Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu.
Kaj ti pomeni pisanje?
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Odlomek iz knjige
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«
Kmalu izide njena prva knjiga
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa.
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.
Knjigo najdete tukaj.
681 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu.
Kaj ti pomeni pisanje?
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Odlomek iz knjige
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«
Kmalu izide njena prva knjiga
Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa.
»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.
Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.
Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«
Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.
»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.
Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.
Knjigo najdete tukaj.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Leto 2018, ki se počasi približuje, bo Cankarjevo leto – v njem bomo počastili 100. obletnico smrti našega največjega slovenskega pisatelja. Trije avtorji, Andrej Rozman Roza, Boštjan Gorenc – Pižama in Žiga X Gombač, so sprejeli velik izziv in odgovornost za sodobno interpretacijo treh izbranih poglavij iz obsežnega Cankarjevega opusa. Z deli želijo mladim bralcem na kritičen, raziskovalen in provokativen način približali literarni opus Ivana Cankarja in jim pokazati, kaj je mojstrska literatura. Več o projektu Cankar v stripu v današnji oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Prisluhnite kako so ustavrili radijsko igro šestošolci iz OŠ Heroja Janeza Hribarja iz Starega trga pri Ložu.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Vsako sobotno dopoldne imajo glavno besedo na Prvem mladi. Po deseti je čas za oddajo Kulturomat, v kateri predstavljamo mlade, ki sem jim kultura ne zdi dolgočasna, temveč se je lotijo na svoj, inovativen način. V naslednjih minutah boste tako slišali pogovor s sestrama, ki pravita, da je ustvarjanje, petje in igranje v družinskem krogu nekaj najlepšega na svetu. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
V Kulturomatu bomo predstavili mlado slovensko pesnico Katarino Gomboc. Študentka magistrskega študija slovenskega in ruskega jezika je med 116 literati, mlajšimi od 30 let, ki so se prijavili na natečaj revije Mentor za mlade literarne talente, zmagala s svojimi pesmimi in bila na festivalu mlade literature Urška razglašena za »uršljanko« 2017.
Sončna dvorana Izole je bila naš tokratni gostitelj na že 53. srečanju najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije. Pričakujte ustvarjalne poglede, zgodbe in izkušnje mladih upov slovenskega filma v tokratnem Kulturomatu! Avtorica oddaje je Liana Buršič
Mladi svojo ustvarjalnost in energijo usmerjajo na številna umetniška področja. Med njimi sta tudi ples in petje, ki ju že kar nekaj let uspešno gojijo na II. osnovni šoli Celje. Plesno-gledališka skupina te šole, ki jo letos obiskujejo le dekleta, vsako leto pripravi nekaj nastopov, sodelujejo s pevskim zborom na šoli, pa tudi z dijaki Gimnazije Celje - Center.
Smo v tednu, ko Slovenija diha s košarko, zaradi Festivala slovenskega filma pa tudi s filmom. S filmom, ki je priložnost za igro in raziskovanje pa tudi čas, ko lahko v zatemnjeni dvorani pobegnemo vse prevečkrat noremu vrvežu vsakdana. Zato v tokratnem Kulturomatu odkrivamo filmske novosti in poučne ter ustvarjalne spremljevalne dogodke za mladostnike na repertoarju Kinodovora. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Del svojega poletja so namenili glasbi, v zadnjih dneh počitnic trdo poprijeli za glasbila, avlo Mestne občine Kranj spremenili v glasbeno-vadbeni prostor, pred tem pregledali kar nekaj filmov in pripravili celovečerni koncert filmske glasbe. Mladi glasbeniki iz Kranja in okolice, ki so se lani združili pod imenom Kr’ Bis Band, se vračajo – drugi vikend v septembru so v Cerkljah na Gorenjskem predstavili svoj novi glasbeni projekt Vrnitev odpisanih: Čudoviti šum. Ulovili smo jih na vaji pred koncertoma.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
V tokratnem Kulturomatu gostimo mlada glasbenika, brata in sestro, Gašperja in Mašo Fatur, ki navdihujoče ubirata vsak svoj strunski instrument. Izvedeli boste tudi kako sta povezana s slavnim duom 2 Cellos in znamenito popevko Ne čakaj na maj! Z Mašo in Gašperjem se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Bilka Peršič je mlada primorska glasbenica, ki obiskuje Umetniško gimnazijo Koper in igra na harfo. V vseh letih svojega glasbenega izobraževanja si je pridobila veliko izkušenj s tekmovanji, snemanji ter številnimi seminarji pri svetovno uspešnih harfistkah kot so Patrizia Tassini, Jana Bouskova, Marie Pierre Langlamet, Karen Vaughan idr. Udeležila se je že regijskega in državnega tekmovanja TEMSIG, kjer je dosegla dve zlati plaketi in drugo nagrado, ter mednarodnega tekmovanja Svirel, na katerem je prav tako dobila zlato plaketo. Dosegla je srebrno plaketo na Mednarodnem tekmovanju DHS in pa zlato na mednarodnem tekmovanju Svirel. Nastopala je tudi z Obalnim Komornim orkestrom pod taktirko umetniškega vodje Greblo Patrika. Višek njene dosedanje glasbene kariere je nastop na Izboru za tekmovanje Evrovizijski Mladi Glasbeniki 2016. V finalu se je predstavila tudi kot solistka in igrala s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ki ga je vodil priznani dirigent En Shao. Zakaj je harfa zanjo najlepši inštrument in kako je z vadbo v poletnih dneh, ko živiš čisto ob morju pa tudi o tem, kako pričakuje zadnji letnik srednje šole in kakšni so njeni nadaljnji načrti, bo Bilka Peršič povedala več v tokratni oddaji Kulturomat v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.
Obiskali smo ekipo mladih nadebudnih filmskih ustvarjalcev, ki bodo avgust preživeli delovno – pred in za kamerami oz. točneje, fotoaparatom. Svoj film, ki zaenkrat še nima naslova, namreč snemajo z dobrim sponzorskim fotoaparatom, tudi sicer pa so se, čeprav gre za njihov prvi večji projekt, snemanja lotili resno. In tudi tema njihovega filma je resna – medvrstniško nasilje. Kako poteka snemanje filma, izveste v tokratni oddaji Kulturomat.
Dorotea Senica je začela igrati prečno flavto z osmimi leti na Konservatoriju Maribor pri profesorici Valeriji Kamplet, pri kateri je tudi maturirala. S 15. leti je opravila sprejemni izpit na redni študij koncertne smeri flavta na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, kjer je zdaj študentka 8. semestra v razredu univ. prof. Michaela Martina Koflerja. Na Konservatoriju Maribor je bila vsako leto 1. flavtistka simfoničnega in pihalnega orkestra, letos pa 1. flavtistka simfoničnega orkestra Univerze Mozarteum. Dorotea je prejemnica Zoisove štipendije ter Gallusova varovanka. V mesecu maju se je udeležila večetapnega mednarodnega tekmovanja flavtistov do 32 let na Japonskem, pred kratkim je nastopila pri nas na Festivalu Lent, o svojih nastopih in glasbenih dosežkih pa bo še več povedala v oddaji Kulturomat v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.
Petnajstletni Lan Podletnik Ašič je mladi glasbeni ustvarjalec in multiinstrumentalist iz Ljubljane. Junija je z odliko končal deveti razred na Osnovni šoli Majde Vrhovnik in se uspešno vpisal na Konservatorij za glasbo in balet, na glasbeno teoretsko smer glasbeni stavek. Že kot nadebudnemu malčku mu je bilo najbolj zanimivo in privlačno vse in karkoli je bilo povezano z glasbo, o njegovem glasbenem ustvarjanju pa več v naslednjih minutah v pogovoru z novinarko Tadejo Bizilj.
Petnajstletni Lan Podletnik Ašič je mladi glasbeni ustvarjalec in multiinstrumentalist iz Ljubljane. Letos je z odliko končal deveti razred na Osnovni šoli Majde Vrhovnik in se uspešno vpisal na Konservatorij za glasbo in balet, na glasbeno teoretsko smer glasbeni stavek. Že kot nadebudnemu malčku mu je bilo najbolj zanimivo in privlačno vse in karkoli je bilo povezano z glasbo, o njegovem glasbenem ustvarjanju pa več v pogovoru z novinarko Tadejo Bizilj.
Slovenija ima številne glasbene talente, tudi takšne, ki jih ne poznamo dovolj. Med njimi je vsekakor mladi pianist Jure Goručan. Glasba je njegov materni jezik in črno bele tipke so ga prevzele do te mere, da se je že pri 14ih odpravil v Koln na Akademijo za glasbo. Na pragu mednarodne kariere in po izidu njegove prve zgoščenke klasične glasbe, se bomo s tem osebnostno in glasbeno karizmatičnim mladim pianistom pogovarjali v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Neveljaven email naslov