Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu.
Kaj ti pomeni pisanje?
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Odlomek iz knjige
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«
Kmalu izide njena prva knjiga
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa.
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.
Knjigo najdete tukaj.
681 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu.
Kaj ti pomeni pisanje?
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Odlomek iz knjige
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«
Kmalu izide njena prva knjiga
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa.
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.
Knjigo najdete tukaj.
V tokratnem Kulturomatu gostimo mlado violinistko in skladateljico Lenjo Plajnšek. Se je violino res težko naučiti? Katero roka ima težjo nalogo? Tista, ki drži violino, ali tista, ki prijema strune? Ali med mladimi še obstaja zanimanje za klasično glasbo? V svet not in harmonij je z mlado glasbenico odplavala Kaja Čelan. Besedilo je prebrala Lana Furlan. Vabljeni k poslušanju!
Oktobrski Knjigomat mladim bralcem ponuja številne knjižne novosti tako iz področja izobraževalnih vsebin kot leposlovja. Sprehodili se bomo med izvirnimi slovenskimi slikanicami in knjigami za najmlajše ter pregledali, katere nove prevodne naslove ponujajo založbe.
Tokratni gost oddaje Kulturomat je mlad pozavnist Martin Sever, ki obiskuje 9. razred Osnovne šole Tomaža Linharta Radovljica. Glasbilo igra že 8 let in na mednarodnih tekmovanjih redno dosega najboljša odličja. Poleg tega je Martin tudi uspešen športnik. Več o mladem glasbeniku in športniku pa izveste v Kulturomatu, ki ga je pripravila Špela Šebenik.
V današnjem Kulturomatu bomo predstavili Festival stripa: Tinta, ki že 11. leto zapored predstavlja stripovsko umetnost. Festival poteka vse od 7. do 13. oktobra. V tem času pa se je v Ljubljani zvrstilo več delavnic, različnih dogodkov in razstav. V Slovenijo je Tinta privabila tudi znane tuje umetnike, med drugim Noémie Marsily, belgijsko ilustratorko in ustvarjalko stripov. Utrip festivala je pred mikrofon ujela Lana Furlan.
Pogosto slišimo mit, da je mladim in tudi malo manj mladim poezija nekaj težko dostopnega, vzvišenega, zateženega. Ali je to res tako? Ali pa sploh ne? Med verze in metafore smo v tokratnem Kulturomatu zaplavali z mlado pesnico in glasbenico Alenko Mavčič, ki je pri rosnih 17. letih izdala svojo prvo pesniško zbirko. Z njo se je pogovarjala Kaja Čelan, bere Tadeja Bizilj.
V prvem jesenskem Knjigomatu bomo pregledali, katere knjižne novosti so založbe izdale preteklo poletje. Raziskali bomo dve novonastali zbirki pravljic, Dekle, obljubljeno soncu in Lisička sestrička, pokukali v pripovedi Vsi se bojijo žabona Jona in O pujsku, ki je imel kratek spomin ter v pesniški zbirki Narisati ptico in Čez potoček in naprej. Skupaj bomo prelistali risoromane Aja, Ne vsi roboti in Oksi. Spoznali bomo tudi projekt Naša mala knjižnica, ki spodbuja branje pri otrocih in mladih. Za konec oddaje pa se vam bo predstavila pisateljica mladinskega romana Sneg, ki je letos prejela nagrado večernica.
Gimnazijka Aja Piškur, ki se je preizkusila kot statistka v slovenskih serijah in filmih in je na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana uresničevala svoje otroške sanje, da bi postala balerina, nam bo v tokratni oddaji Kulturomat povedala, kako se je navdušila nad snemanjem filmov in tudi gledališčem. Poleg tega bo z nami delila svoje izkušnje o plesanju baleta in kako se danes znajde kot učiteljica jazz baleta za mlada dekleta.
Slow Monkeys je 6 članska skupina, ki jo sestavljajo Tadej, Bor, Jure, Žiga, Lucija in Janez. Skoraj vsi so obiskovali tudi isto gimnazijo v Celju. In ravno tam so se spoznali in ustvarili svojo glasbeno skupino. Lana Furlan je Tadeja, Bora, Jureta in Žiga povabila v studijo, kjer je izvedela, kako ustvarjajo svoje avtorske skladbe in ali imajo tremo pred nastopi. Več pa v Kulturomatu!
Po dolgih dveh mesecih počitnic je zopet na vrsti Kulturomat. Novo sezono bo začel 19-letni glasbenik Lev B Marn, ki obiskuje 4. letnik Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana. Igra kar tri glasbila, poleg tega pa se aktivno pripravlja na svoj drugi studijski album. Lana Furlan ga je povabila pred mikrofon še pred začetkom novega šolskega leta.
Bližajo se poletne počitnice in s tem tudi več časa za listanje po knjigah. Danes bomo skočili med knjižne police, kjer nam bo knjižničarka Darja Lavrenčič Vrabec predstavila poletne bralne predloge. Dotaknili se bomo knjig za najmlajše, malo starejše in za tiste, ki jim branje ni najljubše. Tokratni Knjigomat je pripravila Lana Furlan.
V Kulturomatu bomo tokrat gostili mladega glasbenika, ki že nekaj let v glasbeni šoli igra saksofon. Ste vedeli, da obstaja več vrst tega glasbila? Glede na dolžino resonacijske cevi in s tem razpona dobljenih tonov poznamo sopranski, altovski, tenorski, baritonski saksofon ter še nekaj drugih vrst saksofona. Sogovornik Lane Furlan Teo Resinovič igra najpogosteje uporabljeno vrsto saksofona, katera je to, pa izveste v Kulturomatu.
Danes bomo v Kulturomatu spoznali 16-letnega Primorca, ki že 9 let igra diatonično harmoniko. Ruben Žvab iz Gornjih Ležeč že od nekdaj rad posluša narodno-zabavno glasbo, zato tudi želja po igranju tega inštrumenta. Kot svoj največji dosežek si šteje 99 točk na svetovnem prvenstvu v diatonični harmoniki. Več pa je povedal Lani Furlan.
Tekmovanje, Slovenščina ima dolg jezik: Književnost na filmu že 11. leto vabi tako osnovnošolce kot srednješolce k ustvarjanju samostojnih filmskih izdelkov, ki se navezujejo na literarno podlago. Letošnjega tekmovanja se je prvič udeležila tudi Nuša Bohak, mlada navdušena filmska ustvarjalka, ki se je na tekmovanju predstavila s filmom Skok.
V majskem Knjigomatu bomo spoznali letošnje zlate bralce, se odpravili na popotovanje z zbirko Odisej ter se pridružili novim pustolovščinam Akisi in Ariol.
Spoznajte 14-letno raperico in nadobudno pisateljico Zalo Kodrič z OŠ Pobočje. Mlada kulturnica rada bere fantazijske romane, piše pesmi in se navdušuje nad gledališčem. Med svoje največje uspehe pa šteje nastop na Slovenija ima talent leta 2023 in izid njenega fantazijskega romana. Čeprav je v življenju doživela že marsikaj, imajo njena besedila vedno pozitivno sporočilo.
Pred izidom tujejezičnega literarnega dela v Sloveniji, se založbe marsikdaj odločijo, da bi knjigo, slikanico ali strip, prevedle. Tako izvirno besedilo pride v roke prevajalke ali prevajalca, čigar naloga ni zgolj, da besedilo prevede v slovenščino, ampak da tudi ujame slog pisanja avtorja ali avtorice. V pogovoru z mlado prevajalko Tajdo Liplin Šerbetar je Sara Medved izvedela, kako pomembno je branje v slovenščini in s čim vse se je soočala ob prevajanju svojega prevajalskega prvenca Upam, da kdo posluša avtorice Alice Oseman.
V rubriki Kulturomat se bomo podali v Litijo. Spoznali bomo Aniko Skubic in Izo Jurič, ki sta že od malih nog radi risali in slikali, danes pa svoje spretnosti krepita tako v šoli kot tudi v prostem času.
V tokratni oddaji Knjigomat bomo skupaj prelistali slikanici "A smo že tam?" in "Kje si?", se spraševali, ali nam lahko norost razloži svet ter se ob ilustracijah malo starejših pravljic potopili v domišljijske svetove.
Danes bomo v Kulturomatu spoznali Plejade – svežo indie rock skupino, ki je konec prejšnjega meseca izdala svoj prvi singel Ne poveš. Vokalist Domen Brodarič in kitarist Aleksij Drnovšček sta nam povedala, kako je potekalo ustvarjanje singla in kaj je bilo najtežje pri tem. Več pa v Kulturomatu, ki ga je pripravila Lana Furlan!
Osnovnošolec Jon Likar je strasten kitarist. Svojo glasbeno pot je začel s klasično kitaro, zadnje leto pa raje preigrava električno. 14-letni glasbenik je bil letos sprejet na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kot svoj največji dosežek pa šteje bronasto priznanje na tekmovanju v Palmanovi. Zakaj meni, da je električna boljša kot klasična kitara, pa izveste v današnjem Kulturomatu, ki ga je pripravila Lana Furlan.
Neveljaven email naslov