36-letna Kranjčanka Maja Kalan Pongrac o več kot teden dni trajajočem čakanju na diagnozo 'razliti slepič'. Opozarja na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem.

Uspešno se je povzpela na Triglav, dva dni pozneje pa je zaznala bolečine v trebuhu. Njene težave so se stopnjevale, zato je dan pozneje poklicala osebno zdravnico. Ker je njene bolečine spremljala tudi povišana telesna temperatura, so jo zaradi suma na okužbo s koronavirusom najprej napotili na odvzem brisa v laboratorij, kar je občutno podaljšalo čakanje na ambulantno obravnavo.

Datum za bris je dobila šele na četrti dan nastopa težav. V večernih urah po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici so bile njene bolečine tako neznosne, da je poiskala splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, od koder so jo napotili na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice. Postavili so ji diagnozo gastroenterokolitis, neke vrste hudo obliko trebušne gripe, ki se je pozneje izkazala za nepravilno. Postavljena diagnoza se zdravi z antibiotiki in predpisali so jih tudi njej. Telo jih je dobro sprejelo in bolečine v trebuhu so ponehale.

Zdravniki so za postavitev diagnoze 'razlit slepič' potrebovali več kot teden dni. Diagnoze, ki je lahko v številnih primerih smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. O tem je z zapisom opozorila tudi Maja Kalan Pongrac. Namen zapisa ni bil iskanje napak v slovenskem zdravstvu. "Z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni 'covid' položaj. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja."

"Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu."

CELOTEN POGOVOR Z MAJO KALAN PONGRAC:

Maja Kalan Pongrac, v spletnem zapisu ste ta teden opisali svojo izkušnjo z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pri nas. Do diagnoze zelo hudega zapleta, ki bi zahteval takojšnjo kirurško obravnavo, so zdravniki potrebovali dober teden. Pa začniva na koncu vaše poti od Poncija do Pilata: kakšno diagnozo so vam postavili dober teden po tem, ko so se začele težave?

Tista ključna beseda je bila: 'Imate razlit slepič oziroma ste ga imeli.' Potem so mi ga operirali, tako da to je bilo ključno.

Takšna diagnoza je lahko tudi smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. Bi lahko rekli, da ste bili v smrtni nevarnosti, ker ste bili več dni nezdravljeni?

Ja, pozneje sem izvedela, da je bilo tako. Sama sicer zelo nerada posegam na to področje, saj nisem kredibilna, da govorim o tem, ampak mislim, da je vnetje slepiča vendarle dovolj poznana stvar, znana tudi laiku. Tudi osebna ginekologinja se je izrazila s točno temi besedami: 'Pa saj vi bi lahko umrli.' Tako zelo neposredno.

Če greva po vrsti. Kako se je vse skupaj začelo?

Konec tedna pred to kalvarijo sem bila v odlični formi, s sodelavci smo bili na Triglavu. Dva dni potem, v ponedeljek, pa se je začelo slabo počutje. Bolel me je trebuh, nedefinirano v zgornjem delu, malo tudi v spodnjem. Težave so se le še stopnjevale, do večera me je vse res že zelo, zelo bolelo. Ponoči sem se zbujala, takoj zjutraj pa tudi ukrepala. Dan potem, ko so se pojavile težave, sem ob 6.30 začela klicati svojo osebno zdravnico.

Kolikokrat ste klicali, da ste jo dobili?

Klicala sem jo 16-krat, a v tistem trenutku se mi to, tudi zaradi preteklih izkušenj z razmerami v Kranju, niti ni zdelo tako nenavadno, moram reči.

Potem pa je vse skupaj dodatno zapletel sum na okužbo s koronavirusom. Zaradi tega se je pri vas čakanje na ambulantno obravnavo pri osebnem zdravniku občutno podaljšalo.

Ja, datum za bris za covid, ki je nekakšen (prvi) pogoj oziroma vstopnica za zdravstveni dom, sem dobila v četrtek zvečer, torej na 4. dan svojih težav. Vsi vemo, da je treba za rezultate brisa počakati približno 24 ur, in če vse to seštejemo, bi imela rezultate v petek popoldne. Sledil je konec tedna in prva možnost, da sploh pridem do zdravnika, je bila v ponedeljek, torej teden zatem, ko sem ga priklicala.

