Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse prave ljubezni so žalostne, je pred desetletji pel Đorđe Balašević. Pa veliki srbski kantavtor v tem stališču ni osamljen. Nasprotno; zahodna tradicija je polna zgodb, izmišljenih in resničnih, ki potrjujejo to modrost. Številne so tako tragične, da se končajo s smrtjo vsaj enega če ne kar obeh ljubimcev. Orfej in Evridika, na primer. Pa Mark Antonij in Kleopatra. Tristan in Izolda. Romeo in Julija. Werther in Lotte. Poznamo, seveda, tudi mlajše primere. Tu sta, denimo, Jack in Rose v Titanicu. Pa kavboja Ennis in Jack iz Gore Brokeback. Zahvaljujoč Tavčarjevemu Cvetju v jeseni, njegovima Janezu in Meti, imamo tako zgodbo tudi Slovenci. No, potem pa imamo še vse tiste zgodbe, kjer ljubimca sicer preživita, a nas ob njih nezmotljivo obhaja občutek, da je nekaj v obeh protagonistih, tisto, kar je bilo nemara najbolj živo in nežno, najbolj notranje v njiju, ob ponesrečenem izteku ljubezenske zgodbe nepreklicno umrlo. Taka je zgodba o Abelardu in Heloizi. Pa Puškinova pripoved o Oneginu in Tatjani. Pozabiti ne gre niti Newlanda Archerja in grofice Olenske v Času nedolžnosti ameriške pisateljice Edith Wharton ali Roberta in Francesce v Najinih mostovih Clinta Eastwooda. Povsem možno je tudi branje, ki bi v ta niz uvrstilo tudi Črtomirja in Bogomilo. Pravzaprav bi lahko ves tokratni Kulturni fokus porabili za naštevanje primerov nesrečnih, tragičnih ljubimcev, s katerimi nas je oskrbela umetnost.
Vendar bomo ravnali prav nasprotno. Posvetili se bomo namreč tako imenovani komični ljubezni. Po obilju primerov tragične ljubezni se kaj lahko zdi, da nekaj takega, kot je komična ljubezen, sploh ne obstaja. Toda filozof dr. Gregor Moder se s takim pogledom slej ko prej ne strinja. Pred kratkim je namreč pri založbi Društva za teoretsko psihoanalizo izdal knjigo z naslovom Komična ljubezen – Shakespeare, Hegel, Lacan, v kateri zatrjuje, da je ljubezen komično občutje, ki se “ne pusti ujeti v alternativo med usodno romantično-tragično strastjo na eni strani in spoštljivim partnerstvom z vzajemnim odpuščanjem napak na drugi strani“. Sliši se imenitno – toda kje najti tako, komično ljubezen? Po čem jo prepoznati? In zakaj jo današnji čas tako zelo potrebuje?
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Vse prave ljubezni so žalostne, je pred desetletji pel Đorđe Balašević. Pa veliki srbski kantavtor v tem stališču ni osamljen. Nasprotno; zahodna tradicija je polna zgodb, izmišljenih in resničnih, ki potrjujejo to modrost. Številne so tako tragične, da se končajo s smrtjo vsaj enega če ne kar obeh ljubimcev. Orfej in Evridika, na primer. Pa Mark Antonij in Kleopatra. Tristan in Izolda. Romeo in Julija. Werther in Lotte. Poznamo, seveda, tudi mlajše primere. Tu sta, denimo, Jack in Rose v Titanicu. Pa kavboja Ennis in Jack iz Gore Brokeback. Zahvaljujoč Tavčarjevemu Cvetju v jeseni, njegovima Janezu in Meti, imamo tako zgodbo tudi Slovenci. No, potem pa imamo še vse tiste zgodbe, kjer ljubimca sicer preživita, a nas ob njih nezmotljivo obhaja občutek, da je nekaj v obeh protagonistih, tisto, kar je bilo nemara najbolj živo in nežno, najbolj notranje v njiju, ob ponesrečenem izteku ljubezenske zgodbe nepreklicno umrlo. Taka je zgodba o Abelardu in Heloizi. Pa Puškinova pripoved o Oneginu in Tatjani. Pozabiti ne gre niti Newlanda Archerja in grofice Olenske v Času nedolžnosti ameriške pisateljice Edith Wharton ali Roberta in Francesce v Najinih mostovih Clinta Eastwooda. Povsem možno je tudi branje, ki bi v ta niz uvrstilo tudi Črtomirja in Bogomilo. Pravzaprav bi lahko ves tokratni Kulturni fokus porabili za naštevanje primerov nesrečnih, tragičnih ljubimcev, s katerimi nas je oskrbela umetnost.
Vendar bomo ravnali prav nasprotno. Posvetili se bomo namreč tako imenovani komični ljubezni. Po obilju primerov tragične ljubezni se kaj lahko zdi, da nekaj takega, kot je komična ljubezen, sploh ne obstaja. Toda filozof dr. Gregor Moder se s takim pogledom slej ko prej ne strinja. Pred kratkim je namreč pri založbi Društva za teoretsko psihoanalizo izdal knjigo z naslovom Komična ljubezen – Shakespeare, Hegel, Lacan, v kateri zatrjuje, da je ljubezen komično občutje, ki se “ne pusti ujeti v alternativo med usodno romantično-tragično strastjo na eni strani in spoštljivim partnerstvom z vzajemnim odpuščanjem napak na drugi strani“. Sliši se imenitno – toda kje najti tako, komično ljubezen? Po čem jo prepoznati? In zakaj jo današnji čas tako zelo potrebuje?
Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj
S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta
Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da
Bili so časi, ko se napisane besede in narisane podobe v glavah niso mešale, se teple, na svoj način pogovarjale ali ustvarjale oblike sožitja ...
Aristotelova ekonomska misel v delu Ekonomija - avtorstvo tega dela je verjetno kolektivno, ali pa je miselni produkt enega izmed njegovih neznanih učencev - se ukvarja predvsem z urejanjem domačega gospodarstva pa tudi financ na ravni države oz. polis.
V oddaji Kulturni fokus nas zanima, kako naš pogled na svet, spomine in spoznanja oblikujejo čuti. Najprej: glavni dotik s planetom, na katerem živimo, je hoja.
Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoru
V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.
Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.
Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetnin
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
Neveljaven email naslov