Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maja Kalan Pongrac: Še sreča, da ni bil covid

24.09.2020

36-letna Kranjčanka Maja Kalan Pongrac o več kot teden dni trajajočem čakanju na diagnozo 'razliti slepič'. Opozarja na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem.

Uspešno se je povzpela na Triglav, dva dni pozneje pa je zaznala bolečine v trebuhu. Njene težave so se stopnjevale, zato je dan pozneje poklicala osebno zdravnico. Ker je njene bolečine spremljala tudi povišana telesna temperatura, so jo zaradi suma na okužbo s koronavirusom najprej napotili na odvzem brisa v laboratorij, kar je občutno podaljšalo čakanje na ambulantno obravnavo.

Datum za bris je dobila šele na četrti dan nastopa težav. V večernih urah po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici so bile njene bolečine tako neznosne, da je poiskala splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, od koder so jo napotili na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice. Postavili so ji diagnozo gastroenterokolitis, neke vrste hudo obliko trebušne gripe, ki se je pozneje izkazala za nepravilno. Postavljena diagnoza se zdravi z antibiotiki in predpisali so jih tudi njej. Telo jih je dobro sprejelo in bolečine v trebuhu so ponehale.

Zdravniki so za postavitev diagnoze 'razlit slepič' potrebovali več kot teden dni. Diagnoze, ki je lahko v številnih primerih smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. O tem je z zapisom opozorila tudi Maja Kalan Pongrac. Namen zapisa ni bil iskanje napak v slovenskem zdravstvu. "Z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni 'covid' položaj. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja."

"Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu."

 

CELOTEN POGOVOR Z MAJO KALAN PONGRAC:

Maja Kalan Pongrac, v spletnem zapisu ste ta teden opisali svojo izkušnjo z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pri nas. Do diagnoze zelo hudega zapleta, ki bi zahteval takojšnjo kirurško obravnavo, so zdravniki potrebovali dober teden. Pa začniva na koncu vaše poti od Poncija do Pilata: kakšno diagnozo so vam postavili dober teden po tem, ko so se začele težave?

Tista ključna beseda je bila: 'Imate razlit slepič oziroma ste ga imeli.' Potem so mi ga operirali, tako da to je bilo ključno.

Takšna diagnoza je lahko tudi smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. Bi lahko rekli, da ste bili v smrtni nevarnosti, ker ste bili več dni nezdravljeni?

Ja, pozneje sem izvedela, da je bilo tako. Sama sicer zelo nerada posegam na to področje, saj nisem kredibilna, da govorim o tem, ampak mislim, da je vnetje slepiča vendarle dovolj poznana stvar, znana tudi laiku. Tudi osebna ginekologinja se je izrazila s točno temi besedami: 'Pa saj vi bi lahko umrli.' Tako zelo neposredno.

Če greva po vrsti. Kako se je vse skupaj začelo?

Konec tedna pred to kalvarijo sem bila v odlični formi, s sodelavci smo bili na Triglavu. Dva dni potem, v ponedeljek, pa se je začelo slabo počutje. Bolel me je trebuh, nedefinirano v zgornjem delu, malo tudi v spodnjem. Težave so se le še stopnjevale, do večera me je vse res že zelo, zelo bolelo. Ponoči sem se zbujala, takoj zjutraj pa tudi ukrepala. Dan potem, ko so se pojavile težave, sem ob 6.30 začela klicati svojo osebno zdravnico.

Kolikokrat ste klicali, da ste jo dobili?

Klicala sem jo 16-krat, a v tistem trenutku se mi to, tudi zaradi preteklih izkušenj z razmerami v Kranju, niti ni zdelo tako nenavadno, moram reči.

Potem pa je vse skupaj dodatno zapletel sum na okužbo s koronavirusom. Zaradi tega se je pri vas čakanje na ambulantno obravnavo pri osebnem zdravniku občutno podaljšalo.

Ja, datum za bris za covid, ki je nekakšen (prvi) pogoj oziroma vstopnica za zdravstveni dom, sem dobila v četrtek zvečer, torej na 4. dan svojih težav. Vsi vemo, da je treba za rezultate brisa počakati približno 24 ur, in če vse to seštejemo, bi imela rezultate v petek popoldne. Sledil je konec tedna in prva možnost, da sploh pridem do zdravnika, je bila v ponedeljek, torej teden zatem, ko sem ga priklicala.

Pri vas so se težave nato še stopnjevale. Niste čakali le na obravnavo na primarni ravni, ampak ste vmes zaradi hudih bolečin poiskali pomoč tudi na kranjski urgenci. Kako so se stvari razpletle tam?

Že zvečer, po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici, me je začel trebuh tako močno boleti, da je mož poklical na splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, kjer so nama svetovali, naj se vsekakor takoj oglasim. Obravnavana sem bila takoj, seveda kot oseba, ki bi lahko bila potencialno okužena s koronavirusom, tako da je bila ta izkušnja nekoliko posebna. Vse me je bolelo, tresla sem se, v zabojniku so zame iskali odejo, zdravnica je v tistem trenutku naredila vse, kar je lahko, in me nato poslala naprej v nadaljnjo obravnavo na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice.

Tam ste dobili diagnozo, ki se pozneje ni izkazala za pravilno. Za neke vrste hudo obliko trebušne gripe, kot ste laično povzeli diagnozo, so vam predpisali antibiotik. Na neki način ste imeli srečo v nesreči, da vam je telo vse skupaj dobro preneslo?

Ja, diagnoza je bila gastroenterokolitis. Jaz to razumem kot nekakšno trebušno gripo, trebušno težavo, ki naj bi bila virusnega izvora. Ob tem sem dobila še antibiotik, za katerega se je pozneje izkazalo, da je zavrl težave v črevesju in pomagal preprečiti najhujše, hkrati pa je to tudi zakrilo klinično sliko. V naslednjih dneh me namreč trebuh ni več tako bolel, siceršnje bolečine sem pripisovala temu, da telo pač potrebuje nekaj časa, da se stanje izboljša.

Dnevi so tekli, v tem času so vas vendarle testirali na covid, izvid je bil negativen, in to vam je dalo vstopnico za ambulantno obravnavo na ravni primarnega zdravstva. Po posvetu z zdravnico ste bili naposled le deležni ultrazvočne preiskave, k čemur ste pozivali od samega začetka, in ta je odstrla pravo razsežnost vaših težav z zdravjem. Prav nedostopnost ultrazvočne obravnave pa je ob primarnem zdravstvu druga nevralgična plat vaše zgodbe, na katero opozarjate?

V ponedeljek sem s to famozno vstopnico prišla do osebnega zdravnika in po spletu srečnih okoliščin še isti dan tudi do ultrazvočne obravnave in s tem do prave diagnoze. Tega, da je radiologija na Gorenjskem v takem stanju, se nisem zavedala. Oprostite, toda živimo v eni od najbolj razvitih regij v Sloveniji in to, da nimamo resnega dostopa do takšne razmeroma preproste diagnostike, se mi zdi v letu 2020 popolnoma nedopustno. Kot so mi pojasnili, je težava v kadru, ki naj bi ga bilo v Sloveniji sicer dovolj, a je centraliziran drugje.

Kot ste poudarili ob robu pogovora, ne želite dajati vtisa, da bi krivili zdravnike, češ da bi vam želeli škodovati. A je, kot pravite, položaj s koronavirusom malce zameglil vid vsem?

Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu.

In temu je, če strnem, namenjan vaš zapis. Če poenostaviva, zakaj ste ga napisali, kaj je njegov cilj?

Zagotovo ne, da se išče krivca, posameznika, ki je dal napačno diagnozo. Zapis je namenjen temu, da se spremenita kritični točki, ki sta problematični: covid na primarni ravni v zdravstvu, se pravi način obravnave in protokoli, kako jih zdravniki berejo in jih dojemajo. In, drugič, radiologija na Gorenjskem. Sama delam v proizvodnem podjetju, tudi tam imamo proizvode in svoje stranke, podobno kot imajo zdravniki svoje storitve in so bolniki neke vrste njihove stranke. Ko nas v podjetju potrošnik opozori na slabo izkušnjo z izdelkom, sprejmemo odgovornost in preverimo, kje in zakaj je šlo v proizvodnem procesu narobe in kako lahko preprečimo, da se slaba izkušnja potrošnika ne bi ponovila. Česa ne delamo? Ne iščemo krivcev. Tudi bolnika to ne bi smelo zanimati, potrebuje pa določeno mero empatije in zaupanja v tistega, ki ga obravnava.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil na vašem mestu nekdo, ki se morda ne bi tako zavzel za svoje zdravje, ki bi bil nemara v geografsko ali socialno bolj neprivilegiranem položaju?

Mogoče bi na začetku rekla, da sem bila še premalo vztrajna. Iz mojega zapisa je videti, kot da sem naredila vse korake, a moj mož je bil, recimo, še veliko bolj radikalen in me je spodbujal, naj še enkrat poskusim na urgenci. Mislim, da bi morala biti še bolj vztrajna oziroma se vsaj izraziti glasneje. Sama se ne kregam po telefonu, ker pričakujem, da je na drugi strani nekdo, ki mu je jasno, da imam problem in da ne kličem, ker mi ustreza biti doma, še manj, da me nekaj boli. Po vsej kalvariji sem si rekla: saj živim 25 km stran od Ljubljane, v središču Slovenije, v razviti regiji, vse je bilo dostopno, na dosegu roke, a vendarle očitno ne. Kaj bi bilo s temi ljudmi, si ne predstavljam. Ko sem sedela v laboratoriju za covid v Kranju, ki je v normalnih razmerah ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, sem pomislila, kje so zdaj oni. Ne upam si sploh predstavljati … Če si na robu družbe, v takih posebnih razmerah, kot so zdaj, padeš samo še čez rob.

Kaj bi svetovali ljudem oziroma bolnikom v tem obdobju?

Naj bodo vztrajni. Sama bom od te izkušnje naprej vztrajnejša, kot sem bila. Hkrati pa jim tudi svetujem, naj bodo uvidevni in potrpežljivi do zdravnikov in osebja. Zelo nerada slišim, da je z zdravstvom vse narobe in da se na mojo zgodbo pojavljajo komentarji, češ da je vse to kriminal. To ni res, z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni položaj, ki zadeva covid. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja.

… in najbrž tega, naj vašega primera ne posplošijo in relativizirajo do kakšne od teorij zarote?

Ne, absolutno. Ni namen, da se išče krivca, da se blati ljudi in se jim škoduje. To se namreč lahko zreducira na javni linč nekoga, ki je mogoče le žrtev sistema.

Če se vrneva h kronološki zgodbi. Po obravnavi na ultrazvoku so vas poslali h kirurgu, nemudoma ste bili operirani, zdaj ste že doma, na bolniški odsotnosti. Kako se počutite zdaj? Kako premlevate svojo izkušnjo?

Zdaj sem fantastično, najbrž zato, ker sem vesela, da se je izteklo tako dobro, kot se je. Sicer nisem najbolj pri močeh, precej sem shujšala, tako da bo to imelo svoje (upam, da) kratkoročne posledice. Mislim, da sem vse skupaj že kar premlela. Ko sem po operaciji ležala v bolnišnici, sem ogromno razmišljala in sem svojo zgodbo, ki sem jo delila na spletu, tako rekoč v večini napisala že v glavi. Zdelo se mi je zelo pomembno, da na to opozorim in da se kaj premakne. Kaj več o tem ne bom razglabljala, sem pa na voljo, da lahko s svojo izkušnjo pomagam, da se obe kritični točki, ki sva ju v pogovoru tolikokrat omenili, premakneta. Vesela bom, če je mojo zgodbo slišal kdo od pristojnih.

Po vašem zapisu se je vsulo veliko odzivov, odgovore in komentarje pristojnih so iskali tudi mediji. Vsi po vrsti so zatrjevali, da se takšne napake ne bi smele zgoditi, da takšne žrtve sistema ne bi smele obstajati. Kako odgovarjate na njihove komentarje?

Všeč mi je, da so se odzvali tisti, ki se morajo, nisem si mislila, da bo tako odmevno. Dr. Bojana Beović je rekla, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi in da obstajajo pritožbeni postopki. Vem, da to ni v njeni domeni, je pa v domeni polja, v katerem deluje, zato pozivam k ureditvi primarnega zdravstva v luči covida in ureditvi radiologije na Gorenjskem. Čemu bi bil pritožbeni postopek namenjen? Temu, da razvijam svojo zgodbo in izgubim veliko časa in energije za zadoščenje, ki to ne bo? Moje zadoščenje je, da sem še tukaj in da sem razmeroma zdrava. Namenimo raje čas temu, da rešimo kritične točke.


Koronavirus podkast

231 epizod


Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.

Maja Kalan Pongrac: Še sreča, da ni bil covid

24.09.2020

36-letna Kranjčanka Maja Kalan Pongrac o več kot teden dni trajajočem čakanju na diagnozo 'razliti slepič'. Opozarja na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem.

Uspešno se je povzpela na Triglav, dva dni pozneje pa je zaznala bolečine v trebuhu. Njene težave so se stopnjevale, zato je dan pozneje poklicala osebno zdravnico. Ker je njene bolečine spremljala tudi povišana telesna temperatura, so jo zaradi suma na okužbo s koronavirusom najprej napotili na odvzem brisa v laboratorij, kar je občutno podaljšalo čakanje na ambulantno obravnavo.

Datum za bris je dobila šele na četrti dan nastopa težav. V večernih urah po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici so bile njene bolečine tako neznosne, da je poiskala splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, od koder so jo napotili na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice. Postavili so ji diagnozo gastroenterokolitis, neke vrste hudo obliko trebušne gripe, ki se je pozneje izkazala za nepravilno. Postavljena diagnoza se zdravi z antibiotiki in predpisali so jih tudi njej. Telo jih je dobro sprejelo in bolečine v trebuhu so ponehale.

Zdravniki so za postavitev diagnoze 'razlit slepič' potrebovali več kot teden dni. Diagnoze, ki je lahko v številnih primerih smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. O tem je z zapisom opozorila tudi Maja Kalan Pongrac. Namen zapisa ni bil iskanje napak v slovenskem zdravstvu. "Z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni 'covid' položaj. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja."

"Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu."

 

CELOTEN POGOVOR Z MAJO KALAN PONGRAC:

Maja Kalan Pongrac, v spletnem zapisu ste ta teden opisali svojo izkušnjo z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pri nas. Do diagnoze zelo hudega zapleta, ki bi zahteval takojšnjo kirurško obravnavo, so zdravniki potrebovali dober teden. Pa začniva na koncu vaše poti od Poncija do Pilata: kakšno diagnozo so vam postavili dober teden po tem, ko so se začele težave?

Tista ključna beseda je bila: 'Imate razlit slepič oziroma ste ga imeli.' Potem so mi ga operirali, tako da to je bilo ključno.

Takšna diagnoza je lahko tudi smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. Bi lahko rekli, da ste bili v smrtni nevarnosti, ker ste bili več dni nezdravljeni?

Ja, pozneje sem izvedela, da je bilo tako. Sama sicer zelo nerada posegam na to področje, saj nisem kredibilna, da govorim o tem, ampak mislim, da je vnetje slepiča vendarle dovolj poznana stvar, znana tudi laiku. Tudi osebna ginekologinja se je izrazila s točno temi besedami: 'Pa saj vi bi lahko umrli.' Tako zelo neposredno.

Če greva po vrsti. Kako se je vse skupaj začelo?

