Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
27. 10.: Svetovni dan avdiovizualne dediščine
Ana Čigon: Ana na postaji, video-uprizoritev v Projektni pisarni Zavoda za sodobno umetnost
Šiška Deluxe: premiera komedije Jana Cvitkoviča v Kinu Šiška
Danes obeležujemo svetovni dan avdiovizualne dediščine in z njim vred vseh tistih dokumentov, ki pričajo o zgodovinskih dogodkih tega in minulega stoletja in brez katerih bi umetnost, kulturo in družbo bistveno teže razumeli. UNESCO je svetovni dan arhivov prvič razglasil leta 2005, letos pa so v središču ogroženi arhivi in zaščita identitet sveta: zgodovinski dokumenti so namreč občutljivi, pogosto dotrajani, v nekaterih primerih celo uničeni.
Pod okriljem Arhiva Republike Slovenije deluje filmski arhiv, v katerem beležijo do 11.000 enot slovenskih filmov. Leta izkušenj so strokovnemu osebju prinesla spoznanje, da je filmski trak pravzaprav eden bolj trpežnih nosilcev. S kakšnimi izzivi pa se v Slovenskem filmskem arhivu zadnje čase najpogosteje srečujejo? Tatjana Rezec Stibilj pojasnjuje, da …
” … že od leta 1968 skrbimo za zaščito in uporabo tako gradiva na filmskem traku kot tudi na vseh drugih nosilcih. Poleg filmskega traku je sedaj že precej obširna zbirka video kaset, kot smo jo poimenovali, tu gre sicer za zbirko vseh elektronskih/digitalnih nosilcev, hranimo pa tudi spisovno gradivo. Poleg tega hranimo tudi gradiva vseh filmskih podjetij, od Triglav filma do Slovenskega filmskega centra, hranimo fotografije, skratka … gradiva je pri nas veliko, ljudi za obdelavo pa bolj malo. Vseh skupaj nas je šest, pokrivamo vsa strokovna arhivska in tehnična dela. To bo kmalu naše najbolj pereče vprašanje: kako bomo uspeli obvladati to veliko količino gradiva s tako majhnim številom ljudi?”
Svetovnemu dnevu avdiovizualne dediščine se posveča tudi vizualna umetnica in videastka Ana Čigon. Njena aktualna uprizoritev Ana na Postaji (na ogled bo danes ob 20. uri na Metelkovi 6 v Ljubljani) gledalcu in umetniku omogoča emancipiran vstop v odprti arhiv. In od kod naziv Ana na Postaji? Postaja DIVA je ime spletnega in fizičnega arhiva video oziroma novo-medijske umetnosti, ki deluje v sklopu SCCA. Kustosinja in direktorica Zavoda za sodobno umetnost Barbara Borčič poudarja, da gre za živi arhiv, retrospektiva, ki jo Postaja DIVA omogoča, pa je pot do razumevanja sprememb v ne nujno le umetnostno-zgodovinskem kontekstu.
»Kot je dejal naš sodelavec in kolega Neven Korda, je arhiviranje stalno kopiranje. Arhiv moraš ves čas tehnološko nadgrajevati, da lahko slediš (novim) možnostim, ki jih ponuja tehnologija«,
dodaja Barbara Borčič. Morebitna ukinitev katerega od omenjenih arhivov bi pomenila okrnitev zgodovinskega gradiva kot celote. Poleg tega Zavod za sodobno umetnost za hrambo video produkcije skrbi že (pomembno dolgi) dve desetletji.
»To je vir arhivskega spomina in gre tudi za primerjalno gradivo, čeprav zaradi hitrosti informacij kdaj tudi kaj umanjka. Tudi zato na današnji dan opozarjamo na ogroženost delovanja Postaje DIVA in apeliramo na kulturno politiko, torej odločevalce, da pokažejo pripravljenost na sodelovanje in da poiščemo sistemsko rešitev. Znotraj strukture Ministrstva za kulturo in njihovih direktoratov namreč ne moremo najti domicila: po njihovih merilih ne gre ne za umetniški projekt ne za kulturno dediščino.«
27. 10.: Svetovni dan avdiovizualne dediščine
Ana Čigon: Ana na postaji, video-uprizoritev v Projektni pisarni Zavoda za sodobno umetnost
Šiška Deluxe: premiera komedije Jana Cvitkoviča v Kinu Šiška
Danes obeležujemo svetovni dan avdiovizualne dediščine in z njim vred vseh tistih dokumentov, ki pričajo o zgodovinskih dogodkih tega in minulega stoletja in brez katerih bi umetnost, kulturo in družbo bistveno teže razumeli. UNESCO je svetovni dan arhivov prvič razglasil leta 2005, letos pa so v središču ogroženi arhivi in zaščita identitet sveta: zgodovinski dokumenti so namreč občutljivi, pogosto dotrajani, v nekaterih primerih celo uničeni.
Pod okriljem Arhiva Republike Slovenije deluje filmski arhiv, v katerem beležijo do 11.000 enot slovenskih filmov. Leta izkušenj so strokovnemu osebju prinesla spoznanje, da je filmski trak pravzaprav eden bolj trpežnih nosilcev. S kakšnimi izzivi pa se v Slovenskem filmskem arhivu zadnje čase najpogosteje srečujejo? Tatjana Rezec Stibilj pojasnjuje, da …
” … že od leta 1968 skrbimo za zaščito in uporabo tako gradiva na filmskem traku kot tudi na vseh drugih nosilcih. Poleg filmskega traku je sedaj že precej obširna zbirka video kaset, kot smo jo poimenovali, tu gre sicer za zbirko vseh elektronskih/digitalnih nosilcev, hranimo pa tudi spisovno gradivo. Poleg tega hranimo tudi gradiva vseh filmskih podjetij, od Triglav filma do Slovenskega filmskega centra, hranimo fotografije, skratka … gradiva je pri nas veliko, ljudi za obdelavo pa bolj malo. Vseh skupaj nas je šest, pokrivamo vsa strokovna arhivska in tehnična dela. To bo kmalu naše najbolj pereče vprašanje: kako bomo uspeli obvladati to veliko količino gradiva s tako majhnim številom ljudi?”
Svetovnemu dnevu avdiovizualne dediščine se posveča tudi vizualna umetnica in videastka Ana Čigon. Njena aktualna uprizoritev Ana na Postaji (na ogled bo danes ob 20. uri na Metelkovi 6 v Ljubljani) gledalcu in umetniku omogoča emancipiran vstop v odprti arhiv. In od kod naziv Ana na Postaji? Postaja DIVA je ime spletnega in fizičnega arhiva video oziroma novo-medijske umetnosti, ki deluje v sklopu SCCA. Kustosinja in direktorica Zavoda za sodobno umetnost Barbara Borčič poudarja, da gre za živi arhiv, retrospektiva, ki jo Postaja DIVA omogoča, pa je pot do razumevanja sprememb v ne nujno le umetnostno-zgodovinskem kontekstu.
»Kot je dejal naš sodelavec in kolega Neven Korda, je arhiviranje stalno kopiranje. Arhiv moraš ves čas tehnološko nadgrajevati, da lahko slediš (novim) možnostim, ki jih ponuja tehnologija«,
dodaja Barbara Borčič. Morebitna ukinitev katerega od omenjenih arhivov bi pomenila okrnitev zgodovinskega gradiva kot celote. Poleg tega Zavod za sodobno umetnost za hrambo video produkcije skrbi že (pomembno dolgi) dve desetletji.
»To je vir arhivskega spomina in gre tudi za primerjalno gradivo, čeprav zaradi hitrosti informacij kdaj tudi kaj umanjka. Tudi zato na današnji dan opozarjamo na ogroženost delovanja Postaje DIVA in apeliramo na kulturno politiko, torej odločevalce, da pokažejo pripravljenost na sodelovanje in da poiščemo sistemsko rešitev. Znotraj strukture Ministrstva za kulturo in njihovih direktoratov namreč ne moremo najti domicila: po njihovih merilih ne gre ne za umetniški projekt ne za kulturno dediščino.«
Slovenija je edina država na svetu, ki ima na kvadratni kilometer površine največ zvonikov, vseh skupaj več kot dva tisoč. Z zvoniki pa so seveda povezane tudi stolpne ure, ki so s svojim mehanizmom v preteklosti olajšale delo zvonarjem. Do zdaj se je z najstarejšo pri nas ponašala ljubljanska mestna hiša, zdaj pa se lahko tudi z najimenitnejšo. Uro, ki je lani praznovala tristo let in ki jo je leta 1718 izdelal Bavarec Balthazar Hoffman, je namreč temeljito prenovil in restavriral Samo Kukovičič, edini restavrator za mehanske ure pri nas. Pravi, da gre rotovška ura prav z lahkoto tudi ob bok drugim evropskim astronomskim uram, saj njeno urno kolesje poganja kroglo, ki nas spomni na to, kateri del dneva je, svetli ali temni, in da je vesel, da je Mestna občina Ljubljana prepoznala vrednost, ki jo imajo stolpne ure kot del naše nepremične kulturne dediščine.
Jože Plečnik je bil globoko veren človek in sakralna arhitektura mu je pomenila vrhunec, s katerim se je z ustvarjanjem približal božjemu. In čeprav ga v prvi vrsti poznamo kot velikega arhitekta, je oblikoval tudi majhne predmete, ki so bistveni prav za cerkveno liturgijo. Njegovi kelihi, moštrance, ciboriji in zakramentarij so pred dnevi pripotovali iz Vatikanskih muzejev, v katerih so bili premierno predstavljeni čez poletje in so že na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani, na razstavi Plečnik in sveto.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja režiserka Gaja Möderndorfer. Njen kratki film Nežka, je bil uvrščen v tekmovalni program mednarodnega festivala kratkih filmov Drama v Grčiji, je prejel prvo mednarodno nagrado za najboljši južnoevropski film.
Uka Brizani se je rodil sredi 30-ih let prejšnjega stoletja v revni družini v romskem naselju Moravska mahala. Njegov oče je sicer imel stik z glasbo, igral je na boben – tapan v pihalni godbi, sicer pa je bil nočni čuvaj na železniški postaji. Od kod tak dar in tako navdušenje nad glasbo pri njegovem najstarejšem sinu, marsikomu ni bilo jasno. Deloval je kot poliinstrumantalist, trobentač, skladatelj in aranžer. Bil je eden prvih romskih glasbenikov, ki niso igrali na porokah in v gostilnah; usmeril se je v džez in klasično glasbo. Igral je v simfoničnem orkestru, ustanovil zabavni orkester RTV Priština ter bil član ansambla Kosovski božuri. Življenje Uke Brizanija je v knjigi Glasbeni genij, ki je izšla pri Mohorjevi založbi, opisal njegov sin, glasbenik Imer Trajo Brizani.
Srbska avtorica Radmila Lazić velja za upornico z razlogom, saj brez zadržkov piše o ljubezni, seksu, samoti in drugih, za nekatere še vedno občutljivih temah. Njena zbirka Blues Dorothy Parker je bila imenovana za najprovokativnejšo srbsko poezijo 20. stoletja. Pri naši založbi Beletrina je pred kratkim izšla dvojezična izdaja njenih pesmi z naslovom Brez anestezije.
Festival zvočnih in avdiovizualnih umetnosti Sonica bo na različnih prizoriščih v Ljubljani že enajstič pretresal sodobne trende na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe.
Danes namiguje dr. Peter Svetina, ki ob pisanju za otroke in mladino piše tudi strokovne članke o starejši slovenski in mladinski književnosti. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njegova strokovna knjiga Metuljčki in mehaniki, v kateri raziskuje mladinsko književnost med obema vojnama in po drugi svetovni vojni ter v njej ugotavlja, kako so v socializmu temeljna dela slovenske mladinske književnosti po drugi vojni priredili oziroma očistili nezaželenih elementov, da so bila sprejemljiva za takratno politično ozračje. Vsekakor zanimivo branje, a Peter Svetina predlaga nekaj čisto drugega – pravljice dveh čeških avtorjev.
26. Mesto žensk sta odprli ulična in virtualna 3D razstava ''Nepozabne'', ki sta nastali ob izdaji istoimenske knjige. Kako naprej? je temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja letošnji festival in odgovarja: z oblikovanjem začasnih prostorov zbliževanja. 12. festival sodobne elektronske glasbe in tranzitornih umetnosti Sonica sta na prizoriščih na različnih mestih napovedali vrtna koncertna serija in razstava v ljubljanski galeriji Equrna z naslovom ''Vrt, ki ga preganja raj''. Tak je tudi naslov teme letošnje Sonice, ki bo od danes do sobote, 26. septembra, povezala 19 dogodkov, na katerih se bo predstavilo 16 umetnikov iz devetih držav.
Kateri film ste si zapomnili zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma? Na vprašanje odgovarja Jelka Stergel, direktorica 22. Festivala slovenskega filma, ki te dni poteka v portoroškem avditoriju.
Festivala predstavita direktorica FSF Jelka Stergel in kustos Festivala fotografije v Mariboru Vasja Nagy.
Delujeta v Domu KULture muziKafe na Ptuju, njuna priporočila pa so vsa po malem povezana s potovanji – v svet poezije, filma in v tisti pravi svet.
Pogovor z Evo Mahkovic, dramaturginjo in pisateljico, ki je v enem mesecu doživela izid dveh knjig: pri založbi Beletrina Na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je zbirka njenih zapisov, objavljenih na Facebooku med decembrom 2016 in aprilom 2019, pri založbi VigeVageKnjige pa je izšla literarna-vizualna zbirka grotesk Vinjete straholjubca, skupni projekt z ilustratorko Evo Mlinar. Že osmo leto pa bodo pletli mrežo na festivalu Spider, ki se vedno znova, tokrat med 11. in 15. septembrom, pokaže s plesnimi in drugimi umetniškimi dosežki in prinaša inovativne, tudi radikalne poglede na lokalno in globalno kulturnopolitično vzdušje.
Ta teden bodo na odrih v Kranju, Novi Gorici, Novem mestu in Ljubljani premierno na ogled gledališke pa tudi plesne in operne predstave. Slovensko komorno glasbeno gledališče nocoj v Cankarjevem domu premierno uprizorilo komično opero Ženitev Bohuslava Martinůja v režiji Nane Milčinski. :V kranjskem Prešernovem gledališču bo v četrtek premiera Strahov Henrika Ibsena. Ustvarjalci so klasično dramo iz leta 1881 posodobili. V SNG Nova Gorica pa bodo v četrtek premierno uprizorili novo delo Iztoka Mlakarja Tutošomato. Predstavo, ki je nastala v koprodukciji z Gledališčem Koper, je režiral Vito Taufer.
Mednarodni festival umetnosti, tehnologije in znanosti KIBLIX, ki ga je mariborsko Kulturno-izobraževalno društvo KIBLA prvič pripravilo leta 2002, je usmerjen v raziskovanje tehnologij. Pred osemnajstimi leti je festival raziskoval varnost na spletu in mobilno telefonijo, letos, v najbolj virtualnem letu doslej, pa si zastavlja vprašanje: kateri in kakšni so virtualni svetovi danes? V središče postavlja izkušnjo človeka in kritično ovrednoti presečišča in ločnice med virtualnim in fizičnim. V času, ki ga zaznamuje covid-19, pa se odpirajo različni pomembni razmisleki.
Aleš Šteger je eden najbolj prevajanih slovenskih književnikov, redni član berlinske akademije lepih umetnosti ter idejni vodja festivala Dnevi poezije in vina. Štegrov zadnji roman Neverend je izšel pred dvema letoma. V branje priporoča poezijo kitajskega avtorja, čigar ime Bei Dao pomeni Severni otok. Gre za zelo rahločutno poezijo, virtuozno izpisano, ki odpira popolnoma neznan svet.
Dragan Živadinov je umetnik, ki koncept umetnosti za vesolje razvija že desetletja, kot gledališki režiser pa bije bitko za abstraktno gledališče v breztežnostnem prostoru. Za Filmogled je izbral znanstvenofantastični film 2001: Odiseja v Vesolju, režiserja in producenta Stanleyja Kubricka iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarka.
V Benetkah te dni divja filmska mrzlica, na čelu z novim Jokerjem, v katerem blesti Joaquin Phoenix, oglaša se Nina Zagoričnik.
Direktor ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti Oto Luthar je za Filmogled izbral glasbeno komedijo The Commitments, britanskega režiserja Alana Parkerja, ki je posnel zgodbo o uporniškem vzponu in padcu dublinske rock skupine. To je film, pravi Oto Luthar, ki ga nosi glasba.
Neveljaven email naslov