Pri vas so se težave nato še stopnjevale. Niste čakali le na obravnavo na primarni ravni, ampak ste vmes zaradi hudih bolečin poiskali pomoč tudi na kranjski urgenci. Kako so se stvari razpletle tam?

Že zvečer, po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici, me je začel trebuh tako močno boleti, da je mož poklical na splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, kjer so nama svetovali, naj se vsekakor takoj oglasim. Obravnavana sem bila takoj, seveda kot oseba, ki bi lahko bila potencialno okužena s koronavirusom, tako da je bila ta izkušnja nekoliko posebna. Vse me je bolelo, tresla sem se, v zabojniku so zame iskali odejo, zdravnica je v tistem trenutku naredila vse, kar je lahko, in me nato poslala naprej v nadaljnjo obravnavo na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice.

Tam ste dobili diagnozo, ki se pozneje ni izkazala za pravilno. Za neke vrste hudo obliko trebušne gripe, kot ste laično povzeli diagnozo, so vam predpisali antibiotik. Na neki način ste imeli srečo v nesreči, da vam je telo vse skupaj dobro preneslo?

Ja, diagnoza je bila gastroenterokolitis. Jaz to razumem kot nekakšno trebušno gripo, trebušno težavo, ki naj bi bila virusnega izvora. Ob tem sem dobila še antibiotik, za katerega se je pozneje izkazalo, da je zavrl težave v črevesju in pomagal preprečiti najhujše, hkrati pa je to tudi zakrilo klinično sliko. V naslednjih dneh me namreč trebuh ni več tako bolel, siceršnje bolečine sem pripisovala temu, da telo pač potrebuje nekaj časa, da se stanje izboljša.

Dnevi so tekli, v tem času so vas vendarle testirali na covid, izvid je bil negativen, in to vam je dalo vstopnico za ambulantno obravnavo na ravni primarnega zdravstva. Po posvetu z zdravnico ste bili naposled le deležni ultrazvočne preiskave, k čemur ste pozivali od samega začetka, in ta je odstrla pravo razsežnost vaših težav z zdravjem. Prav nedostopnost ultrazvočne obravnave pa je ob primarnem zdravstvu druga nevralgična plat vaše zgodbe, na katero opozarjate?

V ponedeljek sem s to famozno vstopnico prišla do osebnega zdravnika in po spletu srečnih okoliščin še isti dan tudi do ultrazvočne obravnave in s tem do prave diagnoze. Tega, da je radiologija na Gorenjskem v takem stanju, se nisem zavedala. Oprostite, toda živimo v eni od najbolj razvitih regij v Sloveniji in to, da nimamo resnega dostopa do takšne razmeroma preproste diagnostike, se mi zdi v letu 2020 popolnoma nedopustno. Kot so mi pojasnili, je težava v kadru, ki naj bi ga bilo v Sloveniji sicer dovolj, a je centraliziran drugje.

Kot ste poudarili ob robu pogovora, ne želite dajati vtisa, da bi krivili zdravnike, češ da bi vam želeli škodovati. A je, kot pravite, položaj s koronavirusom malce zameglil vid vsem?

Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu.

In temu je, če strnem, namenjan vaš zapis. Če poenostaviva, zakaj ste ga napisali, kaj je njegov cilj?

Zagotovo ne, da se išče krivca, posameznika, ki je dal napačno diagnozo. Zapis je namenjen temu, da se spremenita kritični točki, ki sta problematični: covid na primarni ravni v zdravstvu, se pravi način obravnave in protokoli, kako jih zdravniki berejo in jih dojemajo. In, drugič, radiologija na Gorenjskem. Sama delam v proizvodnem podjetju, tudi tam imamo proizvode in svoje stranke, podobno kot imajo zdravniki svoje storitve in so bolniki neke vrste njihove stranke. Ko nas v podjetju potrošnik opozori na slabo izkušnjo z izdelkom, sprejmemo odgovornost in preverimo, kje in zakaj je šlo v proizvodnem procesu narobe in kako lahko preprečimo, da se slaba izkušnja potrošnika ne bi ponovila. Česa ne delamo? Ne iščemo krivcev. Tudi bolnika to ne bi smelo zanimati, potrebuje pa določeno mero empatije in zaupanja v tistega, ki ga obravnava.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil na vašem mestu nekdo, ki se morda ne bi tako zavzel za svoje zdravje, ki bi bil nemara v geografsko ali socialno bolj neprivilegiranem položaju?

