Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


03.02.2023

Priporočilo: Mankica Kranjec

Fotografinja in vizualna ustvarjalka Mankica Kranjec pri ustvarjanju v ospredje postavlja zgodbe, ki se dotikajo umetnosti, kulture in ljudi. V eni od prejšnji razstav je prikazala fotografije poti in krajev, po katerih je hodil njen ded Miško Kranjec, z novim projektom Spregledane pa na piedestal postavlja ženske različnih generacij in poklicev, zaradi katerih naša družba med koronsko krizo ni kolapsirala. Deset dokumentarnih portretnih fotografij, narejenih s posebno tehniko tiska z lentikularno folijo, s prelivanjem podob prikaže različne vloge, ki jih imajo ženske doma in v službi. Razstava Spregledane je na ogled v Galeriji Fotografija in sicer do 11. februarja


02.02.2023

Tržaška železniška postaja 2023

V današnjem Prostoru gremo do Tržaške železniške postaje. Nikamor ne potujemo, pravi Nina Zagoričnik, ki si je zaželela, da bi to nenavadno postajo, ki jo vedno znova fascinira, tokrat doživela brez naglice odhoda v družbi Tržaškega Slovenca, letošnjega Prešernovega nagrajenca Dušana Jelinčiča. In prav železniško postajo v Trstu Jelinčič večkrat omenja v svojem literarnem delu.


31.01.2023

Peršmanova domačija

Pri Založbi ZRC je izšel prevod stripa Peršmanova domačija: 25. april 1945. Opisuje enega zadnji nacističnih zločinov, zagrešenega nad koroškimi Slovenci in Slovenkami v drugi svetovni vojni. Tudi o kolektivni pozabi se je z avtorico grafičnega romana Evelyn Steinthaler ob njenem obisku Ljubljane prejšnji teden pogovarjal Gorazd Rečnik.


27.01.2023

Priporočilo: Jurij Drevenšek

Jurij Drevenšek je trenutno eden najuspešnejših slovenskih filmskih igralcev. Na avstrijski televiziji ORF 1 so premierno prikazali celovečerni tv film, podeželsko kriminalko Immerstill, v kateri Drevenšek igra eno od glavnih vlog.


26.01.2023

Prostor: Revija PRO Bauhaus

Revija PRO Bauhaus je najbolj specializirana strokovna publikacija za gradbeništvo, arhitekturo, urbanizem in oblikovanja pri nas.


24.01.2023

Fotografski projekt Spregledane, ki daje glas delavkam

Trgovke, učiteljice, poštarke, dostavljavke hrane, gasilke, delavke v proizvodnji in mnoge druge so ženske, ki skrbijo, da se naš svet v mirnem času ne ustavi in v času krize ne zlomi.


23.01.2023

Jože Skok o knjigi Po poteh zabavne glasbe

Novembra 2020 je izšla knjiga Zabavni ansambli na Domžalskem. Njen avtor je nekdanji novinar gospodarskega uredništva Radia Slovenija Jože Skok, ki je tudi nekdanji glasbenik in zaljubljenec v glasbo. Pred kratkim je izdal novo Po poteh zabavne glasbe.


19.01.2023

Prostor: Beneški bienale

Na 18. Beneškem bienalu arhitekture bo slovenski paviljon zasnovala skupina arhitektov srednje mlajše generacije, svoj projekt so poimenovali "Vsakdanje je pomembno".


16.01.2023

MoonArk bo na Luno ponesel tudi slovenska nanoartovska dela

Sondi Voyager sta v sedemdesetih ponesli s seboj v vesolje vsaka svojo zlato ploščo s podatki o človeški civilizaciji: fotografije, pozdrave v različnih jezikih, glasbo in zvoke z našega planeta. Nekomu tam zunaj so želeli naš planet predstaviti v čim bolj celostni, nesovražni luči. Že prej pa je skupina umetnikov na vesoljsko odpravo Apollo 12 pretihotapila majhen keramičen kolut s šestimi miniaturnimi slikami, ki so ga poimenovali Moon Museum. Letos bo na Luno odpotoval večji in bolj dovršen predmet, artefakt človeštva v obliki časovne kapsule, miniaturni muzej MoonArk, ki bo z deli 250 umetnikov z vsega sveta nekakšen prvi muzej na Luni. Med deli so tudi nanoartovska dela likovne umetnice Teje Krašek in znanstvenika Janka Jelenca. Na naslovnici oddaje vidimo kopijo slike Janka Jelenca, ki gre na Luno nosi naslov Forest (Gozd). Slika je bila posneta z vrstičnim tunelskim mikroskopom, prikazuje pa površino poliranega jekla. Realna velikost prikazane površine je 800 nanometrov, kar je nekoliko manj od tisočinke milimetra. Če tako sliko prikažemo na kvadratnem posterju velikosti 80cm, govorimo o povečavi 1 milijon.


13.01.2023

Priporočilo: Goran Rovan

Goran Rovan je dolgih 38 let širni Sloveniji pošiljal novice in informacije o dogajanju v Posavju. Je namreč dolgoletni dopisnik Televizije Slovenija, ki se je lani novembra poslovil s televizijskih zaslonov in odšel v zaslužen pokoj. Tina Šoln se je takrat oglasila pri njem, da se nista pogovarjala zgolj o njegovi poklicni poti in pomenu dopisniške mreže Televizije Slovenija, pa ga je Tina prosila še za bralni namig. To so njegova knjižna priporočila: Novinarstvo in Posavje, dve stvari, brez katerih Goran Rovan enostavno ne more.


12.01.2023

Prostor: Vas Topolove daje svoboden pristop

Janja Šušnjar je mlada arhitektka, ki je lani skupaj s kolektivom Robida, ki skrbi za oživljanje podeželja, za projekt Topolove – Vas kot hiša, prejela nagrado Rising star na izboru pobude Evropske komisije Novi evropski Bauhaus. Projekt je nastal na podlagi Janjinega magistrskega dela, za katerega je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado.


12.01.2023

Giselle je za v železni repertoar

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo ob 19.30 na sporedu premiera baleta Giselle Adolpha Adama, ki je letošnji koprodukcijski projekt med SNG Opero in baletom Ljubljana ter Cankarjevim domom. Kot smo slišali na predstavitvi, si vsako repertoarno baletno gledališče želi ta balet imeti v železnem repertoarju in pri nas ga imamo in ga bomo imeli. Nekaj poudarkov o baletu je pripravila Veronika Gnezda.


10.01.2023

Pošvedrani klavir

Film Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem klavirju, ki je neglede na svojo velikost dolga leta sameval v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler mu ni med pripravami neke radijske igre skladatelj Gregor Strniša odstranil staro zaprašeno pregrinjalo.


05.01.2023

'Stopi iz moje sence'

'Stopi iz moje sence' je naslov nove plesne uprizoritve, ki jo je na oder Plesnega teatra Ljubljana postavila režiserka Neda Rusjan Bric. Gre za hommage plesnemu tandemu Pie in Pina Mlakarja, ki sta kot plesalca, koreografa in pedagoga skupaj delovala 73 let. "Osrednji motiv zgodbe je jadrnica Galeb", pravi Neda Bric, "s katero sta Pia in Pino Mlaka jadrala do pozne jeseni, se predajala silam narave in črpala navdih za svoje delo." Plesalca in avtorja koreografije v predstavi 'Stopi iz moje sence' sta Nastja Bremec Rynia in Mihael Rynia, prav tako kot nekoč Pia in Pino Mlakar, par v zasebnem in profesionalnem življenju. V Plesnem teatru Ljubljana se je z Nedo Rusjan Bric srečala Nina Zagoričnik:


03.01.2023

Največja veličina gledališke umetnosti je igralec

Režiser, dramatik, pisatelj in pesnik Vinko Möderndorfer se je že kot najstnik zaljubil v gledališče. V svoji zajetni knjigi Gledališče Möderndorfer, ki je izšla konec lanskega leta, se posveča 106 uprizoritvam, ki jih je zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja.


26.12.2022

Na razstavi Sveti konji − nebesni jezdeci je na ogled tudi rog samoroga

Konji so bili vedno na posebnem mestu pri človeku in bližina te živali ima dolgo zgodovino. Bili so človekovo prvo sredstvo transporta, imeli so pomembno vlogo kot bojne živali, pa v kmetijstvu in športu. Na drugi strani je bila podoba konja pogosta v nekem imaginarnem abstraktnem svetu, svetu mitologije, simbolov in ljudskega izročila. V grški mitologiji se je bog sonca Helios vsak dan s svojo kočijo in štirimi konji vozil po nebu, konj, čeravno lesen, pa je Grkom pomagal premagati Trojance. Ravno tej plati konjev je posvečena razstava Sveti konji − nebesni jezdeci v Slovenskem etnografskem muzeju. Na razstavi so prikazani krščanski svetniki, ki jih povezujemo s konji, izpostavljen je tudi praznik štefanovo z znamenitimi votivnimi konjički, na ogled pa je tudi rog samoroga, ki je v resnici rog kita enorožca.


30.12.2022

Priporočilo: Sabina Piber, inštruktorica psov in vodnikov

Zadnje letošnje knjižno priporočilo nam bo povedala Sabina Piber, inštruktorica psov in vodnikov po metodi sledenja vonju pogrešanega. Sabina je tudi ustanoviteljica in vodja združenja vodnikov psov K9, ki pri nas s psi iščejo, ne le pogrešane osebe, ampak tudi izgubljene živali. Prav konec leta se število pobeglih živali zaradi pokanja poveča, zato raje kot petardo vzemite v roke knjigo. Kaj torej v branje priporoča Sabina Piber?


20.12.2022

Priporočilo: Marko Mandić

Gledališkega in filmskega igralca Marka Mandića smo lahko v preteklih dveh letih med drugim videli tudi v Nočnem piscu, Cementu, Požigih in v performansu MandićCirkus v ljubljanski Drami. Slednji je nastal v koprodukciji platforme za sodobno umetnost Via Negativa, ki letos praznuje 20 let. Igralčev opus se širi in tudi po novem letu s sodelavci pripravljajo nekaj posebnega. S tem pa je povezano njegovo današnje priporočilo.


20.12.2022

Punk, surova prezenca in prestopanje meja

20. obletnica Vie Negative


19.12.2022

Avtobusi in trolejbusi Ljubljane

Obračališča avtobusnih in trolejbusnih prog so bila zanj največji raj na zemlji.


Stran 12 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov