Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maja Kalan Pongrac: Še sreča, da ni bil covid

24.09.2020

36-letna Kranjčanka Maja Kalan Pongrac o več kot teden dni trajajočem čakanju na diagnozo 'razliti slepič'. Opozarja na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem.

Uspešno se je povzpela na Triglav, dva dni pozneje pa je zaznala bolečine v trebuhu. Njene težave so se stopnjevale, zato je dan pozneje poklicala osebno zdravnico. Ker je njene bolečine spremljala tudi povišana telesna temperatura, so jo zaradi suma na okužbo s koronavirusom najprej napotili na odvzem brisa v laboratorij, kar je občutno podaljšalo čakanje na ambulantno obravnavo.

Datum za bris je dobila šele na četrti dan nastopa težav. V večernih urah po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici so bile njene bolečine tako neznosne, da je poiskala splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, od koder so jo napotili na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice. Postavili so ji diagnozo gastroenterokolitis, neke vrste hudo obliko trebušne gripe, ki se je pozneje izkazala za nepravilno. Postavljena diagnoza se zdravi z antibiotiki in predpisali so jih tudi njej. Telo jih je dobro sprejelo in bolečine v trebuhu so ponehale.

Zdravniki so za postavitev diagnoze 'razlit slepič' potrebovali več kot teden dni. Diagnoze, ki je lahko v številnih primerih smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. O tem je z zapisom opozorila tudi Maja Kalan Pongrac. Namen zapisa ni bil iskanje napak v slovenskem zdravstvu. "Z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni 'covid' položaj. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja."

"Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu."

 

CELOTEN POGOVOR Z MAJO KALAN PONGRAC:

Maja Kalan Pongrac, v spletnem zapisu ste ta teden opisali svojo izkušnjo z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pri nas. Do diagnoze zelo hudega zapleta, ki bi zahteval takojšnjo kirurško obravnavo, so zdravniki potrebovali dober teden. Pa začniva na koncu vaše poti od Poncija do Pilata: kakšno diagnozo so vam postavili dober teden po tem, ko so se začele težave?

Tista ključna beseda je bila: 'Imate razlit slepič oziroma ste ga imeli.' Potem so mi ga operirali, tako da to je bilo ključno.

Takšna diagnoza je lahko tudi smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. Bi lahko rekli, da ste bili v smrtni nevarnosti, ker ste bili več dni nezdravljeni?

Ja, pozneje sem izvedela, da je bilo tako. Sama sicer zelo nerada posegam na to področje, saj nisem kredibilna, da govorim o tem, ampak mislim, da je vnetje slepiča vendarle dovolj poznana stvar, znana tudi laiku. Tudi osebna ginekologinja se je izrazila s točno temi besedami: 'Pa saj vi bi lahko umrli.' Tako zelo neposredno.

Če greva po vrsti. Kako se je vse skupaj začelo?

Konec tedna pred to kalvarijo sem bila v odlični formi, s sodelavci smo bili na Triglavu. Dva dni potem, v ponedeljek, pa se je začelo slabo počutje. Bolel me je trebuh, nedefinirano v zgornjem delu, malo tudi v spodnjem. Težave so se le še stopnjevale, do večera me je vse res že zelo, zelo bolelo. Ponoči sem se zbujala, takoj zjutraj pa tudi ukrepala. Dan potem, ko so se pojavile težave, sem ob 6.30 začela klicati svojo osebno zdravnico.

Kolikokrat ste klicali, da ste jo dobili?

Klicala sem jo 16-krat, a v tistem trenutku se mi to, tudi zaradi preteklih izkušenj z razmerami v Kranju, niti ni zdelo tako nenavadno, moram reči.

Potem pa je vse skupaj dodatno zapletel sum na okužbo s koronavirusom. Zaradi tega se je pri vas čakanje na ambulantno obravnavo pri osebnem zdravniku občutno podaljšalo.

Ja, datum za bris za covid, ki je nekakšen (prvi) pogoj oziroma vstopnica za zdravstveni dom, sem dobila v četrtek zvečer, torej na 4. dan svojih težav. Vsi vemo, da je treba za rezultate brisa počakati približno 24 ur, in če vse to seštejemo, bi imela rezultate v petek popoldne. Sledil je konec tedna in prva možnost, da sploh pridem do zdravnika, je bila v ponedeljek, torej teden zatem, ko sem ga priklicala.

Pri vas so se težave nato še stopnjevale. Niste čakali le na obravnavo na primarni ravni, ampak ste vmes zaradi hudih bolečin poiskali pomoč tudi na kranjski urgenci. Kako so se stvari razpletle tam?

Že zvečer, po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici, me je začel trebuh tako močno boleti, da je mož poklical na splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, kjer so nama svetovali, naj se vsekakor takoj oglasim. Obravnavana sem bila takoj, seveda kot oseba, ki bi lahko bila potencialno okužena s koronavirusom, tako da je bila ta izkušnja nekoliko posebna. Vse me je bolelo, tresla sem se, v zabojniku so zame iskali odejo, zdravnica je v tistem trenutku naredila vse, kar je lahko, in me nato poslala naprej v nadaljnjo obravnavo na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice.

Tam ste dobili diagnozo, ki se pozneje ni izkazala za pravilno. Za neke vrste hudo obliko trebušne gripe, kot ste laično povzeli diagnozo, so vam predpisali antibiotik. Na neki način ste imeli srečo v nesreči, da vam je telo vse skupaj dobro preneslo?

Ja, diagnoza je bila gastroenterokolitis. Jaz to razumem kot nekakšno trebušno gripo, trebušno težavo, ki naj bi bila virusnega izvora. Ob tem sem dobila še antibiotik, za katerega se je pozneje izkazalo, da je zavrl težave v črevesju in pomagal preprečiti najhujše, hkrati pa je to tudi zakrilo klinično sliko. V naslednjih dneh me namreč trebuh ni več tako bolel, siceršnje bolečine sem pripisovala temu, da telo pač potrebuje nekaj časa, da se stanje izboljša.

Dnevi so tekli, v tem času so vas vendarle testirali na covid, izvid je bil negativen, in to vam je dalo vstopnico za ambulantno obravnavo na ravni primarnega zdravstva. Po posvetu z zdravnico ste bili naposled le deležni ultrazvočne preiskave, k čemur ste pozivali od samega začetka, in ta je odstrla pravo razsežnost vaših težav z zdravjem. Prav nedostopnost ultrazvočne obravnave pa je ob primarnem zdravstvu druga nevralgična plat vaše zgodbe, na katero opozarjate?

V ponedeljek sem s to famozno vstopnico prišla do osebnega zdravnika in po spletu srečnih okoliščin še isti dan tudi do ultrazvočne obravnave in s tem do prave diagnoze. Tega, da je radiologija na Gorenjskem v takem stanju, se nisem zavedala. Oprostite, toda živimo v eni od najbolj razvitih regij v Sloveniji in to, da nimamo resnega dostopa do takšne razmeroma preproste diagnostike, se mi zdi v letu 2020 popolnoma nedopustno. Kot so mi pojasnili, je težava v kadru, ki naj bi ga bilo v Sloveniji sicer dovolj, a je centraliziran drugje.

Kot ste poudarili ob robu pogovora, ne želite dajati vtisa, da bi krivili zdravnike, češ da bi vam želeli škodovati. A je, kot pravite, položaj s koronavirusom malce zameglil vid vsem?

Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu.

In temu je, če strnem, namenjan vaš zapis. Če poenostaviva, zakaj ste ga napisali, kaj je njegov cilj?

