Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


Kulturomat

672 epizod


Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


29.04.2017

Zadnji izhod - igra dijakov Gimnazije Šentvid

Pred nekaj dnevi so se v Cankarjevem domu zaključile Transgeneracije, festival sodobnih umetnosti mladih. Na njen so s svojimi gledališkimi, plesnimi predstavami in nastopi, s fotografskimi, slikarskimi in video izdelki sodelovali dijaki iz vse Slovenije, na koncu so organizatorji podelili 16 nagrad. Tudi tri s področja gledališča. Prejemniki produkcijske nagrade so postali mladi z Gimnazije Šentvid, ki so se na Transgeneracijah predstavili z avtorsko igro Zadnji izhod.


15.04.2017

Otroci brez otroštva

V Muzeju in galerijah mesta Ljubljane so v letošnjem šolskem letu že četrtič pripravili celoletni kulturnovzgojni participativni projekt Muzej v malem, pri katerem mladi radovedneži spoznavajo muzej in muzejske poklice. V preteklih letih so podrobno preučevali obdobje koliščarjev in Rimljanov ter življenje in delo Jožeta Plečnika. Tokrat pa so s štirinajstimi učenci OŠ Trnovo ob razstavi Nova doba prihaja! Industrija – delo – kapital spoznali ljubljanske tovarne in raziskali problematiko otroškega dela po svetu. Na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana predstavljajo plakate na to temo, ki so jih udeleženci projekta zbrali na natečaju za osnovne šole in družine. Plakati ozaveščajo javnost in opozarjajo na kruto realnost otrok, ki še vedno nimajo možnosti izbire med brezskrbnim otroštvom in delom v tovarnah. Udeležence projekta, njihovo menorico ter kustosinjo razstave bomo gostili v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič


08.04.2017

Prvi na bazarju: novinarske delavnice

Konec marca je v Cankarjevem domu potekal Kulturni bazar, vseslovenska tradicionalna prireditev, na kateri se pedagoškim delavcem, mladim in tudi staršem predstavljajo številne kulturne ustanove in kulturni delavci iz vse Slovenije. Program za mlade je imel tam postavljen terenski radijski studio, v katerem so se obiskovalci lahko seznanili z delom radijskega novinarja in tonskega mojstra, prijavljene šole pa so se udeležile radijskih novinarskih delavnic. Njihovi učenci so se prelevili v radijske voditelje, novinarje, njihove sogovornike in tonske mojstre. Kako jim je šlo?


01.04.2017

Kinotrip, 01.04.2017

V tokratni oddaji Kulturomat vas vabimo na filmsko potovanje oziroma na Kinotrip. To je program za mlade ljubitelje filma in njegov osrednji dogodek je istoimenski festival, ki se danes zaključuje v Kinodvoru. S kinotripovci se je pogovarjala Lea Ogrin.


27.03.2017

20 let Šolske impro lige

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


18.03.2017

Svet zvočil in petja Mateje Gorjup

Lunin med in Zvenim kot pesem, donim kot gora sta dva projekta, s katerima je Mateja Gorjup v zadnjih letih razveseljevala otroke na nastopih in glasbenih delavnicah doma in v tujini. Mladim želi približati glasbo na drugačen način, saj poudarja, da sta glas in telo najmočnejši in hkrati najbolj preprosti orodji muziciranja, hkrati zvoke in glasbo pričara iz najbolj nenavadnih predmetov, kot so na primer orehove luščine, cevi za električne kable in kuhinjski lonci.


11.03.2017

Lutke - navdihovalke, zapeljivke, provokatorke ... univerzalne sporočevalke

Lutkarstvo kot posebna gledališka zvrst predstavlja eno najstarejših oblik človekovega izražanja. Je tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine, bistvo lutke in njenega animatorja pa je pričarati na odru življenje samo. S pomočjo najtanjšega prediva – domišljije. Vstopite z nami v svet lutk v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič


04.03.2017

Prosto po Gorencu

Slovenci smo zagotovo kulturen narod, za kulturno rast in razvoj pa poskrbijo že najmlajši. V številnih vrtcih pripravljajo otroci za starše predstave in igre, še bolj dejavni pa so osnovnošolci. Skoraj na vsaki šoli lahko najdemo dramsko skupino, krožek ali interesno dejavnost in tako je tudi na Osnovni šoli Frana Malgaja Šentjur. Oder tokratne oddaje Kulturomat bodo tako zavzeli mladi igralci gledališkega krožka Teater (nade)budnih. V predstavi Prosto po Gorencu, ki je nastala po knjižni predlogi SLOLvenskih klasikov Boštjana Gorenca Pižame, so klasiki postavljeni v sedanji čas, v katerem pa se včasih ne znajdejo najbolje. Predstava s srečnim koncem prikaže tudi nekaj skritih naukov in stereotipov – bližnjic, ki se jih poslužujemo odrasli in otroci in niso vedno najboljše – več pa v naslednjih minutah v pogovoru novinarke Tadeje Bizilj z ustvarjalci.