Konec tedna pred to kalvarijo sem bila v odlični formi, s sodelavci smo bili na Triglavu. Dva dni potem, v ponedeljek, pa se je začelo slabo počutje. Bolel me je trebuh, nedefinirano v zgornjem delu, malo tudi v spodnjem. Težave so se le še stopnjevale, do večera me je vse res že zelo, zelo bolelo. Ponoči sem se zbujala, takoj zjutraj pa tudi ukrepala. Dan potem, ko so se pojavile težave, sem ob 6.30 začela klicati svojo osebno zdravnico.

Kolikokrat ste klicali, da ste jo dobili?

Klicala sem jo 16-krat, a v tistem trenutku se mi to, tudi zaradi preteklih izkušenj z razmerami v Kranju, niti ni zdelo tako nenavadno, moram reči.

Potem pa je vse skupaj dodatno zapletel sum na okužbo s koronavirusom. Zaradi tega se je pri vas čakanje na ambulantno obravnavo pri osebnem zdravniku občutno podaljšalo.

Ja, datum za bris za covid, ki je nekakšen (prvi) pogoj oziroma vstopnica za zdravstveni dom, sem dobila v četrtek zvečer, torej na 4. dan svojih težav. Vsi vemo, da je treba za rezultate brisa počakati približno 24 ur, in če vse to seštejemo, bi imela rezultate v petek popoldne. Sledil je konec tedna in prva možnost, da sploh pridem do zdravnika, je bila v ponedeljek, torej teden zatem, ko sem ga priklicala.

Pri vas so se težave nato še stopnjevale. Niste čakali le na obravnavo na primarni ravni, ampak ste vmes zaradi hudih bolečin poiskali pomoč tudi na kranjski urgenci. Kako so se stvari razpletle tam?

Že zvečer, po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici, me je začel trebuh tako močno boleti, da je mož poklical na splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, kjer so nama svetovali, naj se vsekakor takoj oglasim. Obravnavana sem bila takoj, seveda kot oseba, ki bi lahko bila potencialno okužena s koronavirusom, tako da je bila ta izkušnja nekoliko posebna. Vse me je bolelo, tresla sem se, v zabojniku so zame iskali odejo, zdravnica je v tistem trenutku naredila vse, kar je lahko, in me nato poslala naprej v nadaljnjo obravnavo na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice.

Tam ste dobili diagnozo, ki se pozneje ni izkazala za pravilno. Za neke vrste hudo obliko trebušne gripe, kot ste laično povzeli diagnozo, so vam predpisali antibiotik. Na neki način ste imeli srečo v nesreči, da vam je telo vse skupaj dobro preneslo?

Ja, diagnoza je bila gastroenterokolitis. Jaz to razumem kot nekakšno trebušno gripo, trebušno težavo, ki naj bi bila virusnega izvora. Ob tem sem dobila še antibiotik, za katerega se je pozneje izkazalo, da je zavrl težave v črevesju in pomagal preprečiti najhujše, hkrati pa je to tudi zakrilo klinično sliko. V naslednjih dneh me namreč trebuh ni več tako bolel, siceršnje bolečine sem pripisovala temu, da telo pač potrebuje nekaj časa, da se stanje izboljša.

Dnevi so tekli, v tem času so vas vendarle testirali na covid, izvid je bil negativen, in to vam je dalo vstopnico za ambulantno obravnavo na ravni primarnega zdravstva. Po posvetu z zdravnico ste bili naposled le deležni ultrazvočne preiskave, k čemur ste pozivali od samega začetka, in ta je odstrla pravo razsežnost vaših težav z zdravjem. Prav nedostopnost ultrazvočne obravnave pa je ob primarnem zdravstvu druga nevralgična plat vaše zgodbe, na katero opozarjate?

V ponedeljek sem s to famozno vstopnico prišla do osebnega zdravnika in po spletu srečnih okoliščin še isti dan tudi do ultrazvočne obravnave in s tem do prave diagnoze. Tega, da je radiologija na Gorenjskem v takem stanju, se nisem zavedala. Oprostite, toda živimo v eni od najbolj razvitih regij v Sloveniji in to, da nimamo resnega dostopa do takšne razmeroma preproste diagnostike, se mi zdi v letu 2020 popolnoma nedopustno. Kot so mi pojasnili, je težava v kadru, ki naj bi ga bilo v Sloveniji sicer dovolj, a je centraliziran drugje.