Zagotovo ne, da se išče krivca, posameznika, ki je dal napačno diagnozo. Zapis je namenjen temu, da se spremenita kritični točki, ki sta problematični: covid na primarni ravni v zdravstvu, se pravi način obravnave in protokoli, kako jih zdravniki berejo in jih dojemajo. In, drugič, radiologija na Gorenjskem. Sama delam v proizvodnem podjetju, tudi tam imamo proizvode in svoje stranke, podobno kot imajo zdravniki svoje storitve in so bolniki neke vrste njihove stranke. Ko nas v podjetju potrošnik opozori na slabo izkušnjo z izdelkom, sprejmemo odgovornost in preverimo, kje in zakaj je šlo v proizvodnem procesu narobe in kako lahko preprečimo, da se slaba izkušnja potrošnika ne bi ponovila. Česa ne delamo? Ne iščemo krivcev. Tudi bolnika to ne bi smelo zanimati, potrebuje pa določeno mero empatije in zaupanja v tistega, ki ga obravnava.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil na vašem mestu nekdo, ki se morda ne bi tako zavzel za svoje zdravje, ki bi bil nemara v geografsko ali socialno bolj neprivilegiranem položaju?

Mogoče bi na začetku rekla, da sem bila še premalo vztrajna. Iz mojega zapisa je videti, kot da sem naredila vse korake, a moj mož je bil, recimo, še veliko bolj radikalen in me je spodbujal, naj še enkrat poskusim na urgenci. Mislim, da bi morala biti še bolj vztrajna oziroma se vsaj izraziti glasneje. Sama se ne kregam po telefonu, ker pričakujem, da je na drugi strani nekdo, ki mu je jasno, da imam problem in da ne kličem, ker mi ustreza biti doma, še manj, da me nekaj boli. Po vsej kalvariji sem si rekla: saj živim 25 km stran od Ljubljane, v središču Slovenije, v razviti regiji, vse je bilo dostopno, na dosegu roke, a vendarle očitno ne. Kaj bi bilo s temi ljudmi, si ne predstavljam. Ko sem sedela v laboratoriju za covid v Kranju, ki je v normalnih razmerah ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, sem pomislila, kje so zdaj oni. Ne upam si sploh predstavljati … Če si na robu družbe, v takih posebnih razmerah, kot so zdaj, padeš samo še čez rob.

Kaj bi svetovali ljudem oziroma bolnikom v tem obdobju?

Naj bodo vztrajni. Sama bom od te izkušnje naprej vztrajnejša, kot sem bila. Hkrati pa jim tudi svetujem, naj bodo uvidevni in potrpežljivi do zdravnikov in osebja. Zelo nerada slišim, da je z zdravstvom vse narobe in da se na mojo zgodbo pojavljajo komentarji, češ da je vse to kriminal. To ni res, z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni položaj, ki zadeva covid. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja.

… in najbrž tega, naj vašega primera ne posplošijo in relativizirajo do kakšne od teorij zarote?

Ne, absolutno. Ni namen, da se išče krivca, da se blati ljudi in se jim škoduje. To se namreč lahko zreducira na javni linč nekoga, ki je mogoče le žrtev sistema.

Če se vrneva h kronološki zgodbi. Po obravnavi na ultrazvoku so vas poslali h kirurgu, nemudoma ste bili operirani, zdaj ste že doma, na bolniški odsotnosti. Kako se počutite zdaj? Kako premlevate svojo izkušnjo?

Zdaj sem fantastično, najbrž zato, ker sem vesela, da se je izteklo tako dobro, kot se je. Sicer nisem najbolj pri močeh, precej sem shujšala, tako da bo to imelo svoje (upam, da) kratkoročne posledice. Mislim, da sem vse skupaj že kar premlela. Ko sem po operaciji ležala v bolnišnici, sem ogromno razmišljala in sem svojo zgodbo, ki sem jo delila na spletu, tako rekoč v večini napisala že v glavi. Zdelo se mi je zelo pomembno, da na to opozorim in da se kaj premakne. Kaj več o tem ne bom razglabljala, sem pa na voljo, da lahko s svojo izkušnjo pomagam, da se obe kritični točki, ki sva ju v pogovoru tolikokrat omenili, premakneta. Vesela bom, če je mojo zgodbo slišal kdo od pristojnih.

Po vašem zapisu se je vsulo veliko odzivov, odgovore in komentarje pristojnih so iskali tudi mediji. Vsi po vrsti so zatrjevali, da se takšne napake ne bi smele zgoditi, da takšne žrtve sistema ne bi smele obstajati. Kako odgovarjate na njihove komentarje?

Všeč mi je, da so se odzvali tisti, ki se morajo, nisem si mislila, da bo tako odmevno. Dr. Bojana Beović je rekla, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi in da obstajajo pritožbeni postopki. Vem, da to ni v njeni domeni, je pa v domeni polja, v katerem deluje, zato pozivam k ureditvi primarnega zdravstva v luči covida in ureditvi radiologije na Gorenjskem. Čemu bi bil pritožbeni postopek namenjen? Temu, da razvijam svojo zgodbo in izgubim veliko časa in energije za zadoščenje, ki to ne bo? Moje zadoščenje je, da sem še tukaj in da sem razmeroma zdrava. Namenimo raje čas temu, da rešimo kritične točke.


Koronavirus podkast

231 epizod


Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.

Maja Kalan Pongrac: Še sreča, da ni bil covid

24.09.2020

36-letna Kranjčanka Maja Kalan Pongrac o več kot teden dni trajajočem čakanju na diagnozo 'razliti slepič'. Opozarja na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem.

Uspešno se je povzpela na Triglav, dva dni pozneje pa je zaznala bolečine v trebuhu. Njene težave so se stopnjevale, zato je dan pozneje poklicala osebno zdravnico. Ker je njene bolečine spremljala tudi povišana telesna temperatura, so jo zaradi suma na okužbo s koronavirusom najprej napotili na odvzem brisa v laboratorij, kar je občutno podaljšalo čakanje na ambulantno obravnavo.

Datum za bris je dobila šele na četrti dan nastopa težav. V večernih urah po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici so bile njene bolečine tako neznosne, da je poiskala splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, od koder so jo napotili na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice. Postavili so ji diagnozo gastroenterokolitis, neke vrste hudo obliko trebušne gripe, ki se je pozneje izkazala za nepravilno. Postavljena diagnoza se zdravi z antibiotiki in predpisali so jih tudi njej. Telo jih je dobro sprejelo in bolečine v trebuhu so ponehale.

Zdravniki so za postavitev diagnoze 'razlit slepič' potrebovali več kot teden dni. Diagnoze, ki je lahko v številnih primerih smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. O tem je z zapisom opozorila tudi Maja Kalan Pongrac. Namen zapisa ni bil iskanje napak v slovenskem zdravstvu. "Z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni 'covid' položaj. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja."

"Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu."

 

CELOTEN POGOVOR Z MAJO KALAN PONGRAC:

Maja Kalan Pongrac, v spletnem zapisu ste ta teden opisali svojo izkušnjo z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pri nas. Do diagnoze zelo hudega zapleta, ki bi zahteval takojšnjo kirurško obravnavo, so zdravniki potrebovali dober teden. Pa začniva na koncu vaše poti od Poncija do Pilata: kakšno diagnozo so vam postavili dober teden po tem, ko so se začele težave?

Tista ključna beseda je bila: 'Imate razlit slepič oziroma ste ga imeli.' Potem so mi ga operirali, tako da to je bilo ključno.

Takšna diagnoza je lahko tudi smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. Bi lahko rekli, da ste bili v smrtni nevarnosti, ker ste bili več dni nezdravljeni?

Ja, pozneje sem izvedela, da je bilo tako. Sama sicer zelo nerada posegam na to področje, saj nisem kredibilna, da govorim o tem, ampak mislim, da je vnetje slepiča vendarle dovolj poznana stvar, znana tudi laiku. Tudi osebna ginekologinja se je izrazila s točno temi besedami: 'Pa saj vi bi lahko umrli.' Tako zelo neposredno.

Če greva po vrsti. Kako se je vse skupaj začelo?

Konec tedna pred to kalvarijo sem bila v odlični formi, s sodelavci smo bili na Triglavu. Dva dni potem, v ponedeljek, pa se je začelo slabo počutje. Bolel me je trebuh, nedefinirano v zgornjem delu, malo tudi v spodnjem. Težave so se le še stopnjevale, do večera me je vse res že zelo, zelo bolelo. Ponoči sem se zbujala, takoj zjutraj pa tudi ukrepala. Dan potem, ko so se pojavile težave, sem ob 6.30 začela klicati svojo osebno zdravnico.

Kolikokrat ste klicali, da ste jo dobili?

Klicala sem jo 16-krat, a v tistem trenutku se mi to, tudi zaradi preteklih izkušenj z razmerami v Kranju, niti ni zdelo tako nenavadno, moram reči.

Potem pa je vse skupaj dodatno zapletel sum na okužbo s koronavirusom. Zaradi tega se je pri vas čakanje na ambulantno obravnavo pri osebnem zdravniku občutno podaljšalo.

Ja, datum za bris za covid, ki je nekakšen (prvi) pogoj oziroma vstopnica za zdravstveni dom, sem dobila v četrtek zvečer, torej na 4. dan svojih težav. Vsi vemo, da je treba za rezultate brisa počakati približno 24 ur, in če vse to seštejemo, bi imela rezultate v petek popoldne. Sledil je konec tedna in prva možnost, da sploh pridem do zdravnika, je bila v ponedeljek, torej teden zatem, ko sem ga priklicala.

Pri vas so se težave nato še stopnjevale. Niste čakali le na obravnavo na primarni ravni, ampak ste vmes zaradi hudih bolečin poiskali pomoč tudi na kranjski urgenci. Kako so se stvari razpletle tam?

Že zvečer, po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici, me je začel trebuh tako močno boleti, da je mož poklical na splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, kjer so nama svetovali, naj se vsekakor takoj oglasim. Obravnavana sem bila takoj, seveda kot oseba, ki bi lahko bila potencialno okužena s koronavirusom, tako da je bila ta izkušnja nekoliko posebna. Vse me je bolelo, tresla sem se, v zabojniku so zame iskali odejo, zdravnica je v tistem trenutku naredila vse, kar je lahko, in me nato poslala naprej v nadaljnjo obravnavo na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice.

Tam ste dobili diagnozo, ki se pozneje ni izkazala za pravilno. Za neke vrste hudo obliko trebušne gripe, kot ste laično povzeli diagnozo, so vam predpisali antibiotik. Na neki način ste imeli srečo v nesreči, da vam je telo vse skupaj dobro preneslo?

Ja, diagnoza je bila gastroenterokolitis. Jaz to razumem kot nekakšno trebušno gripo, trebušno težavo, ki naj bi bila virusnega izvora. Ob tem sem dobila še antibiotik, za katerega se je pozneje izkazalo, da je zavrl težave v črevesju in pomagal preprečiti najhujše, hkrati pa je to tudi zakrilo klinično sliko. V naslednjih dneh me namreč trebuh ni več tako bolel, siceršnje bolečine sem pripisovala temu, da telo pač potrebuje nekaj časa, da se stanje izboljša.

Dnevi so tekli, v tem času so vas vendarle testirali na covid, izvid je bil negativen, in to vam je dalo vstopnico za ambulantno obravnavo na ravni primarnega zdravstva. Po posvetu z zdravnico ste bili naposled le deležni ultrazvočne preiskave, k čemur ste pozivali od samega začetka, in ta je odstrla pravo razsežnost vaših težav z zdravjem. Prav nedostopnost ultrazvočne obravnave pa je ob primarnem zdravstvu druga nevralgična plat vaše zgodbe, na katero opozarjate?

V ponedeljek sem s to famozno vstopnico prišla do osebnega zdravnika in po spletu srečnih okoliščin še isti dan tudi do ultrazvočne obravnave in s tem do prave diagnoze. Tega, da je radiologija na Gorenjskem v takem stanju, se nisem zavedala. Oprostite, toda živimo v eni od najbolj razvitih regij v Sloveniji in to, da nimamo resnega dostopa do takšne razmeroma preproste diagnostike, se mi zdi v letu 2020 popolnoma nedopustno. Kot so mi pojasnili, je težava v kadru, ki naj bi ga bilo v Sloveniji sicer dovolj, a je centraliziran drugje.

Kot ste poudarili ob robu pogovora, ne želite dajati vtisa, da bi krivili zdravnike, češ da bi vam želeli škodovati. A je, kot pravite, položaj s koronavirusom malce zameglil vid vsem?

Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu.

In temu je, če strnem, namenjan vaš zapis. Če poenostaviva, zakaj ste ga napisali, kaj je njegov cilj?

Zagotovo ne, da se išče krivca, posameznika, ki je dal napačno diagnozo. Zapis je namenjen temu, da se spremenita kritični točki, ki sta problematični: covid na primarni ravni v zdravstvu, se pravi način obravnave in protokoli, kako jih zdravniki berejo in jih dojemajo. In, drugič, radiologija na Gorenjskem. Sama delam v proizvodnem podjetju, tudi tam imamo proizvode in svoje stranke, podobno kot imajo zdravniki svoje storitve in so bolniki neke vrste njihove stranke. Ko nas v podjetju potrošnik opozori na slabo izkušnjo z izdelkom, sprejmemo odgovornost in preverimo, kje in zakaj je šlo v proizvodnem procesu narobe in kako lahko preprečimo, da se slaba izkušnja potrošnika ne bi ponovila. Česa ne delamo? Ne iščemo krivcev. Tudi bolnika to ne bi smelo zanimati, potrebuje pa določeno mero empatije in zaupanja v tistega, ki ga obravnava.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil na vašem mestu nekdo, ki se morda ne bi tako zavzel za svoje zdravje, ki bi bil nemara v geografsko ali socialno bolj neprivilegiranem položaju?

Mogoče bi na začetku rekla, da sem bila še premalo vztrajna. Iz mojega zapisa je videti, kot da sem naredila vse korake, a moj mož je bil, recimo, še veliko bolj radikalen in me je spodbujal, naj še enkrat poskusim na urgenci. Mislim, da bi morala biti še bolj vztrajna oziroma se vsaj izraziti glasneje. Sama se ne kregam po telefonu, ker pričakujem, da je na drugi strani nekdo, ki mu je jasno, da imam problem in da ne kličem, ker mi ustreza biti doma, še manj, da me nekaj boli. Po vsej kalvariji sem si rekla: saj živim 25 km stran od Ljubljane, v središču Slovenije, v razviti regiji, vse je bilo dostopno, na dosegu roke, a vendarle očitno ne. Kaj bi bilo s temi ljudmi, si ne predstavljam. Ko sem sedela v laboratoriju za covid v Kranju, ki je v normalnih razmerah ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, sem pomislila, kje so zdaj oni. Ne upam si sploh predstavljati … Če si na robu družbe, v takih posebnih razmerah, kot so zdaj, padeš samo še čez rob.

Kaj bi svetovali ljudem oziroma bolnikom v tem obdobju?

Naj bodo vztrajni. Sama bom od te izkušnje naprej vztrajnejša, kot sem bila. Hkrati pa jim tudi svetujem, naj bodo uvidevni in potrpežljivi do zdravnikov in osebja. Zelo nerada slišim, da je z zdravstvom vse narobe in da se na mojo zgodbo pojavljajo komentarji, češ da je vse to kriminal. To ni res, z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni položaj, ki zadeva covid. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja.

… in najbrž tega, naj vašega primera ne posplošijo in relativizirajo do kakšne od teorij zarote?

Ne, absolutno. Ni namen, da se išče krivca, da se blati ljudi in se jim škoduje. To se namreč lahko zreducira na javni linč nekoga, ki je mogoče le žrtev sistema.

Če se vrneva h kronološki zgodbi. Po obravnavi na ultrazvoku so vas poslali h kirurgu, nemudoma ste bili operirani, zdaj ste že doma, na bolniški odsotnosti. Kako se počutite zdaj? Kako premlevate svojo izkušnjo?

