Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.