Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri Cankarjevi založbi, kjer je pesnik nekoč tudi urednikoval, je izšla zbirka z naslovom Domu in rodu: gre za večinoma še neobjavljeno poezijo Toneta Pavčka.
V Slovenskem mladinskem gledališču pa bo nocoj premierno uprizorjena igra Drame princes.
“Vse v tisk!” je zaklical priljubljeni pesnik Tone Pavček, ko se je od tega sveta že poslavljal, a tudi v zadnjih dneh življenja neutrudno pisal, pisal, pisal. Zdaj so njegove po večini še neobjavljene pesmi zares natisnjene: Cankarjeva založba, v kateri je nekoč urednikoval, je namreč nedavno izdala, danes pa tudi uradno predstavila posthumno zbirko, ki, kot si je avtor sam zaželel, nosi naslov Domu in rodu. Peter Kolšek je poezijo razvrstil v tematske svežnje, prvi in ključni izbor gradiva pa je opravila pesnikova hči, sicer dramska igralka Saša Pavček, ki je napisala obširno in ganljivo spremno besedo.
“Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti, sem se naučila iz očetovih naukov, to misel je rad in avtoritativno ponavljal. Pesnik te knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo, kljub dotiku in spoznanju prekozemeljskega je hotel še malo postati med nami, še bi se rad zaljubil, še bi pel!” – odlomek iz uvodnika Saše Pavček
Pot gre ravna po sredi stvarstva
od vijolic, kopriv do žita in trt
čez osvojena in zapravljena carstva
rada v življenje, nerada v smrt.
Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.
Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.
Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.
Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.
Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.
Tone Pavček
Pri Cankarjevi založbi, kjer je pesnik nekoč tudi urednikoval, je izšla zbirka z naslovom Domu in rodu: gre za večinoma še neobjavljeno poezijo Toneta Pavčka.
V Slovenskem mladinskem gledališču pa bo nocoj premierno uprizorjena igra Drame princes.
“Vse v tisk!” je zaklical priljubljeni pesnik Tone Pavček, ko se je od tega sveta že poslavljal, a tudi v zadnjih dneh življenja neutrudno pisal, pisal, pisal. Zdaj so njegove po večini še neobjavljene pesmi zares natisnjene: Cankarjeva založba, v kateri je nekoč urednikoval, je namreč nedavno izdala, danes pa tudi uradno predstavila posthumno zbirko, ki, kot si je avtor sam zaželel, nosi naslov Domu in rodu. Peter Kolšek je poezijo razvrstil v tematske svežnje, prvi in ključni izbor gradiva pa je opravila pesnikova hči, sicer dramska igralka Saša Pavček, ki je napisala obširno in ganljivo spremno besedo.
“Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti, sem se naučila iz očetovih naukov, to misel je rad in avtoritativno ponavljal. Pesnik te knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo, kljub dotiku in spoznanju prekozemeljskega je hotel še malo postati med nami, še bi se rad zaljubil, še bi pel!” – odlomek iz uvodnika Saše Pavček
Pot gre ravna po sredi stvarstva
od vijolic, kopriv do žita in trt
čez osvojena in zapravljena carstva
rada v življenje, nerada v smrt.
Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.
Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.
Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.
Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.
Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.
Tone Pavček
Literarni večer (Ne)znani Kosovél je prvi dogodek novega cikla Ars Teatralis – srečanj ob umetniški besedi v okviru čezmejnega sodelovanja našega Tretjega programa Ars, tržaškega Slovenskega stalnega gledališča in društva Slovenski klub. O bogati prazgodovinski dediščini Novega mesta so v Dolenjskem muzeju izdali že osmo publikacijo iz zbirke Carniola Archaeologica. Zadnje delo, ki so ga predstavili včeraj, ima naslov Kapiteljska njiva – načini pokopa v starejši železni dobi.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovarja Tina Lešničar.
Če bi se po nekakšni naključni časovni zanki kdo iz našega časa znašel v 17. stoletju, bi bil po vsej verjetnosti prej lačen kot sit. Značilnost takratne evropske kuhinje je bila, da je bil sever malce bolj mesnat, jug pa vezan na plodove zemlje. Kislemu okusu se pridruži sladki, glavno mesto pri maščobah zasede maslo, na jedilniku pa se znajdejo tudi raki, vidre in čaplje. In kot se na srečo vse jedi iz 17. stoletja niso ohranile, pa je sreča tudi, da so nekatere se. Recept za marsikatero jed je zapisal tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slava vojvodine Kranjske. Z njim se je za mizo usedel naš etnolog doktor Janez Bogataj in ob 330. obletnici izida njegovega dela je nastala je nova knjiga o prehranski kulturi na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja.
Drugi film Tomaža Gorkiča Prekletstvo Valburge je v Kulturnem domu Medvode zaživel v prav posebni obliki. Scenarista grozljivke Zoran Lesjak in Gregor Nartnik sta namreč v domačem kraju pripravila razstavo scenskih elementov in utrinkov s snemanja.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovarja pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj.
Pred petimi leti je na plakatno mestno sceno prišel Plaktivat. Plaktivat je plakat, a ne kar kakršen koli. Gre namreč za plakat, ki s svojo vsebino in podobo mimoidoče opozarja na težave v družbi, nam kritično nastavlja ogledalo ali pa nas le opominja na aktualne stvari. Plaktivat je jeseni 2014 zagnala družba TAM-TAM z namenom, da bi najstarejši medij, mestni plakat, izkoristili za opozarjanje na težave, ki pestijo našo družbo. V petih letih so opozorili na 12 različnih tem, kot so nasilje nad mladostniki, telesna nedejavnost, bralna kultura, kriza medijev. Med temami je bila tudi spletna odvisnost, na katero je opozarjal plakat z napisom “Anita. Izgubila hčerko pri devetih letih. Sina pri osmih. Odvisnost od telefona in računalnika vam jemlje otroke.” Perečih tem, ki bi jih plakati lahko poudarjali, pa je bilo v petih letih veliko več kot le tistih, ki so jih uvrstili na plakat. Ustanovitelj in vodja projekta je Tomaž Drozg.
Na oder SNG Nova Gorica prihaja eksperimentalna uprizoritev Os, nov razstavni projekt RIO pa zaznamuje obdobje neodvisne in alternativne kulture sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let.
Vampirji so paraziti, ki raziskujejo ljudi. So pa tudi ljudje, ki raziskujejo vampirje. Eden takih je Clemens Ruthner, profesor nemških in evropskih študij na Kolidžu svete Trojice v Dublinu. Fenomen živih mrtvecev ga je zanimal že v študentskih letih, ko je ugotovil, da o vampirjih pravzaprav ni napisane nikakršne resne literature. Tako je dobil idejo, da bi to naredil sam kar za doktorsko delo, a je to zamisel hitro ovrgel njegov mentor. Vampirji pa mu niso dali miru. Zdaj piše literarno in kulturno zgodovino vampirizma, vsake toliko pa na to temo pripravi tudi predavanje. V Ljubljani je predaval na povabilo Oddelka za zgodovino in Oddelka za germanistiko, nederlandistiko in skandinavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.
Po petindvajsetih letih in več kot sto ponovitvah se na lutkovni oder vrača oživljena predstava Napravite mi zanj krsto. V Centru kulture Španski borci pa bo na sporedu predstava, ki temelji na srčnem utripu.
Že od sredine junija pa do 1. marca prihodnje leto si v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani lahko ogledate razstavo Ideja – znanost in tehnologija antične Grčije. Gre za prvo potujočo razstavo Znanstvenega centra in tehnološkega muzeja NOESIS iz Soluna. Galerija Cankarjevega doma pa je njena prva gostiteljica izven matične Grčije. Kot so zapisali v obširnem katalogu, ki spremlja razstavo: »Prikazuje vse tehnološke dosežke, ki so starogrški svet povzdignili na globalno prepoznavno raven ter opredelili zahodno in posledično sodobno civilizacijo.«
Ivanu Franku ali ukrajinski enciklopediji, kot so mu tudi rekli, je posvečenih več muzejev. Eden je v njegovi rojstni vasi, drugi v Karpatih, kamor je hodil na oddih, glavni pa je Nacionalni literarni spominski muzej Ivana Franka v Lvovu, znan tudi kot Frankova hiša, pri katerem so pripravili tudi labirint Franko od A do Z, ki potuje po evropskih mestih in tako ljudi, ki za Franka niso še nikoli slišali, opozori na tega ukrajinskega genija.
Filmogled: na vprašanje ‘ Katero glasbo si je zapomnila zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?’, odgovarja Ženja Leiler, namestnice odgovornega urednika Delo, tokrat v vlogi filmske kritičarke.
Festival Oktober Jazz v Kulturnem domu v Novi Gorici letos gosti šest mednarodnih zasedb, med njimi tudi pihalni kvintet orkestra Zračnih sil Združenih držav Amerike v Evropi - Winds Aloft. Julija je naslov opere neiztrohnjene ljubezni, ki nastaja v produkciji Zavoda Novo mesto. Libreto romantične zgodbe pesnika Franceta Prešerna in njegove ljubezni Julije je napisal Igor Grdina, glasbo pa Aleš Makovac.
Prve koptske tkanine so v Evropo prinesli v 17. stoletju. V Egipčanskem muzeju v Torinu hranijo več teh iz časa Napoleonovega pohoda v Egipt, naš Narodni muzej pa ima že vse od leta 1890 triinpetdeset koptskih tkanin, ki jih je takrat Deželni muzej za 260 florintov kupil od slikarja Karla Blumauerja iz Linza, ta pa jih je pridobil od zbiratelja teh tkanin Nemca, doktorja Franza Bocka. Zbirka je zdaj po konserviranju na Konservatorsko-restavratorskem oddelku Pokrajinskega muzeja Ptuj razstavljena v Narodnem muzeju Slovenija.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Simon Popek, direktor filmskega festivala Life in filmski kritik.
Samo Pivač, javnosti bolj znan kot Samuel Blues, in Miha Erič sta izvirna in nadarjena glasbenika v mlajših vrstah slovenske rock-blues glasbene scene. Oba sta multiinstrumentalista, oba sta sodelovala in še sodelujeta z različnim glasbeniki, v duetu pa sta kitarist Samuel Blues in mojster ustne harmonike Miha Erič nastopila na različnih prizoriščih. In kakšni sta njuni priporočili?
Knjižnica slepih in slabovidnih je za marsikoga, ki ima okvaro vida, edini stik z literaturo in poezijo sploh. Del, prilagojenih v braillovo pisavo, imajo za zdaj na razpolago 1.500, zvočna knjižnica z zapisi v formatu mp3 pa ima približno 5.600 del domačih in tujih avtorjev. A to je še vedno malo. Če pri nas na leto izide med 6000 in 8000 leposlovnih del in jih v zvočno obliko preberejo le približno 250, je to glede na želje in potrebe uporabnikov veliko premalo. Splošna ocena je, da bralcem zvočnih knjig bolj ustrezajo moški, nižji glasovi, med bralci pa je običajno več žensk. Zdaj je bralcev in bralk zvočnih knjig 25, od tega aktivnih 17, nekaj pa je tudi občasnih, ki na primer pridejo in preberejo učbenike za matematiko, fiziko in so na tem področju strokovnjaki. Ker pa ni vsakdo, ali bolje, vsak glas primeren za branje knjig, so pred časom za bralce zvočnih knjig pripravili tudi delavnico, prvo te vrste.
V Ljubljani se bo začel drugi festival glasbenega filma Naj se rola z naslovom Ikonične zgodbe na velikem platnu, v Trbovljah pa pripravljajo 12. festival novomedijske umetnosti Speculum Artium z naslovom Okno v svet.
Neveljaven email naslov