25.02.2017

Tema in variacija na SVŠGL-ju

Ogledali smo si zaključno plesno produkcijo Tema in variacija Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana, v kateri je zaplesalo kar 74 dijakov smeri sodobni ples. Prisluhnite njihovim vtisom v oddaji Kulturomat.


18.02.2017

Mladi fotografski lavreat Maj Kastelic in mojster Arne Hodalič

Na sedežu društva National Geographic Society v Washingtonu so v začetku februarja razglasili zmagovalce mednarodnega fotografskega natečaja, na katerem sodelujejo mladi bralci revije National Geographic Kids ter njenih devetih mednarodnih licenčnih izdaj po vsem svetu. Med več kot 46.000 sodelujočimi fotografijami je prvo mesto v kategoriji Neverjetne živali osvojil trinajstletni Maj Kastelic iz Ljubljane s posnetkom Tik pred zdajci … Natečaj je potekal dvostopenjsko – najprej po posameznih državah (v Združenih državah Amerike, Bolgariji, Egiptu, Indiji, Indoneziji, Nemčiji, Sloveniji, Združenem kraljestvu ter na Kitajskem in Nizozemskem), nato pa še na mednarodni ravni. Na slovenskem natečaju so sodelovali bralci revije National Geographic Junior, stari med 6 in 14 let. Nagrajence je že 12. leto zapored izbrala žirija, v kateri je bil tudi fotografski mojster, popotnik, jamar, potapljač, biolog in tudi urednik fotografije pri revijah NG Junior in NG Slovenija Arne Hodalič. Takole je komentiral odločitev žirije: »Fotografiranje živali ni preprosto, saj se nekatere ves čas zelo hitro premikajo, spet druge pa so plašne in jih fotografova prisotnost moti. Zato je Majeva fotografija še toliko bolj zanimiva, saj se čuti napetost trenutka, ko se kameleon skoncentrirano pripravlja na hiter ‘napad’ in seveda dobro malico. Tudi tehnično je fotografija odlična, tako v svojem kadru kot tudi v usklajenosti tonov in barv. Žirija jo je brez prevelikega razmišljanja ali oklevanja prav zato takoj izbrala za zmagovalko tega natečaja.« V oddaji (posnetku) pa lahko prisluhnete kaj vse sta v živahnem srečanju in dialogu povedala mladi foto lavreat Maj Kastelic in fotografski mojster Arne Hodalič. Avtorica oddaje je Liana Buršič


11.02.2017

Projekt gimnazijcev iz Slovenj Gradca: Projekt 96

Glasba, ples, gledališče in močno sporočilo – Projekt 96 je predstava ob 20. obletnici Gimnazije Slovenj Gradec, v kateri skozi glasbo in besedilo mladi govorijo o spremembah zadnjih dveh desetletij.


04.02.2017

KULTUROMAT BOBRI

Tudi letošnjo zimo so v našo prestolnico prišli Bobri – 9. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje in jo preplavili s številnimi kulturnimi dogodki za otroke in mlade. Letošnja glavna nit festivala je večkulturnost. Obiskovalci spoznavajo bogastvo kultur različnih dežel, program festivala pa zaznamuje premislek o kulturni raznolikosti ter pomenu, ki ga prinaša poznavanje drugih kultur in sobivanje z njimi. Poudarek je tudi na spoštovanju drugačnosti, strpnosti, migracijah in begunstvu. Med mlade obiskovalce dogodkov se je pomešala Tadeja Bizilj.


28.01.2017

Od genov do zvezd

Knjiga Od genov do zvezd pisatelja Saše Dolenca je v kategoriji najboljša slovenska mladinska poučna knjiga dobila nagrado Zlata hruška, ki jo podeljujejo v Mestni knjižnici Ljubljana. Niz 58 zgodb, ki so preplet dejstev in izvirnega humorja, predstavlja različna ozvezdja na nebu vedenja in znanja, od naravoslovnih ved, filozofije, družboslovja in zgodovine, do ekonomije in sodobne tehnologije. Bistvo je podobno bistvu potovanja od genov do zvezd: početi tisto, v kar resnično verjameš. Za tako početje pa znanja ni nikoli preveč. Z avtorjem in mladimi bralkami se je pogovarjala Tadeja Bizilj.


21.01.2017

Kinotripova Rdeča želva

V sredo smo si z novo ekipo mladih filmoljubov v Kinu Dvor ogledali animirani celovečerec Rdeča Želva. Druga generacija filmskega kluba Kinotrip je na premiero povabila tudi režiserja, nizozemskega animatorja Mihaela Dudoka De Wit-a. De Wit je s priznanim japonskim anime studiem Ghibli ustvarjal Rdečo želvo kar 10 let. Z režiserjem in novopečenimi kinotripovkami Blažko, Milo in Nadio, se je za oddajo Kulturomat pogovarjala Lea Ogrin.


14.01.2017

Alica v čudežni deželi - muzikal

Alica v Čudežni deželi je domišljijski muzikal, zasnovan po kultni, istoimenski knjižni predlogi Lewisa Carrolla. Alico v Čudežno deželo zvabi beli zajček. Na potovanju sreča številna nenavadna bitja. Prek nesmislov Čudežne dežele Alica išče smisel v človeškem svetu. Skozi potovanje se spreminja, uči, raste in spremlja v zrcalu Čudežne dežele, ki nas na vsakem koraku opominja, da nikoli ne smemo do konca odrasti. Glasba v muzikalu nas popelje skozi največje uspešnice rock’n’rolla, disko funka ter glasbenih legend kot so Beatles, Queen, Rolling Stones, Earth Wind and Fire, Tom Waits in številni drugi. Nastopajo: Dijaki English Student Theatra II. gimnazije Maribor. Z nekaj nastopajočimi dijaki – igralci in Majo Pihler Stermecki, bolj znano kot pevko Bilbi (umetniška vodja in koreografinja muzikala) bomo spregovorili v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič


07.01.2017

Kulturomat

Ogledali smo si dokumentarni film Osem dni na teden, ki predstavlja življenje in ustvarjanje skupine The Beatles. Gre za kompilacijo glasbe, intervjujev in posnetkov s koncertov in zaodrja, ki so bili posneti v obdobju med leti 1963 in 1966. Film je uvrščen v Kinotripov program, v oddaji Kulturomat pa se bomo spraševali zakaj sta glas in stas skupine The Beatles zanimiva tudi današnji mladini.


31.12.2016

Drevo - razstava mladih fotografov

V tokratnem Kulturomatu bomo spoznavali drevesa – skozi pripoved in nagovor študentov fotografije slovenskih umetniških akademij in šol, ki so pripravili razstavo v Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli. Spregovorili bodo tudi o moči fotografije v teh časih hiper produkcije podob. Avtorica oddaje je Liana Buršič


24.12.2016

"Rojenih igralcev ni"

Ko se leto začne počasi poslavljati in božični duh prevzame skoraj vsakega od nas smo navadno bolj radostni in lažje sočustvujemo in se veselimo z ljudmi okoli nas. Ta teden so dijakinje četrtega letnika Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana popestrile dan tistim, ki okrevajo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Nastopile so s predstavo Čarovnik iz Oza. Predstavo si je ogledala Lea Ogrin.


24.12.2016

''Rojeni igralci ne obstajajo''

Ko se leto začne počasi poslavljati in božični duh prevzame skoraj vsakega od nas smo navadno bolj radostni in lažje sočustvujemo in se veselimo z ljudmi okoli nas. Ta teden so dijakinje četrtega letnika Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana popestrile dan tistim, ki okrevajo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Nastopile so s predstavo Čarovnik iz Oza. Predstavo si je ogledala Lea Ogrin.


17.12.2016

Ledeno kraljestvo

Kulturno izobraževalno društvo Limbar Moravče v teh dneh predstavlja novo gledališko igro Ledeno kraljestvo. Nepozabna pustolovska zgodba, ki je nastala po Disneyevi pravljici, pripoveduje o kraljičnah Ani in Elsi. Slednja premore čarovno moč ustvarjanja snežnih metežev, toda ko se njena magija nekega dne ponesreči, celotno kraljestvo ogrne v večni sneg in led. Dvolični grof, ki se želi polastiti prestola, ljudi naščuva proti kraljični, zato se njena sestra skupaj z izkušenim hribolazcem, zabavnim jelenom in čudaškim snežakom poda na neverjetno reševalno akcijo, polno nepričakovanih nevarnosti in kaotične snežne zabave. Kako se vse skupaj konča, slišite v tokratni oddaji Kulturomat.


Stran 11 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov