimi mejami.”

Kaj bo po pomladi 2020?

Zaradi vse večjega pritiska brezposelnosti bodo začele države sproščati ukrepe, najbrž se bo zgodil drugi val, morda tudi tretji in tako naprej, je prepričan dr. David Waltner Toews. “Hkrati s tem bodo skušali raziskovalci v laboratorijih najti ustrezna cepiva in zdravila, ki bi učinkovala bolje. Vidim tudi, da se odpirajo razprave, kako prestrukturirati zdravstveni sistem, da se bo v tovrstnih krizah odzival učinkoviteje. Velike mednarodne organizacije bodo skušale spet vzpostaviti nadzor, kar pa po mojem mnenju ne bo delovalo in se zna bolezen pojaviti še v srditejši obliki.”

“Zagotovo bo srečanje z novim koronavirusom vplivalo tudi na naše potovalne navade, nosili bomo maske, pomembna bo fizična razdalja, te spremembe bodo postale globalne. Mislim, da se bomo morali tudi naučiti živeti z boleznimi, kot je ta. Nismo več tako optimistični, kot smo bili na primer v 90. letih, ko smo bili prepričani, da bo vse le še bolje, da nas bo napredna tehnologija rešila. Zdaj smo dobili zaušnico in na nas je, da premislimo, kako lahko skupaj delujemo naprej in tudi v prihodnje s pridom ohranjamo medosebne stike.”