Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


Kulturomat

677 epizod


Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


03.10.2023

Predstava AKISI

Pri založbi VigeVageKnjige so naredili prav posebno predstavo po priljubljenem otroškem stripu Akisi. Predstava pa je posebna zato, ker so lutke narejene iz gline in nastajajo sproti.


28.09.2023

Knjigomat 1

Vsako zadnjo soboto v mesecu bo namesto Kulturomata v oddaji Hudo rubrika Knjigomat. Skupaj se bomo sprehodili med knjižnimi policami in pokukali med knjige. Raziskali bomo, kaj novega so založbe izdale, katere knjige prebrati, katere stripe odpreti in katere slikanice poiskati. Tokrat smo spoznavali 70 let zbirke Čebelice, spoznali navihano Akisi ter Pozabljivo stonogo, po telefonu pa se nam je oglasila urednica Nika Susman.


14.09.2023

Katera pravila obnašanja poznamo

Preteklo soboto smo v Kulturomatu spoznavali, kaj sploh je bonton in kaj vse pod izraz bonton spada. Spoznali smo, da je najpomembneje, da smo do ljudi pozorni in spoštljivi. Tokrat pa bomo z mag. Simono Lečnik Očko odkrivali katere vrste bontona poznamo. Raziskali bomo, kako se obnašamo v šolo, kako v gledališči in kako na svečani večerji.


14.09.2023

Kaj je to bonton

V današnjem Kulturomatu bomo raziskovali bonton. Zanimalo nas bo, kaj bonton pravzaprav je, kako je nastal in kaj bonton sploh pomeni. Raziskali bomo, kaj so to, vrednote, kaj pomeni družba in kako se bontona lahko naučimo. Za vse odgovore nam bo v pomoč magistrica mednarodnih in diplomatskih študij Simona Lečnik Očko.


07.09.2023

Dijaška predstava Hobotnica počasi leze sama vase

Na 11. mednarodnem festivalu srednješolskega gledališča Juventfest v Sarajevu bo kot edina slovenska uprizoritev nastopila predstava z naslovom Hobotnica počasi leze sama vase. Za scenarij in režijo je poskrbela Lara Nia Matos, dijakinja 4. letnika SVŠGUGL-a. O tem, kako je predstava nastajala in s kakšnimi izzivi so se dekleta med vajami soočala, pa slišite v današnjem Kulturomatu.


02.09.2023

Oblikovalka Hana Besjedica

Tokrat se nam je v Kulturomatu predstavila mlada in nadobudna oblikovalka Hana Besjedica. Svojo oblikovalsko pot je začela na začetku srednje šole, sedaj pa že pripravila vrsto projektov, ki odmevajo širom Slovenije. S Hano smo otvorili novo sezono Kulturomatov.


22.06.2023

Poletni risoromanski bralni nasveti

Kulturomat se s koncem šolskega leta odpravlja na poletne počitnice. In kot vsako leto vam v zadnjem Kulturomatu predstavimo poletne bralne nasvete. Letos pa smo se odločili, da vam v branje ponudimo risoromane in stripe. Za pomoč pri sestavljanju seznama pa smo prosili urednico založbe VigeVageKnjige Anjo Zag Golob. Katere risoromane prebrati poleti? Prisluhnite.


15.06.2023

Album Gola ljubav

V Kulturomatu sta se nam pred mikrofoni pridružila Liza Končar in Timotej Poznič, ki sta v začetku meseca junija izdala album z naslovom Gola Ljubav. Album vsebuje 8 skladb, za katere je besedila in glasbo napisala Liza, v njih pa predeluje osebne pretekle izkušnje življenja. Aranžmaje je na kitari ustvaril Timotej Poznič, ki je sedaj že uveljavljeno ime med mlado slovensko glasbeno sceno. Spregovorili smo o nastajanju albuma, o glasbi in o pomembnosti slovenskega jezika ter premierno odvrteli skladbo Ne fina tišina.


08.06.2023

Jet Black Diamonds in novi singl Strah me je

Jet Black Diamonds je skupina mladih glasbenikov, ki se poznajo še iz osnovne šole. V prostem času so igrali priredbe znanih skladb, resneje pa so se z glasbo začeli ukvarjati v srednji šoli. Poleti 2021 so izdali singl Retro anorak, ki je v hipu obnorel sprva lokalno, nato pa še celotno slovensko občinstvo, kmalu pa je postal tudi popevka tedna na Valu 202. Sledila je epidemija, glasbeno ustvarjanje se je preselilo na splet. Pred kratkim so izdali novi singl z naslovom Strah me je. Pred mikrofon smo ujeli dva člana skupine, Domna Lemuta in Mateja Komparo.


03.06.2023

Danska pisateljica Mette Vedsø in knjiga 130 utripov na minuto

Mette Vedsø je diplomirala iz kemije in biotehnologije v Århusu na Danskem. Takoj po študiju se je vpisala na Akademijo za kreativno pisanje v Københavnu. Svoje prvo delo je izdala leta 2011, od takrat je napisala več kot petdeset knjig za otroke in mladino ter se uveljavila kot pisateljica. Njeno pisanje je občutljivo, rahločutno, polno empatije in poezije pa tudi humorja. Zapisuje tiste zgodbe, o katerih nočemo zares govoriti, a ne moremo mimo njih. Nič drugače ni v njeni knjigi 130 utripov na minuto, ki jo je v slovenščino za založbo Miš prevedel Darko Čuden. Zgodba o najstinici Pi, ki jo šolski sistem, točkovanje, ocene in nenehni pritisk sovrstnikov spravi do napada tesnobe. Nenadoma se mora ustaviti, vzeti si mora odmor. Vpraša se, kako naprej. Odgovore pa najde šele takrat, ko v njen svet nepričakovano vstopijo ljudje s svojimi težavami, ki jih poskuša rešiti Pi in pred njo se odpre popolnoma nov pogled na svet. Na povabilo založbe Miš je Mette Vedsø obiskala šole po Sloveniji in predstavljala svoj roman ter rušila tabuje o tesnobi, mi pa smo jo ujeli pred mikrofon.


27.05.2023

Tina Pezdirec želi postati operna pevka

Nastopila je v resničnostnem šovu Slovenija ima talent 2021 in prišla vse do finala. Mi smo jo na OŠ Metlika spoznali v njenem domačem okolju, stran od medijskih luči in izvedeli marsikaj zanimivega. Gostja Kulturomata je Tina Pezdirec.


12.05.2023

Družinski etno muzikal Kresna noč

V Cankarjevem domu se je v sredo 16. maja odvila premiera družinskega muzikala Kresna noč. Predstava, polna čarobnih zvokov, glasbe in tišine, nas s prizori skrivnostnega pričakovanja in duhovite akcije vodi v zaključno kresovanje in spoznanje, da je svetloba, ki premaga temo, v nas samih. Če jo le znamo deliti. Pred mikrofon smo tako med vajo ujeli ustvarjalce muzikala.


13.05.2023

Glej: Festival mladinskega avtorskega gledališča FUN

Sovražni govor na spletu in v vsakdanjem življenju, polarizirana javna mnenja in konflikti v družbi se stopnjujejo. Pristojni sprejemajo odločitve o naših življenjih, a vendarle, kje se lahko tu sliši glasove mlajših generacij? Ravno njihovi glasovi, ki bi morali biti v odločanju o prihodnosti najbolj relevantni, so pogosto utišani ali preslišani. Zato pa jim možnost slišanja ponujata program Generacija, generaciji ter mednarodni festival mladinskega avtorskega gledališča FUN, ki poteka v gledališču Glej.


05.05.2023

Bralnospodbujevalna akcija 2023

Ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke, v Mestni knjižnici Ljubljana, Pionirski skupaj s Slovensko sekcijo IBBY tradicionalno pripravijo Bralnospodbujevalno akcijo. Akcija 2023 je motivirana z letošnjo poslanico IBBY, ki nosi naslov Jaz sem knjiga, preberi me! V okviru akcije sta vodja Pionirske, Darja Lavrenčič Vrabec in Ida Mlakar Črnič pripravili tematski seznam s 130 bralnimi predlogi. Pred mikrofonom se nam je tako pridružila vodja Pionirske knjižnice, Darja Lavrenčič Vrabec. Mladim bo predstavila letošnjo Bralno spodbujevalno akcijo – kaj vse so ob njej pripravili za mlade bralce – ter knjigi, ki ju bralnospodbujevalni katalog priporoča.


