Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Po drugi svetovni vojni so pri nas zgradili in postavili veliko spomenikov v spomin na žrtve narodnoosvobodilne vojne, tudi vseh 33, ki jih predstavljajo v galeriji Dessa, je v spomin nanje. A čeprav imajo ti tudi politično vzporednico, so se ji snovalci razstave skušali izogniti in predvsem poudariti, da gre za izjemna umetniška dela, ki nadgrajujejo prostor. Številni spomeniki oziroma spominski kompleksi, postavljeni po drugi svetovni vojni, so bili zgrajeni iz betona, ki so ga z oblikovanjem in obdelavo povzdignili v plemenit material.
Šesto sezono ustvarjanja v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani odpira razstava #VsakDan8Marec. Nastala je v sodelovanju z Društvom za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk. Nova premiera sezone 2019/2020 v Mestnem gledališču ljubljanskem pa bo tudi prva slovenska uprizoritev drame Koščki svetlobe britanskega avtorja Simona Longmana v režiji Barbare Zemljič.
Urbana Vrana je zavod, ki po Ljubljani organizira že več kot deset različnih alternativnih tur. Urbana tura Misterij ženske literarne Ljubljane je nekakšen poklon ženskam, ki so s svojim delom in znanjem sogradile današnjo družbo, a vseeno postale spregledane ali pa so celo spolzele v pozabo. Tura, na kateri spoznamo slovenske književnice, pelje tudi skozi kulturno bogato Križevniško ulico, v kateri je živelo kar nekaj znanih ljudi, na primer Kosovel, pa tudi Luiza Pesjak, ki bi se lahko v literaturo zapisala kot prva avtorica ženskega romana, a jo je prehitela Pavlina Pajk, pa vse do Starega trga, do Schweigerjeve hiše. V stavbi z znamenitim balkonom je večino življenja preživela pesnica Lili Novy, ki je po drugi svetovni vojni skupaj z Miro Mihelič ustanovila Ligo lepe lenobe za narod, ki dela čisto preveč.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Manca Grgič Renko, zgodovinarka, programska vodja festivala Literatura sveta Fabula in pisateljica. Leta 2017 je izdala knjigo Lastno življenje, srečanje z Zofko Kveder. Od leta 2019 kot zgodovinarka sodeluje v raziskovalni skupini evropskega projekta EIRENE na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Hanin kovček, Deček v črtasti pižami, Kradljivka knjig in znameniti Dnevnik Ane Frank je nekaj del za mlade bralce, ki odstirajo grozote druge svetovne vojne. Pri založbi Pivec pa je izšla še ena knjiga o spominih na holokavst Nekje še sije sonce. Gre za avtobiografijo Michaela Gruenbauma, ki je kot deček živel v najboljšem mestu na svetu, v Pragi, in rad igral nogomet. A prišli so časi, ko so Nemci vsak dan kaj prepovedali. Judje nismo več smeli v šole, kino ali trgovino.
Večer, posvečen 90-letnici Ljuba Strune in njegovi bogati življenjski poti filmskega ustvarjalca, ki se je več kot 60 let razdajal sedmi umetnosti, bo v Slovenski kinoteki. Nove evropske kratke filme mlajših režiserjev in režiserk iz več kot 30-ih evropskih držav bo predstavil dogodek Europanorama 2020 v Galeriji ŠKUC. V galeriji Ravnikar Space Gallery pa bo svoja nova dela na samostojni razstavi Leto prašiča predstavil eden zanimivejših srbskih umetnikov mlajše generacije Nemanja Golijanin
Cikel oljnih slik in grafik Nismo poslednji, ki ga je Mušič ustvaril v začetku 70. let, priča o nacističnih grozodejstvih iz koncentracijskega taborišča Dachau, kamor so umetnika odvedli leta 1944. Risbe, ki jih je narisal tam, pa so zdaj prvič na ogled pri nas, in sicer v Moderni galeriji v Ljubljani. Postavitev z naslovom Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua poleg del, ki jih hrani galerija, združuje še risbe, ki so jih galeriji posodili zasebni zbiralci, ter risbe, ki so jih leta 2016 odkrili v Trstu.
V Filmogledu Nina Zagoričnik gosti gledališko in filmsko igralko Ajdo Smrekar, ki v novi krimi-romantični TV nadaljevanki 'V imenu ljudstva', režiserja Vojka Anzeljca, igra pravnico Niko, ki počasi odkriva skrbno varovano družinsko skrivnost.
Aleš Bravničar je eden bolj iskanih slovenskih fotografov, ki pa je v fotografiranju pravzaprav samouk. Vse se je namreč začelo, ko je bil star 11 let in mu je oče podaril svoj predvojni fotografski aparat lajka. Kot pravi, je na fotografski poti tako: maturo narediš, ko ti objavijo prvo sliko, magisterij, ko si že uveljavljen in te drugi kličejo s ponudbami za delo, doktorat pa takrat, ko si kupiš lajko in si gospod. No, Alešu Bravničarju, ki prav gotovo je po tej stopnji izobrazbe doktor, leto 2020 prinaša obletnico, 20 let od začetka njegovega poklicnega ukvarjanja s fotografijo. To bo proslavil tudi z veliko razstavo v Mali galeriji Cankarjevega doma. Razstava 30-ih fotografij z naslovom Boginje ni retrospektivna, je pa pogled na njegovo delo za moške revije, predvsem pa osebni projekt, z mnogimi, še nikoli videnimi fotografijami. Sicer pa se fotograf, direktor fotografije in režiser Aleš Bravničar ne ukvarja samo s fotografiranjem golih deklet, temveč tudi s popotniško fotografijo, piše reportaže, predava na fotografskih delavnicah, zadnje čase pa je poprijel tudi za kamero in začel ustvarjati v svetu režije, filma in televizijskih oglasov.
V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo v petek premierno na ogled predstava Muzikofilija (Zgodbe o glasbi in možganih). Delo Oliverja Sacksa je režirala Ivana Djilas. V Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani bo v petek premiera Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespearja v režiji Matjaža Pograjca.
Slovenski etnografski muzej je poleg tega, da je muzej, ki skrbi za zbirke in sporoča vedenja o naši tradiciji in kulturi, tudi koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, kamor sodijo tudi pustne šege. Zato precej dela zaposlenih v muzeju poteka na terenu, kjer raziskujejo pustno dediščino ter z odkupi povečujejo zbirko pustnih mask muzeja. V register nesnovne kulturne dediščine je za zdaj vpisanih 11 lokalnih pustovanj, tudi Drežniški in Ravenski pust. In da bi te šege približali širši javnosti, je v muzeju zdaj na ogled nekaj mask ravenskih pustov. Kot pravi magistrica Adela Pukl, kustosinja za duhovno kulturo, se pustni sprevod Ravenskega pusta deli na ta lepe, ta grde in tiste s posebnimi vlogami.
"Flamenko je predvsem umetnost, ki je nastala iz človekove prvinske potrebe po izražanju čustev. Radi zakričimo, ko se počutimo zatirani, in radi se od srca zasmejimo, ko nam nekaj polepša dan. In prav zato, ker ljudje poznamo pravo paleto različnih čustev, ima tudi flamenko veliko obrazov," je na spletni strani Plesno kulturnega društva CoraViento zapisala Urška Centa, plesalka in koreografinja. In kar nekaj obrazov flamenka bo prihodnje dni mogoče videti v Cankarjevem domu v Ljubljani na drugem festivalu Bi flamenko. Poleg premiere predstave Eno, one kot ženske, ki jo je Urška Centa zasidrala na sodobnem flamenku ter povezala z glasbenikoma Robertom Jukičem in Tomažem Gajštom, skupaj z njo pa bo na odru nastopila tudi plesalka sodobnega plesa Tina Habun, tudi premiero dela Prostor med nama je najin odnos še ene naše plesalke Anje Mejač, ki v predstavi raziskuje stik tradicionalne simbolike bikoborb. Anja se je pri predstavi povezala s tradicionalnim koreografom flamenka Alejandrom Granadosom, v gibalnem delu pa je sodelovala z Jurijem Konjarjem.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja prevajalka Suzana Koncut, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada.
Namen Kavč festivala je, da umetnike in umetnost pripelje domov k ljudem in da posamezniki svoje osebne prostore odprejo ne le umetnikom z vsega sveta, pač pa tudi prišlekom, instantnim prijateljem. Kavč festival je po vzoru iz tujine zasnoval doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog Matija Solce, ki ni le programski vodja, koordinator, pač pa tudi eden od nastopajočih.
V Slovenski kinoteki bo današnji večer posvečen pisatelju in režiserju Borisu Višnovcu, v Prešernovem gledališču Kranj pa bo v petek premiera monodrame Večja od vseh v režiji Alena Jelena.
Ive Šoša je poklicni potapljač, ki živi morski svet raziskuje tudi s fotografskim aparatom in ob tem ugotavlja, kako zelo se je morje v dobrih dveh desetletjih spremenilo in kako nam ga je uspelo zasititi s strupenimi, agresivnimi in pogubnimi plastičnimi izdelki. Kot pravi Ive, smo z njimi ubili že precejšen del veličastnih prebivalcev našega skupnega sveta. To je tudi tema, o kateri govorijo njegove fotografije, ki jih razstavlja v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi.
V Filmogledu na vprašanje katero skladbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja gledališki režiser Jan Krmelj, ki je na Mali oder SNG Drama, postavil igro Življenje drugih. Nastala je po motivih istoimenskega filma nemškega scenarista in režiserja Floriana Henckela von Donnesmarcka. V gledališki uprizoritvi odkrivamo življenja drugih, prek pogleda agenta Stasija, v času najbolj obsežnega nadzorovanja povojnega socializma, v Nemški demokratični republiki. Mladi, petindvasetletni Jan Krmelj, pa nam v Filmogledu razkriva, zakaj si je najbolj zapomnil glasbo v filmih ameriškega režiserja Davida Lyncha.
Na Vodnikovi domačiji v Šiški v Ljubljani, kjer se je rodil Valentin Vodnik, ekipa zavoda Divja misel z različnimi dogodki skrbi za podporo literaturi ter ohranja spomin na »prvega« slovenskega pesnika in njegovo dediščino. V prvem nadstropju domačije, je urejena tudi razstava, ki predstavi življenje pesnika, razsvetljenca, duhovnika. Da je imel lepo otroštvo, je sam pisal v svojih spominih, to je Janezu Trdini povedala tudi njegova sestra. Mladi Vodnik se je rad igral, rad je imel žgance in ni se hotel tepsti. Tudi to je ob vodenju po razstavi o Valentinu Vodniku v njegovi rojstni hiši v Šiški povedal doktor Luka Vidmar, soavtor razstave in Znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Čeprav je razstava bolj skromna in na njej ni predmetov, povezanih s samim pesnikom, pa vseeno obiskovalce navaja k razmisleku.
Asimetrija je naslov prvenca mlade beograjske režiserke Maše Neškovič, ki ga je pred kratkim predstavila na Tržaškem filmskem festivalu. Svetovno premiero je doživel na festivalu v Sao Paulu in v Beogradu, v Slovenijo pa prihaja jeseni. Film, ki govori o treh mladih parih, išče odgovore na vprašanje, zakaj se razidemo, čeprav smo si bili na začetku tako blizu … Maša Neškovič je ena od številnih mladih režiserk, ki se zaveda, da je imela veliko srečo, da je že posnela svoj prvi celovečerni film.
Publicistka in novinarka Nadina Štefančič odgovarja na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe.
Neveljaven email naslov