Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Bella Ciao je pesem, ki je postala simbol upora proti avtoritarnim režimom po vsem svetu. Vedno znova navdihuje nove generacije, zaslišala se je celo s turških minaretov, pojejo jo v Siriji, Iraku, njen izvor pa pripisujejo italijanskim partizanom. Toda od kod v resnici izhaja?
Kaj pa v branje priporoča varstveni ornitolog z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije?
Razstava prinaša vpogled v večletno delovanje konSa ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki združuje devet partnerjev, delujočih na področju intermedijske umetnosti. Platforma si prizadeva vzpostaviti aktivno mrežo povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Njen cilj je spodbujanje občinstva k spremljanju dognanja o umetni inteligenci, robotiki, biotehnologiji in ekologiji ter h kritičnemu premišljanju o vplivih znanosti in sodobnih tehnologij na posameznika in družbo. Stremi k izboljšanju pogojev za umetniške raziskave in produkcijo ter k prevajanju umetniških idej v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo.
Zgodba o svetlobi, muzah, navdihu in umetniški svobodi, ki si jo lahko izborijo le največje osebnosti.
Pogovor pred otvoritvijo 25. Festivala dokumentarnega filma.
Kar 18 olimpijcev se je rodilo v Mojstrani in na Dovjem, med njimi tudi smučarski skakalec, ki je večkrat dejal, da noben ptič nima perutnic naprej.
Uvodni večer je zaznamovala knjiga Mamin glas, zgodba o koroški Slovenki Elizabeti Sittar, ki jo je napisala njena hči Helga Mračnikar, dolgoletna urednica in prevajalka pri celovški Mohorjevi založbi. Helga Mračnikar je skupaj z avstrijskim pisateljem Petrom Handkejem prevajala Lipuševo knjigo Zmote dijaka Tjaža, s katero se je začel proces priznavanja, da je koroška slovenska literatura tudi del avstrijske književnosti.
Eden izmed najpomembnejših evropskih in svetovnih muzejev letos praznuje svojo 20. obletnico ponovnega odprtja. V ta namen so odprli razstavo Dürer. Munch. Miró. Veliki mojstri grafike. O prihodnosti muzejev, željah obiskovalcev in nujnosti prilagoditve mladim občinstvom se je Katja Stojnić pogovarja z direktorjem Albertine, prof. dr. Klausom Albrechtom Schröderjem.
Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Samouk. Korošec, ki živi v Ljubljani. Nedavno je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije. Po Mestnih zdaj čivkajo in se derejo Vaške ptice. So Kranjčevo ljubezensko pismo Koroški. Lepotam pokrajine in njenim ljudem, predvsem prednikom, ki so tam bivali med drugo svetovno vojno, v času, v katerega je umeščen večji del risoromana.
Arhitektura inventura je naziv za največjo pregledno razstavo slovenske arhitekture, ki jo že enajstič bienalno organizira Društva arhitektov Ljubljana. Gre za pregled nekaterih kakovostnih prostorskih in arhitekturnih rešitev, ki kažejo, da v zadnjem obdobju nastaja vedno več dobre arhitekture. Razstava je na ogled v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Tam se je s soustvarjalci razstave in kataloga srečala Nina Zagoričnik.
Postojnčan Marko Premrl je bil verjetno bolj poznan kot Marcel Valentini.
Festival gorniškega filma, ki se začne danes in bo trajal do sobote bo v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17.po vrsti. Festival bo ob 20. uri odprl slovenski film Ena za reko: Zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas bo v spremstvu štirih kajakašev popeljal po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas bo popeljal alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo.
Arhitektka Jerneja Fischer Knap, soustanoviteljica biroja Medprostor, predstavlja nekatere zanimivosti projektov, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2023.
Peter Mlakar je pred koncem naše kulturniške verižne reakcije predal štafeto dr. Miklavžu Komelju, umetnostnemu zgodovinarju, pesniku,pisatelju in prevajalcu srednje generacije, saj bo letos poleti srečal Abrahama. Leposlovno in strokovno zelo plodovit ustvarjalec je prejel že večino največjih področnih nagrad, izhaja pa iz dobro znane kulturniške družine, ki jo v slovenskem umetniškem okolju poznamo že nekaj generacijskih kolen.
Našega naslednjega kulturniškega gosta je torej predlagal »laibachovec« Jani Novak , ne kot potujčenega »performerja«, ampak znanega »nastopača«, predvsem pa filozofa-enega in edinega Petra Mlakarja. Na prizemljenih deset minut s podaljšano brez…ga je zvabil Damjan Zorc.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme.
Nadaljujemo pogovore s slovenskimi ustvarjalci in umetniki … naša prva gostja Ema Kugler, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, je predlagala umetniški tandem Dunja Zupančič in Dragan Živadinov, postgravitacijska umetnika, ki v breztežnosti, med kozmokinetičnim in telekozmičnim gradita vseobsegajoče abstrakte.
Slovenska vizualna umetnica Ema Kugler je gotovo ena najbolj samosvojih mednarodno uveljavljenih umetnic. Da so njena dela vrhunska dokazujejo domače in predvsem številne prestižne nagrade in priznanja v tujini. Leta 2008 je prejela nagrado Prešernove sklada, letošnja Prešernova nagrada za življenjsko delo pa je, kot sama pravi, prvo priznanje v zgodovini Prešernovih nagrad, ki ga dobi umetnik ali umetnica iz alternativne scene.
Nad Lendavo, našim najvzhodnejšim mestom, stoji grad, katerega zgodovina sega v 12. stoletje. Skozi leta je grad večkrat spremenil svojo podobo, predvsem v času vladavine rodbine Bánffy, ki je sodila med najuglednejše madžarske plemiške družine.
Aleš Mendiževec je magister ekonomije in doktor filozofije. Je nekdanji urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent in sedanji urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov prvenec Naključje in jaz – Filozofija za Louisa Althusserja.
Neveljaven email naslov