13.04.2023

Jutri je v sanjah izgledal drugače (Festival Transgeneracije, 4. del)

V zadnjem Kulturomatu smo se udeležili zadnjega dogodka festivala. Ta se je končal s predstavo četrtih letnikov srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije v Ljubljani. Predstava je nastajala ob pomoči mentorjev Primoža Ekarta in Barbare Krajnc Avdić, dijaki pa so na odru prikazali, kaj vse so se naučili v štirih letih šolanja. V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma so tako odigrali predstavo z naslovom Jutri je v sanjah izgledal drugače avtorice Nine Kuclar Stiković.


13.04.2023

Razstava fotografskih del (Festival Transgeneracije, 3. del)

V prejšnjih dveh Kulturomatih smo že dodobra spoznali festival Transgeneracije. Ob odprtju razstave, 5. aprila, smo poleg likovnih ustvarjalcev ujeli pred mikrofon tudi fotografe. V tokratni oddaji bomo tako spoznali še fotografski del razstave, ki je bila v prvem preddverju Cankarjevega doma na ogled vse do štirinajstega aprila.


13.04.2023

Razstava likovnih del (Festival Transgeneracije, 2. del)

Festival sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije letos ponuja tudi razstavo likovnih in fotografskih del. Na ogled bo do 14. aprila. Tako kot celotni festival združuje dijake iz vse Slovenije. V tokratnem Kulturomatu bomo spoznali ustvarjalce likovnih del, ki smo jih ujeli pred mikrofon ob odprtju razstave.


08.04.2023

Plesna predstava Abirble (Festival Transgeneracije, 1. del)

Festival sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije se po letih premora zaradi epidemičnih razmer vrača v Cankarjev dom. Ohranil je svoje osnovno vodilo: spremljati in spodbujati umetniško produkcijo dijakov ter jo razkrivati drugim rodovom. Na festivalu bo dvanajst gledaliških in plesnih produkcij ter približno sto likovnih, fotografskih, stripovskih in videodel. Največje zanimanje občinstva vsako leto pritegnejo gledališke produkcije (najboljša skupina bo tudi letos nagrajena z možnostjo ustvarjanja nove produkcije v Štihovi dvorani), a se jim zaradi svoje vedno bolj interaktivne narave postavlja ob bok tudi razstava, ki bo na ogled v Prvem preddverju. V štirih sobotah in štirih Kulturomatih bomo poročali o štirih osrednjih umetniških smereh festivala. V tokratni oddaji bomo oddajo namenili plesu. Pred mikrofon smo ujeli učenke srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana z mentorico Nino Fajdiga, ki so na festivalu izvedle plesno predstavo Abirble.


23.03.2023

Leyre Legarda Ventura

Leyre Legarda Ventura je na odrske deske stopila v prvem razredu in od njih se ni nikdar več ločila. Pritegnili so jo nastopi, recitacije in predvsem občinstvo, ki jo opazuje. Glasbi se je resneje posvetila z vstopom v srednjo šolo, danes pa ji namenja vso pozornost. Ustvarja v mešanici žanrov, v glasbi prepleta španščino, angleščino in slovenščino.


23.03.2023

Trine

Trine Slabe od leta 2015 naprej prebiva v Združenih državah Amerike, kjer obiskuje srednjo šolo. Glasba jo spremlja že od mladih nog in ostaja z njo še danes. Vse se je začelo s pevskim zborom, nadaljevalo s klavirjem in kitaro, zdaj pa lahko na pretočnih platformah poslušamo že kar štiri njene avtorske skladbe. Te skladbe nastanejo takrat, ko se vrne v Slovenijo. Kako poteka njeno glasbeno ustvarjanje in kakšno je življenje v Ameriki, pa izveste v Kulturomatu z Gašperjem Stražišarjem.


Stran 3 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov