Pri Cankarjevi založbi, kjer je pesnik nekoč tudi urednikoval, je izšla zbirka z naslovom Domu in rodu: gre za večinoma še neobjavljeno poezijo Toneta Pavčka. V Slovenskem mladinskem gledališču pa bo nocoj premierno uprizorjena igra Drame princes.

“Vse v tisk!” je zaklical priljubljeni pesnik Tone Pavček, ko se je od tega sveta že poslavljal, a tudi v zadnjih dneh življenja neutrudno pisal, pisal, pisal. Zdaj so njegove po večini še neobjavljene pesmi zares natisnjene: Cankarjeva založba, v kateri je nekoč urednikoval, je namreč nedavno izdala, danes pa tudi uradno predstavila posthumno zbirko, ki, kot si je avtor sam zaželel, nosi naslov Domu in rodu. Peter Kolšek je poezijo razvrstil v tematske svežnje, prvi in ključni izbor gradiva pa je opravila pesnikova hči, sicer dramska igralka Saša Pavček,  ki je napisala obširno in ganljivo spremno besedo.

“Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti, sem se naučila iz očetovih naukov, to misel je rad in avtoritativno ponavljal. Pesnik te knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo, kljub dotiku in spoznanju prekozemeljskega je hotel še malo postati med nami, še bi se rad zaljubil, še bi pel!” – odlomek iz uvodnika Saše Pavček

Pot gre ravna po sredi stvarstva
od vijolic, kopriv do žita in trt
čez osvojena in zapravljena carstva
rada v življenje, nerada v smrt.

Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.

Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.

Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.

Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.
Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.

Tone Pavček