Družabni plesi so zadnja leta zelo popularni, veliko ljudi, ne le mladih, je začelo v svojem prostem času plesati – popularni so swing, salsa, tudi tango. Kako se tango razlikuje od ostalih plesov, kako hitro se ga lahko naučimo, zakaj mnogi ne govorijo o tangu kot o hobiju, temveč kot o življenju samem, o vsem tem bodo govorili Špela Šebenik in njeni gosti. Vabljeni na tango!

Mnogi za tango govorijo, da ne gre le za hobi, temveč za življenje samo. Je ples, ki združuje, povezuje, nas nauči spoznavati sebe in druge, ples, pri katerem ne morete ničesar skriti in ki od vas zahteva zbranost, spoštovanje, zaupanje, odprtost … Kako se torej tango razlikuje od ostalih plesov in kako hitro se ga lahko naučimo?

Po besedah Marte Hojker, Tango motion, se lahko tanga nauči kdorkoli, saj ne pozna dolgih koreografij, naučenih zaporedij in zapletenih elementov. Res pa je, da zahteva nekaj zrelosti, pravi Marta, ki se je s tangom spoznala že zelo zgodaj – pri 13. letih.

Tudi vsi ostali, ki plešejo tango, vam bodo povedali, da gre – vsaj na začetku – za enostaven ples, katerega osnova je en sam korak. Po besedah Andreje Podlogar in Blaža Bertoncelj, ki plešeta tango že skoraj dve desetletji, in to celo na Siddharto, so pri tangu najpomembnejši komunikacija med plesalcema, improvizacija in raziskovanje giba v paru na glasbo. Kar dela ta ples edinstven in drugačen od ostalih sta večplastnost (to, da lahko z njim prikažeš vsako razpoloženje in zgodbo in je zato z njim lahko delati tudi na odru) in improvizacija. Ker je osnovna enota en korak, imata plesalca veliko možnosti improvizacije, ki jih drugi plesi ne dopuščajo. Blaž Bertoncelj:

“Tango je v primerjavi z ostalimi plesi kot osnoven set lego kock. Imaš majhne, bazične kocke, ki jih lahko sestavljaš, kakor želiš. Na drugi strani pa imaš duplo konce ali kaj podobnega, kar je že zelo definirano: tu nastane avto in iz teh kock potem ne moreš narediti letala. To je v bistvu princip, kako tango deluje.”

POMEMBNA JE KOMUNIKACIJA MED PLESALCEMA

Da lahko plesalca improvizirata iz enega v drug korak, pa se morata poslušati. Ne vodi moški, temveč gre za komunikacijo, razloži Marta Hojker:

“Ne gre za diktaturo plesalca. Moški predlaga, ženska mu odgovori in nato plesalec interpretira njen odgovor.” 

Pri tangu torej nenehno poteka komunikacija. A ne le komunikacija o tem, kateri korak bo sledil – tango razkrije tudi to, kakšen človek si. Teodora, ki obiskuje začetni tečaj tanga v Tango motion:

“Tango mi je bil vedno všeč, ker je strasten, miren, moraš se povezati s partnerjem, česar ni pri drugih plesih. S kakšnimi plesalci se v trenutku ujameš in potem vidiš, da tudi pogovor z njimi dosti lažje poteka, medtem ko z nekaterimi nimaš toliko kemije, ki jo potrebuješ za skupen ples.”

Tango te torej nauči marsikaj – čutiti sebe in partnerja, poslušati in spoštovati druge, biti pozoren, zbran in odprt. Zato ni čudno, da mnogi verjamejo, da lahko tango spremeni svet. S to vizijo so na primer v srbskem glavnem mestu Beogradu plesne ure tanga že vpeljali v osnovne šole.

URBANI PLES PRISELJENCEV IZ EVROPE

Tango se je razvil v prvi polovici 20. stoletja v Buenos Airesu in Montevideu. Šlo je za urbani ples priseljencev iz Evrope, predvsem iz Italije, ki so se zaradi iskanja dela priseljevali v revnejše predele južnoameriških velemest. Da je tango izgubil pridih pohujšljivosti in z obrobja družbe prišel do elite, je bilo potrebnih še nekaj desetletij. A tango, po prepričanju Andreje Podlogar in Blaža Bertonclja iz BA Studia Tango, ni ples, ki je obstal v času in prostoru:

“Nekateri sicer zagovarjajo to, da je treba tango plesati le na glasbo, ki je nastala v 30. 40. letih prejšnjega stoletja. Ampak moramo se zavedati, da so plesali na glasbo, ki je takrat obstajala. Če sledimo tradiciji, lahko zdaj plešemo na glasbo, ki obstaja zdaj. Na karkoli, tudi na Siddharto, drugače pa imamo tudi veliko znanih elektronskih bendov, kot sta Gotan project ali Bajofondo.  

Nekateri pristopajo do tanga, kot da je to nekaj, kar je zamrznjeno v zgodovini. In potem vzameš to za uro in pol iz zamrzovalnika, potem ko odplešeš, pa postaviš nazaj notri. Najin pristop je drugačen. Da je tako kot odprta koda pri računalništvu, da se zmeraj razvija. Ko se je tango razvijal v Buenos Airesu, je imel vsak predel svoj stil. Še vedno je enako. Glasba se nenehno razvija, imaš nove vplive in enako se dogaja tudi v plesu.”