Zdaj sem fantastično, najbrž zato, ker sem vesela, da se je izteklo tako dobro, kot se je. Sicer nisem najbolj pri močeh, precej sem shujšala, tako da bo to imelo svoje (upam, da) kratkoročne posledice. Mislim, da sem vse skupaj že kar premlela. Ko sem po operaciji ležala v bolnišnici, sem ogromno razmišljala in sem svojo zgodbo, ki sem jo delila na spletu, tako rekoč v večini napisala že v glavi. Zdelo se mi je zelo pomembno, da na to opozorim in da se kaj premakne. Kaj več o tem ne bom razglabljala, sem pa na voljo, da lahko s svojo izkušnjo pomagam, da se obe kritični točki, ki sva ju v pogovoru tolikokrat omenili, premakneta. Vesela bom, če je mojo zgodbo slišal kdo od pristojnih.

Po vašem zapisu se je vsulo veliko odzivov, odgovore in komentarje pristojnih so iskali tudi mediji. Vsi po vrsti so zatrjevali, da se takšne napake ne bi smele zgoditi, da takšne žrtve sistema ne bi smele obstajati. Kako odgovarjate na njihove komentarje?

Všeč mi je, da so se odzvali tisti, ki se morajo, nisem si mislila, da bo tako odmevno. Dr. Bojana Beović je rekla, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi in da obstajajo pritožbeni postopki. Vem, da to ni v njeni domeni, je pa v domeni polja, v katerem deluje, zato pozivam k ureditvi primarnega zdravstva v luči covida in ureditvi radiologije na Gorenjskem. Čemu bi bil pritožbeni postopek namenjen? Temu, da razvijam svojo zgodbo in izgubim veliko časa in energije za zadoščenje, ki to ne bo? Moje zadoščenje je, da sem še tukaj in da sem razmeroma zdrava. Namenimo raje čas temu, da rešimo kritične točke.


24.03.2020

Marko Grobelnik, Institut Jožef Stefan, Corona Watch

Platformo Coronavirus Watch so vzpostavili naši raziskovalci prvega Mednarodnega raziskovalnega centra za umetno inteligenco.


24.03.2020

dr. Jernej Pintar o razvijanju prototipov respiratorjev

Prvi prototipi slovenskih respiratorjev so “zadihali”! Dr. Jernej Pintar, direktor Tehnološkega parka v Ljubljani, pravi, da je Slovenija na tem področju tako povezana, “kot da se spet osamosvaja. Res je lepo.” Nemogoče je povedati, kdaj bi lahko bila ta naprava uporabljena v praksi. “Zdaj ni časa za rigidno strukturo: ne vemo, ali bomo imeli čez dva tedna nekaj, kar bomo lahko dali bolnikom. Želim si, da bi imeli, želim pa si tudi, da tega ne bi bilo treba nikoli uporabiti.”


24.03.2020

Dr. Paolo Terragnoli, zdravnik v prvi liniji v italijanski Brescii

Dr. Paolo Terragnoli je zdravnik v prvi vrsti, spregovoril je o težkih trenutkih na intenzivni negi, zakaj je zdravstveni sistem v Lombardiji pred kolapsom in kaj moramo storiti, da se nam ne zgodi italijanski scenarij.


23.03.2020

Nina Babič, psihologinja

Psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru.


23.03.2020

Profesorica slovenščine Bojana Potočnik

Učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju spregovori o učenju na daljavo, smernicah, ki jih ni, ter kaj je razlika pri učenju od doma in učenju na daljavo.


23.03.2020

dr. Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu

Tokrat tudi o tem, kdo naj nosi masko in zakaj je njena (nepravilna) uporaba lahko celo nevarna.


22.03.2020

Renata Salecl: Strah me je, da prehitro drvimo v militaristični diskurz

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka.


22.03.2020

Vincent Racaniello: Virus je dobil zalet tudi zaradi nas

Znova smo poklicali uglednega virologa Vincenta Racaniella. Še vedno poudarja, da panika ni potrebna, virus pa bi morali resno jemati že januarja. Prepričan je tudi, da se iz nastalega položaja ne bomo nič naučili.


21.03.2020

Matjaž Hanžek: Virus odganjajmo s fizično razdaljo in socialno bližino

Ker se pogosto omenja, da moramo pri stikih z ljudmi upoštevati socialno distanco, Matjaž Hanžek opozarja, da je treba pravilno razumeti in uporabljati izraze, ki označujejo družbene in fizične razdalje med ljudmi.


21.03.2020

Luka Lisjak Gabrijelčič: Razmisleki o političnih razmerjih v času krize

Za širši pogled na trende v političnem prostoru smo poklicali političnega analitika in zgodovinarja Luko Lisjaka Gabrijelčiča, urednika revije Razpotja. Ker naš sogovornik živi in dela v Budimpešti, ga je Jan Grilc vprašal tudi, kakšne so v teh dneh tamkajšnje razmere.


21.03.2020

Krizno komuniciranje v kriznih časih

Brane Gruban, strokovnjak za komunikacijski menedžment, opozarja na napake, iz katerih bi se morali kaj naučiti.


20.03.2020

Slavoj Žižek: Z muko bomo morali zgraditi drugačno normalnost

Zahtevni časi terjajo zahtevne premisleke. Ekskluzivni pogovor z enim najpomembnejših filozofov na svetu. Nemogoče stvari so postale vsakdanja realnost. Zdi se kot da smo v vojni s to razliko da nismo in s tem, da je sovražnik neviden in malodane banalen. Dr. Slavoj Žižek o trenutnih razmerah v Sloveniji in svetu. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.


20.03.2020

dr. Tatjana Avšič Županc: Nujno je, da vzdržujemo čim manjše število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego

Nujno je, da vzdržujemo čim manjše število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego, pojasnjuje prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo.


19.03.2020

dr. Miha Mazzini

Miha Mazzini o tem, kaj pozitivnega ste v šestih dneh samoizolacije opazili pri Slovencih? Kakšne vedenjske spremembe? So mutirale tudi naše lastnosti?


19.03.2020

dr. David Stopar

Dr. David Stopar, profesor mikrobiologije na ljubljanski Biotehniški fakulteti in raziskovalec, ki se ukvarja s preučevanjem strukture in funkcije biofilmov.


19.03.2020

Premagovanje občutka osamljenosti z glasbo

Dr. Katarina Habe razlaga, kako glasba vpliva na ljudi v času (samo)izolacije. Pravi, da zdaj opravlja izvorno, evolucijsko funkcijo uravnavanja čustev, povezovanja ljudi in zdravljenja.


18.03.2020

Veronika Podgoršek - Nujno je vpeljati sistem in najti čas zase

Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.


18.03.2020

Ne predstavljam si, kaj bi zame pomenila okužba s koronavirusom

Boštjan Benedičič je pred leti zbolel za aplastično anemijo, pred dvema letoma preživel pljučno embolijo, tako mu danes deluje 20 odstotkov pljuč, zato se izjemno boji novega koronavirusa.


18.03.2020

Primož Cirman: Koronavirus ne sme biti platforma političnega boja

Dilema za novinarje je velika. Država se je zaradi virusa ustavila. Ljudi zanima, kaj je z virusom, a hkrati je treba povedati, da virus ni vse. V času kriz je treba odgovornim še posebej gledati pod prste.


18.03.2020

Mojca Matičič, Klicni center za informacije o koronavirusu (080 14 04)

Vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu pravi, da so vprašanja, ki jih dobivajo, zelo različna in dodaja, da “dobijo tudi nenavadna vprašanja. Niso pa panična. Ljudje pač naletijo na dileme in takrat nas pokličejo”.  Pohvalila je še stroko, ki se “zelo hitro odziva. Naš klicni center posreduje le preverjene informacije”.


Stran 11 od 12
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov