Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu.
Kaj ti pomeni pisanje?
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Odlomek iz knjige
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«
Kmalu izide njena prva knjiga
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa.
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.
Knjigo najdete tukaj.
681 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu.
Kaj ti pomeni pisanje?
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Odlomek iz knjige
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«
Kmalu izide njena prva knjiga
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa.
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.
Knjigo najdete tukaj.
13. septembra je minilo 100 let od rojstva angleškega pisatelja Roalda Dahla, zato te dni, ponekod pa kar celo leto, založbe, knjižnice in šole pripravljajo številne dogodke, s katerimi želijo počastiti to obletnico in ljubitelje branja spomniti na čudoviti, kdaj pa tudi strašljivi Dahlov knjižni svet. Le kdo ne pozna njegovih zgodb o Matildi, čarovnicah, velikem dobrodušnem velikanu, Jakcu in breskvi velikanki, Čarliju in tovarni čokolade, Čudovitem lisjaku … Številne izmed njih so zaživele tudi na odrskih deskah in velikih filmskih platnih. Vabljeni ste, da Roalda Dahla in njegove junake spoznate s pomočjo učencev OŠ Franja Malgaja Šentjur, njihove učiteljice slovenščine Bojane Potočnik in znanega slovenskega prevajalca, avtorja in raperja Pižame.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
V tokratnem Kulturomatu smo preverili, kako otroci preživljajo zadnji teden počitnic. V Ljubljani so se lahko udeležili počitniškega tedna v muzejih. V okviru projekta PovezujeM - tivolski ustvarjalni krog je pet muzejev na stežaj odprlo svoja vrata za tiste otroke, ki so proste dni želeli preživeti v družbi starejših predmetov, dragocenih najdb in umetniških del, ki razkrivajo našo zgodovino – in tudi sedanjost. Mlade smo ulovili v Narodnem muzeju Slovenije, medtem ko so se za nekaj časa prelevili v arheologe.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Znameniti brazilski fotograf Sebastiao Salgado se je večino svojega življenja odlikoval kot poročevalec s kriznih žarišč. Njegove fotografske serije so poglobljeno raziskovale življenjske razmere in kulturne razlike med ljudstvi, uničujoče posledice suše v afriški puščavi Sahel, neizprosne razmere v katerih delajo delavci vsepovsod po svetu in stisko ljudi, ki so iz različnih razlogov ostali brez domov. Pri Genezi, se je Salgado sklenil preusmeriti od ljudi k neokrnjeni lepoti Zemlje in bitjem, ki živijo v sožitju z njo. Na svojih potovanjih po zemeljski obli je med letoma 2004 in 2011 dokumentiral arktične in puščavske krajine, tropski deževni gozd, morske in druge prostoživeče rastline in živali ter skupnosti, ki še danes živijo v skladu z izročilom prednikov. Salgado je s svojimi fotografijami napravil vizualni poklon našemu ranljivemu planetu, saj je prepričan, da smo ga dolžni varovati. Razstava, ki obsega 245 veličastnih črno-belih fotografij je razdeljena na pet geografskih območij, poimenovanih Jug planeta, Zatočišča, Afrika (na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana) ter Severna prostranstva in Amazonija in Pantanal (v Galeriji Jakopič). V Mestnem muzeju Ljubljana so mislili tudi na družine in otroke, saj so, da bo ogled fotografij še bolj zanimiv, pripravili dva poučna in zabavna otroška vodnika. Prilagojena sta dvema starostnima skupinama (4–7 let in 8–12 let), v avgustu pa so v zabavno vodstvo po razstavi Geneza vključili tudi nepozabno fotografsko doživetje v družbi mojstrov fotografov s katerima boste lahko raziskovali kako nastane fotografija in vstopili v prednico današnje fotografije – camero obscuro. Več pa v oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Liana Buršič
Televizijski kviz Male sive celice je na sporedu že 22. Sezon. V prihajajoči 23. pa se bo zgodilo kar nekaj sprememb. Kaj prinaša nova sezona malih sivih celic, nam bo zaupal mladi dramski igralec Nik Škrlec, ki prevzel vodenje oddaje. Prisluhnite pogovoru z Nikom in njegovim pernatim prijateljem v tokratni oddaji Kulturomat.
Zgodovina kina v Sloveniji sega že daleč nazaj, in sicer v leto 1947, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo podjetje za predvajanje filmov. Takrat je naše glavno mesto imelo samo tri kino dvorane. Odhod v kino pa je že od tistega časa naprej zelo priljubljena oblika zabave. A kako se je dojemanje kina v vsem tem času spremenilo med mladimi, vam je dandanes dovolj, da vam kini ponujajo le ogled filma, ali si ob tem želite še spremnih aktivnosti in kako vam kinodvorane lahko kar najbolj učinkovito približajo film, je nekaj vprašanj, na katere bomo iskali odgovore v Kulturomatu, ki ga je pripravil Aleš Ogrin.
Ne le v Združenih državah Amerike, tudi pri nas sta bila filma Prava nota 1 in 2 pravi hit – zaradi zgodbe in predvsem glasbe. A capella zasedbe postajajo vedno bolj priljubljene, gre pa za zvrst petja brez spremljave instrumentov – od zborovskega petja, ki ga ne spremlja glasbilo, pa do stila, ki mu po angleško rečemo vocal play, ko vse glasove, tudi tiste, ki dajejo ritem ali oponašajo glasbo, izvajajo pevci z glasovi. Tudi pri nas je kar nekaj a capella skupin, v tokratni oddaji bomo spoznali Oktet 9.
Javni natečaj Pisana promlad - na dan z besedilom, ki ga je šesto leto zapored pripravila Volbankova ustanova ter obe krovni kulturni organizaciji koroških Slovencev (KKZ in SPZ), spodbuja tamkajšnjo mladino k pisanju v slovenskem jeziku. Učenci, razdeljeni v tri starostne skupine, vsako leto dobijo iztočnice oziroma teme. Letos so tako najmlajši pisali o živalih, srednja skupina o ljubezni, dijaki o gledališču. Na končni prireditvi, ki so jo mladi popestrili tudi s petjem, so razglasili najboljše, nekatere od njih boste spoznali v današnji oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Z ljudskim plesom in petjem se danes pogosto srečujemo na raznih resnih in zabavnih prireditvah, proslavah ob praznikih in veselicah. Kot del ljudskega izročila smo ples in petje podedovali od naših prednikov, to izročilo pa naprej prenašajo folklorne skupine. Ena od njih je tudi skupina Židan parazol, ki se ves čas izpopolnjuje ter širi in odkriva nova področja v bogati kulturni dediščin. Ob koncu šolskega leta so za vse ljubitelje folklore pripravili letni koncert, na katerem jih je obiskala Tadeja Bizilj.
Študentsko gledališče je bilo še do nedavnega v Sloveniji skorajda neobstoječe. Gre pravzaprav za svojevrsten fenomen, ki mu ni enakega v širši regiji. Zato sta se Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Gledališče Glej odločila temu narediti konec. Nastal je projekt Glej, Študent teater, ki je mladim omogočil prostore in mentorje, ki so vodili nadobudne študente, željne gledališča. Več o projektu pa v oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Lea Ogrin.
Okoli 6500 je letos tistih devetošolcev , ki si lahko nadenejo lento zlatih bralnih značkarjev. Za svojo bralsko vnemo so bili tudi nagrajeni, kajpada s knjigo, 1200 med njimi pa še z obiskom svečane prireditve v Cankarjevem domu, med njimi prvič tudi najboljši zlati bralci slovenskih šol v Italiji. Kakšne svetove zlatim bralcem odpira druženje s knjigo in kaj o njihovem branju pravijo njihovi mentorji ter znani slovenski pisatelji pa v tokratnem Kulturomatu.
V Najst klubu v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana mladi gledališki entuziasti odkrivajo skrivne kotičke gledališča. Pogovarjajo se o izbranih temah, zgodbah dramskih predlog in ozadju uprizoritev, po predstavi pa se odpravijo še na raziskovanje zakulisja in se vsakič dotaknejo enega od segmentov gledališke uprizoritve. Na zadnjem srečanju v letošnjem šolskem letu jih je obiskala Tadeja Bizilj.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Proti koncu šolskega leta dijaki različnih umetniških smeri pripravljajo razstave, predstave in nastope, ki njihovim vrstnikom, staršem in širši javnosti pokažejo ustvarjalnost in tudi delo, ki so ga vložili v svoje umetniško in šolsko področje. Dijaki oddelka modno oblikovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana se vsako leto predstavijo z modno revijo, ki odraža njihovo pridobljeno znanje, domišljijo in modni okus. Kaj so pripravili tokrat in kako jim je aprilski sneg skoraj prekrižal načrte?
Tekmovanje v radijski improvizaciji Improklet se letos odvija že peto leto zapored. Naslednji teden se bosta predstavili še zadnji dve ekipi prvega kroga. Kako se improvizacija v radijskem studiu razlikuje od gledališke improvizacije ter s kakšnimi izzivi se morajo srednješolci spopasti letos, boste izvedeli v tokratni oddaji Kulturomat, v kateri boste lahko slišali tudi kakšno je vzdušje v studiu takrat, ko se nas ne sliši.
V Pionirskem domu – centru za kulturo mladih so v letošnjem šolskem letu pripravili tretji literarni natečaj Bodi pisatelj v slovenskem jeziku za osnovnošolce in drugi literarni natečaj v tujem jeziku za srednješolce. Mlade pisateljice in pisatelji, ki so ustvarjali v slovenskem jeziku, so se spoprijeli z odlomki kratkih zgodb vodje natečaja in pisatelja Bojana Martinca, srednješolci pa so morali v svojih literarnih zapisih uporabiti enega izmed treh odlomkov, ki so bili skrbno izbrani med deli svetovnih klasikov, v njih pa se zrcali tudi letošnja rdeča nit naše prestolnice Ljubljane kot Zelene prestolnice 2016. Med mlade ljubitelje in ustvarjalce pisane besede se je na končni prireditvi in razglasitvi najboljših pomešala Tadeja Bizilj.
Na svetovni dan knjige se bomo vprašali, kakšna je v luči vedno bolj intenzivne uporabe modernih tehnologij prihodnost tiskane knjige. Kako sta se spremenila način branja in način razmišljanja? Brskanje po internetu namreč ne zahteva več linearnega in poglobljenega branja, temveč našo pozornost iščejo ne le krajše, enostavnejše vsebine, temveč tudi slikovno gradivo, oglasi in pošta, ki prihaja v naše nabiralnike. Se mladi res ne znajo več poglobiti v knjigo in biti pozorni dalj časa na eno stvar? Kaj in koliko mladi sploh berejo? In na katerem nosilcu – berejo knjige, e-knjige, različna druga besedila na spletu, časopise? O branju, spletu in knjigah torej v oddaji Kulturomat.
Vsaka država ima svoje ljudsko izročilo, ki krepi njeno nacionalno zavest. Tako imamo tudi v Sloveniji mnogo zgodb in povesti, ki so vse do danes ostale med ljudmi in razlagajo nastanek najrazličnejših pojavov. Tokrat boste v oddaji Kulturomat, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, spoznali ustno izročilo z blejskega konca, ki ga predstavljajo v tamkajšnji Deželi ljudskih pravljic.
Gledališko-plesni program letošnjih Transgeneracij se je zaključil, na njem pa se je v tekmovalnem programu predstavilo 10 gledaliških predstav iz vse Slovenije in iz zamejstva. Med njimi je bila tudi predstava Živalska farma 2. Gimnazije Maribor, kjer gledališka šola deluje že 16 let. Letošnje šolsko leto si je Gledališče Gnosis zastavilo težak izziv: odrsko uprizoritev znanega dela Georga Orwella. Postavitev politične satire britanskega avtorja v dramo, ki ostaja zvesta izvirniku, a ga v določenih elementih še nadgradi, je delo 16-letne dijakinje Sarah Marn. V njej igra 12 dijakov te gimnazije, med njimi so Maša Ošlak (krokar Mojzes), Vita Krump (kobila Detelja), Sergeja Kavaš (mačka) in Gregor Brumec (merjasec Napoleon), ki smo jih povabili pred mikrofon.
Neveljaven email naslov