Mogoče bi na začetku rekla, da sem bila še premalo vztrajna. Iz mojega zapisa je videti, kot da sem naredila vse korake, a moj mož je bil, recimo, še veliko bolj radikalen in me je spodbujal, naj še enkrat poskusim na urgenci. Mislim, da bi morala biti še bolj vztrajna oziroma se vsaj izraziti glasneje. Sama se ne kregam po telefonu, ker pričakujem, da je na drugi strani nekdo, ki mu je jasno, da imam problem in da ne kličem, ker mi ustreza biti doma, še manj, da me nekaj boli. Po vsej kalvariji sem si rekla: saj živim 25 km stran od Ljubljane, v središču Slovenije, v razviti regiji, vse je bilo dostopno, na dosegu roke, a vendarle očitno ne. Kaj bi bilo s temi ljudmi, si ne predstavljam. Ko sem sedela v laboratoriju za covid v Kranju, ki je v normalnih razmerah ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, sem pomislila, kje so zdaj oni. Ne upam si sploh predstavljati … Če si na robu družbe, v takih posebnih razmerah, kot so zdaj, padeš samo še čez rob.

Kaj bi svetovali ljudem oziroma bolnikom v tem obdobju?

Naj bodo vztrajni. Sama bom od te izkušnje naprej vztrajnejša, kot sem bila. Hkrati pa jim tudi svetujem, naj bodo uvidevni in potrpežljivi do zdravnikov in osebja. Zelo nerada slišim, da je z zdravstvom vse narobe in da se na mojo zgodbo pojavljajo komentarji, češ da je vse to kriminal. To ni res, z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni položaj, ki zadeva covid. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja.

… in najbrž tega, naj vašega primera ne posplošijo in relativizirajo do kakšne od teorij zarote?

Ne, absolutno. Ni namen, da se išče krivca, da se blati ljudi in se jim škoduje. To se namreč lahko zreducira na javni linč nekoga, ki je mogoče le žrtev sistema.

Če se vrneva h kronološki zgodbi. Po obravnavi na ultrazvoku so vas poslali h kirurgu, nemudoma ste bili operirani, zdaj ste že doma, na bolniški odsotnosti. Kako se počutite zdaj? Kako premlevate svojo izkušnjo?

Zdaj sem fantastično, najbrž zato, ker sem vesela, da se je izteklo tako dobro, kot se je. Sicer nisem najbolj pri močeh, precej sem shujšala, tako da bo to imelo svoje (upam, da) kratkoročne posledice. Mislim, da sem vse skupaj že kar premlela. Ko sem po operaciji ležala v bolnišnici, sem ogromno razmišljala in sem svojo zgodbo, ki sem jo delila na spletu, tako rekoč v večini napisala že v glavi. Zdelo se mi je zelo pomembno, da na to opozorim in da se kaj premakne. Kaj več o tem ne bom razglabljala, sem pa na voljo, da lahko s svojo izkušnjo pomagam, da se obe kritični točki, ki sva ju v pogovoru tolikokrat omenili, premakneta. Vesela bom, če je mojo zgodbo slišal kdo od pristojnih.

Po vašem zapisu se je vsulo veliko odzivov, odgovore in komentarje pristojnih so iskali tudi mediji. Vsi po vrsti so zatrjevali, da se takšne napake ne bi smele zgoditi, da takšne žrtve sistema ne bi smele obstajati. Kako odgovarjate na njihove komentarje?

Všeč mi je, da so se odzvali tisti, ki se morajo, nisem si mislila, da bo tako odmevno. Dr. Bojana Beović je rekla, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi in da obstajajo pritožbeni postopki. Vem, da to ni v njeni domeni, je pa v domeni polja, v katerem deluje, zato pozivam k ureditvi primarnega zdravstva v luči covida in ureditvi radiologije na Gorenjskem. Čemu bi bil pritožbeni postopek namenjen? Temu, da razvijam svojo zgodbo in izgubim veliko časa in energije za zadoščenje, ki to ne bo? Moje zadoščenje je, da sem še tukaj in da sem razmeroma zdrava. Namenimo raje čas temu, da rešimo kritične točke.