Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Četrti celovečerni film režiserja Andreja Košaka Vsi proti vsem s premiero v ljubljanskem Koloseju začenja svojo pot po slovenskih kinodvoranah. Obrazi analognega / Kvantizacija rdeče je naslov prikaza filmskega in videoopusa Mihe Vipotnika (1976–2018), ki sta ga pripravila Zavod za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana in Slovenska kinoteka v sodelovanju s TV Slovenija. Miha Vipotnik, slikar in režiser z večmedijsko in interdisciplinarno prakso, je pionir eksperimentalne videoumetnosti in medijske prakse pri nas in njen promotor po svetu. V Slovenski kinoteki bodo do junija s projekcijami in spremljevalnimi dogodki enkrat na mesec popeljali skozi umetnikov štiridesetletni opus.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja režiser in scenarist Gregor Božič.
»Človeštvo je sredi sprememb, kakršnih še ni doživelo,« je v svoji zadnji knjigi 21 nasvetov za 21. stoletje zapisal Harari, izraelski zgodovinar, filozof in mislec, ki o sebi razmišlja tako, da razmišlja o svetu, v katerem živi. Prav delo omenjenega pisatelja je navdihnilo tudi festival, na katerem bodo sogovorniki na različnih dogodkih razpravljali o tem, kakšna bosta Slovenija in svet leta 2050.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja arhitekt in urednik Miloš Kosec
Razstava Tadeja Vaukmana Ritual očiščenja in knjižne novosti Cankarjeve založbe.
V začetku štiridesete sezone delovanja Cankarjevega doma, je Veliko sprejemno dvorano preplavila oprema, ki je sicer že nekaj časa shranjena v očem skritih prostorih impozantne stavbe. Zaprašeni magnetofonski trakovi, stari klasični gledališki reflektorji, dia- in videoprojektorji so v družbi scenskih elementov in kostumov vnovič zažareli v polnem sijaju. Po razstavi Vintage CD, se je z avtorico razstave, tehnično direktorico Cankarjevega doma Karmen Klučar, sprehodil Matevž Polajnar.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja oblikovalec Tomato Košir, soavtor naslovnice sobotnega Dnevnikovega Objektiva.
S Ptujem, ki je bilo na naših tleh največje in najpomembnejše mesto v rimskem cesarstvu, se arheologija ukvarja že več kot 150 let. V vseh teh letih so tam odkrili tudi veliko različnih rimskih posod in drugih kuhinjskih pripomočkov, ki so jih Rimljani uporabljali pri pripravi in shranjevanju hrane. Prav na podlagi teh lahko izvemo veliko tudi o tem, kakšna je bila rimska kuhinja. S to temo se ukvarja arheolog Ivan Žižek, kustos v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož.
“Dajte dekletu pravi čevelj in osvojila bo lahko ves svet,” je nekoč dejala Marilyn Monroe in ni bila daleč od resnice. Čevlji oblikujejo našo podobo, jo dopolnjujejo, predvsem pa nosijo našo težo in naše zgodbe. Morda niti ne pomislite, kaj vse so doživeli vaši čevlji, kje vse ste z njimi stopali, kje pustili svoj odtis, koliko spomina je zajetega v enem samem paru čevljev. Je čevelj tisti, ki oblikuje človeka ali oblikuje človek čevelj? Več z dr. Janjo Žagar, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani pripravila razstavo Bosi. Obuti. Sezuti.
Farmacevt Milan Plešec vedi, ki poleg zgodovine alkimije zajema tudi zgodovino botanike, kemije, magije, etnologije in kuharske umetnosti, ni posvetil le svoje profesionalne poti, pač pa tudi ljubiteljsko. Več kot 30 let zbira lekarniške predmete z vsega sveta, njegovo zasebno zbirko pa si je mogoče ogledati v Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici, ki ga je uredil skupaj s hčerko Aniko, etnologinjo in kulturno antropologinjo ter vodjo muzeja, ki je res enkraten vpogled v 2000 let farmacije s poudarkom na našem ozemlju.
Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.
V Mariboru odpirajo dve razstavi o mariborskem arhitektu in urbanistu Ljubu Humku, v Novo Gorico pa se vrača knjižni sejem Knjige pod jelkami. V novogoriškem narodnem gledališču bodo na malem odru jutri premierno uprizorili muzikal ameriškega dramatika in skladatelja Jasona Roberta Browna z naslovom Zadnjih pet let.
Na vprašanje, kateri film si je zapomnil zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma, odgovarja Igor Prassel, programski direktor in ustanovitelj Animateke, mojster animacije in stripa.
Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
Majda Širca je filmska dokumentaristka in publicistka, trenutno pa pripravlja novi dokumentarni film o fašizmu. Iz neskončnega seznama filmov, ki si jih je ogledala, med drugim izbira glasbo iz filma Caro Diario Nannija Morettija in glasbo iz filma Leningrajski kavboji finskega režiserja Akija Kaurismakija.
Tomaž Furlan je predvsem kipar, ki se je prvič srečal s kamnom v očetovi kamnoseški delavnici. Je pa tudi intermedijski umetnik, ki se že vso svojo kariero bojuje proti banalnosti. Tudi ob pomoči neumnosti. Izdelal je na primer stroj, ki te klofuta in sili k vedenju po načelu »tekočega traku«, lahko pa ti tudi zlomi hrbtenico. Na njegovi sedanji razstavi, ki nosi naslov Zajtrk na jutranjem vlaku in bo še nekaj dni na ogled v Galeriji Škuc, pa je na ogled tudi instalacija Priročnik za domačo izdelavo vesoljskega plovila, ki ga je avtor tudi zares napisal. Tomaž Furlan je prejemnik nagrade skupine OHO in priznanja Riharda Jakopiča. Dela kot asistent na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Neveljaven email naslov