Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
O komediji Matjaža Zupančiča "Vorkšop na Moljera" in dveh filmskih festivalih: 6. festivalu neodvisnega filma in Festivalu filma LGBT.
Lutkovno gledališče Ljubljana s premiero Zverjašček ter razstava v Prešernovi hiši v Kranju, Zdravljica 1844-2014.
S slovensko premiero Rozamunde se nocoj ob 20h v Miniteatru zaključuje Minifest. Tihana Ćulafić je za vlogo Rozamunde prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo na 12. Mednarodnem gledališkem festivalu malih gledaliških form v Bolgariji, predstava pa je bila na Festivalu Infant leta 2013 proglašena tudi za najboljšo predstavo v celoti. V Kulturnicah pa več o ostalih premierah: performansu Delta, operi Vojna in mir in predstavi Trst, mesto v vojni.
V Kulturnicah tokrat odkrivamo Rimske zgodbe, ogledali smo si delo 11 umetnikov in udeležencev slikarske kolonije Izlake Zagorje ter obiskali festival Drugajanje.
V Kulturnicah tokrat odkrivamo Rimske zgodbe, ogledali smo si delo 11 umetnikov in udeležencev slikarske kolonije Izlake Zagorje ter obiskali festival Drugajanje.
V Kulturnicah tokrat odkrivamo Rimske zgodbe, ogledali smo si delo 11 umetnikov in udeležencev slikarske kolonije Izlake Zagorje ter obiskali festival Drugajanje.
Bili smo na predstavi mladih gledaliških ustvarjalcev z naslovom Hamletovanje, opozorili smo na piranske dneve arhitekture in preverili, kaj prinaša Liffe.
Pogovor z Jungom, stripovskim umetnikom in soavtorjem filma Medena Koža, filmska ustvarjalnost Miša Milana Čoha in Festival Stična.
Pogovor z Jungom, stripovskim umetnikom in soavtorjem filma Medena Koža, filmska ustvarjalnost Miša Milana Čoha in Festival Stična.
Premiera predstave Veliki pok, začetek festivala Sonica in otvoritev fotografske razstave Na tankem ledu
Tokrat o filmih "Višja sila", "Feniks" in temu, kaj nas čaka konec tedna.
"Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju" Roya Andersona, premiera filma Marka Naberšnika "Gozdovi so še vedno zeleni" in "Višja sila" Rubena Ostlunda.
"Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju" Roya Andersona, premiera filma Marka Naberšnika "Gozdovi so še vedno zeleni" in "Višja sila" Rubena Ostlunda.
Prolog v 25. Liffe s Simonom Popkom, Hansom Pettrom Mollandom in Golobom, ki je sedel na veji in razmišljal o življenju.
Neveljaven email naslov