Kot ste poudarili ob robu pogovora, ne želite dajati vtisa, da bi krivili zdravnike, češ da bi vam želeli škodovati. A je, kot pravite, položaj s koronavirusom malce zameglil vid vsem?

Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu.

In temu je, če strnem, namenjan vaš zapis. Če poenostaviva, zakaj ste ga napisali, kaj je njegov cilj?

Zagotovo ne, da se išče krivca, posameznika, ki je dal napačno diagnozo. Zapis je namenjen temu, da se spremenita kritični točki, ki sta problematični: covid na primarni ravni v zdravstvu, se pravi način obravnave in protokoli, kako jih zdravniki berejo in jih dojemajo. In, drugič, radiologija na Gorenjskem. Sama delam v proizvodnem podjetju, tudi tam imamo proizvode in svoje stranke, podobno kot imajo zdravniki svoje storitve in so bolniki neke vrste njihove stranke. Ko nas v podjetju potrošnik opozori na slabo izkušnjo z izdelkom, sprejmemo odgovornost in preverimo, kje in zakaj je šlo v proizvodnem procesu narobe in kako lahko preprečimo, da se slaba izkušnja potrošnika ne bi ponovila. Česa ne delamo? Ne iščemo krivcev. Tudi bolnika to ne bi smelo zanimati, potrebuje pa določeno mero empatije in zaupanja v tistega, ki ga obravnava.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil na vašem mestu nekdo, ki se morda ne bi tako zavzel za svoje zdravje, ki bi bil nemara v geografsko ali socialno bolj neprivilegiranem položaju?

Mogoče bi na začetku rekla, da sem bila še premalo vztrajna. Iz mojega zapisa je videti, kot da sem naredila vse korake, a moj mož je bil, recimo, še veliko bolj radikalen in me je spodbujal, naj še enkrat poskusim na urgenci. Mislim, da bi morala biti še bolj vztrajna oziroma se vsaj izraziti glasneje. Sama se ne kregam po telefonu, ker pričakujem, da je na drugi strani nekdo, ki mu je jasno, da imam problem in da ne kličem, ker mi ustreza biti doma, še manj, da me nekaj boli. Po vsej kalvariji sem si rekla: saj živim 25 km stran od Ljubljane, v središču Slovenije, v razviti regiji, vse je bilo dostopno, na dosegu roke, a vendarle očitno ne. Kaj bi bilo s temi ljudmi, si ne predstavljam. Ko sem sedela v laboratoriju za covid v Kranju, ki je v normalnih razmerah ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, sem pomislila, kje so zdaj oni. Ne upam si sploh predstavljati … Če si na robu družbe, v takih posebnih razmerah, kot so zdaj, padeš samo še čez rob.

Kaj bi svetovali ljudem oziroma bolnikom v tem obdobju?

Naj bodo vztrajni. Sama bom od te izkušnje naprej vztrajnejša, kot sem bila. Hkrati pa jim tudi svetujem, naj bodo uvidevni in potrpežljivi do zdravnikov in osebja. Zelo nerada slišim, da je z zdravstvom vse narobe in da se na mojo zgodbo pojavljajo komentarji, češ da je vse to kriminal. To ni res, z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni položaj, ki zadeva covid. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja.

… in najbrž tega, naj vašega primera ne posplošijo in relativizirajo do kakšne od teorij zarote?

Ne, absolutno. Ni namen, da se išče krivca, da se blati ljudi in se jim škoduje. To se namreč lahko zreducira na javni linč nekoga, ki je mogoče le žrtev sistema.

Če se vrneva h kronološki zgodbi. Po obravnavi na ultrazvoku so vas poslali h kirurgu, nemudoma ste bili operirani, zdaj ste že doma, na bolniški odsotnosti. Kako se počutite zdaj? Kako premlevate svojo izkušnjo?

Zdaj sem fantastično, najbrž zato, ker sem vesela, da se je izteklo tako dobro, kot se je. Sicer nisem najbolj pri močeh, precej sem shujšala, tako da bo to imelo svoje (upam, da) kratkoročne posledice. Mislim, da sem vse skupaj že kar premlela. Ko sem po operaciji ležala v bolnišnici, sem ogromno razmišljala in sem svojo zgodbo, ki sem jo delila na spletu, tako rekoč v večini napisala že v glavi. Zdelo se mi je zelo pomembno, da na to opozorim in da se kaj premakne. Kaj več o tem ne bom razglabljala, sem pa na voljo, da lahko s svojo izkušnjo pomagam, da se obe kritični točki, ki sva ju v pogovoru tolikokrat omenili, premakneta. Vesela bom, če je mojo zgodbo slišal kdo od pristojnih.

Po vašem zapisu se je vsulo veliko odzivov, odgovore in komentarje pristojnih so iskali tudi mediji. Vsi po vrsti so zatrjevali, da se takšne napake ne bi smele zgoditi, da takšne žrtve sistema ne bi smele obstajati. Kako odgovarjate na njihove komentarje?

Všeč mi je, da so se odzvali tisti, ki se morajo, nisem si mislila, da bo tako odmevno. Dr. Bojana Beović je rekla, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi in da obstajajo pritožbeni postopki. Vem, da to ni v njeni domeni, je pa v domeni polja, v katerem deluje, zato pozivam k ureditvi primarnega zdravstva v luči covida in ureditvi radiologije na Gorenjskem. Čemu bi bil pritožbeni postopek namenjen? Temu, da razvijam svojo zgodbo in izgubim veliko časa in energije za zadoščenje, ki to ne bo? Moje zadoščenje je, da sem še tukaj in da sem razmeroma zdrava. Namenimo raje čas temu, da rešimo kritične točke.


15.11.2020

Virologinja Tatjana Avšič Županc: Na kaj takega se nihče na svetu ni mogel pripraviti

Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.


15.11.2020

Aleks Jakulin, Sledilnik: Predani smo podatkovni odličnosti

Mogoče ste tudi vi med obiskovalci spletne strani covid19 sledilnik.org. Ta od marca objavlja podatke o epidemiji pri nas. Postala je verodostojen vir informacij. Zakaj so podatki ključni tudi za modeliranje in napovedovanje razvoj epidemije, se je Tjaša Škamperle pogovarjala z doktorjem računalništva, nekdanjim profesorjem statistike na Univerzi Columbia, danes podjetnikom v ZDA, Aleksom Jakulinom. Po izbruhu epidemije v ZDA je prišel domov, v Sežano.


13.11.2020

Jure Leskovec z odmevno raziskavo o vplivu mobilnosti na širjenje okužb

Profesor na ameriški univerzi Stanford o tem, koliko na širjenje okužb vplivajo naše potovalne navade in naši vsakodnevni premiki.


11.11.2020

Dr. Mario Fafangel: Graditi moramo na zaupanju

Epidemiolog Mario Fafangel v posebnem pogovoru za Val 202 o odpiranju šol in vrtcev, učinkovitosti cepiva, testiranju in o tem, zakaj se moramo resetirati.


11.11.2020

Dr. Eva Turk: O epidemiji s skandinavskega zornega kota

O epidemiji s skandinavskega zornega kota se pogovarjamo z raziskovalko na Medicinski fakulteti Univerze v Oslu dr. Evo Turk.


13.11.2020

Dr. Mojca Matičič o problemu brezsimptomskih prenašalcev okužb

Vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu, dr. Mojca Matičič o novih ukrepih za zajezitev epidemije in raziskah o koronavirusni bolezni.


10.11.2020

Primer Kucha: Zagnana ekipa, odlične jedi in konec zaradi korone

Zgodba večkrat nagrajenega bistroja Kucha, ki je med drugim valom epidemije zaprl svoja vrata.


09.11.2020

Slovaški eksperiment z množičnim testiranjem

Ta in pretekli konec tedna so na Slovaškem izvedli množično testiranje več milijonov državljanov. In prvi rezultati testiranja? Približno odstotek odkritih pozitivnih in sploščenje krivulje novih okužb.


06.11.2020

Tveganje za okužbo s koronavirusom na koncertih je majhno

Nemški raziskovalci so v okviru študije Restart-19 ugotovili, da je tveganje za okužbo s koronavirusom na koncertih nizko, a le pod strogimi pogoji izvedbe.


06.11.2020

Dr. Mojca Matičič o debelosti kot dejavniku tveganja za težak potek bolezni

Vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu (080 1404) dr. Mojca Matičič o aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo, vplivu prekomerne telesne teže in drugih dejavnikih, ki lahko vplivajo na morebitne zaplete pri poteku bolezni.


05.11.2020

Dr. Dan Podjed: Rešitev ni le v cepivu, odgovor je ravno tako družben

Dr. Dan Podjed v knjigi Antropologija med štirimi stenami išče spremembe v navadah in vrednotah, hkrati pa opominja, da nas humor lahko reši iz tragedije.


05.11.2020

Smrtnost bolnikov s covidom 19, sprejetih v bolnišnice, se zmanjšuje

Znova smo preleteli znanstveni tisk, v katerem so raziskovalci poročali o kar nekaj dlje časa trajajočih raziskavah o prebolevanju in širjenju okužb z novim koronavirusom.


03.11.2020

Po epidemiji bomo drugačni

Življenje in delo na daljavo, v spletnih balončkih in mehurčkih, strah, panika, grožnje, prepovedi, omejitve ... Kakšne bodo posledice vsega tega? Prezgodaj je še, da bi lahko napovedali, kako drugačni bomo, a nekatere očitne spremembe že lahko zaznavamo tudi ob pomoči rezultatov javnomnenjskih raziskav.


02.11.2020

prof. dr. Igor Pravst, Inštitut za nutricionistiko, o vitaminu D

Če smo čez dan 15 minut zmerno izpostavljeni soncu, je poleti to dovolj, da ima naše telo dovolj vitamina D. Ko pa se jeseni sonce spusti na obzorju, pa moč sonca ni več dovolj močna.


30.10.2020

Človek nevarnim virusom postavlja kar avtocesto do sebe

Pandemije bodo v prihodnosti naša stalnica, pojavljale se bodo pogosteje in povzročile še več škode, če k njihovemu preprečevanju ne bomo pristopili bolj resno in globalno povezano, v najnovejšem poročilu opozarja IPBES.


29.10.2020

Renata Salecl: Maske namesto pendrekov

Filozofinja Renata Salecl je v času pandemije izdala knjižico "Človek človeku virus", poglobljeno refleksijo najrazličnejših sprememb, ki jih v naša življenja prinaša koronavirus. Katere so njene ključne ugotovitve?


29.10.2020

Govoriti o lažno pozitivnih testih je, enostavno rečeno, zmotno

Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR.


29.10.2020

dr. Mojca Matičič: Kliče nas veliko več ljudi kot spomladi

Klicni center za informacije o koronavirusu se je spet odprl. Z dr. Mojco Matičič o spremembah delovanja centra, vprašanjih javnosti in napotkih za boljše počutje.


26.10.2020

Dragi teoretiki zarot: "Svet je še hujši, kot mislite"

Filozof dr. Tomaž Grušovnik o intelektualnih fagocitih, porastu teorij zarot med aktualno koronakrizo, utilitaristični etiki, Kierkegaardu in tem, zakaj se nam trenutno celotna situacija zdi kot slab film.


23.10.2020

Romana Epih, predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije

O zapiranju vrtcev in hipnih razmerah je razmišljala Romana Epih, predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije in dolgoletna ravnateljica vrtca Medvode.


Stran 6 od 12
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov