Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


23.01.2024

Srebrne igre 1984: Toliko čustvenih odzivov in istovetenja z razstavo še ni bilo

Srebrne igre 1984, razstava o edinih olimpijskih igrah, ki jih je pred natanko štirimi desetletji gostila naša nekdanja skupna država, so s številnimi razstavnimi predmeti, informacijami in zgodbami seveda predvsem dokument časa, ustvarjen v petih sobah Muzeja novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Toda vsakdo, ki je vsaj malo čustveno navezan na osemdeseta leta prejšnjega stoletja ali pa na sam sarajevski spektakel, ki se ga je prijela ponarodela izjava takratnega šefa mednarodnega olimpijskega komiteja, da gre za "najbolje organizirane zimske olimpijske igre v zgodovini olimpijskega gibanja", bo za ogled razstave potreboval veliko več časa in mogoče tudi kakšen robček.


22.01.2024

16. BUMfest

BUMfest je edini slovenski mednarodni festival tolkalnih skupin. Ta je, kot vsako leto do zdaj, potekal v Žalcu. Na 16. BUMfestu so nastopile tri slovenske zasedbe, avstrijska in premierno tudi portugalska.


16.01.2024

"Ljubljana je srce, Trst pa pljuča slovenstva"

Z vsako generacijo je Slovencev v Trstu za tretjino manj, pravi tržaški profesor in politični geograf Milan Bufon. Decembra je izšla njegova druga knjiga s katero zaključuje dolgoletno raziskavo o Slovencih na Tržaškem. Tokrat se je osredotočil na mestno središče oziroma na zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti. Pisatelj in politik Ivan Tavčar ni zaman rekel: "Ljubljana je srce, Trst pa so pljuča slovenstva". O obsežni publikaciji "Tržaški Slovenci", ki skupnost spremlja vse cvetoče rasti do asimilacije, ki jo spodjeda še danes, se je z avtorjem Milanom Bufonom pogovarjala naša dopisnica Špela Lenardič.


15.01.2024

Zadnja večerja na Odprti sceni

Zasedba mladih gledaliških ustvarjavcev Odprta scena je v dvorani Hupa Brajdič v podhodu Ajdovščina v Ljubljani premierno uprizorila predstavo Zadnja večerja.


08.01.2024

Pohorski bataljon: Soočenje z grozljivostjo teh zgodb je bilo izjemno težko

Poslednja bitka Pohorskega bataljona se je končala 8. januarja 1943 ob 15. uri, ko je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom, ubitih je bilo 69 borcev, poslednjega so okupatorji ujeli in usmrtili kot talca.


27.12.2023

Pravzaprav ljubezen, fenomen božičnih filmov in Igor Harb

Igor Harb je filmski kritik, prevajalec in so-ustvarjalec podkasta O.B.O.D. Z Gašperjem Andrinkom govorita o tem, zakaj bi lahko Pravzaprav ljubezen (Love Actually), ki je izšel pred 20 leti, znova posneli, zakaj je pravzaprav sploh dosegel takšen fenomen, zakaj tako radi gledamo božične filme. Ker pa je bil ravno v studiu je na hitro pokomentiral šel filmsko leto 2023 in izdal, katerega filma se najbolj veseli leta 2024.


24.12.2023

Hrestač: Balet, ki se ga ne naveličamo

Hrestač – Božična zgodba je zadnji dve desetletji nedvomna uspešnica na odru SNG Opera in balet Ljubljana, kar dokazujejo vedno razprodane predstave. Priljubljeni balet je sicer v ljubljanskem Baletu prvič zaživel novembra 2002, od takrat je doživel več kot 180 ponovitev. A ne gre za čisto klasičnega Hrestača, ampak sodobno različico, ki jo je sredi osemdesetih prejšnjega stoletja ustvaril madžarski koreograf in režiser Youri Vàmos. Ta je Hrestača nadgradil z legendarno Božično zgodbo Charlesa Dickensa.


19.12.2023

Napoleon je bil nekoč tudi naš vladar

Napoleon Bonaparte je 14. oktobra 1809 v Schönbrunnu pri Dunaju razglasil Ilirske province in ena izmed šestih civilnih provinc je bila tudi Kranjska. Ilirske province so obstajale le štiri leta, a so pustile na ljudeh velik pečat. V ljudskem izročilu se je ohranilo veliko pripovedi, spominov in krajev iz tistega obdobja, povezanih s francosko zasedbo. Nekatere so zgodovinsko utemeljene, druge so postale legenda. O navzočnosti Francozov med ljudmi pripoveduje razstava Gorenjskega muzeja v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju z naslovom Bi ga zibali ali zvrnili? 210 let od konca Ilirskih provinc. Na ogled bo do konca februarja prihodnje leto.


18.12.2023

Zakaj imamo radi Shakespera?

Shakespeare se z decembrsko premiero uprizoritve komedije Kar hočete, v režiji Janusza Kice, vrača na oder ljubljanske Drame, kjer je bil prvič uprizorjen natanko pred sto leti.


11.12.2023

Dušan Škodič: Triglav je naš

Knjiga Planinske založbe, ki jo je ob 130. obletnici Planinske zveze Slovenije napisal urednik za planinsko zgodovino pri Planinskem vestniku Dušan Škodič, osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem.


05.12.2023

Stran pa ne bomo metal

V Muzeju novejše zgodovine Celje je še do 8. februarja na ogled kulturno-antropološka razstava o pogubnih navadah in boljših praksah o tem, kar delamo vsi in delamo vsak dan, z naslovom Stran pa ne bomo metal. Razstava spomni na vnovično uporabo stvari, na to, da se stvari lahko popravi ali shrani. Zamisel za razstavo je prišla iz evropskega projekta Throwaway, ki ga koordinira Hiša evropske zgodovine iz Bruslja. Tam so pripravili razstavo o smeteh, v Celju pa so šli v drugo smer in obiskovalcem razstave pokazali, da se da tudi drugače, ne samo smetiti.


04.12.2023

Zakaj je arhitekt Edvard Ravnikar danes še bolj aktualen kot v svojem času

Kaj nam razkriva razstava v muzeju MAO, Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja, osrednji dogodek v nizu prireditev, ki so jih pripravili v Ravnikarjevem letu 2023?


28.11.2023

20. Animateka: Od navidezne resničnosti do ženskih ustvarjalk

V Ljubljani ta teden poteka festival animiranega filma Animateka, ki letos praznuje 20. obletnico. Jubilejno izdajo posvečajo nedavno umrlemu britanskemu animatorju in režiserju Paulu Bushu. Sicer pa ima 20. izdaja Animateke zares bogat program, ki vključuje številne novosti, med drugimi nov tekmovalni program VR animacije oziroma filma navidezne resničnosti.


27.11.2023

Ravnikarjeve skice so najbolj poetični del njegove ustvarjalnosti

V Ravnikarjevem letu predstavljamo tri zgodbe o ustvarjalnosti in dediščini arhitekta Edvarda Ravnikarja. V prvi zgodbi smo predstavili kompleks Trga Republike, nadaljujejmo pa z zgodbo o njegovih skicah in risbah, ki predstavljajo Ravnikarjev fantazijsko bogat notranji svet. Nekatere med njimi lahko doživimo na razstavi 'Iskanja v risbi, spoznanja v misli ', v Veliki sprejemni dvorani CD, kjer so zaživele v novi povečani obliki, odtisnjene na tkanino in obešene na strop.


21.11.2023

Slovenski knjižni sejem: Besedo besedi

39. Slovenski knjižni sejem tudi letos poteka na stari, novi lokaciji, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Prinaša 266 dogodkov, je tako največja kulturna prireditev v Sloveniji in tudi največja knjigarna. Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, ki so jo podelili na slavnostni otvoritvi, je prejel Miha Kovač.


20.11.2023

Ravnikarjevo leto: Kako je iz nunskega vrta nastala moderna arhitektura

Ob Ravnikarjevem letu bomo v treh zgodbah, skozi tri zanimive razstave, osvetlili lik arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki kljub svojemu pionirskemu delu v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, publicistiki ter pedagoškemu delu, ostaja za širšo javnost še vedno neznanka. V prvi zgodbi predstavljamo njegovo najbolj monumentalno delo. Kompleks Trga republike, največji odprt prostor obdan z zanimivimi stavbami - Cankarjevim domom, stolpnicama TR2 in TR3, Maksimarketom, prizidkom k Šubičevi gimnaziji ter manjšimi trgi, prehodi in pasažami. Prav ta urbana prepletenost daje naši prestolnici tisti živ utrip mesta.


16.11.2023

Digitalni Jakopičev paviljon

V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.


13.11.2023

Prof. dr. Uroš Ahčan: Ob pacientih se zaveš, katere stvari so v življenju pomembne in katere ne

"Zgodbe v Skalpelu so sooblikovale moj notranji svet in odzive na zunanji svet. Moj svet so bogatile. Vse zgodbe pacientov so postale tudi moje zgodbe in zgodbe moje družine. In vsi pacienti so postali moja širša družina."


07.11.2023

Začenja se 34. Liffe

V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.


06.11.2023

Escherjeva dela na ogled v Rimu

V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?


Stran 4 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov