Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


03.10.2022

Knjižni prvenec Mete Hočevar

Meta Hočevar je arhitektka in scenografka, avtorica cele vrste gledaliških predstav v Sloveniji in tujini. Letos je izšel njen literarni prvenec Drobnarije, čudoviti okruški iz njenega življenja in časa.


30.09.2022

Priporočilo: dr. Tanja Roženbergar

Priporoča dr. Tanja Roženbergar, kustosinja za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pred kratkim skupaj z Marijo Mojco Terčelj prejela odlikovanje za vodenje razstavnega projekta La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju.


29.09.2022

Prostor: Hiše naših dedov

Hiše naših dedov je naslov projekta, ki povezuje 13 starih hiš na Zgornjem Gorenjskem. Predstavitev je včeraj potekala na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni nad Mojstrano. Domačija je prejela nagrado Europa Nostra, ki jo Evropska unija podeluje za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine v Evropi. O starosti hiše veliko povedo ohranjene listine, najstarejša nosi letnico 1605. Leta 1993 odkupil Triglavski narodni park in jo uredil v muzej, ki je danes odprt za javnost.


27.09.2022

Tržaške prikazni: O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča

Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.


23.09.2022

Priporočilo: Klara Kuk

Klara Kuk je ena izmed najbolj perspektivnih mladih gledaliških igralk. V letošnji sezoni jo gledamo na treh gledaliških odrih: na Ptuju, v Mini teatru in na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V predstavi Kdo se boji Virginije Woolf, ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, igra skupaj z Benjaminom Krnetičem mlad zaljubljeni par. V predstavi Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega pa se je vživela v lik Aglaje, ki je v svojih rosnih dvajsetih do ušes zaljubljena v dobroto in iskrenost Miškina. Vmes, pravi Klara Kuk, pa najraje bere, še posebej, če tisti dan pada dež.


22.09.2022

Prostor: Center koliščarjev na Igu

Na Igu je zrasel nov arheološki park, ki predstavlja edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, ki deluje kot muzej na prostem. Pri tem projektu je šest let intenzivno delalo pet sodelavcev z Inštituta za arheologijo, med njimi tudi Elena Leghissa.


20.09.2022

14. Sonica in razstava Max capacity – Mixed reviews

V Ljubljani se je danes z umetniškim programom začel letošnji mednarodni festival Sonica. Festival eksperimentalne elektronske glasbe in zvočnih umentnosti s poudarkom na umetniških izrazih, ki združujejo glasbo in zvok z drugimi umetniškimi oblikami, bo že štirinajstič pretresal sodobne smernice na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe. Na petih festivalskih prizoriščih v Ljubljani se bodo do sobote, 24. septembra, vrstili zvočni dogodki, instalacije, avdio-vizualni performansi, koncerti, DJ-seti in konferenca. Sodelovalo bo več kot 20 tujih in domačih umetnikov.


19.09.2022

V spomin Radku Poliču - Racu

S svojim velikanskim opusom se je zapisal med največje slovenske igralce. Nastopil je v več kot 100 gledaliških predstavah in prav toliko filmih. Je neizbrisljivo vtkan v slovensko gledališko in filmsko krajino. Star je bil 80 let.


16.09.2022

Poletni namig: Nika Pengal

V današnjem poletnem namigu se bomo spomnili na čebele. Na letošnji svetovni dan čebel je pri nas namreč izšla knjiga Skrivnosti gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja. Avtorica te je Nika Pengal, mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka, ki je knjigo napisala skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom. In prav s čebelami bo povezan današnji knjižni namig Nike Pengal, ki je še vedno ena mlajših apiterapevtk pri nas.


15.09.2022

Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev

Nocoj se v SNG Drama začenja Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev, beograjske, zagrebške in ljubljanske, ki sta jih po drami Cement nemškega dramatika Heinerja Mullerja zasnovala režiser Sebastjan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Vsaka od uprizoritev tematizira drug vidik te drame, vse tri pa je na oder postavil Sebastijan Horvat.


13.09.2022

Prevzetnost in pristranost narodne noše v Umetnostni galeriji Maribor

Obsežen razstavni projekt izhaja iz umetniškega opusa slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka (1894–1970), ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Zaradi njegove razgibane življenjske poti je tudi njegov umetniški opus razdrobljen in ga hranijo vse sodelujoče ustanove. Tematika razstave, o kateri govori kustosinja Andreja Borin, se vrti okoli narodne noše in njenih upodobitev v določenem prostoru in času, nagovarja pa tudi teme pripadnosti in identitete ter razmišlja o vlogi ženske in njenem položaju v družbi. Razstava je dopolnjena z deli sodobnih umetnikov in tako je etnografska razstava dobila povezavo z današnjim časom.


12.09.2022

Razstava o akademskem kiparju Ivanu Štreklju

V Narodni galeriji si še do 2. oktobra lahko ogledamo razstavo o gluhem akademskem kiparju povojne generacije Ivanu Štreklju, ki je živel med letoma 1916 in 1975. Ustvarjal je zunanje plastike, ženske akte in portrete. Pomemben del razstave so donacije, največ njegovih del pa hrani Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V okviru njihovega projekta Prilagajanje in izdajanje knjig v slovenskem znakovnem jeziku je izšla slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki jo je napisala tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner. Z njo, s koordinatorico projekta Aleksandro Rijavec in z avtorico razstave mag. Matejo Breščak se je pogovarjal Žiga Bratoš.


09.09.2022

Poletni namig: Andrej Šifrer

Kantavtor Andrej Šifrer že petinštirideset let skrbi, da Slovenci zastrižemo z ušesi, ko nas opozori na pomembne stvari. Velja za legendo med slovenskimi glasbeniki, saj je avtor številnih ponarodelih skladb. Na devetnajstih ploščah se je nabralo veliko skladb, ki so že ponarodele, kar je za vsakega ustvarjalca največja nagrada. V današnjem poletnem namigu bo ob orisu osebnega poletnega razpoloženja delil tudi dva namiga za širjenje obzorij duha.


08.09.2022

Beneški filmski festival predstavlja filme, ki ne bodo le zapolnili kinodvorane po svetu, temveč tudi listo za oskarje

Tokrat pogledujemo proti otoku Lido, kjer festivalski vrvež, kot pravi Nina Zagoričnik, ne poneha. Do konca Beneške Mostre so v glavnem tekmovalnem programu preostali še štirje filmi in kopica v vzporednih programih.


06.09.2022

Miran Zupanič: Sarajevo Safari

O filmski premieri na sarajevskem festivalu dokumentarnega filma pod okriljem Al Jazeere Balkans ter o grozljivih in nepredstavljivih dogodkih med obstreljevanjem Sarajeva.


05.09.2022

Alamut, svetovna premiera projekta skupine Laibach

Nismo želeli uglasbiti Bartolove ideje, ampak se temeljito poglobiti v besedilo ter označiti ključne elemente in probleme, ki se nam zdijo aktualni.


02.09.2022

Poletni namig: Tobias Putrih

Tobias Putrih je mednarodno uveljavljen slovenski umetnik, živi v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer na eni od univerz predava študentom arhitekture umetnost ustvarjanja. V svojem delu povezuje različna področja od arhitekture do znanosti, dizajna in zdaj tudi jeklarstva s kiparstvom. Svoj zadnji projekt “Industrija jekla” te dni razstavlja v Galeriji Ravne. Kakšen pa je njegov poletni namig?


01.09.2022

Prostor: Skriti kotički Benetk

Tam, kjer se Kanal Grande izliva v Beneško laguno, stoji Punta Dogana, nekoč carinarnica, danes sodoben galerijski prostor. Okoli stavbe tik ob vodi, nas pelje ozka pot, s širokim pogledom na ves zaliv.


01.09.2022

17. Front@

Mednarodni festival sodobnega plesa v Murski Soboti


Stran 15 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov