Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.
O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.
Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.
Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.
Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.
Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.
Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.
Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.
Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?
Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.
Danes ti nesem rože na grob.
678 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.
O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.
Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.
Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.
Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.
Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.
Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.
Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.
Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?
Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.
Danes ti nesem rože na grob.
V Kinodvoru in ostalih kinematografih Art kino mreže se kot predfilm vrti kratki animirani film Peter Peter. Scenaristka in režiserka Katarina Nikolov se je v njem osredotočila na problematiko medvrstniškega nasilja in temo povezala z znanim ljudskim junakom Petrom Klepcem, ki je lahko mladim, ki se danes soočajo z nadlegovanjem ali šikaniranjem tudi za zgled in v oporo. Ne le animacija, mladim je blizu tudi način pripovedovanja – besedilo je namreč zapeto v rap izvedbi. O filmu, Petru Klepcu in medvrstniškem nasilju smo se z režiserko katarino Nikolov, raperjem Došo in mladimi z OŠ narodnega heroja Maksa Pečarja.
Kdo pravi, da morajo biti vsa klasična literarna dela dolgočasna? Še posebej, če so predstavljena v novi pojavni obliki, ki so svoje mesto med nami našle z razvojem najrazličnejših spletnih družbenih omrežij in aplikacij. Tokrat vam v oddaji Kulturomat predstavljamo knjigo sLOLvenski klasiki 1, v kateri so se slovenski klasični avtorji spopadli ravno z uporabo teh novih tehnologij. Čeprav se sliši nepredstavljivo, da bi lahko uporabljali sodobne spletne platforme, se v knjigi zgodbe izkažejo kot odlične. Z avtorjem knjige sLOLvenski klasiki 1 Boštjanom Gorencem – Pižamo se je pogovarjal Aleš Ogrin.
Otroški strip ima široko občinstvo, ki pa se med seboj razlikuje po stopnji dojemljivosti zgodbe, ki jo ta ponuja. Nekateri stripi so namreč lahko povsem tiho, ponujajo le risbo, drugi pa so opremljeni s podnapisom ali besedilom v oblačku. Predvsem pri predbralni skupini otrok se starši lahko srečajo s težavo, kako otroku strip pravilno interpretirati in kako ga sploh prebrati osebi, ki tega še ne zna. O posebnostih stripa za otroke se je z avtorjema in ilustratorjema v oddaji Kulturomat pogovarjal Aleš Ogrin.
V tokratni oddaji Kulturomat se bomo spraševali kakšno vlogo igra harmonika na slovenski glasbeni sceni. Je rezervirana le za narodnozabavno glasbo ali je to vsestranski inštrument, ki se prav fino znajde tudi v popularni glasbi? O harmoniki tako in drugače bomo govorili z Mihom Debevcem, dvakratnim absolutnim zmagovalcem najprestižnejšega tekmovanja na svetu v igranju na diatonično harmoniko (Attimis) in njegovo nadarjeno učenko Evo Antončič.
V tokratni oddaji Kulturomat se bomo spraševali kakšno vlogo igra harmonika na slovenski glasbeni sceni. Je rezervirana le za narodnozabavno glasbo ali je to vsestranski inštrument, ki se prav fino znajde tudi v popularni glasbi? O harmoniki tako in drugače bomo govorili z Mihom Debevcem, dvakratnim absolutnim zmagovalcem najprestižnejšega tekmovanja na svetu v igranju na diatonično harmoniko (Attimis) in njegovo nadarjeno učenko Evo Antončič.
Na tekmovanju Evrovizijski mladi glasbenik se je v finale prebilo osem mladih glasbenikov, ki so igrali ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Tekmovanje se odvija vsaki dve leti v okviru EBU (evropske radiodifuzne zveze), tokrat smo lahko slišali Izaka Hudnika (violončelo), Vilija Korošca (harmonika), Luka Miteva (fagot), Andreja Omejca (saksofon), Nikola Pajanovića (violina), Bilko Peršič (harfa), Doroteo Senica (flavta) in Zalo Vidic (violončelo). Svoje izkušnje s tekmovanja bodo mladi glasbeni ustvarjalci v pogovoru s Tadejo Bizilj delili v tokratni oddaji Kulturomat.
Navade maskiranja in maškaranja izvirajo še iz rimskih časov in so značilne za večji del sveta. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Špela Šebenik je obiskala Etnografsko društvo Kurent, kjer so ji mladi člani društva povedali vse o kurentu in o svojih izkušnjah nošenja 40 kilogramov težke opreme.
Ljubljana letos nosi naslov Zelena prestolnica Evrope. Številnim dogodkom v tem okviru se je med 23. januarjem in 8. februarjem pridružil tudi 8. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri. Na različnih delavnicah in drugih dogodkih v muzejih, galerijah in knjižnicah, na gledaliških, filmskih, plesnih in glasbenih predstavah otroci raziskujejo in razvijajo dovzetnost za varovanje lokalnega in širšega okolja, ki ga danes pestijo podnebne spremembe, omejenost virov in njihovo škodljivo prisvajanje. Več pa v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Pri uveljavljanju na sceni se slovenski mladi umetniki po koncu študija nemalokrat srečajo z zelo zapleteno situacijo. Varnega zavetja in prostora, ki jim ga je za nemoteno ustvarjanje nudila akademija, naenkrat ni več, na trgu se morajo znajti kot samostojni ustvarjalci. Pri tem imajo s strani različnih institucij zelo malo podpore, zato so se v DUM – društvu umetnikov odločili za izpeljavo projekta, v katerem želijo mladim umetnikom z različnimi oblikami pomoči čim bolj olajšati ta prestop. Pred kratkim se je tako v Ljubljani končala razstava Situacija Dogville, na kateri so umetniki, ki sodelujejo v projektu, zainteresirani javnosti predstavili svoja dela. Več o projektu in omenjeni razstavi boste izvedeli v oddaji Kulturomat, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
"Nekatere knjige je treba samo pokusiti, druge pogoltniti, nekaj pa je tudi takih, ki jih je treba žvečiti in prebaviti", je dejal slikar Francis Bacon. Lea Ogrin se je pogovarjala z mladimi bralci povezanimi v bralni klub Fejstbuk. Na zadnjem srečanju so brali knjigo Barjanski otrok, ki je prejela priznanje Zlata hruška. Katere knjige morate nujno prebrati oziroma pogoltniti in kaj menijo mladi o izboru knjig označenih z znamko zlata hruška, boste izvedeli v naslednjih minutah.
"Nekatere knjige je treba samo pokusiti, druge pogoltniti, nekaj pa je tudi takih, ki jih je treba žvečiti in prebaviti", je dejal slikar Francis Bacon. Lea Ogrin se je pogovarjala z mladimi bralci povezanimi v bralni klub Fejstbuk. Na zadnjem srečanju so brali knjigo Barjanski otrok, ki je prejela priznanje Zlata hruška. Katere knjige morate nujno prebrati oziroma pogoltniti in kaj menijo mladi o izboru knjig označenih z znamko zlata hruška, boste izvedeli v naslednjih minutah.
Opera Brundibar je?bila?prvič?izvedena?leta?1942?v?Pragi. Velja za?edino?svetovno?uveljavljeno?opero,?uglasbeno?za?otroško?izvedbo.?Nepretrgano?jo?uprizarjajo?operni?ansambli?in?šole?po?vsem?svetu. Še posebej znana je postala zaradi?vloge,?ki?jo?je?odigrala?v?taborišču?Terezin?v?času?druge?svetovne?vojne. Ob?70. obletnici?konca?druge?svetovne?vojne?bodo?opero ponovno?uprizorili?tudi?v?Ljubljani. Lea Ogrin se je udeležila ene zadnjih vaj pred premiero.
Družabni plesi so zadnja leta zelo popularni, veliko ljudi, ne le mladih, je začelo v svojem prostem času plesati – popularni so swing, salsa, tudi tango. Kako se tango razlikuje od ostalih plesov, kako hitro se ga lahko naučimo, zakaj mnogi ne govorijo o tangu kot o hobiju, temveč kot o življenju samem, o vsem tem bodo govorili Špela Šebenik in njeni gosti. Vabljeni na tango!
"Vsak otrok je umetnik, težava leži v tem kako ostati umetnik, ko odrasteš", je dejal Pablo Picasso. Slovenskemu umetniku Ištvan Ištu Huzjanu je to zagotovo uspelo. Letos mu je priznanje podelila tudi strokovna žirija 31. grafičnega bienala. Za instalacijo Odsevi zemlje in Plakat zamenjav – OHO in Walter de Maria je prejel osrednjo nagrado mednarodnega festivala. Z Leo Ogrin se je pogovarjal o svojem delu, črpanju navdihov iz otroštva in razumevanju umetnosti.
"Vsak otrok je umetnik, težava leži v tem kako ostati umetnik, ko odrasteš", je dejal Pablo Picasso. Slovenskemu umetniku Ištvan Ištu Huzjanu je to zagotovo uspelo. Letos mu je priznanje podelila tudi strokovna žirija 31. grafičnega bienala. Za instalacijo Odsevi zemlje in Plakat zamenjav – OHO in Walter de Maria je prejel osrednjo nagrado mednarodnega festivala. Z Leo Ogrin se je pogovarjal o svojem delu, črpanju navdihov iz otroštva in razumevanju umetnosti.
V mesecu decembru nas glasba obkroža na vsakem koraku. Koncerti in glasbeni nastopi se vrstijo eden za drugim. Tudi v soboto, 19. decembra, bomo v Cankarjevem domu lahko spremljali gala božično-novoletni koncert Simfoničnega orkestra Cantabile in mešanega pevskega zbora Adoramus. Na koncertu bo nastopilo več kot 200 glasbenikov, skozi glasbo pa bodo povezali svetovno znane skladatelje treh držav: Slovenije, Avstrije in Hrvaške.
Kako dobro poznamo Miklavža in kakšna je tradicija miklavževanja pri nas? Gre za svetnika, ki ima pomembno mesto v evropskem prostoru, otroci pa ga danes najbolj poznajo po tem, da pridnim prinese kakšno majhno darilo. Prvi dobri mož pa ni prvi le zaradi tega, ker najmlajše obišče že 5. decembra zvečer, temveč je bil včasih, ko še ni bilo Božička in dedka Mraza sploh edini, ki je obdaroval otroke. O Sv. NIkolaju pa otroci, pater Pavle Jakop, etnologinja Mateja Habinc in novinarka Špela Šebenik.
Ta teden je svoja vrata odprl 31. Slovenski knjižni sejem. Na njem so pripravili pisano prodajno razstavo novih knjig in številne spremljajoče kulturne prireditve v vseh treh preddverjih Cankarjevega doma. Poleg predstavitev različnih založb obiskovalci lahko sodelujejo na pisateljskem odru ali v debatni kavarni, prisluhnejo predavanjem v založniški akademiji, poskrbeli pa so tudi za otroke in mladostnike, saj so v času knjižnega sejma na odru zaživele številne knjižne, gledališke in glasbene predstave. Med knjižne police je zavila tudi Tadeja Bizilj.
Ta teden je ob 50. obletnici oddaje Lahko noč, otroci! izšla posebna zgoščenka, na kateri boste našli sedem pravljic Primoža Suhodolčana. Njegove pravljice niso klasične pravljice, ne dogajajo se za devetimi gorami, ampak za vogalom vaše hiše. Na zgoščenki pa boste našli pravljice: Lonček kuhaj, Listko rekorder, Mali čarovnik, Kaj v sebi nosi prašiček, Zakaj se je medved naučil brati, Željomat in Čokoladni vulkan. V oddajI Kulturomat je Lea Ogrin poizvedovala kako nastanejo radijske pravljice.
Kaj imajo skupnega: 1. Gimnazija v Celju, Gimnazije: Celje – Center, Koper, Nova Gorica, Velenje, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana ter Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Maribor? Na vseh potekajo programi umetniške gimnazije, ki dijakom z različnimi talenti in zanimanji ponujajo strokovne predmete iz umetniških področij. Na vseh teh šolah imajo torej razpisano eno ali dve umetniški smeri: likovno, dramsko-gledališko, glasbeno, baletno ali plesno. Špela Šebenik se je odpravila na Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana in na Gimnazijo Koper ter pred mikrofon povabila tamkajšnje dijake: Laro Mlakar, Ano Ule in Klemna Kovačiča iz ljubljanske šole ter Stello Kralj in Nino Vrabec iz Kopra.
Neveljaven email naslov