Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene. Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731. Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.

V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko

Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.

Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.

Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.