Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Filmogled: na vprašanje ‘ Katero glasbo si je zapomnila zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?’, odgovarja Ženja Leiler, namestnice odgovornega urednika Delo, tokrat v vlogi filmske kritičarke.
Festival Oktober Jazz v Kulturnem domu v Novi Gorici letos gosti šest mednarodnih zasedb, med njimi tudi pihalni kvintet orkestra Zračnih sil Združenih držav Amerike v Evropi - Winds Aloft. Julija je naslov opere neiztrohnjene ljubezni, ki nastaja v produkciji Zavoda Novo mesto. Libreto romantične zgodbe pesnika Franceta Prešerna in njegove ljubezni Julije je napisal Igor Grdina, glasbo pa Aleš Makovac.
Prve koptske tkanine so v Evropo prinesli v 17. stoletju. V Egipčanskem muzeju v Torinu hranijo več teh iz časa Napoleonovega pohoda v Egipt, naš Narodni muzej pa ima že vse od leta 1890 triinpetdeset koptskih tkanin, ki jih je takrat Deželni muzej za 260 florintov kupil od slikarja Karla Blumauerja iz Linza, ta pa jih je pridobil od zbiratelja teh tkanin Nemca, doktorja Franza Bocka. Zbirka je zdaj po konserviranju na Konservatorsko-restavratorskem oddelku Pokrajinskega muzeja Ptuj razstavljena v Narodnem muzeju Slovenija.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Simon Popek, direktor filmskega festivala Life in filmski kritik.
Samo Pivač, javnosti bolj znan kot Samuel Blues, in Miha Erič sta izvirna in nadarjena glasbenika v mlajših vrstah slovenske rock-blues glasbene scene. Oba sta multiinstrumentalista, oba sta sodelovala in še sodelujeta z različnim glasbeniki, v duetu pa sta kitarist Samuel Blues in mojster ustne harmonike Miha Erič nastopila na različnih prizoriščih. In kakšni sta njuni priporočili?
Knjižnica slepih in slabovidnih je za marsikoga, ki ima okvaro vida, edini stik z literaturo in poezijo sploh. Del, prilagojenih v braillovo pisavo, imajo za zdaj na razpolago 1.500, zvočna knjižnica z zapisi v formatu mp3 pa ima približno 5.600 del domačih in tujih avtorjev. A to je še vedno malo. Če pri nas na leto izide med 6000 in 8000 leposlovnih del in jih v zvočno obliko preberejo le približno 250, je to glede na želje in potrebe uporabnikov veliko premalo. Splošna ocena je, da bralcem zvočnih knjig bolj ustrezajo moški, nižji glasovi, med bralci pa je običajno več žensk. Zdaj je bralcev in bralk zvočnih knjig 25, od tega aktivnih 17, nekaj pa je tudi občasnih, ki na primer pridejo in preberejo učbenike za matematiko, fiziko in so na tem področju strokovnjaki. Ker pa ni vsakdo, ali bolje, vsak glas primeren za branje knjig, so pred časom za bralce zvočnih knjig pripravili tudi delavnico, prvo te vrste.
V Ljubljani se bo začel drugi festival glasbenega filma Naj se rola z naslovom Ikonične zgodbe na velikem platnu, v Trbovljah pa pripravljajo 12. festival novomedijske umetnosti Speculum Artium z naslovom Okno v svet.
Jernej Lorenci, ki je pred dvema letoma za predstavo Kralj Ubu prejel prestižno evropsko nagrado za novo gledališko realnost premio europa, je znan po inovativnem in svojstvenem pristopu h gledališču. Nocoj bo na velikem odru SNG Drame na sporedu njegov avtorski projekt Pogovori o ljubezni.
Prešernovo mesto je bilo že od nekdaj mesto likovnih umetnosti. Nekdaj so avtorje podpirale tudi tovarne, ki so imele svoje razstavne prostore in denar za odkup umetnin. In čeprav so prišli časi, ko so podjetja drugo za drugim propadla, je umetnost vedno znova vstajala in preživela. Za to sta zaslužna tudi Likovno društvo Kranj ter pobudnik in umetniški vodja Mednarodnega festivala likovnih umetnosti, akademski slikar Klavdij Tutta. Festival, letos s temo Črno in Belo, že osmo leto prinaša na ogled velika imena tuja likovne umetnosti, kot so Dali, Picasso, Banksy in Dado, pa tudi domača – prav vsak si lahko brezplačno ogleda umetnine več kot 120-ih avtorjev iz petindvajsetih držav.
V Filmogledu na na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma, ali kateri film zaradi glasbe’, odgovarja umetnik Matej Andraž Vogrinčič.
V fokusu letošnjega festivala sodobnih umetnosti, Mesto žensk so tudi videastke, ženske ustvarjalke v filmu in videu. Če bi vas nekdo ustavil na cesti in prosil, da se spomnite kakšne ženske filmske ustvarjalke zadnjih 25 let, kako dolg bi bil odgovor? O tem smo se pogovarjali s filmarko in vodjo programa v Slovenski kinoteki Varjo Močnik, ter umetnico, ki ustvarja na področju videa, filma, performansa in novih medijev Ano Čigon.
V Filmogledu na vprašanje ‘ste si kdaj zapomnili film zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma’, odgovarja Nerina Kocijančič, filmska kritičarka in publicistka. Izbrala je glasbo iz treh filmov režiserja Jima Jarmusha: Stranger than paradise, Bolj čudno kot raj, Dead Man, Mrtvec in Broken Flowers, Strti cvetovi.
Društvo za promocijo žensk v kulturi je tudi letos pripravilo festival sodobnih umetnosti Mesto žensk – in to jubilejnega. Čeprav je bilo pri prvem veliko odklonilnih odzivov in so mu različne avtorice prerokovale kratko življenjsko dobo, bo izvedba letošnjega že 25-a. V zadnjih letih se je na področju ženskih umetnic marsikaj spremenilo in šlo na bolje, strukturne možnosti za delovanje umetnic so še vedno slabe. Večina je samozaposlenih v kulturi in njihov status je izjemno prekaren.
Slovenija je edina država na svetu, ki ima na kvadratni kilometer površine največ zvonikov, vseh skupaj več kot dva tisoč. Z zvoniki pa so seveda povezane tudi stolpne ure, ki so s svojim mehanizmom v preteklosti olajšale delo zvonarjem. Do zdaj se je z najstarejšo pri nas ponašala ljubljanska mestna hiša, zdaj pa se lahko tudi z najimenitnejšo. Uro, ki je lani praznovala tristo let in ki jo je leta 1718 izdelal Bavarec Balthazar Hoffman, je namreč temeljito prenovil in restavriral Samo Kukovičič, edini restavrator za mehanske ure pri nas. Pravi, da gre rotovška ura prav z lahkoto tudi ob bok drugim evropskim astronomskim uram, saj njeno urno kolesje poganja kroglo, ki nas spomni na to, kateri del dneva je, svetli ali temni, in da je vesel, da je Mestna občina Ljubljana prepoznala vrednost, ki jo imajo stolpne ure kot del naše nepremične kulturne dediščine.
Jože Plečnik je bil globoko veren človek in sakralna arhitektura mu je pomenila vrhunec, s katerim se je z ustvarjanjem približal božjemu. In čeprav ga v prvi vrsti poznamo kot velikega arhitekta, je oblikoval tudi majhne predmete, ki so bistveni prav za cerkveno liturgijo. Njegovi kelihi, moštrance, ciboriji in zakramentarij so pred dnevi pripotovali iz Vatikanskih muzejev, v katerih so bili premierno predstavljeni čez poletje in so že na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani, na razstavi Plečnik in sveto.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja režiserka Gaja Möderndorfer. Njen kratki film Nežka, je bil uvrščen v tekmovalni program mednarodnega festivala kratkih filmov Drama v Grčiji, je prejel prvo mednarodno nagrado za najboljši južnoevropski film.
Uka Brizani se je rodil sredi 30-ih let prejšnjega stoletja v revni družini v romskem naselju Moravska mahala. Njegov oče je sicer imel stik z glasbo, igral je na boben – tapan v pihalni godbi, sicer pa je bil nočni čuvaj na železniški postaji. Od kod tak dar in tako navdušenje nad glasbo pri njegovem najstarejšem sinu, marsikomu ni bilo jasno. Deloval je kot poliinstrumantalist, trobentač, skladatelj in aranžer. Bil je eden prvih romskih glasbenikov, ki niso igrali na porokah in v gostilnah; usmeril se je v džez in klasično glasbo. Igral je v simfoničnem orkestru, ustanovil zabavni orkester RTV Priština ter bil član ansambla Kosovski božuri. Življenje Uke Brizanija je v knjigi Glasbeni genij, ki je izšla pri Mohorjevi založbi, opisal njegov sin, glasbenik Imer Trajo Brizani.
Srbska avtorica Radmila Lazić velja za upornico z razlogom, saj brez zadržkov piše o ljubezni, seksu, samoti in drugih, za nekatere še vedno občutljivih temah. Njena zbirka Blues Dorothy Parker je bila imenovana za najprovokativnejšo srbsko poezijo 20. stoletja. Pri naši založbi Beletrina je pred kratkim izšla dvojezična izdaja njenih pesmi z naslovom Brez anestezije.
Festival zvočnih in avdiovizualnih umetnosti Sonica bo na različnih prizoriščih v Ljubljani že enajstič pretresal sodobne trende na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe.
Neveljaven email naslov