Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse prave ljubezni so žalostne, je pred desetletji pel Đorđe Balašević. Pa veliki srbski kantavtor v tem stališču ni osamljen. Nasprotno; zahodna tradicija je polna zgodb, izmišljenih in resničnih, ki potrjujejo to modrost. Številne so tako tragične, da se končajo s smrtjo vsaj enega če ne kar obeh ljubimcev. Orfej in Evridika, na primer. Pa Mark Antonij in Kleopatra. Tristan in Izolda. Romeo in Julija. Werther in Lotte. Poznamo, seveda, tudi mlajše primere. Tu sta, denimo, Jack in Rose v Titanicu. Pa kavboja Ennis in Jack iz Gore Brokeback. Zahvaljujoč Tavčarjevemu Cvetju v jeseni, njegovima Janezu in Meti, imamo tako zgodbo tudi Slovenci. No, potem pa imamo še vse tiste zgodbe, kjer ljubimca sicer preživita, a nas ob njih nezmotljivo obhaja občutek, da je nekaj v obeh protagonistih, tisto, kar je bilo nemara najbolj živo in nežno, najbolj notranje v njiju, ob ponesrečenem izteku ljubezenske zgodbe nepreklicno umrlo. Taka je zgodba o Abelardu in Heloizi. Pa Puškinova pripoved o Oneginu in Tatjani. Pozabiti ne gre niti Newlanda Archerja in grofice Olenske v Času nedolžnosti ameriške pisateljice Edith Wharton ali Roberta in Francesce v Najinih mostovih Clinta Eastwooda. Povsem možno je tudi branje, ki bi v ta niz uvrstilo tudi Črtomirja in Bogomilo. Pravzaprav bi lahko ves tokratni Kulturni fokus porabili za naštevanje primerov nesrečnih, tragičnih ljubimcev, s katerimi nas je oskrbela umetnost.
Vendar bomo ravnali prav nasprotno. Posvetili se bomo namreč tako imenovani komični ljubezni. Po obilju primerov tragične ljubezni se kaj lahko zdi, da nekaj takega, kot je komična ljubezen, sploh ne obstaja. Toda filozof dr. Gregor Moder se s takim pogledom slej ko prej ne strinja. Pred kratkim je namreč pri založbi Društva za teoretsko psihoanalizo izdal knjigo z naslovom Komična ljubezen – Shakespeare, Hegel, Lacan, v kateri zatrjuje, da je ljubezen komično občutje, ki se “ne pusti ujeti v alternativo med usodno romantično-tragično strastjo na eni strani in spoštljivim partnerstvom z vzajemnim odpuščanjem napak na drugi strani“. Sliši se imenitno – toda kje najti tako, komično ljubezen? Po čem jo prepoznati? In zakaj jo današnji čas tako zelo potrebuje?
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Vse prave ljubezni so žalostne, je pred desetletji pel Đorđe Balašević. Pa veliki srbski kantavtor v tem stališču ni osamljen. Nasprotno; zahodna tradicija je polna zgodb, izmišljenih in resničnih, ki potrjujejo to modrost. Številne so tako tragične, da se končajo s smrtjo vsaj enega če ne kar obeh ljubimcev. Orfej in Evridika, na primer. Pa Mark Antonij in Kleopatra. Tristan in Izolda. Romeo in Julija. Werther in Lotte. Poznamo, seveda, tudi mlajše primere. Tu sta, denimo, Jack in Rose v Titanicu. Pa kavboja Ennis in Jack iz Gore Brokeback. Zahvaljujoč Tavčarjevemu Cvetju v jeseni, njegovima Janezu in Meti, imamo tako zgodbo tudi Slovenci. No, potem pa imamo še vse tiste zgodbe, kjer ljubimca sicer preživita, a nas ob njih nezmotljivo obhaja občutek, da je nekaj v obeh protagonistih, tisto, kar je bilo nemara najbolj živo in nežno, najbolj notranje v njiju, ob ponesrečenem izteku ljubezenske zgodbe nepreklicno umrlo. Taka je zgodba o Abelardu in Heloizi. Pa Puškinova pripoved o Oneginu in Tatjani. Pozabiti ne gre niti Newlanda Archerja in grofice Olenske v Času nedolžnosti ameriške pisateljice Edith Wharton ali Roberta in Francesce v Najinih mostovih Clinta Eastwooda. Povsem možno je tudi branje, ki bi v ta niz uvrstilo tudi Črtomirja in Bogomilo. Pravzaprav bi lahko ves tokratni Kulturni fokus porabili za naštevanje primerov nesrečnih, tragičnih ljubimcev, s katerimi nas je oskrbela umetnost.
Vendar bomo ravnali prav nasprotno. Posvetili se bomo namreč tako imenovani komični ljubezni. Po obilju primerov tragične ljubezni se kaj lahko zdi, da nekaj takega, kot je komična ljubezen, sploh ne obstaja. Toda filozof dr. Gregor Moder se s takim pogledom slej ko prej ne strinja. Pred kratkim je namreč pri založbi Društva za teoretsko psihoanalizo izdal knjigo z naslovom Komična ljubezen – Shakespeare, Hegel, Lacan, v kateri zatrjuje, da je ljubezen komično občutje, ki se “ne pusti ujeti v alternativo med usodno romantično-tragično strastjo na eni strani in spoštljivim partnerstvom z vzajemnim odpuščanjem napak na drugi strani“. Sliši se imenitno – toda kje najti tako, komično ljubezen? Po čem jo prepoznati? In zakaj jo današnji čas tako zelo potrebuje?
V oddaji Kulturni fokus nas bo tokrat zanimalo, kakšna približno so merila za pravo ravnanje človeka v stvarstvu, v družbi z drugimi živimi bitji. Morda Biblija nudi kake konkretne podlage v obliki napotkov, vsaj v odnosu do živali, saj je človek njihov gospodar in varuh? Ali razloge za legalizacijo človekocentričnosti lahko iščemo tudi v svetih spisih?
Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.
Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?
Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.
Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.
To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja
Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"
Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?
Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti
Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja
Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.
Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija.
Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji
Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor.
Neveljaven email naslov